Pravni letopis | Tax-Fin-Lex

Jaka Cepec

Pravni izzivi na presečišču insolvenčnega prava in prava varstva okolja

Članek obravnava pravne izzive na stičišču insolvenčnega prava in prava varstva okolja. Posebej poudarja konflikt med načelom »onesnaževalec plača«, ki predvideva, da povzročitelji okoljske škode krijejo stroške sanacije, in načelom enakomernega poplačila upnikov. Prispevek analizira vpliv teh nasprotij na insolvenčne postopke s poudarkom na primerih, ko so okoljske obveznosti insolventnih dolžnikov prenesene na družbo kot celoto. Predstavljena je analiza primerjalnih pravnih ureditev, ki ponujajo možnosti za boljše usklajevanje obeh pravnih področij, vključno z mehanizmi, kot so superprioritetni status okoljskih terjatev, obvezna finančna jamstva in posebni skladi za okoljske sanacije. Analiza slovenske zakonodaje razkriva nekatere pomanjkljivosti in neskladnosti, ki jih kaže tudi obsežnejši pregled sodne prakse.

Masha Korošec

Omejitev ipso facto klavzul pri postopkih finančnega prestrukturiranja

Pogodbeni stranki pogosto med pogodbene določbe vključita klavzulo, ki prenehanje pogodbenega razmerja pogojuje z začetkom enega izmed postopkov zaradi (grozeče) insolventnosti (ipso facto klavzula). Regulacija tovrstnih pogodbenih določb je znotraj držav članic Evropske unije postala predmet razprav predvsem s sprejetjem Direktive 2019/1023, ki prepoveduje pogodbene določbe, ki prenehanje pogodbe vežejo na začetek postopka preventivnega prestrukturiranja. Številne države so po vzoru Direktive 2019/1023 za uporabo takšnih določb uvedle številne omejitve. Tudi Slovenija je z uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H sprejela nov 24.c člen, ki takšne klavzule pod določenimi pogoji razglaša za nične. Vendar sta tako ureditev ipso facto klavzul, ki jo vsebuje Direktiva 2019/1023, kot tista, ki jo najdemo v ZFPPIPP, zastavljeni precej široko. Ključno vprašanje, ki se ob branju relevantnih določb obeh omenjenih pravnih aktov zastavlja, je domet prepovedi ipso facto klavzul. Prispevek je zato namenjen predstavitvi splošne problematike uporabe in prepovedi ipso facto klavzul, hkrati pa obravnava nekatera odprta vprašanja, ki se zastavljajo ob analizi veljavne ureditve tega področja.

Vesna Bergant Rakočević

»Enkrat tako, drugič drugače« – o nekaterih problemih neenotne sodne prakse pritožbenih sodišč

Neenotna praksa sodišč, to so različne odločitve v pravno in dejansko enakih ali bistveno primerljivih zadevah, je načeloma neželen pojav, ki spodjeda zaupanje ljudi v delovanje sodišč in pravne države. V prispevku ugotavljam, koliko je to problem na področju civilnega sodstva v Sloveniji, s poudarkom na pritožbenih sodiščih, med katerimi je referenčno Višje sodišče v Ljubljani. Kljub temu, da za enotnost sodne prakse de lege lata skrbi Vrhovno sodišče, imajo tudi pritožbena sodišča pri zagotavljanju enotne sodne prakse pomembno vlogo, ker so v sistemu dopuščene revizije v veliki večini zadev zadnja instanca, čeprav formalnih vzvodov za to ni veliko. V prispevku ugotavljam, da neenotna praksa pritožbenih sodišč ni zelo pogosta, saj sodniki praviloma sledijo stališčem Vrhovnega sodišča, kljub temu da nanje niso formalno vezani. A do nepojasnjenih različnih odločitev prihaja celo na Vrhovnem sodišču, številna pa so tudi področja, na katerih se pojavljajo različna stališča pritožbenih senatov v zadevah, ki niso pod nadzorom Vrhovnega sodišča. Na koncu so predstavljeni tudi nekateri neformalni mehanizmi, s katerimi se pritožbena sodišča trudijo zagotoviti čim bolj enotno in stabilno sodno prakso.

