Zakon o ohranjanju narave (ZON)

2655. Zakon o ohranjanju narave (ZON)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o ohranjanju narave (ZON)

Razglašam zakon o ohranjanju narave (ZON), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 30. junija 1999.

Št. 001-22-109/99

Ljubljana, dne 8. julija 1999.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O OHRANJANJU NARAVE (ZON)

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

(namen zakona)

(1)

Ta zakon določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave.

(2)

Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste), vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja. Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so tudi ukrepi za preprečevanje, zmanjšanje in ublažitev škodljivih vplivov namernega in nenamernega vnosa ter širjenja invazivnih vrst.

(3)

Sistem varstva naravnih vrednot je sistem, ki določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva.

(4)

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo:

1.

Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L št. 20 z dne 26. 1. 2010, str. 7), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2019/1010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o uskladitvi obveznosti poročanja na področju zakonodaje, povezane z okoljem, ter spremembi uredb (ES) št. 166/2006 in (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 2002/49/ES, 2004/35/ES, 2007/2/ES, 2009/147/ES in 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 338/97 in (ES) št. 2173/2005 ter Direktive Sveta 86/278/EGS (UL L št. 170 z dne 25. 6. 2019, str. 115),

2.

Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne 13. maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne 10. 6. 2013, str. 193),

3.

Direktiva Sveta z dne 28. marca 1983 o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in izdelkov iz njih v države članice 83/129/EGS (UL L št. 91 z dne 9. 4. 1983, str. 30), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta z dne 8. junija 1989 o spremembi Direktive 83/129/EGS o uvozu kož nekaterih tjulnjih mladičev in izdelkov iz njih v države članice (UL L št. 163 z dne 14. 6. 1989, str. 37) in

4.

Direktiva Sveta 1999/22/ES z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (UL L št. 94 z dne 9. 4. 1999, str. 24).

(5)

S tem zakonom se ureja izvajanje Uredbe (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (UL L št. 317 z dne 4. 11. 2014, str. 35), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/968 z dne 30. aprila 2018 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta glede ocen tveganja v zvezi z invazivnimi tujerodnimi vrstami (UL L št. 174 z dne 10. 7. 2018, str. 5), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1143/2014/EU).

2. člen

(biotska raznovrstnost)

(1)

Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov.

(2)

Raznovrstnost živih organizmov vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov.

(3)

Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja.

3. člen

(naravno ravnovesje)

(1)

Naravno ravnovesje je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati.

(2)

Naravno ravnovesje je porušeno, ko poseg uniči številčno ali kakovostno strukturo življenjske združbe rastlinskih ali živalskih vrst, okrni ali uniči njihove habitate, uniči ali spremeni sposobnosti delovanja ekosistemov, prekine medsebojno povezanost posameznih ekosistemov ali povzroči precejšnjo osamitev posameznih populacij.

4. člen

(naravne vrednote)

(1)

Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije.

(2)

Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava.

(3)

Naravne vrednote iz prejšnjega odstavka so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava.

(4)

S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot.

5. člen

(skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti)

Politike, programi, strategije in načrti razvoja na posameznih področjih, ki lahko prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, morajo na svojih področjih izkazovati in zagotavljati izvajanje ukrepov, s katerimi prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

6. člen

(obveznost vključevanja ukrepov)

Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot po tem zakonu se vključujejo v urejanje prostora ter rabo in izkoriščanje naravnih dobrin ter ukrepe varstva kulturne dediščine na način, ki ga določa zakon.

7. člen

(subjekti ohranjanja in varstva)

(1)

Fizične in pravne osebe morajo ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.

(2)

Država, lokalne skupnosti ter druge osebe javnega prava so pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati načela, cilje in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter pri tem medsebojno sodelovati.

8. člen

(pristojnosti države in lokalnih skupnosti)

(1)

Urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti.

(2)

Zadeve lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka so:

-

programiranje in planiranje na področju varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,

-

sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,

-

zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave,

-

popularizacija varstva naravnih vrednot lokalnega pomena.

(3)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora država ukrepati, če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega pomena.

9. člen

(ekološka in socialna funkcija lastnine)

(1)

Lastnik zemljišča mora dopustiti na svojih zemljiščih neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu z zakonom ter dopustiti na svoji lastnini opravljanje nalog ohranjanja biotske raznovrstnosti in ukrepov varstva naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: naravovarstvene naloge).

(2)

Pri izvajanju določb tega zakona so z lastniki izenačeni tudi drugi uporabniki nepremičnin.

(3)

Določba prvega odstavka tega člena ne velja za zemljišča, ki jih je dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, razen za izvajanje tistih naravovarstvenih nalog, ki so nujne za preprečitev poškodovanja ali uničenja naravne vrednote.

10. člen

(uporaba zakona)

(1)

Določbe tega zakona o dolžnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se ne uporabljajo:

-

pri izvajanju nujnih ukrepov in del zaščite, reševanja in pomoči v primeru naravne ali druge nesreče v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;

-

pri izvajanju izrednih ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti v zvezi z intervencijo v primeru naravne nesreče zaradi škodljivega delovanja voda v skladu s predpisi, ki urejajo vode, ki so nujna dela pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda;

-

pri izvajanju nujnih ukrepov obrambe države v skladu s predpisi o obrambi.

(2)

Izjema iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka velja od trenutka nastanka naravne ali druge nesreče do dneva, ko pristojni organ v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, odloči, da so zagotovljeni pogoji za prenehanje intervencije, izjema iz tretje alineje prejšnjega odstavka pa v času povečane nevarnosti napada na državo, neposredne vojne nevarnosti ter razglašenega izrednega ali vojnega stanja do dneva preklica teh stanj v skladu s predpisi o obrambi.

(3)

Zavod Republike Slovenije za varstvo narave mora v 60 dneh od prenehanja okoliščin iz prejšnjega odstavka ugotoviti vpliv izvajanja nujnih del in izrednih ukrepov na cilje ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.

(4)

Pri izvajanju nujnih del in izrednih ukrepov iz prvega odstavka tega člena je treba v čim večji meri upoštevati potrebe ohranjanja narave v skladu s tem zakonom.

11. člen

(določitev pojmov)

V tem zakonu uporabljeni pojmi imajo naslednji pomen:

1.

Domorodna (avtohtona) živalska ali rastlinska vrsta je tista, ki je v določenem ekosistemu naravno prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za domorodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu še obstajajo približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.

2.

Doselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali živali te vrste že živijo.

3.

Ekosistem je funkcionalna celota življenjskega prostora (biotop) in življenjske združbe (biocenoza), katerega sestavine so v dinamičnem ravnovesju.

4.

Geotop je del geosfere geološkega, geomorfološkega ali hidrološkega pomena.

5.

Gojitev rastlin je gojenje rastlin domorodnih ali tujerodnih vrst z namenom pridobivanja hrane, prodaje, za okras, za industrijske ali zdravilne namene, namene učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi ohranitve vrste.

6.

Gojena žival je tista, ki je potomka staršev vzgojenih v ujetništvu.

7.

Gojitev živali je gojenje (hranjenje, omogočanje razmnoževanja, križanje) živali domorodnih ali tujerodnih vrst v prostoru, ločenem od narave (ogradi, obori, kletki, bazenih, koritih in v podobnih prostorih), zlasti z namenom pridobivanja hrane, lova, prodaje, učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi ohranitve vrste.

8.

Habitat (življenjski prostor) je s specifičnimi neživimi in živimi dejavniki opredeljen prostor vrste oziroma geografsko opredeljen prostor osebka ali populacije vrste.

9.

Naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali živali te vrste niso bile nikoli prisotne. Naselitev je lahko izvedena z namenom, da rastline ali živali v novem ekosistemu živijo, ali je nezavedna in je posledica človekovega malomarnega ravnanja, npr. odmetavanje akvarijskih ali terarijskih živali v naravo ali omogočanje pobega živali iz ograjenih prostorov. Vnos živali v prostor za gojitev živali ni naselitev.

10.

Invazivna vrsta je invazivna tujerodna vrsta iz 2. točke 3. člena Uredbe 1143/2014/EU, ki je:

-

invazivna tujerodna vrsta, ki zadeva Unijo, iz 3. točke 3. člena Uredbe 1143/2014/EU,

-

invazivna tujerodna vrsta, ki zadeva državo članico, iz 4. točke 3. člena Uredbe 1143/2014/EU,

-

invazivna tujerodna vrsta, določena v okviru izrednih ukrepov v skladu s prvim ali četrtim odstavkom 10. člena Uredbe 1143/2014/EU.

11.

Izvoz je vsak iznos blaga s carinskega območja Evropske unije.

12.

Oblikovana narava je del narave, ki ga človek preoblikuje z namenom vzgoje, izobraževanja, oblikovanja krajinskih elementov ali katerim drugim namenom in je pomemben zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti. Za oblikovano naravo se štejejo zlasti: drevoredi, botanični vrtovi, alpinetumi in drugi oblikovani ekosistemi.

13.

Odvzem rastline ali živali iz narave je odvzem žive ali mrtve rastline ali dela rastline ali živali iz habitata.

14.

Ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote sta ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote ali zavarovanega območja, ki pomenita dostopanje do naravne vrednote ali zavarovanega območja in vstopanje na naravno vrednoto ali zavarovano območje z namenom njegovega spoznavanja in doživljanja ter telesne ali duševne sprostitve ali aktivnosti, na način, da naravna vrednota ni ogrožena, in se izvajata brez podelitve koncesije po tem ali drugih zakonih.

15.

Ohranjanje narave je vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.

16.

Okrnitev narave je stanje narave, ko so zaradi človekove dejavnosti spremenjeni naravni procesi tako, da je porušeno naravno ravnovesje ali so uničene naravne vrednote.

17.

Poseg v naravo je poseg v okolje po predpisih o varstvu okolja.

18.

Ponovna naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem so bile rastline ali živali te vrste iztrebljene, v ekosistemu pa še obstajajo približno enaki abiotski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.

19.

Populacija je skupina prostorsko in časovno povezanih rastlin ali živali iste vrste, v kateri se te med seboj križajo.

20.

Raba naravne vrednote v zvezi z ogledovanjem in obiskovanjem je vodenje ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote, zaradi česar se omejijo pravice drugih, če se izvajajo kot pridobitna dejavnost.

21.

Rastlinska ali živalska vrsta ali podvrsta ali varieteta je tista, katere osebki – vse razvojne oblike (v nadaljnjem besedilu: rastline ali živali) lahko živijo prosto v naravi, neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom (odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali ali sort kulturnih rastlin) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove. Cepljivke, glive in lišaji se obravnavajo kot rastlinska vrsta.

22.

Sestavine biotske raznovrstnosti so rastlinske in živalske vrste, njihov genski material in ekosistemi.

23.

Sistem spremljanja je sistem nadzora iz prvega odstavka 14. člena Uredbe 1143/2014/EU.

24.

Tranzit je vsak prenos blaga preko carinskega območja Evropske unije pod carinskim nadzorom.

25.

Tujerodna (alohtona) živalska vrsta je tista, ki jo naseli človek in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za tujerodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu ne obstajajo več približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.

26.

Tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta je tista, ki jo naseli človek in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije.

27.

Ugodno stanje rastlinske ali živalske vrste je stanje, ki v predvidljivi prihodnosti zagotavlja obstoj vrste.

28.

Uvoz je vsak vnos na carinsko območje Evropske unije.

29.

