Navigacija
Portal TFL

Pravni letopis - letnik 2020

Pravni letopis

Pravni letopis je revija, v kateri so objavljeni poglobljeni strokovni prispevki z različnih pravnih področij, zlasti s civilnega, gospodarskega, delovnega, upravnega in ustavnega prava. Zbirka obsega arhiv od leta 2008 dalje. Izhaja 1 x letno, praviloma v decembru.

Strokovna revija
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
dr. Matija Damjan
mag. Nina Betetto, dr. Bojan Bugarič, dr. Marko Ilešič, dr. Miha Juhart, dr. Jernej Sekolec, Jan Zobec

Želite dostop do člankov revije?

Brezplačna registracija
Aleš Galič

Aleš Galič

O protiustavnosti ureditve zahteve za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku

Reforma, ki bi zagotovila, da zahteva za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku v Sloveniji ne bo zgolj relikt sovjetskega prava, mora spremeniti dvoje. Prvič, poudarjeno mora biti, da namen tega pravnega sredstva ni nadzor nad delovanjem nižjih sodišč ali preverjanje pravilnosti vseh sodb, temveč mora cilj tega pravnega sredstva presegati pomen konkretne zadeve in korist strank v tej konkretni zadevi. Cilj je zagotavljanje objektivne koristi za pravni red v celoti, torej da se Vrhovno sodišče izreče o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za razvoj prava skozi sodno prakso in za enotnost sodne prakse. Drugič, ker ne gre za pravno sredstvo strank v konkretni zadevi, saj je vložitev tega pravnega sredstva neodvisna od volje strank, je treba zagotoviti, da odločitev ne bo posegala v pravnomočno zaključeno zadevo. Učinek sme biti le ugotovitveni. Za cilj, ki ga to pravno sredstvo želi doseči – učinek za naprej, tj. usmerjevalna vloga vrhovnega sodišča ter s tem zagotavljanje predvidljivosti in pravne varnosti, prispevek k razvoju prava in enotnosti sodne prakse – je to povsem dovolj.

Nina Betetto

Nina Betetto

Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS

Z novelo ZPP­E je pomembnost spornega pravnega vprašanja, razen nekaj izjem, postala edino merilo dovoljenosti revizije. Javna funkcija Vrhovnega sodišča se zagotavlja z omejenim in objektivno zasnovanim dostopom do njega, čemur je treba prilagoditi oblikovanje predloga za dopustitev revizije. V prispevku je prikazana sodna praksa v zvezi z zahtevo ZPP po obveznih sestavinah, ki jim mora imeti popoln predlog za dopustitev revizije. Pravni standard »pomembnega pravnega vprašanja« sodišče zapolnjuje v soodvisnosti od konkretnih okoliščin. Temeljno merilo je, da mora pomen zadeve segati prek konkretne zadeve. V nadaljevanju je obravnavan institut pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, katerega cilj je povečati število zadev, v katerih bo višje sodišče meritorno odločilo sámo. Prispevek se osredotoča na sodno prakso po uveljavitvi noveli ZPP­E, ki zapolnjuje pomensko odprtost standarda (ne)odpravljivosti kršitve na drugi stopnji tako glede procesnih kršitev kot glede kršitev v zvezi z dokaznim postopkom in ugotovljenim dejanskim stanjem.

Vesna Bergant Rakočević

Vesna Bergant Rakočević

Učinki novele ZPP-E na odločanje pritožbenega sodišča

Prispevek analizira učinke sprememb, ki jih je v pritožbeni postopek vnesla novela Zakona o pravdnem postopku ZPP­E s ciljem zmanjšanja števila razveljavitev sodb sodišč prve stopnje in s tem skrajšanja predvidenega časa sojenja. Za najučinkovitejšo spremembo se je izkazala uvedba pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko preostale novosti, denimo možnost izdaje nadomestne sodbe in obvestilo stranki, da njena pritožba nima možnosti za uspeh (v gospodarskih sporih), v praksi niso zaživele. Čeprav se sami pogoji za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje z novelo ZPP­E niso spremenili, je možno ugotoviti, da se je že zaradi uvedbe možnosti pritožbe zoper sklep o razveljavitvi delež razveljavljenih sodb bistveno zmanjšal. Skozi sicer ne posebno obsežno prakso senatov vrhovnega sodišča pa so se trdneje izoblikovali nekateri kriteriji, ki ustrezajo zakonskim pogojem za razveljavitev prvostopenjske sodbe.