Tjaša Kalin

Pravica do popravila kot sredstvo za doseganje trajnostnosti

Evropska unija se aktivno zavzema za bolj zeleno gospodarstvo. V okviru Evropskega zelenega dogovora je bila sprejeta usklajena strategija za podnebno nevtralno, z viri gospodarno in konkurenčno gospodarstvo, ki vključuje razširitev krožnega gospodarstva. Evropska komisija si je znotraj Novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo prizadevala za krepitev vloge potrošnikov pri politiki za trajnostne izdelke, predvsem z določitvijo nove pravice do popravila. Popravilo je namreč bolj učinkovito in trajnostno kot recikliranje, saj se prihranijo energija, material in voda, hkrati pa so nižji tudi transportni stroški. Pravica do popravila, kot namiguje že izraz, pomeni pravico posameznika, da kupljeno blago popravi bodisi sam bodisi pri neodvisnem popravljavcu oziroma popravljavcu, ki ga izbere sam. Osnovna predpostavka je dejstvo, da je posameznik blago oziroma napravo kupil, s tem postal lastnik in bi posledično moral imeti pravico uporabe, vzdrževanja in popravila blaga na način, ki ga ima za najprimernejšega. Junija 2024 je bila sprejeta nova Direktiva o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga (Direktiva R2R), s katero se uresničuje prednostna naloga Evropske komisije glede zelenega prehoda in cilja trajnostne potrošnje. Cilj direktive je spodbuditi popravilo in ponovno uporabo, kadar je blago z napako mogoče popraviti ali obnoviti. Potrošnikom zagotavlja orodja, ki povečujejo preglednost in izboljšujejo pogoje popravila, ter proizvajalcem nalaga obveznost, da določeno blago popravijo tudi zunaj obveznega jamstva.

Miro Cerar

Etičnost prava in umetna inteligenca

Pravo mora temeljiti na (vsaj) zadostni etični podlagi. Ta podlaga je še posebej pomembna za obstoj in učinkovito delovanje pravne države (vladavine prava). T. i. umetna inteligenca (UI), ki ima vedno pomembnejšo vlogo tudi v pravu, ni človeška in v resnici ni primerljiva s človeško večrazsežnostno avtentično inteligenco. Toda UI nenehno napreduje v razvoju in vedno bolje posnema človeške kognitivne in druge funkcije. Pri tem v marsičem tudi presega obstoječe človeške zmožnosti mišljenja in delovanja. Toda UI niti v sedanjih oblikah niti na njeni zamišljeni najvišji stopnji razvoja, tj. kot povsem avtonomna in samogenerirajoča se splošna inteligenca, ne more doseči lastnosti avtentične človeškosti in človečnosti (humanosti). Ti dve lastnosti sta za obstoj etike in prava ključni. V tem pogledu pomeni poleg (1) etičnih deficitov na različnih družbenih področjih ter (2) totalitarnih režimov največjo grožnjo etiki in pravu (3) osamosvojena UI, ki se je sposobna obrniti od človeka ali celo proti njemu in ga nadvladati. V prvih dveh primerih je izničena človečnost prava, v zadnjem, za zdaj le namišljenem primeru, pa hkrati tudi njegova človeškost, kar je najslabši možni scenarij, ki ga je treba preprečiti z ohranjanjem avtentičnih etičnih vrednot in vrednot pravne države (vladavine prava).

Vasilka Sancin, Lovro Bobnar

Pravica do svobode izražanja v času umetnointeligenčnih sistemov

Prispevek obravnava vpliv razvoja in uporabe umetne inteligence na temeljno pravico do svobode izražanja. Tehnologije, ki uporabljajo umetnointeligenčne sisteme, niso inertne ali nevtralne in pogosto izražajo vrednote in predsodke ustvarjalcev in uporabnikov, kar lahko vpliva na družbo in demokratične procese. Njihova uporaba prinaša tako koristi kot tveganja za svobodo izražanja. Algoritmi odločajo, katere vsebine so dostopne uporabnikom, kar lahko povzroči pristranskost, omejevanje pluralizma in oblikovanje t. i. »odmevnih komor«. Poleg tega samodejno odstranjevanje vsebin z uporabo umetne inteligence pogosto vodi do čezmernih omejitev, saj algoritmi ne morejo ustrezno prepoznati konteksta in čustev. Države imajo dolžnost zagotoviti, da umetnointeligenčni sistemi ne ogrožajo svobode izražanja, vključno s pravico do informacij. Prispevek ponuja kritično analizo obstoječega mednarodnega regulativnega okvira in možnosti prihodnjega pravnega razvoja, vključno s sprejetjem globalne mednarodne pogodbe, ki bi celovito uredila umetno inteligenco in njene vplive na človekove pravice. Tak pristop bi lahko pomembno prispeval k odpravljanju fragmentacije in vzpostavitvi enakopravnih pogojev za tehnološki razvoj, utemeljen na varstvu človekovih pravic, pri čemer bi bilo zaradi hitrega razvoja pomembno predvideti možnosti za prilagajanje različnim prihodnjim situacijam.