Zatočišče za živali je prostor, namenjen za začasno oskrbo oziroma zdravljenje bolnih ali ranjenih živali, zapuščenih mladičev, ki sami še niso sposobni preživeti v naravi, ter živali, ki so bile odvzete imetniku zaradi protipravnega zadrževanja v ujetništvu, nedovoljene trgovine, izvoza, uvoza in zaradi drugih z zakonom določenih razlogov.

II. OHRANJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI

2.1. Rastlinske in živalske vrste

12. člen

(posebno varstvo države)

Rastline in živali so pod posebnim varstvom države.

13. člen

(pridobitev v lastnino)

Žival ali vodna rastlina, ki je odvzeta iz narave za namene in pod pogoji, ki jih določa zakon, postane last tistega, ki jo odvzame iz narave.

14. člen

(splošni varstveni režim)

(1)

Rastlinsko ali živalsko vrsto je prepovedano iztrebiti.

(2)

Zniževati število rastlin ali živali posameznih populacij, ožati njihove habitate ali slabšati njihove življenjske razmere do take mere, da je vrsta ogrožena, je prepovedano.

(3)

Rastline ali živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati.

(4)

Habitate populacij rastlinskih ali živalskih vrst je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga uničiti ali poškodovati.

(5)

Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena je dovoljeno loviti živali lovnih in ribolovnih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo lov in ribolov, ter opravljati kmetijsko in gozdarsko dejavnost v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijstvo in gozdarstvo, ter odvzemati iz narave rastline ali živali za namene, dovoljene z zakonom.

(6)

Razlog za dejanje iz tretjega in četrtega odstavka tega člena je opravičljiv, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno sprejemljivo.

14.a člen

(izjeme od splošnega varstvenega režima)

(1)

Ne glede na prejšnji člen je dovoljeno poškodovati, zastrupiti, vznemirjati, ujeti, odvzeti iz narave ali usmrtiti živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst, ki so določene v predpisu, izdanem na podlagi 81. člena tega zakona, če:

-

ni druge zadovoljive možnosti,

-

ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije in

-

obstaja razlog zagotavljanja koristi varstva vrst, preprečitve resne škode, zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, doseljevanja ali ponovnega naseljevanja živali, raziskovanja in izobraževanja ali selektivnega odvzema nekaterih živali iz narave.

(2)

Ne glede na prejšnji člen je dovoljeno uničiti, odvzeti iz narave, poškodovati ali zbirati zavarovane rastlinske vrste, ki so določene v predpisu, izdanem na podlagi 81. člena tega zakona, če:

-

ni druge zadovoljive možnosti,

-

ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja rastlinske vrste na naravnem območju razširjenosti in

-

obstaja razlog zagotavljanja koristi varstva vrst, preprečitve resne škode, zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, raziskovanja, izobraževanja, obnovitve populacije, doseljevanja in ponovnega naseljevanja.

(3)

Ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), z odločbo odredi poseg v zavarovane živalske ali rastlinske vrste iz prvega ali drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti.

(4)

Ne glede na prejšnji odstavek se za raziskovanje, izobraževanje, doseljevanje ali ponovno naseljevanje lahko izda odločba po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Odločba se izda največ za pet let.

(5)

Kadar je poseg iz prvega odstavka tega člena treba izvesti z usmrtitvijo z uporabo strelnega orožja, se ta izvede v skladu s pravili za opravljanje lova, kot jih določajo predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo, pri čemer so ne glede na omejitev nošenja in uporabe orožja na nelovni površini v predpisih, ki urejajo orožje, pri usmrtitvi živali dovoljeni tudi poseg in nošenje ter uporaba orožja na nelovni površini, kar se določi v odločbi iz tretjega odstavka tega člena. Izvajalec posega mora na nelovni površini zaradi varnosti in zdravja ljudi zavarovati območje in o tem predhodno obvestiti krajevno pristojno policijsko enoto, ki neposredno nudi pomoč pri zavarovanju izvedbe ukrepov.

(6)

Odločba iz tretjega odstavka tega člena se izda na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, za velike zveri pa Zavod za gozdove Slovenije, pri čemer se je treba pred izdajo strokovnega mnenja o tem posvetovati z organizacijo, pristojno za ohranjanje narave.

(7)

Ne glede na tretji odstavek tega člena se lahko usmrtitev zavarovane prosto živeče živalske vrste iz prvega odstavka tega člena izvede brez odločbe, če je najdena žival s takšno poškodbo, zaradi katere ni sposobna preživeti v naravnem okolju.

(8)

Kadar je poseg iz prvega odstavka tega člena treba izvesti z usmrtitvijo, se izvedba ukrepa usmrtitve odredi upravljavcu lovišča. Če upravljavec lovišča, ki ni upravljavec lovišča s posebnim namenom, ne more zagotoviti izvedbe ukrepa usmrtitve, poseg izvede upravljalec lovišča s posebnim namenom.

(9)

Če so izpolnjeni pogoji za nujni ukrep v javnem interesu v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, se odločba iz tretjega odstavka tega člena lahko izda ustno, brez fizične prisotnosti uradne osebe na terenu, če je z uporabo naprave, ki omogoča prenos slike in zvoka, izvajalca na daljavo mogoče nedvoumno identificirati. V tem primeru pred izdajo ustne odločbe ni treba pridobiti mnenj iz šestega odstavka tega člena.

(10)

Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) predpiše podrobnejše pogoje iz prvega in drugega odstavka tega člena, podrobnejšo vsebino vloge in odločbe iz tretjega in četrtega odstavka tega člena ter določi način priprave in podrobnejšo vsebino strokovnega mnenja iz šestega odstavka tega člena.

15. člen

(posegi in dejavnosti)

(1)

Vsakdo, ki posega v naravo oziroma v habitat populacij rastlinskih ali živalskih vrst, mora uporabljati načine, metode in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste.

(2)

Minister, pristojen za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: minister), lahko predpiše v soglasju s pristojnim ministrom za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij najmanj moteč način in pogoje poseganje v naravo iz prejšnjega odstavka ter časovno omeji posege v habitate populacij živalskih vrst v času, ki sovpada z njihovimi življenjsko pomembnimi obdobji.

16. člen

(trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami)

(1)

Če se raba rastlin ali živali odvija na podlagi načrtov, se trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami zagotavlja ob upoštevanju gospodarske in socialne funkcije tako, da se v načrtih upoštevajo ekosistemske in biogeografske značilnosti vrste ali populacije, ki so pomembne za ohranitev ugodnega stanja vrste.

(2)

Vlada lahko predpiše pogoje rabe rastlin ali živali, ki se ne odvija na podlagi načrtov iz prejšnjega odstavka.

(3)

Če način ali obseg rabe z rastlinami ali živalmi neposredno ogroža ugodno stanje vrste, ministrstvo rabo omeji ali začasno prepove.

(4)

Odločba iz prejšnjega odstavka se izda v soglasju z ministrstvom, pristojnim za gospodarjenje s posamezno rastlinsko ali živalsko vrsto.

(5)

Organ, ki je sprejel načrt gospodarjenja mora preveriti njegovo izvajanje in ga uskladiti s spremenjenimi razmerami.

17. člen

(naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)

(1)

Naseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst je prepovedano.

(2)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst, če se v postopku presoje tveganja za naravo ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.

(3)

Naseljevanje živali tujerodnih vrst, ki jih je dovoljeno loviti, in rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, dovoli pristojno ministrstvo s soglasjem ministrstva ob pogoju iz prejšnjega odstavka.

18. člen

(doselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)

(1)

Doseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst mora biti spremljano in nadzorovano.

(2)

Fizična ali pravna oseba mora obvestiti ministrstvo o nameravani doselitvi rastlin ali živali tujerodnih vrst.

(3)

Vlogi mora predlagatelj priložiti tudi ugotovitve izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.

(4)

Odločba, s katero se doselitev prepove, se izda na podlagi izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.

(5)

Če ministrstvo v 30 dneh od prejema popolne vloge o zahtevi ne odloči, se šteje, da z doselitvijo ne soglaša.

(6)

Za doseljevanje rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, se določbe tega člena ne uporabljajo.

(7)

Za spremljanje in nadzorovanje doseljevanja živali, ki jih je dovoljeno loviti, skrbi pristojno ministrstvo na način iz tega člena.

19. člen

(zadrževanje v ujetništvu)

(1)

Živali domorodnih in tujerodnih vrst je prepovedano zadrževati v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe.

(2)

Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo, predpiše ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo iz prejšnjega odstavka.

20. člen

(zadrževanje v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti)

(1)

Fizična ali pravna oseba, ki namerava zadrževati živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskih vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če prosilec dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena in da se bodo osebki prikazovali v okolju, ki je prilagojeno naravnim razmeram v habitatu in ne izkrivlja dejstev o biologiji živalske vrste.

(3)

Vlada predpiše podrobnejše pogoje za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, pri čemer lahko zaradi varstva, zdravja in dobrobiti živalske vrste omeji vrste živali, ki se lahko prikazujejo v živalskim vrtovom podobnih prostorih.

21. člen

(dovoljenje za gojitev živali)

(1)

Fizična ali pravna oseba, ki namerava gojiti živali domorodnih ali tujerodnih vrst, razen invazivnih vrst, za katere se izda dovoljenje v skladu s 24.č in 24.d členom tega zakona, mora pridobiti dovoljenje za gojitev, ki ga izda ministrstvo.

(2)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka določi minister živalske vrste, za katere ni treba pridobiti dovoljenja za gojitev živali, ker ne ogrožajo domorodnih živalskih vrst.

(3)

Če je za gojitev živali iz prvega odstavka tega člena treba pridobiti dovoljenje tudi po drugem zakonu, se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena to dovoljenje izda po drugem zakonu in ob soglasju ministrstva.

(4)

Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena za živali tujerodnih vrst se izda po izvedenem postopku presoje tveganja za naravo.

(5)

Fizična ali pravna oseba lahko pridobi dovoljenje iz prvega in četrtega odstavka tega člena, če izkaže, da so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev živali od stičnega ekosistema, in če je prostor za gojitev povezan s stičnim ekosistemom prek naprav, ki blažijo negativne vplive.

(6)

Zahteva za izdajo dovoljenja za gojitev iz prvega odstavka tega člena se zavrne, če je posedovanje ali druga oblika ravnanja v povezavi z gojitvijo živali prepovedana po drugih predpisih.

22. člen

(gojitelj živali)

(1)

Gojena žival je v lasti osebe, ki jo goji v skladu z zakonom.

(2)

Gojena žival, za katero je treba pridobiti dovoljenje za gojitev iz prejšnjega člena, mora biti označena na predpisan način.

(3)

Lastnik gojene živali mora skrbeti, da živali ne pobegnejo v naravo.

(4)

Za škodo, ki jo povzročijo gojene živali, je lastnik odgovoren ne glede na krivdo.

(5)

Pobeg gojenih živali v naravo se glede možnih škodljivih posledic šteje kot okrnitev narave.

(6)

Minister v soglasju s pristojnim ministrom iz tretjega odstavka prejšnjega člena predpiše način označevanja živali iz drugega odstavka tega člena.

23. člen

(trgovina z živimi živalmi)

(1)

Fizična ali pravna oseba, ki opravlja trgovinsko dejavnost z živimi živalmi domorodnih ali tujerodnih vrst, mora zagotoviti ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo za živali ter voditi evidenco o trgovini z živalmi.

(2)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ni treba voditi evidence o trgovini z živalmi, če trgovina s posameznimi osebki ne ogroža obstoja živalske vrste.

(3)

Živalske vrste iz prejšnjega odstavka določi minister.

(4)

Bivalne razmere in oskrba se določijo v predpisu iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona.