Đorđe Grbović

Đorđe Grbović

Novela ZPP-E in postopek pred sodišči prve stopnje

Glavnina članka obravnava trenutni neuspeh osrednje novosti zadnje novele v zvezi s prvostopenjskim postopkom, pripravljalnega naroka, ki je podoben nemškemu naroku, imenovanemu früher erster Termin. Razloge za neuspeh pripisuje značilno prenagljenemu sprejemanju nove zakonodaje, katerega posledica so nejasne določbe, in podcenjevanju močno prisotne, če že ne prevladujoče kulture pravdanja, skladno s katero stranke vseh svojih navedb, dokazov, argumentacije in zahtevkov ne priskrbijo, kolikor izčrpno in zgodaj v postopku je mogoče. Članek opozarja na zapostavljeni proti tok iz pravne teorije in sodne prakse, ki izvira iz predzadnje novele ZPP­D, s pomočjo katerega bi se navedena kultura lahko začela preobražati in bi tudi navedeni novi narok morda lahko kdaj zaživel. Preostanek članka vsebuje komentar nekaterih drugih (pre)nov(ljen)ih institutov prvostopenjskega postopka.

Bojan Brežan

Bojan Brežan

Vpliv novele ZPP-E na položaj odvetnika v pravdi

Prispevek obravnava vpliv novele E Zakona o pravdnem postopku na položaj odvetnika v pravdi. Spremembe postopka priprave za glavno obravnavo so analizirane pod predpostavko, da je predvidljivost poteka postopka ključna za odvetniško delo. Avtor ugotavlja, da cilj novele ni bil dosežen, vendarle pa bi novela lahko imela večji praktični učinek, če bi bil namen njenih določb dosledneje spoštovan. Prispevek obravnava tudi nekatere spremembe instituta vročanja in novosti, usmerjene v izboljšanje položaja strank glede postavljanja zahtevkov in dokazovanja. Sklepni del podaja kratko analizo glavnih sprememb v postopkih s pravnimi sredstvi.

Vesna Kranjc

Vesna Kranjc

Uporaba pravil FIDIC pri oddaji javnih naročil

Uvodoma članek obravnava splošne pogoje FIDIC in poslovna razmerja, ki so lahko podrejena pod posamezne akte FIDIC. Rdeča knjiga je namenjena izvajanju del, ki jih načrtuje naročnik. Po Rumeni in Srebrni knjigi je za načrtovanje in izvedbo del odgovoren izvajalec, a morata biti načrt in izvedba skladna z zahtevami naročnika. Uporaba aktov FIDIC je ustrezna tudi pri oddaji javnih naročil. Ureditev posameznih vprašanj po pravilih FIDIC pa zahteva posebno pozornost in drugačno ureditev v pogodbah o javnem naročanju. Obravnavani so položaj nominiranih podizvajalcev, referenčni pogoj o izvedbi preteklih del po aktih FIDIC in omejene možnosti za sklenitev poravnave v pogodbah o javnem naročanju.

Karmen Lutman

Karmen Lutman

Vpliv pandemije covid-19 na pogodbe o paketnih potovanjih

Turizem velja za eno tistih panog, ki jih je pandemija koronavirusne bolezni najbolj prizadela. Letovišča so pretežni del leta ostala prazna, turistična sezona za prihodnje leto pa je prav tako negotova. Zaradi množičnih odpovedi potovanj so se ponudniki turističnih storitev znašli v nezavidljivem položaju, saj je zakonodaja na tem področju pogosto precej naklonjena potnikom. Prispevek obravnava vpliv pandemije na pogodbe o paketnih potovanjih, ki so urejene z Direktivo EU 2015/2302. Pri tem se osredotoča na pojem »neizogibnih in izrednih okoliščin« ter njihovih posledic za pogodbeno razmerje. Pravna analiza je prilagojena posameznim fazam pandemije, avtorica pa ponudi smernice za reševanje morebitnih bodočih sporov na tem področju. Zaključni del prispevka omogoča vpogled v prve (tuje) sodne odločbe, ki obravnavajo vpliv pandemije na pogodbe o paketnih potovanjih.