Jernej Renko

Priznanje pravne subjektivitete umetni inteligenci za namene odškodninske odgovornosti

Članek obravnava vprašanje priznanja pravne subjektivitete umetni inteligenci (UI) za namene odškodninske odgovornosti. Avtor analizira koncept avtonomnih sistemov UI in njihove ključne lastnosti, kot sta avtonomija in sposobnost učenja. Poudarjena so tveganja, ki jih ti sistemi prinašajo, predvsem nepredvidljivost in težave pri določanju subjekta deliktne odgovornosti. Članek predstavi idejo »elektronske osebe« kot možno rešitev za pripisovanje odgovornosti sistemom UI. Avtor obravnava filozofske pomisleke glede podelitve pravne subjektivitete sistemom UI, vključno z ontološkimi, epistemološkimi in etičnimi vprašanji. Kljub tem pomislekom zagovarja pragmatičen pristop, podoben tistemu pri priznavanju prav- ne osebnosti korporacijam. Kot glavne prednosti priznanja pravne subjektivitete sistemom UI avtor navaja olajšanje dokazovanja vzročnosti pri škodnih primerih in potencialno ekonomsko učinkovitost. Članek zaključuje z razpravo o izvedbenih možnostih, kot je zagotovitev minimalnega kapitala ali uvedba posebnega zavarovanja odgovornosti za sisteme UI, ter opozarja na morebitne omejitve teh rešitev.

Vasilka Sancin, Sergeja Hrvatič

Umetna inteligenca v kontekstu mirnega reševanja sporov po Uredbi (EU) 2024/1351 na področju upravljanja azila in migracij v EU

Upravljanje migracij v Evropski uniji (EU) je tradicionalno vroč kostanj. To so potrdila tudi dolgotrajna pogajanja za sprejetje Uredbe (EU) 2024/1351 na področju upravljanja azila in migracij v EU, ki med drugim ureja način določanja pristojne države članice za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito in vzpostavlja sistem solidarnosti. Uredba kot možnost mirnega reševanja sporov navaja poravnavo, ki predvideva uporabo več sredstev diplomatskega reševanja sporov, pri čemer ne posega v pristojnost Sodišča EU. Čeprav uredba izrecno ne predvideva hierarhije sredstev mirnega reševanja sporov, lahko zaznamo, da daje prednost diplomatskim sredstvom reševanja sporov – najprej med državami samimi, po potrebi ob sodelovanju Komisije. Pri preprečevanju in reševanju sporov ima uporaba novih tehnologij z umetnointeligenčnimi sistemi velik potencial za hitrejšo obdelavo ogromnih količin podatkov in informacij, kar je lahko ključno pri pravočasnem in učinkovitem ukrepanju ter zbliževanju stališč držav, ki so ključna za mirno reševanje sporov, prav tako pa lahko pomembno prispeva- jo k ustrezni implementaciji sprejetih rešitev. Članek obravnava problematiko intersekcijsko z vidika mednarodnega prava, prava EU in relevantnih pravnih vprašanj, povezanih z uporabo umetnointeligenčnih sistemov.

Albin Igličar

Pravna država kot vrednota normativnega sistema – uvodni poudarki

Pravna država uveljavlja vrednoto človeškega dostojanstva v povezavi z idejami o svetosti življenja, posvečenostjo mrtvih in zlatim pravilom. Iz teh vrednot so izvedene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so vsebina pravne države – njena legitimnost. Formalna plat pravne države – njena legalnost pa zahteva vezanost državnih organov na zakon. Dobro delovanje pravne države v Sloveniji je pogojeno še z visoko stopnjo normativne integracije in v zakonodajni politiki z doslednim upoštevanjem načel Resolucije o normativni dejavnosti.