(5)

Evidenca o trgovini z živalmi iz prvega odstavka tega člena vsebuje ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, od katere je bila žival pridobljena, izvor živali, čas nakupa in prodaje ter ime, priimek in naslov stalnega prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, ki je žival kupila.

(6)

Evidenca iz prejšnjega odstavka se lahko uporablja samo zaradi nadzora nad opravljanjem trgovinske dejavnosti z živimi živalmi.

(7)

Minister predpiše podrobnejšo vsebino evidence o trgovini z živalmi iz prvega odstavka tega člena ter določi časovno obveznost vodenja evidenc.

(8)

Določbe tega člena se ne nanašajo na trgovino z živimi živalmi, ki so namenjene prehrani.

24. člen

(pravila varstva)

Vlada predpiše podrobnejši način varstva rastlinskih ali živalskih vrst ter varstvo drugih vrst živih organizmov in pri tem uredi zlasti:

1.

ravnanje v zvezi z odvzemom živali iz narave, gojenjem, prenašanjem, naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, zadrževanjem živali v ujetništvu, trgovino, raziskovanjem živali, ravnanjem z mrtvimi živalmi ter preparatorstvom;

2.

ravnanje v zvezi z odvzemom rastlin iz narave, gojenjem, naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, trgovino, raziskovanjem in načinom nabiranja rastlin ter dovoljenimi količinami nabiranja;

3.

ravnanje v zvezi s trgovino, uvozom, izvozom ali tranzitom rastlin ali živali, njihovih delov, izdelkov iz njih ali izdelkov, v katerih so ti vsebovani;

4.

postopek odvzema rastlin ali živali tujerodnih vrst, ki ogrožajo domorodne vrste, in ravnanja v zvezi z omejevanjem in preprečevanjem širjenja ter zmanjševanjem in preprečevanjem negativnega vpliva tujerodnih vrst na naravo, zlasti invazivnih vrst;

5.

ravnanja in omejitve v zvezi z dejavnostmi, posegi ali aktivnostmi, ki posledično vsaka zase ali ena v povezavi z drugo povzročajo ogroženost rastlinskih ali živalskih vrst, njihovih habitatov ali ekosistemov.

24.a člen

(ukrepanje proti invazivnim vrstam)

(1)

Za izvajanje drugega odstavka 7. člena Uredbe 1143/2014/EU morajo lastniki zemljišč, osebkov rastlin in živali, prevoznih sredstev, zemljine ali drugih predmetov, ki lahko vsebujejo ali širijo invazivne vrste, ter fizične in pravne osebe, ki jih posedujejo ter uporabljajo (v nadaljnjem besedilu: imetnik), zemljišča, osebke rastlin in živali, prevozna sredstva, zemljino ali druge predmete, ki jih lahko vsebujejo, pregledovati z namenom ugotavljanja pojava in širjenja invazivnih vrst ter ravnati tako, da preprečujejo vnos in širjenje invazivnih vrst.

(2)

Imetniki morajo dopustiti izvedbo ukrepov za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst v skladu z Uredbo 1143/2014/EU in tem zakonom.

(3)

Ukrepi iz prejšnjega odstavka se morajo izvajati na način, da se imetnikom v največji možni meri prepreči nastanek škode. Imetniki morajo biti o nameri izvedbe teh ukrepov predhodno obveščeni.

(4)

Kadar je ukrep za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst odstranitev, ki jo je treba izvesti z uporabo strelnega orožja, se ta izvede v skladu s pravili za opravljanje lova, kot jih določajo predpisi, ki urejajo divjad in lovstvo, pri čemer so ne glede na omejitev nošenja in uporabe orožja na nelovni površini v predpisih, ki urejajo orožje, pri usmrtitvi živali dovoljeni tudi poseg in nošenje ter uporaba orožja na nelovni površini, kar se določi v odločbi v skladu s prvim odstavkom 154.b člena tega zakona. Izvajalec ukrepa mora na nelovni površini zaradi varnosti in zdravja ljudi zavarovati območje in o tem predhodno obvestiti krajevno pristojno policijsko enoto, ki neposredno nudi pomoč pri zavarovanju izvedbe ukrepov.

(5)

Kadar je ukrep za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst treba izvesti na način lova ali ribolova in gre za nujni ukrep v javnem interesu v skladu s petim odstavkom 154.b člena tega zakona, se prepovedi pri opravljanju lova ali ribolova iz predpisov, ki urejajo divjad in lovstvo, ter predpisov, ki urejajo ribištvo, ne uporabljajo.

(6)

Ne glede na predpise, ki urejajo divjad in lovstvo, se lahko ukrepi za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst izvajajo tudi v času gnezdenja ptic, in sicer na podlagi predhodnih mnenj organizacije, pristojne za ohranjanje narave, in Zavoda za gozdove Slovenije, ki sta zavezujoči in v katerih se določijo ukrepi za preprečevanje oziroma omejevanje izgub na gnezdih, če je to potrebno.

(7)

Ne glede na predpise, ki urejajo vode, se lahko ukrepi za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst rastlin izvajajo brez vodnega soglasja, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu v skladu s petim odstavkom 154.b člena tega zakona, pri čemer ta ne sme negativno vplivati na dobro stanje voda in gre samo za fizično odstranitev brez posegov z mehanizacijo.

(8)

Ne glede na predpise, ki urejajo gozdove, se za izvajanje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih vrst ne uporabljajo prepovedi za gozdni rezervat s strogim varstvenim režimom.

(9)

Ne glede na 14. člen tega zakona za invazivne vrste ne velja splošni varstveni režim.

(10)

Invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo državo članico, iz 4. točke 3. člena Uredbe 1143/2014/EU in ukrepe za izvajanje prvega odstavka 12. člena Uredbe 1143/2014/EU, predpiše vlada z odlokom.

24.b člen

(pristojni organi za izvajanje Uredbe 1143/2014/EU)

(1)

Pristojni organ za izvajanje Uredbe 1143/2014/EU je ministrstvo, razen za izvajanje strokovnih nalog, za katere je pristojna organizacija, pristojna za ohranjanje narave.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek je pristojni organ za izvajanje 15. člena Uredbe 1143/2014/EU v delu, ki se nanaša na naloge carinskega organa, razen prekrškovnih postopkov, Finančna uprava Republike Slovenije.

24.c člen

(pristojne organizacije za zagotovitev izvajanja ukrepov proti invazivnim vrstam)

(1)

Pristojne organizacije za zagotovitev izvajanja ukrepov za preprečitev nenamernega vnosa in širjenja, odstranitve in obvladovanja invazivnih vrst (v nadaljnjem besedilu: izvajalec ukrepov) v skladu z Uredbo 1143/2014/EU so:

1.

če gre za invazivne vrste rastlin in nevretenčarjev, ki so v gozdu, ali za invazivne vrste ptic in sesalcev, ki niso divjad in so v loviščih s posebnim namenom, Zavod za gozdove Slovenije v skladu s tem zakonom in predpisi, ki urejajo lovstvo in gozdarstvo;

2.

če gre za invazivne vrste rib in rakov v celinskih vodah, Zavod za ribištvo Slovenije, z metodami in orodji v skladu s predpisi, ki urejajo ribištvo;

3.

če gre za invazivne vrste rastlin, ki so na vodnih ali priobalnih zemljiščih, ministrstvo, pristojno za vode, v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo, urejanje in rabo voda;

4.

če gre za invazivne vrste rastlin v varovalnih pasovih in varovanih območjih javne infrastrukture na zemljiščih v lasti države ali občin, upravljavci te infrastrukture;

5.

če gre za invazivne vrste rastlin na javnih občinskih površinah, upravljavci teh javnih površin;

6.

če gre za invazivne vrste, ki niso navedene v 1. do 5. točki tega odstavka:

-

na zavarovanih območjih upravljavci zavarovanih območij, razen za ukrepe na kmetijskih zemljiščih, na katerih mora uporabnik kmetijskega zemljišča izvajati te ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijsko politiko;

-

zunaj zavarovanih območij in na zavarovanih območjih brez upravljavca, organizacija, pristojna za ohranjanje narave, razen za ukrepe na kmetijskih zemljiščih, na katerih mora uporabnik kmetijskega zemljišča izvajati te ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijsko politiko.

(2)

Izvajalci ukrepov, ki izvajajo javno službo v skladu s predpisi, ki urejajo gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, zagotavljajo izvajanje nalog iz tega člena v okviru javne službe po tem zakonu.

(3)

Pristojna organizacija za zagotovitev izvajanja ukrepov prevzema in odstranitve mrtvih osebkov invazivnih vrst živali, ki se ne uporabijo, je izvajalec gospodarske javne službe ravnanja z živalskimi stranskimi proizvodi kategorije 1 in 2, v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z živalskimi stranskimi proizvodi.

(4)

Če gre za invazivne vrste, ki so vključene v načrtovalske dokumente s področja gozdarstva, lovstva in ribištva, ukrepe proti tem invazivnim vrstam ne glede na določbe tega člena izvajajo pristojne organizacije, ki so s predpisi, ki urejajo gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, določene za izvajanje teh načrtovalskih dokumentov, na način, kot ga določajo ti načrtovalski dokumenti.

24.č člen

(dovoljenje za raziskave, ohranjanje ex situ, znanstveno proizvodnjo in poznejšo uporabo v zdravstvene namene)

(1)

Če so izpolnjeni pogoji iz 8. člena Uredbe 1143/2014/EU, ministrstvo na zahtevo stranke dovoli raziskave o invazivnih vrstah, njihovo ohranjanje ex-situ, znanstveno proizvodnjo in poznejšo uporabo v zdravstvene namene.

(2)

Za izvajanje točke b) drugega odstavka 8. člena Uredbe 1143/2014/EU se dejavnost lahko izvaja, če je na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na drugi pravni podlagi zagotovljeno sodelovanje osebe, ki je pooblaščena kot odgovorna oseba za izvajanje sistema stalnega nadzora, načrta ukrepov v primeru pobega ali širjenja invazivne vrste in zagotavlja, da so osebki v zaprtem sistemu.

(3)

Za izvajanje točke d) drugega odstavka 8. člena Uredbe 1143/2014/EU se dejavnost lahko izvaja, če je žival označena v skladu s predpisom, ki ureja označevanje prosto živečih vrst v ujetništvu.

(4)

Ministrstvo poleg dovoljenja v skladu s šestim odstavkom 8. člena Uredbe 1143/2014/EU izda dokazilo o izdaji dovoljenja kot potrdilo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, na obrazcu. Določena polja v dokazilu o izdaji dovoljenja se lahko izpolnijo v slovenskem in angleškem jeziku. Dokazilo o izdaji dovoljenja je treba pridobiti ob vsakokratnem premiku osebkov invazivnih vrst in jih mora stalno spremljati.

(5)

Ministrstvo lahko kadar koli začasno ali trajno odvzame dovoljenje za raziskave o invazivnih vrstah, njihovo ohranjanje ex-situ, znanstveno proizvodnjo in poznejšo uporabo v zdravstvene namene in dokazilo o izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka, če so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 8. člena Uredbe 1143/2014/EU.

(6)

Ministrstvo za dovoljenja, izdana v skladu s tem členom in 8. členom Uredbe 1143/2014/EU, na osrednjem spletnem mestu državne uprave objavi podatke iz sedmega odstavka 8. člena Uredbe 1143/2014/EU.

24.d člen

(dovoljenje za opravljanje drugih dejavnosti)

(1)

Če so izpolnjeni pogoji iz 9. člena Uredbe 1143/2014/EU, lahko ministrstvo na zahtevo stranke izda tudi dovoljenje in dokazilo o izdaji dovoljenja za opravljanje druge dejavnosti, ki niso dejavnosti iz prvega odstavka 8. člena Uredbe 1143/2014/EU.