Jernej Veberič

Jernej Veberič

Zavarovanje odgovornosti – nekateri izzivi slovenske zakonodaje

Zavarovanje odgovornosti je urejeno v poglavju o zavarovalni pogodbi (zgolj) v 964. in 965. členu Obligacijskega zakonika. Ureditev izhaja iz jugoslovanskega Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, ki je bil za tiste čase sodoben, danes pa se kaže kot pomanjkljiv in zastarel. Dobra podlaga je sicer klasični kontinentalni civilnopravni pristop, vendar bi ga bilo treba nadgraditi s sodobnimi zakonodajnimi rešitvami, ki so uveljavljene v zahodnoevropskih državah in se odražajo v Načelih evropskega zavarovalnega pogodbenega prava (Principles of European Insurance Contract Law – PEICL). Še posebno bi bilo treba ustrezneje opredeliti pojem in pojavne oblike zavarovalnega primera ter vprašanje neposrednih zahtevkov oškodovancev. Prispevek kritično obravnava nekatere segmente veljavnega Obligacijskega zakonika in jih prepleta s predlogi za sodobnejšo ureditev, ki bi (izhajajoč iz primerjalnopravne prakse) bila primerna tudi za slovenski zavarovalni in pravni prostor.

Marko Frantar

Marko Frantar

Zavarovanje jamstev iz prodajne pogodbe

V poslovni praksi sklepanja t. i. transakcij M & A je običajno, da prodajna pogodba vsebuje določena prodajalčeva jamstva glede predmeta prodajne pogodbe. V primeru njihove kršitve lahko prodajalec odškodninsko odgovarja za škodo, ki zaradi tega nastane kupcu. Ker imajo jamstva učinek prenosa tveganj na prodajalca, je razumljivo, da sta pogajalski izhodišči strank z vidika obsega jamstev različni. Kupec si bo skušal zagotoviti širok nabor jamstev, prodajalec pa si bo razumljivo prizadeval njihov obseg čim bolj skrčiti. Ta razkorak je mogoče premostiti s sklenitvijo zavarovanja jamstev. Produkt strankama omogoča prenos rizika škode zaradi kršitve prodajalčevih jamstev na zavarovalnico, kar ima lahko znaten vpliv na dinamiko pogajanj o prodajni pogodbi.

Ana Jereb

Ana Jereb

Žaljive objave na družbenih omrežjih kot moderni izziv sodišč: so lahko tudi všečki protipravni?

Sodišča skušajo pri odločanju o protipravnosti objav na družbenih omrežjih dohajati razvoj teh omrežij. Prispevek se osredotoča na primere žaljivih objav prek družbenih omrežij, ki so jih obravnavala domača in tuja sodišča, ter skozi sodne odločbe predstavi štiri bistvene okoliščine: (1) Ali posameznika na družbenih omrežjih varuje svoboda izražanja in proti komu? (2) Kako pravilno razumeti kontekst posamezne objave na družbenem omrežju? (3) Kakšen pomen pripisati všečkom, čustvenčkom in drugim simbolom? (4) Kakšne možnosti ima posameznik za učinkovito sodno varstvo svojih pravic? Povprečen oziroma razumen bralec na družbenem omrežju je drugačen od bralca na primer tiskanih medijev. Pomen določene objave je mogoče določiti šele ob upoštevanju njenega besednega in družbenega konteksta. Podlaga za odškodninsko odgovornost je lahko že samo deljenje objave, njeno všečkanje in celo uporaba ključnika ali čustvenčka. Poleg odškodninskega zahtevka ima tarča žaljivega zapisa možnost po sodni poti od avtorja objave ali od upravljalca družbenega omrežja zahtevati izbris sporne objave.