Karmen Vezjak Progar

Normiranje izjem in načelo pravne države

Jasni in nedvoumni ter v skladu z veljavno nomotehniko zasnovani predpisi so eden od temeljev pravne varnosti, s tem pa tudi pravne države. Z vidika načela pravne države nomotehnika kot veda o pripravi predpisov torej ni zgolj obrobnega pomena. Je pomemben element v postopku priprave predpisa, saj same nomotehnične rešitve v praksi pogosto vplivajo tudi na jasnost in nedvoumnost predpisa, njegovo pravno pravilnost in umeščenost v pravni sistem. Nekateri v prispevku opisani primeri normiranja izjem dokazujejo, da lahko neprimerne nomotehnične rešitve povzročijo nejasnost in nepreglednost pravnega reda, po drugi strani pa so lahko sicer nomotehnično ustrezno določene izjeme vsebinsko neprimerne in v končni fazi tudi neskladne z Ustavo. V zvezi z normiranjem izjem je treba tako že v izhodišču preveriti smisel, namen in potrebo po določanju izjem ter izbrati ustrezen način normiranja, zlasti z vidika njihove pravilne umestitve v pravni red, vsebinske ustreznosti in skladnosti z Ustavo.

Dušan Štrus

Ustavno neskladna ureditev materialnih določb med prehodnimi določbami zakona

Z razvojem pravnega normiranja se ob uvedbi nove zakonodaje pojavi potreba po urejanju primerov, ki so nastali pod do tedaj veljavnimi pravili in ob prehodu še niso zaključeni. Temu so namenjene prehodne določbe, med katere zakonodajalec pogosto nomotehnično nepravilno vključuje materialne določbe, ki niso prehodne narave in ne spadajo tja. Med prehodnimi določbami se nepravilno urejajo različne vrste materialnih določb. Nekatere so vezane na začasne, interventne ukrepe, druge so vezane na noveliranje drugih zakonov. V prispevku so predstavljeni konkretni primeri obeh navedenih vrst materialnih določb, ki jih zakonodajalec nekonsistentno ureja med prehodnimi določbami. Kljub opozorilom pravne stroke, da gre pri takšnem načinu urejanja za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, se takšna praksa zakonodajalca nadaljuje in celo razširja. Namen tega prispevka je preučiti ureditev materialnih določb v slovenski zakonodaji, analizirati primere zakonodajnih nepravilnosti, raziskati razloge za tovrstno normiranje ter poudariti pravne in ustavne posledice, ki jih takšne nepravilnosti prinašajo.

Mojca Ilešič Bernik

Dostopnost prava

Eden od kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o pravni državi, je tudi to, da je pravo javno dostopno. Čeprav je koncept tajnih predpisov v današnjem pravnem okolju k sreči preživet, se tudi v relativno novi sodni praksi kaže, da dostopnost prava ni samoumevna. V prispevku si s primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča Republike Slovenije poskušamo razjasniti, kaj pomeni, da je pravo dostopno.

Gordana Lalić

(Z)najti se

Pravna varnost je kot sidro, ki ga plovilo vrže v morje – zagotavlja, da ostajamo varni v še tako razburkanih okoliščinah. Pravo naj bi bilo zanesljivo, predvidljivo, določno, jasno in splošno dostopno. Urejalo naj bi naša življenja, vsaj na videz, da bi na ta način ohranjali mir v družbi za vse njene posameznike.

Katja Božič

Namesto čestitke

Še vedno najbrž drži, da je prav vsak od nas lahko pomemben, ko se gradita ali rušita spoštovanje in zaupanje v pravo. V postopkih priprave predpisov sodelujemo konkretni ljudje in konkretni ljudje lahko prispevamo h konkretnim, čeprav drobnim izboljšavam. Še toliko ozaveščanja, izobraževanja in informiranja ne pade ravno na plodna tla, če na drugi strani ni motiviranega in zagnanega, družbeno odgovornega posameznika, ki je pripravljen poskusiti verjeti v smisle tovrstnega povezovanja in sodelovanja. In če na drugi strani ni motiviranega in zagnanega, družbeno odgovornega državnega uradnika, ki je pripravljen poskusiti verjeti v prednosti učinkovitega sobivanja med nacionalnim pravnim redom in pravnim redom EU ter v okviru svojih zmožnosti narediti kaj v to smer. Nekje vmes smo morda pozabili, da bi morali pravo soustvarjati, da bi mu lažje zaupali.

Pravni letopis - letnik 2024