(2)

Za izdajo dovoljenja in dokazila o izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe 8. člena Uredbe 1143/2014/EU in prejšnjega člena.

24.e člen

(sistem spremljanja)

(1)

Za izvajanje prvega odstavka 14. člena Uredbe 1143/2014/EU ministrstvo zagotovi vzpostavitev, vodenje in vzdrževanje sistema spremljanja.

(2)

V sistemu spremljanja se vodijo naslednji podatki o posameznih invazivnih vrstah:

1.

o navzočnosti in razširjenosti posameznih invazivnih vrst v naravi, vključno s podatki o vzorcih njihovega širjenja in razmnoževanja;

2.

o zgodnjem odkritju vnosa ali navzočnosti invazivne vrste, za katere navzočnost v Republiki Sloveniji še ni bila znana, ter o njihovi potrditvi in obveščanju;

3.

o sprejetih in izvedenih ukrepih za hitro odstranitev, o njihovi učinkovitosti in vplivih v skladu s 17. členom Uredbe 1143/2014/EU;

4.

o sprejetih in izvedenih ukrepih za obvladovanje, o njihovi učinkovitosti in vplivih v skladu z 19. členom Uredbe 1143/2014/EU;

5.

o ukrepih za obnovo ekosistemov v skladu z 20. členom Uredbe 1143/2014/EU;

6.

o odkritju nepravilnosti pri postopku uradnega nadzora blaga ob vnosu v Evropsko unijo;

7.

drugi podatki, potrebni za poročanje v skladu z Uredbo 1143/2014/EU in za upravljanje invazivnih vrst.

(3)

Podatke iz prejšnjega odstavka v sistem spremljanja sporočajo pristojni organi iz 24.b člena tega zakona in izvajalci ukrepov iz 24.c člena tega zakona.

(4)

Pristojni organi o kršitvah sproti obveščajo ministrstvo in zanj pripravljajo podatke, ki izhajajo iz opravljanja njihovih nalog, potrebne za poročanje v skladu s 24. členom Uredbe 1143/2014/EU ter za drugo obveščanje Evropske komisije in držav članic v skladu z Uredbo 1143/2014/EU.

24.f člen

(zgodnje odkrivanje in hitra odstranitev v zgodnji fazi razširjenosti)

(1)

Podatek o zgodnjem odkritju invazivne vrste na območju ali delu območja Republike Slovenije, na katerem pred tem ni bila navzoča, v sodelovanju z izvajalci ukrepov taksonomsko potrdi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, ki v primeru dvoma o pristnosti podatka najdbo preveri na terenu.

(2)

O potrditvi zgodnjega odkritja invazivne vrste organizacija, pristojna za ohranjanje narave, obvesti ministrstvo.

(3)

Ob potrditvi zgodnjega odkritja invazivne vrste organizacija, pristojna za ohranjanje narave, na podlagi posvetovanja z izvajalci ukrepov izda mnenje, v katerem določi predlog ukrepov za hitro odstranitev invazivne vrste in se opredeli tudi glede tehnične zahtevnosti izvedbe ukrepa, ter ga pošlje pristojni inšpekciji.

(4)

Za izvajanje četrtega odstavka 18. člena Uredbe 1143/2014/EU organizacija, pristojna za ohranjanje narave, namesto predloga ukrepov za hitro odstranitev pristojni inšpekciji pošlje predlog ukrepov za preprečitev širjenja, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za odstopanje od hitre odstranitve.

24.g člen

(izredni ukrepi in ocena tveganja)

(1)

Če organizacija, pristojna za ohranjanje narave, na podlagi predloga pristojnih organov ali izvajalcev ukrepov ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena Uredbe 1143/2014/EU, pripravi strokovni predlog za določitev izrednih ukrepov, ki ga pošlje ministrstvu.

(2)

Minister odredi izredne ukrepe iz prejšnjega odstavka.

(3)

Za izvajanje drugega odstavka 5. člena in tretjega odstavka 10. člena Uredbe 1143/2014/EU organizacija, pristojna za ohranjanje narave, zagotovi oceno tveganja.

24.h člen

(akcijski načrti)

(1)

Enotni akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov za prednostne poti vnosa in širjenja ter preprečevanje nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, v Republiko Slovenijo ali znotraj Republike Slovenije, iz 13. člena Uredbe 1143/2014/EU sprejme minister.

(2)

Enotni akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov iz prejšnjega odstavka se objavi na osrednjem spletnem mestu državne uprave.

24.i člen

(upravljanje močno razširjenih invazivnih vrst)

Za upravljanje močno razširjenih invazivnih vrst vlada sprejme operativni program v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, razen če je njihovo upravljanje že vključeno v posamezne načrtovalske dokumente s področja rabe naravnih virov.

25. člen

(dovoljenja, potrdila in druge listine)

Ministrstvo izdaja dovoljenja, potrdila in druge listine (v nadaljnjem besedilu: odločbe) za izvoz, uvoz, tranzit ali druga ravnanja z rastlinami ali živalmi, njihovimi deli ter izdelki iz rastlin ali živali po predpisih Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki urejajo varstvo rastlinskih in živalskih vrst ali za izvajanje ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb s področja varstva rastlinskih in živalskih vrst.

25.a člen

(veljavnost izdanih odločb)

(1)

Pogoji v odločbi izdani na podlagi prejšnjega člena, morajo biti izpolnjeni ves čas veljavnosti odločbe.

(2)

Vsakdo mora nemudoma sporočiti ministrstvu vsa dejstva, spremembe ali okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na veljavnost odločbe.

(3)

Dejstva, spremembe in okoliščine iz prejšnjega odstavka so:

-

neizpolnjeni pogoji na podlagi katerih je bila izdana odločba,

-

smrt živali ali propad rastlin,

-

uničenje živali ali rastlin,

-

pobeg živali,

-

druge okoliščine, zaradi katerih se vsebina odločbe razlikuje od dejanskega stanja.

(4)

Izpolnjevanje pogojev določenih v odločbi iz prvega odstavka tega člena in dejstev, sprememb in okoliščin iz prejšnjega odstavka, preverja ministrstvo ves čas veljavnosti odločbe.

26. člen

(varstvo mednarodno varovanih vrst)

(1)

Ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, se zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena tega zakona.

(2)

Vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.

(3)

Vlada predpiše smernice za ohranitev ugodnega stanja habitatov vrst iz prvega odstavka tega člena, ki se morajo upoštevati pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

28. člen

(postopek presoje tveganja za naravo)

(1)

Dovoljenje iz drugega in tretjega odstavka 17. člena, četrtega odstavka 18. člena in prvega in tretjega odstavka 21. člena tega zakona se izda na podlagi opravljenega postopka presoje tveganja za naravo, s katerim se ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.

(2)

Postopek presoje tveganja za naravo iz prejšnjega odstavka opravi usposobljena pravna ali fizična oseba, ki jo za to pooblasti minister.

(3)

Minister predpiše podrobnejše pogoje in način izvedbe presoje tveganja za naravo ter pogoje za pridobitev in način pridobivanja pooblastila.

(4)

Stroške opravljanja postopka presoje tveganja za naravo krije oseba, ki želi pridobiti dovoljenje iz prvega odstavka tega člena.

(5)

S predpisom iz tretjega odstavka tega člena se določi tudi, kdaj so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev živali iz petega odstavka 21. člena tega zakona.

28.a člen

(usmeritve za aktivnosti v naravi)

(1)

Človekove aktivnosti v naravi se izvajajo tako, da ne obremenjujejo habitatov populacij rastlinskih in živalskih vrst do stopnje ogroženosti vrste in ne ogrožajo stabilnosti naravnih procesov.

(2)

Aktivnosti iz prejšnjega odstavka so aktivnosti, ki ne sodijo med gospodarske dejavnosti iz petega odstavka 14. člena tega zakona, povzročajo pa povečan hrup, svetlobno onesnaževanje, mehansko obremenitev tal s škodljivimi posledicami oziroma fragmentacijo habitatov rastlinskih in živalskih vrst in druge vrste motenj v naravnem okolju, ki so vsaka zase ali ena v povezavi z drugo, dejavniki ogrožanja. Te aktivnosti se praviloma izvajajo v času, ki je za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst ugoden, na način, da so vplivi na naravne procese nebistveni, in na območjih, kjer je človekov vpliv prisoten že dalj časa in v večji meri.

2.1.1 Ureditev vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju

28.b člen

(vožnja z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila v naravnem okolju)

(1)

V naravnem okolju je prepovedano voziti, ustaviti, parkirati ali organizirati vožnje z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila.

(2)

Vozila na motorni ali drug lasten pogon vozila iz prejšnjega odstavka so vsa motorna vozila, kolesa s pomožnim motorjem in druga prevozna sredstva, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja ali z močjo drugega lastnega pogona vozila (v nadaljnjem besedilu: vozila na motorni pogon).

(3)

Naravno okolje iz prvega odstavka tega člena obsega živo in neživo naravo nekega območja, ki ga ni ustvaril človek, nanj pa vpliva, ga oblikuje in uporablja. To so vsa območja izven:

-

naselij;

-

javnih in nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni promet, v skladu s predpisi, ki urejajo ceste, ter drugih prometnih površin, ki so namenjene za vožnjo, ustavljanje in parkiranje v skladu s predpisi, ki urejajo ceste in varnost cestnega prometa;

-

gozdnih cest v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove;

-

območij, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za rekreacijo in šport in namenjena tudi vožnji z vozili na motorni pogon v skladu s predpisi, ki urejajo prostor;

-

omrežij gospodarske javne infrastrukture in

-

območij rudarskih operacij, ki so določena v skladu s predpisi, ki urejajo prostor in rudarstvo.

(4)

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena je dovoljena ustavitev ali parkiranje vozil na motorni pogon v pasu petih metrov izven vozišča, če je ustavljanje ali parkiranje v skladu s predpisi, ki urejajo cestni promet, in če temu ne nasprotuje lastnik zemljišča, ter na območju, ki je namenjeno za začasno parkiranje za namene javnih shodov in javnih prireditev, organiziranih v skladu z zakonom, ki ureja javna zbiranja, pri čemer to območje šteje za prireditveni prostor.

(5)

Določbe prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo pri:

1.

službenih vožnjah za opravljanje občinske redarske službe, javne gozdarske, kulturovarstvene, naravovarstvene, zdravstvene, reševalne in veterinarske službe, lovskočuvajske in ribiškočuvajske službe, inšpekcijskega nadzora, nalog obrambe, zaščite in reševanja, nalog policije, gorskih in jamskih reševalcev ter gasilcev, nalog neposrednega nadzora v naravi in pri delu preiskovalnih sodnikov in državnih tožilcev;

2.

gospodarjenju z gozdovi in upravljanju z divjadjo in ribami;

3.

opravljanju kmetijskih del;

4.

opravljanju čebelarskih del;

5.

opravljanju geodetskih del;

6.

opravljanju geoloških del;

7.

opravljanju znanstveno-raziskovalnih del;

8.

odkrivanju in raziskovanju podzemnih jam;

9.

urejanju vodotokov in hudourniških območij;

10.

vzdrževanju in gradnji infrastrukturnih objektov;

11.

zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah;

12.

izvajanju nalog Slovenske vojske;

13.

pripravi in vzdrževanju vseh vrst smučarskih prog na zasneženi površini ter pri izvajanju nadzora na smučiščih.

(6)

Ne glede na prejšnji odstavek je treba pri opravljanju dejavnosti iz prejšnjega odstavka, razen v primeru iz 11. in 12. točke prejšnjega odstavka, ravnati v skladu s prvim odstavkom tega člena, če je kraj dogodka oziroma območje opravljanja dejavnosti ali posega v primerljivem času dostopen po javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet.