Petra Weingerl

Petra Weingerl

Potrošnik kot uporabnik spletnih storitev

Politika varstva potrošnikov v EU temelji na logiki, da je potrošnik šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo. Pri razmerjih na spletu ni vedno jasno, kdo je šibkejša stran, ki potrebuje zaščito. Posledično se pojavi vprašanje, ali je klasična binarna delitev na potroš nika in trgovca še vedno ustrezna za opredelitev potrošnika v posameznem pogodbenem razmerju v digitalnem okolju, v katerem je meja med trgovcem in potrošnikom pogosto zabrisana. Prispevek obravnava tri zadeve, v katerih je odločalo ali še odloča Sodišče EU o statusu potrošnika kot uporabnika spletnih storitev. Zadeva Schrems se nanaša na status potrošnika v okviru pogodbe, sklenjene za uporabo spletnega družbenega omrežja, torej za daljše časovno obdobje. Zadevi Kamenova in Personal Exchange Information pa obravnavata dobičkonosno dejavnost posameznikov na spletu – spletno prodajo in igranje spletnih iger na srečo. Te zadeve nazorno prikažejo, da je uporaba klasične binarne delitve na trgovca in potrošnika v digitalnem okolju otežena. Za presojo statusa potrošnika v konkretni zadevi je ključnega pomena sodna praksa Sodišča EU, saj je to edino pristojno za razlago avtonomnih pojmov prava EU, kot je tudi pojem potrošnika.

Maja Ovčak Kos, Jasna Zakonjšek

Maja Ovčak Kos, Jasna Zakonjšek

Družbena omrežja, mediji in pravica do izbrisa

Pri presoji kolizije med pravico do pozabe in svobodo izražanja je pomemben element vir spletnega mesta objave podatka, katerega izbris se zahteva, saj je treba upoštevati različnost položajev spletnih iskalnikov, izvornih spletnih mest in družbenih omrežij. Izbris podatkov, objavljenih na platformah družbenih omrežij, je mogoče v določenih primerih uveljavljati tudi na podlagi Direktive o elektronskem poslovanju. Ozemeljska implementacija izbrisne obveznosti ponudnika storitev spletnega gostovanja platforme družbenega omrežja ne bi smela presegati tistega, kar je nujno potrebno za varstvo oškodovanca, kar zahteva presojo od primera do primera. Odrejanje globalnih učinkov bi moralo biti zato extrema ratio. Izbrisna obveznost bi morala biti tudi časovno omejena. Nejasnost glede meril opredelitve enakovredne vsebine v zadevi C­18/18, Eva Glawischning-Piesczek proti Facebook Ireland Limited, postavlja vprašanje, ali ni dejansko uvedena obveznost uporabe (preventivnega) avtomatiziranega sistema splošnega filtriranja skozi zadnja vrata. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da Direktiva o elektronskem poslovanju omogoča širše pravno varstvo glede izbrisa on-line vsebin, podrobna analiza pravnih podlag za izbris Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov in Direktive o elektronskem poslovanju pokaže, da to ni nujno tako.

Marcela Dolenc

Marcela Dolenc

Odgovornost za vsebino hiperpovezave

Osrednje vprašanje prispevka je vprašanje odgovornosti za hiperpovezavo. Povezovanje s hiperpovezavami je danes priljubljen način nudenja dostopa do informacij na spletu, ki uporabnikom omogoča, da s klikom na hiperpovezavo prehajajo od enega spletnega mesta do naslednjega, ki ga želijo obiskati. Uporabnik je s klikom na hiperpovezavo preusmerjen na spletno stran, ki dopolnjuje vsebino prve strani. Vsebina na drugi spletni strani je lahko iz različnih razlogov nezakonita. Takrat se pojavi vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji za tako nezakonito vsebino odgovarja oseba, ki je ustvarila hiperpovezavo. Namen prispevka je ugotoviti, pod kakšnimi pogoji bi bil lahko ponudnik hiperpovezave odgovoren za vsebino, do katere ta vodi. Pravo tega vprašanja ne regulira izrecno, zato se odgovornost presoja po splošnih pravilih. Predstavljena bo splošna ureditev odgovornosti internetnih posrednikov in njenih izjem v skladu z Direktivo o elektronskem poslovanju. Hiperpovezave v tej direktivi niso izrecno urejene, vendar so nekatere države po zgledu ureditve iz direktive določile splošna pravila za hiperpovezave. Obravnava odgovornosti za vsebino hiperpovezave je odvisna od področja prava, na katero sega domnevna kršitev, in v veliki meri od dejanskih okoliščin primera. Prispevek je zato osredotočen na pravna področja časti in dobrega imena ter avtorskega prava, saj se pri vsakem področju hiperpovezava obravnava drugače. Z analizo odločitev iz sodne prakse bodo predstavljena skupna izhodišča, ki bi lahko pomenila temeljna načela splošne ureditve pri presoji odgovornosti za vsebino hiperpovezave.