(7)

Če v primeru iz prejšnjega odstavka dostop do kraja dogodka oziroma območja opravljanja dejavnosti ali posega ni mogoč po javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, je treba za dostop uporabiti nekategorizirane ceste, ki se ne uporabljajo za javni cestni promet.

28.c člen

(javna prireditev vožnje v naravnem okolju)

(1)

Ne glede na določbe prvega odstavka prejšnjega člena je v naravnem okolju zunaj zavarovanih območij, območij Natura 2000, območij naravnih vrednot in ekološko pomembnih območij, dovoljeno organizirati javne prireditve vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju (v nadaljnjem besedilu: javna prireditev vožnje v naravnem okolju), če je za javno prireditev pridobljeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo javna zbiranja, in tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za prireditev vožnje v naravnem okolju).

(2)

V vlogi za izdajo dovoljenja za prireditev vožnje v naravnem okolju je treba poleg podatkov, ki jih določa zakon, ki ureja javna zbiranja, navesti način ureditve in priložiti skico trase, po kateri se namerava organizirati javna prireditev vožnje v naravnem okolju.

(3)

Vlogi za izdajo dovoljenja za prireditev vožnje v naravnem okolju je treba priložiti tudi mnenje organizacije, pristojne za ohranjanje narave, v primeru izvedbe javne prireditve vožnje v gozdu pa tudi mnenje Zavoda za gozdove Slovenije o skladnosti s predpisi, ki urejajo gozdove. Mnenjedajalec mora mnenje podati v 30 dneh od prejema popolne zahteve za izdajo mnenja. Mnenje je za organ, pristojen za izdajo dovoljenja za prireditev vožnje v naravnem okolju, zavezujoče.

(4)

Organizacija, pristojna za ohranjanje narave izda pozitivno mnenje iz prejšnjega odstavka, če:

1.

je kraj javne prireditve vožnje v naravnem okolju, ki vključuje tudi traso za vožnjo v naravnem okolju, dostopen po javnih cestah ali nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet;

2.

na istem kraju prireditve še nista bili v tekočem koledarskem letu organizirani dve javni prireditvi, pri čemer se za isti kraj prireditve šteje trasa, ki v 50 odstotkih poteka po trasi, kjer je bila v tekočem koledarskem letu že organizirana javna prireditev;

3.

se javna prireditev vožnje v naravnem okolju organizira v času, ko so škodljivi vplivi javne prireditve na sestavine biotske raznovrstnosti čim manjši;

4.

so vplivi javne prireditve vožnje v naravnem okolju na habitate ogroženih in zavarovanih rastlinskih ali živalskih vrst ali habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, nebistveni za ohranitev teh vrst in habitatnih tipov;

5.

se javna prireditev vožnje v naravnem okolju organizira zunaj habitatnih tipov barij in močvirij ter habitatnega tipa oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko in sorodnimi združbami;

6.

trajanje javne prireditve vožnje v naravnem okolju ne presega treh dni.

7.

Zavod za gozdove Slovenije za javno prireditev, ki se izvaja v gozdnem prostoru, oziroma kmetijsko-svetovalna služba za javno prireditev, ki se izvaja na kmetijskih zemljiščih, izda predhodno pozitivno mnenje za javno prireditev.

(4)

Predhodno pozitivno mnenje za javno prireditev, ki se izvaja na kmetijskih zemljiščih, se izda, če se javna prireditev organizira izven kmetijskih zemljišč, ki so glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki jo določa zakon, ki ureja kmetijstvo, uvrščena v skupino dejanske rabe njive in vrtovi ali v skupino dejanske rabe trajni nasadi. Predhodno pozitivno mnenje za javno prireditev, ki se izvaja v gozdnem prostoru, se izda, če prireditev ne bo bistveno negativno vplivala na funkcije gozda.

(5)

Organizacija, pristojna za ohranjanje narave, oziroma Zavod za gozdove Slovenije lahko v mnenju iz tretjega odstavka tega člena določi tudi pogoje oziroma ukrepe v zvezi z izvedbo javne prireditve vožnje v naravnem okolju (na primer omilitveni ali sanacijski ukrepi), če je to potrebno, da se zmanjšajo škodljivi vplivi prireditve, ki se vključijo v izrek dovoljenja za prireditev vožnje v naravnem okolju.

(6)

Zavod za gozdove Slovenije oziroma kmetijsko-svetovalna služba mora podati mnenje iz 7. točke tretjega odstavka tega člena organizaciji, pristojni za ohranjanje narave, v 14 dneh od prejema vloge za izdajo predhodnega soglasja. Če mnenje iz 7. točke tretjega odstavka tega člena ni dano v tem roku, se šteje, da je dano pozitivno mnenje.

(6)

Organizator javne prireditve vožnje v naravnem okolju mora po končani prireditvi prireditveni prostor vrniti v stanje, kakršno je bilo pred javno prireditvijo vožnje v naravnem okolju.

28.č člen

(evidenca in označitev vozil na motorni pogon)

(1)

Vozila na motorni pogon, ki niso registrirana v skladu s predpisi, ki urejajo motorna vozila, ker niso namenjena vožnji po cestah (motorne sani, štirikolesniki, motorna kolesa in druga vozila), morajo biti z namenom omogočanja opravljanja učinkovitega nadzora nad vožnjo z vozili na motorni pogon v naravnem okolju vpisana v evidenco vozil na motorni pogon in označena na način, ki omogoča identifikacijo vozila na motorni pogon.

(2)

Evidenca vozil na motorni pogon vsebuje:

-

datum vpisa vozila na motorni pogon v evidenco,

-

podatke o vozilu na motorni pogon, in sicer: podatke o znamki in tipu vozila ter tehnične podatke o vrsti vozila in

-

podatke o lastniku vozila na motorni pogon, in sicer: ime in priimek oziroma firmo, EMŠO oziroma matično številko ter naslov stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedež.

(3)

Evidenco vozil na motorni pogon kot upravljavec vzpostavi, upravlja, vzdržuje in nadzoruje ministrstvo, pristojno za promet.

(4)

Podatki v evidenci vozil na motorni pogon se obdelujejo elektronsko.

(5)

Za vpis v evidenco vozil na motorni pogon in izdajo potrdil o vpisu vozil v evidenco vozil na motorni pogon, ki vsebujejo tudi podatke o lastniku vozila na motorni pogon iz tretje alineje drugega odstavka tega člena, so pristojne upravne enote.

(6)

Ministrstvo, pristojno za promet, ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ministrstvo, policija, državni organi, ki opravljajo inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona, in naravovarstveni nadzorniki imajo pri svojem delu pravico do dostopa do podatkov iz evidence vozil na motorni pogon, ki jih potrebujejo pri opravljanju svojih nalog. Dostop je brezplačen. Tem organom se zagotavlja dostop do podatkov in te evidence z neposredno računalniško povezavo oziroma z možnostjo dostopa do teh podatkov z uporabo ustrezne tehnologije.

(7)

Podatki iz evidence iz prvega odstavka tega člena se hranijo dve leti po izbrisu vozila na motorni pogon iz evidence vozil na motorni pogon. Po poteku tega roka se ti podatki hranijo kot arhivsko gradivo v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhive.

(8)

Minister, pristojen za promet, predpiše podrobnejši način vpisa v evidenco vozil na motorni pogon, vsebino vloge za vpis v evidenco vozil na motorni pogon, vključno z načini dokazovanja lastništva vozila na motorni pogon, način upravljanja evidence, obrazec potrdila o vpisu v evidenco vozil na motorni pogon in podrobnejši način označitve vozil na motorni pogon.

2.1.2 Ureditev vožnje s kolesi v naravnem okolju

28.d člen

(vožnja s kolesi v naravnem okolju)

(1)

V naravnem okolju je vožnja s kolesi dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti. Za utrjeno pot se šteje pas zemljišča, ki se uporablja z namenom hoje ali vožnje za potrebe kmetijstva, gozdarstva, turizma, planinstva in kolesarstva v skladu s predpisi, ki urejajo ta področja. Vožnja s kolesi izven utrjenih poti v naravnem okolju je dovoljena v primerih iz petega odstavka 28.b člena tega zakona.

(2)

Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se za vožnjo s kolesi v naravnem okolju po planinskih poteh uporabljajo določbe zakona, ki ureja planinske poti, za vožnjo v gozdnem prostoru v naravnem okolju pa določbe zakona, ki ureja gozdove.

(3)

Za organiziranje javnih prireditev voženj s kolesi v naravnem okolju se uporabljajo določbe 28.c člena tega zakona.

(4)

Vožnja s kolesi je dovoljena tudi v območjih, ki so s prostorskimi akti določena kot površine za šport in rekreacijo in namenjena tudi vožnji s kolesi. Ta območja niso del naravnega okolja.

2.2. Genski material

29. člen

(genske banke)

(1)

Genske banke so nadzorovane ali gojene populacije ali deli živali in rastlin, zlasti semena, trosi, spolne celice in drugi biološki materiali, ki se upravljajo za namene ohranjanja vrst oziroma njihovih genskih skladov.

(2)

Biološki material so mikroorganizmi, molekule in fragmenti DNA, virusi, tkivne in celične kulture.

(3)

Strokovno usposobljene pravne ali fizične osebe vzpostavljajo in upravljajo genske banke na podlagi pooblastila.

(4)

Minister predpiše merila za strokovno usposobljenost iz prejšnjega odstavka in podeli pooblastilo po opravljenem javnem razpisu.

(5)

Odvzem vzorcev biološkega materiala iz narave za genske banke ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih.

(6)

Vlada predpiše pravila ravnanja za odvzem biološkega materiala iz narave za potrebe genskih bank ter ustrezne postopke za ravnanje z njimi.

30. člen

(raba genskega materiala)

(1)

Genski material je del rastline, živali ali mikroorganizma, ki vsebuje enote dednosti.

(2)

Genski material se rabi skladno s predpisi o rabi naravnih dobrin, če zakon ne določa drugače.

(3)

Odvzem genskega materiala iz narave zaradi rabe ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih.

(4)

Vlada predpiše pravila ravnanja pri odvzemu genskega materiala iz narave.

2.3. Ekosistemi

31. člen

(ohranitev habitatnih tipov)

(1)

Habitatni tip je biotopsko ali biotsko značilna in prostorsko zaključena enota ekosistema.

(2)

Ohranjanje habitatnih tipov v ugodnem stanju prispeva k ohranjanju ekosistemov.

(3)

Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezen habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali specifična struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje značilnih vrst habitatnega tipa.

(4)

Vlada določi habitatne tipe, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, in predpiše usmeritve za njihovo ohranjanje, ki se morajo upoštevati pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin. Ohranitev prednostnih habitatnih tipov se zagotavlja tudi v okviru varstva ekološko pomembnih območij.

32. člen

(ekološko pomembno območje)

(1)

Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

(2)

Ekološko pomembna območja iz prejšnjega odstavka so:

1.

območja habitatnih tipov, ki so biotsko izjemno raznovrstni ali dobro ohranjeni, kjer so habitati ogroženih ali endemičnih rastlinskih ali živalskih vrst in habitati vrst, ki so mednarodno pomembni po merilih ratificiranih mednarodnih pogodb ali ki drugače prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti,

2.

območja habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja s tem, da so glede na druga ekološko pomembna območja uravnoteženo biogeografsko razporejena in sestavljajo ekološko omrežje,

3.

habitati vrst iz 26. člena tega zakona,

4.

selitvene poti živali in

5.

območja, ki bistveno prispevajo h genski povezanosti populacij rastlinskih ali živalskih vrst.

(3)

Ekološko omrežje je sistem med seboj povezanih ali približanih ekološko pomembnih območij, ki z uravnoteženo biogeografsko razporejenostjo pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja in s tem biotske raznovrstnosti.

(4)

Vlada določi ekološko pomembna območja, predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja habitatnih tipov, rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov, ter zagotavlja varstvo ekološko pomembnih območij z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona. Varstvo ekološko pomembnih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, ki lahko prispevajo k njihovi ohranitvi.

(5)

Pravila ravnanja, varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določene v aktu iz prejšnjega odstavka in v aktih, izdanih na podlagi tega zakona, se upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

33. člen

(posebno varstveno območje-območje Natura 2000)

(1)

Posebno varstveno območje (območje Natura 2000) je ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju EU pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja ptic (v nadaljnjem besedilu: posebno območje varstva) in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov (v nadaljnjem besedilu: posebno ohranitveno območje). Posebna varstvena območja tvorijo evropsko ekološko omrežje, imenovano Natura 2000.

(2)

Vlada po predhodnem mnenju samoupravnih lokalnih skupnosti, na katerih ozemlju leži predlagano posebno varstveno območje, določi posebna varstvena območja na območju države in varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, ki lahko prispevajo k njihovi ohranitvi, kamor se uvrščajo tudi načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja naravnih dobrin. Ukrepi se določijo s posebnim programom upravljanja, ki ga sprejme vlada v skladu s petim odstavkom 94. člena tega zakona.

(3)

S predpisom iz prejšnjega odstavka se določijo tudi območja, ki izpolnjujejo strokovne kriterije, določene s predpisi EU, za določitev posebnih ohranitvenih območij (v nadaljnjem besedilu: potencialno posebno ohranitveno območje), skladno s postopkom, predpisanim s predpisi EU, ter varstvene cilje in varstvene usmeritve za varstvo teh območij.

(4)

Za potrditev potencialnih posebnih ohranitvenih območij pošlje vlada podatke o teh območjih pristojnim organom EU v obsegu, določenem s predpisi EU, in sodeluje skupaj s predstavniki samoupravnih lokalnih skupnosti v postopku potrditve teh območij v skladu s predpisi EU.

(5)

Ko pristojni organi EU potrdijo potencialna posebna ohranitvena območja, se s predpisom izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, ta območja določijo za posebna ohranitvena območja.

(6)

Pravila ravnanja, varstvene usmeritve, varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določene v aktu, izdanem na podlagi drugega odstavka tega člena, in v aktih, izdanih na podlagi tega zakona, se upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

(7)

Zaradi varstva območij, določenih na podlagi tega člena, in izboljšave povezanosti evropskega ekološkega omrežja, se ohranjajo oziroma razvijajo tiste značilnosti krajine, ki so najpomembnejše za ohranitev ugodnega stanja vrst iz 26. člena tega zakona.

(8)

Na način iz drugega odstavka tega člena se zagotavlja tudi varstvo drugih območij, pomembnih za ohranjanje narave, ki ga zahtevajo ratificirane mednarodne pogodbe.

(9)

Zaradi vpliva posebnih varstvenih območij in potencialnih posebnih ohranitvenih območij, določenih na podlagi tega člena na samoupravne lokalne skupnosti, kjer se ta območja nahajajo, sprejme vlada načrt, s katerim se ugotovijo posledice na socialne in gospodarske razmere ter določijo ustrezni razvojni ukrepi.

(10)

Načrt iz prejšnjega odstavka mora biti sprejet pred določitvijo posebnih varstvenih območij, v primerih potencialnih posebnih ohranitvenih območij pa pred potrditvijo s strani pristojnega organa EU.

(11)

Če se meja posebnega varstvenega območja spreminja zaradi prilagoditve evidenci državne meje, ni treba pridobiti predhodnega mnenja samoupravnih lokalnih skupnosti iz drugega odstavka tega člena in sprejeti načrta iz devetega odstavka tega člena.

33.a člen

(presoje sprejemljivosti planov, programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov in posegov v naravo)

(1)

Zaradi ohranitve ugodnega stanja in preprečitve slabšanja ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov je treba na posebnih varstvenih območjih in potencialnih posebnih ohranitvenih območjih izvesti presojo sprejemljivosti planov, programov, načrtov, prostorskih ali drugih aktov (v nadaljnjem besedilu: planov) in presojo sprejemljivosti posegov v naravo.

(2)

Presoja sprejemljivosti planov se izvaja skladno s 101., 101.a, 101.b in 101.c členom tega zakona.

(3)

Presoja sprejemljivosti posegov v naravo se izvaja skladno s 101.d, 101.e, 101.f, 104.a in 105.a členom tega zakona.

(4)

Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov presoja sprejemljivosti planov ali posegov v naravo ni potrebna, če je v predpisu, izdanem na podlagi prejšnjega člena tako določeno. Izjema se lahko nanaša na vrsto ali obseg posega v naravo v povezavi z delom posebnega varstvenega območja ali potencialnega posebnega ohranitvenega območja.

(5)

Minister predpiše vsebino in podrobnejšo metodologijo za izvedbo presoj sprejemljivosti planov in posegov v naravo.

(6)

Odločba, s katero se dovoli poseg v naravo, je nična, če niso bile upoštevane določbe tretjega odstavka tega člena.

34. člen

(evidenca)

(1)

Na podlagi aktov, ki se nanašajo na ohranjanje ekosistemov in so izdani na podlagi 32. in 33. člena tega zakona, se vodi evidenca območij, ki so pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti.

(2)

Podatki, ki so v evidenci, so dostopni javnosti.

(3)

V evidenci so vsi podatki, razen tistih, za katere ta zakon določi, da niso dostopni javnosti zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti.

(4)

Evidenco iz prvega odstavka tega člena vzpostavi in vodi ministrstvo.

(5)

Minister podrobneje določi vsebino in način vodenja evidence.

35. člen

(krajina)

(1)

Krajina je prostorsko zaključen del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja določeno razporeditev krajinskih struktur.

(2)

Krajinska pestrost je prostorska strukturiranost naravnih in antropogenih krajinskih elementov.

(3)

Ohranjajo, razvijajo in ponovno vzpostavljajo se krajinska pestrost in tiste značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti.

(4)

Posegi v prostor se načrtujejo in izvajajo tako, da se prednostno ohranjajo značilnosti krajine iz prejšnjega odstavka in krajinska pestrost.

(5)

Vlada določi značilnosti krajine in krajinsko pestrost, ki je pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini, ki se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

36. člen

(območja strnjene poselitve)

(1)

Na območjih strnjene poselitve se biotska raznovrstnost ohranja tako, da se:

-

omogoča povezanost habitatov na območjih strnjene poselitve z naravo zunaj teh območij, če je to tehnično izvedljivo in ne zahteva nesorazmernih stroškov,

-

ohranjajo zelene površine, drevesa, skupine dreves, stoječe in tekoče vode in drugi življenjski prostori,

-

ob gradnji objektov in naprav uporabljajo takšne tehnične rešitve, ki niso past ali ovira za živali oziroma se po gradnji, če se kot take izkažejo, z dodatnimi ukrepi odpravljajo.

(2)

Minister v soglasju s pristojnim ministrom predpiše za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij na območjih strnjene poselitve načine in pogoje poseganja v naravo, ki ustrezajo zahtevam iz prejšnjega odstavka.

III. VARSTVO NARAVNIH VREDNOT

3.1. Pridobitev statusa

37. člen

(pridobitev statusa)

(1)

Naravne vrednote so državnega ali lokalnega pomena.

(2)

Naravne vrednote državnega pomena so tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen. Ta se ugotavlja na podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo.

(3)

Vlada določi vrste naravnih vrednot in varstvene ter razvojne usmeritve za njihovo varstvo ter predpiše podrobnejše kriterije za razvrstitev naravnih vrednot na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.

(4)

Po opravljenem evidentiranju in vrednotenju delov narave organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pripravi strokovni predlog za določitev naravnih vrednot in njihovo razvrstitev na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.

(5)

Strokovna merila vrednotenja so: izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstveno-raziskovalna ali pričevalna pomembnost.

(6)

Minister določi naravne vrednote in jih razvrsti na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena ter predpiše podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve za varstvo naravne vrednote.

(7)

Pred določitvijo iz prejšnjega odstavka seznani minister lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Lokalna skupnost lahko poda mnenje k predlagani razvrstitvi naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena.

(8)

Če se vsebina predpisa iz šestega odstavka tega člena nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, varovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve naravnih vrednot določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.

38. člen

(vsebina predpisa)

(1)

Minister določi s predpisom iz šestega odstavka prejšnjega člena za vsako naravno vrednoto:

1.

ime naravne vrednote;

2.

razvrstitev na naravno vrednoto državnega (mednarodnega ali velikega narodnega) ali lokalnega pomena;

3.

kratko oznako naravne vrednote;

4.

opredelitev zvrsti;

5.

geografsko opredelitev lokacije naravne vrednote prikazano na kartografski prilogi;

6.

varstvene in razvojne usmeritve.

(2)

Varstvene in razvojne usmeritve iz prejšnjega odstavka se upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.

(3)

Naravne vrednote so sestavni del prostorskega državnega plana in prostorskih planov lokalnih skupnosti.

39. člen

(register naravnih vrednot)

(1)

Register naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: register) je zbirka podatkov o naravnih vrednotah.

(2)

Poleg podatkov o naravnih vrednotah se v register vpisujejo tudi podatki o zavarovanju naravnih vrednot in podatki o lastnikih zemljišč na zavarovanih območjih.

(3)

Podatki o lastniku iz prejšnjega odstavka vsebujejo: ime in priimek lastnika, rojstne podatke ter podatke o njegovem stalnem prebivališču.

(4)

Register vodi ministrstvo.

(5)

Podatki iz registra so dostopni javnosti, razen če se v predpisu iz šestega odstavka 37. člena tega zakona, določi, da podatki o legi naravne vrednote zaradi njenega varovanja niso dostopni javnosti.

(6)

V registru je dopustna odprava očitnih napak, in sicer v primerih, kadar se:

-

odpravi tipkarska ali slovnična napaka;

-

v imenu naravne vrednote ali v kratki oznaki naravne vrednote nadomesti napačna navedba vrste, tipa ali števila naravnih pojavov s pravilno;

-

nadomesti napačna navedba smeri neba s pravilno;

-

nadomesti napačni vrstni red zvrsti ali uporaba oklepaja v navedbah zvrsti s pravilnimi;

-

nadomestijo napačne koordinate lege naravne vrednote z natančnimi in pravilnimi, določenimi z novimi tehničnimi pripomočki, ali pri koordinatah centroidov z upoštevanjem poenotenega samodejnega izračuna.

(7)

Odpravo očitnih napak iz prejšnjega odstavka izvede ministrstvo s sklepom o odpravi očitnih napak v registru na podlagi strokovnega predloga organizacije, pristojne za ohranjanje narave.

(8)

Ministrstvo na svoji spletni strani objavi sklep iz prejšnjega odstavka in naredi arhivsko kopijo registra, s katero se zagotovi sledljivost odprave očitnih napak iz šestega odstavka tega člena.

(9)

Minister predpiše podrobnejše podatke, ki se vodijo o naravnih vrednotah ter način vodenja in upravljanja registra naravnih vrednot.

40. člen

(lastnina in obveznost splošnega varstva)

(1)

Naravne vrednote so lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti.