Petra Lamovec Hren

Petra Lamovec Hren

Pomen obličnostnih zahtev pri oporočnih poslih

Vsaka oporočno sposobna oseba lahko sestavi oporoko in razdeli premoženje, upoštevaje svoje želje in preference. Pri tem je temeljno načelo oporočna svoboda, ki daje zapustniku prosto pot pri izbiri med različnimi oblikami oporok, vendar se mora držati predpisanih obličnostnih zahtev, ki veljajo za vsako izmed njih. Zahteve, ki jih vsebuje vsak dednopravni akt, opravljajo različne funkcije, a vse si prizadevajo za isti cilj, da oporočna razpolaganja izražajo pravo zapustnikovo voljo. Poznamo štiri temeljne obličnostne funkcije: dokazno, usmerjevalno, solemnitetno in varovalno. Predpisane zahteve glede oblike in postopka sestave, ki ponujajo sodišču zanesljiv dokaz glede oporočiteljeve prave volje in kažejo avtentičnost zapisa (dokazna funkcija), hkrati varujejo oporočitelja pred nedovoljenimi vplivi ali zamenjavo listine (varovalna funkcija). Predpisana oblika pomeni pravni okvir, ki ga zapustnik zapolni s svojimi dejanji in besedami. Standardizacija oblike ima usmerjevalno funkcijo, ki izkazuje oporočiteljev namen, ali je zapis štel za oporoko ali ne. Pompoznost celotnega postopka opravlja solemnitetno funkcijo z namenom, da opozarja oporočitelja na pomen njegovih dejanj.

Medeja Šuštar

Medeja Šuštar

Varstvo jedi in kuharskih receptov s pravicami intelektualne lastnine

Cilj prispevka je ugotoviti, ali so kulinarične stvaritve lahko predmet varstva pravic intelektualne lastnine, in podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi je takšno varstvo možno. Za potrebe tega prispevka so kulinarične stvaritve razdeljene v naslednje tri kategorije: kuharski recept, videz jedi in okus jedi. Kuharski recept sam po sebi ne pomeni individualne stvaritve, zato ne more biti predmet avtorskega varstva. Načeloma pa je kuharski recept mogoče patentirati. Pri videzu jedi prihaja do prikrivanja varstev različnih pravic, in sicer je videz lahko varovan z avtorsko pravico, blagovno znamko oziroma modelom. Pri tem je z blagovno znamko mogoče zaščititi zgolj tiste jedi, katerih vizualne lastnosti so sredstvo za razlikovanje podobnih proizvodov. Okus jedi ne more biti predmet varstva pravic intelektualne lastnine, saj ne izpolnjuje osnovnega predpogoja za zaščito, tj., da je kot predmet varstva objektivno določljiv. Okus pa je posredno oziroma v omejenem obsegu varovan z zajamčeno tradicionalno posebnostjo, kar je po mojem mnenju sporno, saj varstvo subjektivno opredeljivih stvaritev nasprotuje temeljnemu ustavnemu načelu pravne varnosti.

Potrebujete pomoč?
Posvetujte se z našim strokovnjakom.

Pišite nam +386 1 4324 243
BREZPLAČNI PREIZKUS

Tax-Fin-Lex d.o.o.
pravno-poslovni portal,
založništvo in
izobraževanja

Tax-Fin-Lex d.o.o.
Železna cesta 18
1000 Ljubljana
Slovenija

T: +386 1 4324 243
E: info@tax-fin-lex.si

CERTIFIKATI IN EU PROJEKTI

 
x Dialog title
dialog window