(2)

Nihče ne sme ravnati z naravnimi vrednotami tako, da ogrozi njihov obstoj.

(3)

Ne glede na prejšnji odstavek je na podlagi mnenja, ki ga po uradni dolžnosti ali na zahtevo investitorja izda organizacija, pristojna za ohranjanje narave, dovoljeno poškodovanje ali uničenje naravne vrednote, če je to potrebno za odpravo neposredne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi ter premoženje in če ni drugih možnosti, s katerimi bi odpravili neposredno nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter premoženje. Mnenje investitorja mora vsebovati navedbe in dokazila, iz katerih izhaja izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega stavka.

41. člen

(ogledovanje in obiskovanje)

(1)

Naravna vrednota se sme ogledovati in obiskovati na način, ki ne ogroža obstoja naravne vrednote in izvajanja varstva.

(2)

Ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote sta dovoljeni vsem pod enakimi pogoji v skladu s tem zakonom.

(3)

Če bi ogledovanje ali obiskovanje naravne vrednote lahko povzročilo nevarnost za ohranjanje naravne vrednote, se ne glede na določbo prejšnjega odstavka v predpisu ministra iz šestega odstavka 37. člena tega zakona določi prepoved ali omejitev ogledovanja ali obiskovanja naravne vrednote ali njenega dela.

(4)

Minister predpiše podrobnejše pogoje in način ureditve naravnih vrednot za ogledovanje in obiskovanje.

42. člen

(dovoljenje)

(1)

Ministrstvo dovoli ureditev naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.

(2)

Fizična ali pravna oseba mora vlogi za pridobitev dovoljenja iz prejšnjega odstavka priložiti dokazilo o pravnem naslovu za uporabo zemljišč, potrebnih za ureditev ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.

(3)

V dovoljenju se na podlagi predpisa iz četrtega odstavka prejšnjega člena določijo pogoji, pod katerimi sta ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote dovoljeni, ter način ureditve ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.

43. člen

(koncesija)

(1)

Za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države ali lokalne skupnosti, se podeli koncesija.

(2)

Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države, podeli država.

(3)

Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti lokalne skupnosti, podeli lokalna skupnost.

(4)

Za podelitev koncesije se uporabljajo določbe zakona, ki ureja podelitev koncesije na naravnih dobrinah.

(5)

Usposobljenost fizične ali pravne osebe za rabo naravne vrednote, ki je predmet koncesije iz prvega odstavka tega člena, se ugotavlja tudi na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.

(6)

V aktu o podelitvi koncesije se določi tudi način ureditve naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.

(7)

Če je naravna vrednota kot naravna dobrina predmet koncesije, ki se podeli po drugih predpisih za rabo, izkoriščanje ali upravljanje naravnih dobrin, se koncesija za rabo naravne vrednote po tem zakonu ne podeli.

44. člen

(splošna in posebna raba po drugih predpisih)

(1)

Splošna raba naravnega vira ali naravnega javnega dobra, ki je hkrati tudi naravna vrednota, se lahko izvaja tako, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva.

(2)

Varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi naravnih vrednot so sestavni del pogojev za posebno rabo naravnih virov ali naravnega javnega dobra in so sestavni del dovoljenj ali koncesij za posebno rabo.

(3)

Dovoljenje za posebno rabo ali akt o podelitvi koncesije, ki ni izdan v skladu s prejšnjim odstavkom, je ničen.

(4)

Kadar je naravna vrednota hkrati naravni vir, ki je predmet gospodarske rabe pridobivanja morske soli na tradicionalen način, se šteje, da je s podelitvijo pravice upravljanja in rabe naravne vrednote po tem zakonu ne glede na določbe, ki urejajo pravico izvajati rudarska dela na zemljišču po zakonu, ki ureja rudarstvo, izkazana pravica izvajati rudarska dela na zemljiščih, ki so predmet upravljanja in rabe naravne vrednote.

3.2. Ukrepi varstva naravnih vrednot

45. člen

(ukrepi varstva naravnih vrednot)

(1)

Zaradi varstva naravnih vrednot ali zaradi ohranitve naravnih procesov ter določitve načina izvajanja varstva naravnih vrednot izvajajo država in lokalne skupnosti ukrepe varstva naravnih vrednot.

(2)

Ukrepi varstva naravnih vrednot so pogodbeno varstvo, zavarovanje, začasno zavarovanje in obnovitev.

(3)

Država izvaja ukrepe iz prejšnjega odstavka za varstvo naravnih vrednot državnega pomena.

(4)

Lokalna skupnost izvaja ukrepe varstva iz drugega odstavka tega člena za varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.

(5)

Vrsto ukrepa iz drugega odstavka tega člena, ki naj se izvede, predlaga državi ali lokalni skupnosti organizacija, pristojna za ohranjanje narave.

46. člen

(nadomestno ukrepanje države)

(1)

Ne glede na določbo četrtega odstavka prejšnjega člena lahko država izvede ukrep varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena namesto lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena.

(2)

V primeru iz prejšnjega odstavka krije morebitne stroške ukrepa varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena lokalna skupnost.

(3)

Če lokalna skupnost ne zagotovi sredstev za plačilo stroškov iz prejšnjega odstavka, se sredstva zagotovijo iz tekoče rezerve občinskega proračuna.

46.a člen

(izvajanje ukrepov varstva naravnih vrednot državnega pomena s strani lokalne skupnosti)

(1)

Ne glede na določbe tretjega odstavka 45. člena tega zakona se lahko ena ali več lokalnih skupnosti in država dogovorijo, da ena ali več lokalnih skupnosti izvedejo ukrep varstva za naravno vrednoto državnega pomena, ki je na njihovem območju, razen ukrepa varstva iz 50. člena tega zakona.

(2)

Pobudo za sklenitev dogovora iz prejšnjega odstavka lahko poda ministrstvo ali ena ali več lokalnih skupnosti, na katerih območju je naravna vrednota državnega pomena.

(3)

Ministrstvo in zainteresirane lokalne skupnosti sklenejo dogovor iz prvega odstavka tega člena v pisni obliki.

(4)

Dogovor iz prvega odstavka tega člena vsebuje zlasti:

-

navedbo naravne vrednote državnega pomena, za katero je organizacija, pristojna za ohranjanje narave, podala predlog za izvedbo ukrepa varstva;

-

vrsto ukrepa varstva, ki naj se izvede, in bistvene sestavine ukrepa varstva;

-

obveznosti seznanjanja organizacije, pristojne za ohranjanje narave, s sprejetimi ukrepi varstva in z izvajanjem dejavnosti, potrebnih za doseganje ciljev varstva, vključno z navedbo fizične ali pravne osebe, ki to seznanjanje izvaja.

(5)

Če se vrsta ukrepa varstva nanaša na ustanovitev zavarovanega območja, mora ministrstvo pred sklenitvijo dogovora iz prvega odstavka tega člena s pobudo za njegovo sklenitev seznaniti ministrstvo, pristojno za prostor.

(6)

Lokalna skupnost oziroma upravljavec zavarovanega območja mora seznanjati organizacijo, pristojno za ohranjanje narave, o izvajanju ukrepa varstva naravne vrednote državnega pomena na način, določen v dogovoru iz prvega odstavka tega člena.

(7)

Organizacija, pristojna za ohranjanje narave, v okviru strokovnega nadzora ugotavlja strokovno ustreznost in učinkovitost izvajanja ukrepa varstva glede na namen in cilje varstva, pri čemer ji mora lokalna skupnost oziroma upravljavec zavarovanega območja iz prejšnjega odstavka dopustiti vpogled v dokumentacijo o izvajanju ukrepa varstva in ogled naravne vrednote.

(8)

Če organizacija, pristojna za ohranjanje narave, v okviru strokovnega nadzora iz prejšnjega odstavka ugotovi, da lokalna skupnost ni izvedla obveznosti v skladu z dogovorom iz četrtega odstavka tega člena, da izvedeni ukrepi varstva niso ustrezni ali da se cilji in nameni varstva ne dosegajo, predlaga lokalni skupnosti dopolnilne ukrepe in rok, v katerem jih je treba izvesti. Če lokalna skupnost ne izvede dopolnilnih ukrepov ali jih ne izvede v določenem roku, mora organizacija, pristojna za ohranjanje narave, predlagati državi, da sprejme ukrepe varstva naravnih vrednot državnega pomena.

(9)

Če lokalna skupnost sprejme kot ukrep varstva na podlagi prvega odstavka tega člena akt o ustanovitvi zavarovanega območja, se za uveljavljanje predkupne pravice uporablja sedmi odstavek 84. člena tega zakona.

47. člen

(pogodba o varstvu)

(1)

Če se varstvo naravne vrednote lahko zagotovi s sklenitvijo pogodbe, se sklene pogodba o varstvu naravne vrednote z lastnikom naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju.

(2)

V pogodbi iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti:

-

naravna vrednota, ki je predmet pogodbenega varstva,

-

opustitve ali aktivnosti lastnika, s katerimi se doseže namen varstva naravne vrednote, in

-

višina sredstev za opustitve ali aktivnosti lastnika iz prejšnje alinee.

(3)

Pogodbo iz prvega odstavka tega člena sklene ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti.

48. člen

(pogodba o skrbništvu)

(1)

Če se varstvo naravne vrednote lahko zagotovi s sklenitvijo pogodbe o skrbništvu se sklene pogodba o skrbništvu naravne vrednote z osebo, ki ni lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju. Skrbništvo naravne vrednote je izvajanje posameznih nalog varstva naravne vrednote.

(2)

Fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje o usposobljenosti in sklene pogodbo iz prejšnjega odstavka, je skrbnik naravne vrednote.

(3)

Ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti izbere skrbnika naravne vrednote v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje. Za naročila, za katera ni treba izvesti postopka javnega naročanja po zakonu, ki ureja javno naročanje, pa ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti na spletni strani ali na drug ustrezen način objavi namero o sklenitvi pogodbe o skrbništvu. Namera o sklenitvi pogodbe o skrbništvu mora vsebovati najmanj naravno vrednoto oziroma zemljišče na zavarovanem območju, ki je predmet skrbništva, podrobnejše pogoje o usposobljenosti za opravljanje skrbništva iz drugega odstavka tega člena, naloge skrbništva in trajanje skrbništva.

(4)

Pogodba o skrbništvu mora vsebovati najmanj sestavine iz drugega odstavka prejšnjega člena.

49. člen

(zavarovanje)

(1)

Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (v nadaljnjem besedilu: akt o zavarovanju).

(2)

Akt o zavarovanju določa zlasti:

1.

naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami;

2.

namen zavarovanja;

3.

pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve;

4.

določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena zavarovanja.

(3)

Pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave.

(4)

Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: zavarovano območje).

(5)

Akt o zavarovanju naravne vrednote iz prvega odstavka tega člena sprejme vlada ali pristojni organ lokalne skupnosti.

50. člen

(začasno zavarovanje)

(1)

Za dele narave, za katere se upravičeno domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote, lahko vsakdo predlaga začasno zavarovanje.

(2)

Akt o začasnem zavarovanju se sprejme zlasti takrat, ko obstaja nevarnost, da bo del narave, ki ima lastnosti iz prejšnjega odstavka, poškodovan ali uničen.

(3)

Z aktom iz prejšnjega odstavka se ob smiselni uporabi določb 49. in 53. člena tega zakona poleg obsega, pogojev in ukrepov zavarovanja določi tudi obdobje, v katerem velja začasno zavarovanje, ki ne sme biti daljše od dveh let.

(4)

Predlog iz prvega odstavka tega člena se vloži pri ministru, ki začasno zavaruje dele narave, za katere se upravičeno domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote državnega pomena, ko pridobi strokovno mnenje organizacije, pristojne za ohranjanje narave.

(5)

Če je iz strokovnega mnenja razvidno, da ima del narave lastnosti iz prvega odstavka tega člena in da gre za naravne vrednote lokalnega pomena, sprejme akt o začasnem zavarovanju pristojni organ lokalne skupnosti.

(6)

Če se akt o začasnem zavarovanju nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, zavarovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.

(7)

Akt o začasnem zavarovanju se sprejme na način in v primerih, določenih s tem členom, tudi za ohranitev naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.

51. člen

(omejitev dejavnosti ali rabe)

(1)

Z aktom o zavarovanju in z aktom o začasnem zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto ali nepremičnino na zavarovanem območju.

(2)

Dejavnost ali raba iz prejšnjega odstavka se lahko omeji le v taki meri, kot je to nujno potrebno zaradi ohranitve naravne vrednote, izvajanja njenega varstva ali obnovitve naravne vrednote, v obsegu in na način, ki je določen v 64., 65., 66. in 68. členu tega zakona.

(3)

Strokovni predlog izbire načina in obsega omejitve dejavnosti ali rabe pripravi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pred sprejetjem akta o zavarovanju.

(4)

Če je zaradi omejitev iz prvega odstavka tega člena lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom tega zakona.

52. člen

(obnovitev)

(1)

Poškodovane ali uničene naravne vrednote se lahko obnovijo.

(2)

Vlada sprejme odločitev o obnovitvi naravne vrednote državnega pomena, določi potrebne ukrepe in vire financiranja.

(3)

Pristojni organ lokalne skupnosti sprejme odločitev iz prejšnjega odstavka za obnovitev naravne vrednote lokalnega pomena.

(4)

Ne glede na drugi odstavek tega člena ministrstvo sprejme odločitev o obnovitvi naravne vrednote državnega pomena, ki je strokovno manj zahtevna in se sredstva za njeno izvedbo lahko zagotovijo v okviru letnih finančnih sredstev za opravljanje javne službe ohranjanja narave. Obnovitev naravne vrednote državnega pomena mora biti vključena v letni program dela upravljavca zavarovanega območja ali organizacije, pristojne za ohranjanje narave.

(5)

Določbe tega člena se ne uporabljajo za čiščenje onesnaženih podzemnih jam in drugih naravnih vrednot.

3.3. Zavarovana območja

53. člen

(zavarovana območja)

(1)

Akt o zavarovanju, s katerim se ustanovi zavarovano območje, določa poleg vsebin iz drugega odstavka 49. člena tega zakona tudi:

1.

meje zavarovanega območja na preglednem topografskem načrtu v merilu 1:25000 oziroma v drugem ustreznem merilu, ki omogoča določitev meje na parcelo natančno;

2.

vrsto zavarovanega območja;

3.

določitev načina izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja;

4.

morebitno obveznost sprejema načrta upravljanja;

5.

finančne vire za izvajanje zavarovanja in razvoj lokalnega prebivalstva.

(2)

Pri določanju vrste zavarovanega območja iz 2. točke prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Republika Slovenija.

(3)

Z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena tega zakona tudi naloge upravljanja območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov.

(4)

Zavarovana območja so ožja zavarovana območja in širša zavarovana območja.

(5)

Ožja zavarovana območja so: naravni spomenik, strogi naravni rezervat in naravni rezervat.

(6)

Širša zavarovana območja so: narodni, regijski in krajinski park.

(7)

Narodni in regijski park morata imeti načrt upravljanja.

(8)

Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko določi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in predpišejo varstvene usmeritve za tako rabo tega območja, ki ne ogroža zavarovanega območja.

(9)

Zavarovana območja in vplivna območja so sestavni del prostorskih državnih planov in prostorskih planov lokalnih skupnosti.

54. člen

(posegi in dejavnosti)

(1)

Posegi in dejavnosti na zavarovanem območju se morajo izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja iz prvega odstavka prejšnjega člena in z načrtom upravljanja, če je le-ta predpisan.

(2)

Varstveni režim, razvojne usmeritve in druge vsebine iz akta o zavarovanju se podrobneje opredelijo v načrtu upravljanja iz 60. člena tega zakona.

55. člen

(ustanovitelj zavarovanega območja)

(1)

Zavarovano območje ustanovi vlada ali pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti skupaj ali skupaj vlada in pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelj).

(2)

Če več ustanoviteljev skupaj ustanovi zavarovano območje, začne akt o zavarovanju veljati, ko ga sprejmejo vsi ustanovitelji v enakem besedilu.

(3)

Z aktom o zavarovanju se v primeru iz prejšnjega odstavka določi tudi način izvajanja ustanoviteljskih pravic in obveznosti.

(4)

Na podlagi akta o zavarovanju ustanoviteljice s pogodbo podrobneje uredijo medsebojna razmerja.

(5)

Če ustanovijo zavarovano območje skupaj vlada in pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti, se akt o zavarovanju glede pravnih posledic, ki jih vzpostavlja, obravnava kot akt o zavarovanju naravne vrednote državnega pomena, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(6)

V aktu o zavarovanju iz prejšnjega odstavka se lahko zlasti določi, da:

-

lokalna skupnost sofinancira delovanje zavarovanega območja,

-

lokalna skupnost zagotovi upravljanje zavarovanega območja,

-

lokalna skupnost sodeluje pri izvajanju nadzora.

(7)

Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena ustanovi narodni park iz 69. člena tega zakona in zavarovano območje, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena, Državni zbor Republike Slovenije z zakonom.

56. člen

(odnos med zavarovanimi območji)

(1)

Zavarovana območja, ki jih ustanovi država, in zavarovana območja, ki jih ustanovi lokalna skupnost, se lahko prekrivajo.

(2)

Če se zavarovana območja iz prejšnjega odstavka med seboj prekrivajo, ukrepi varstva ne smejo biti med seboj v nasprotju.

(3)

Na zavarovanih območjih, ki se med seboj prekrivajo, skrbi za upravljanje zavarovanih območij država, v soglasju z lokalno skupnostjo.

(4)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko država in lokalna skupnost glede na velikost zavarovanih območij, ki se prekrivajo, dogovorita drugače.

57. člen

(seznanitev javnosti)

(1)

Ustanovitelj mora pred sprejemom akta o zavarovanju seznaniti javnost z vsebino osnutka akta o ustanovitvi ožjega zavarovanega območja.

(2)

Osnutek akta o zavarovanju se objavi vsaj v enem javnem glasilu, ki vsebuje tudi naznanilo o tem, kje si lahko zainteresirani ogledajo kartografsko in drugo dokumentacijo v zvezi s predlaganim zavarovanjem, koliko časa bo dokumentacija na vpogled, rok za sprejemanje pripomb ter navedbo organa, ki sprejema pripombe.

(3)

Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti krajši od 30 dni.

58. člen

(javna predstavitev)

(1)

Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o zavarovanju, s katerim se ustanavlja širše zavarovano območje, na javni predstavitvi.

(2)

Javna predstavitev se opravi z javno obravnavo in z javno predstavitvijo razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in kartografske dokumentacije.

(3)

Javna obravnava in javna predstavitev se opravita v lokalnih skupnostih, v katerih so predvidena zavarovana območja. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu.

(4)

Javna predstavitev mora trajati najmanj 60 dni.

(5)

Iz gradiva, na podlagi katerega se ustanovitelj odloči za sprejem akta o zavarovanju, morajo biti razvidni potek javne obravnave, dane pripombe na javni obravnavi in med javno predstavitvijo ter strokovna stališča do danih pripomb.

58.a člen

(način seznanitve javnosti pri spremembah akta o zavarovanju)

(1)

Ustanovitelj seznani javnost s predlagano spremembo akta o ustanovitvi ožjega oziroma širšega zavarovanega območja samo, če se sprememba nanaša na meje zavarovanega območja ter predpisane varstvene režime, s katerimi se posega v lastninska upravičenja pravnih ali fizičnih oseb na zavarovanem območju. Seznanitev se izvede na način iz 57. oziroma 58. člena tega zakona.

(2)

Če se meja zavarovanega območja spreminja zaradi prilagoditve evidenci državne meje, se določbe prejšnjega odstavka ne uporabljajo.

58.b člen

(pooblastilo ministrstvu za določitev besedila osnutka akta o ustanovitvi zavarovanega območja in izvedbo seznanitve javnosti)

(1)

Naloge ustanovitelja zavarovanega območja, ki ga ustanavlja država, v zvezi s seznanitvijo javnosti iz 57., 58. in 58.a člena tega zakona izvede ministrstvo, ki tudi določi besedilo osnutka akta o ustanovitvi zavarovanega območja.

(2)

Naloge ustanovitelja zavarovanega območja, ki ga ustanavlja lokalna skupnost, v zvezi s seznanitvijo javnosti iz 57., 58. in 58.a člena tega zakona izvede organ lokalne skupnosti v skladu s splošnimi akti te skupnosti.

59. člen

(upravljanje)

(1)

Upravljanje zavarovanega območja je opravljanje nalog varstva naravnih vrednot in nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena, zaradi katerega je bilo območje zavarovano, in so določene v aktu o zavarovanju.

(2)

V skladu z aktom o zavarovanju lahko ustanovitelj upravlja zavarovano območje v organizacijski enoti ministrstva oziroma lokalne skupnosti ali skupne občinske uprave ali v ta namen ustanovi režijski obrat, javni zavod ali podeli koncesijo za upravljanje.

(3)

Upravljanje zavarovanega območja se izvaja na podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja, če je v aktu o zavarovanju tako določeno.

60. člen

(načrt upravljanja)

(1)

Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.

(2)

Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.

(3)

Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

(4)

Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.

(5)

Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.

61. člen

(vsebina načrta upravljanja zavarovanega območja)

(1)

Načrt upravljanja zavarovanega območja ima naslednje nujne sestavine:

-

celovita ocena stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne strukture prebivalstva,

-

ocena stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,

-

ocena stanja na vplivnem območju,

-

določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,

-

določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načini njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti,

-

smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami,

-

določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,

-

določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja,

-

umestitev in konkretizacija varstvenih režimov v prostor,

-

program izvajanja načrta upravljanja.

(2)

Za čas do sprejetja prvega upravljavskega načrta lahko ustanovitelj določi začasne upravljavske smernice.

(3)

Načrt upravljanja je tudi podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin.

62. člen

(označevanje)

(1)

Zavarovano območje se označi v naravi.

(2)

Zavarovano območje, ki ga ustanovi država, je lahko označeno tudi z državnimi simboli.

(3)

Način označevanja zavarovanih območij iz prvega odstavka tega člena, obliko ter vsebino znaka predpiše minister.

(4)

Zavarovano območje, ki ga ustanovi lokalna skupnost, je lahko v skladu s predpisi lokalne skupnosti označeno z javnimi simboli ali grbi lokalne skupnosti.

63. člen

(vpis v zemljiško knjigo)

Zaznambo zavarovanega območja vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi obvestila ministrstva ali lokalne skupnosti, da je bil sprejet akt o zavarovanju, z uveljavitvijo katerega je bilo ustanovljeno zavarovano območje.

(2)

Obstoj pravnega dejstva iz prejšnjega odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe iz prejšnjega odstavka.

(3)

Lokalna skupnost izda odločbo iz prvega odstavka tega člena za zemljišča na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, in predlaga vpis v zemljiško knjigo.

3.3.1. Ožja zavarovana območja

64. člen

(naravni spomenik)

(1)

Naravni spomenik je območje, ki vsebuje eno ali več naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote.

Zakon o ohranjanju narave (ZON)

Časovnica