Nalaganje dokumenta...
Zakon o ohranjanju narave (ZON)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 56-2655/1999, stran 7146 DATUM OBJAVE: 13.7.1999
RS 56-2655/1999
2655. Zakon o ohranjanju narave (ZON)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o ohranjanju narave (ZON)
o razglasitvi zakona o ohranjanju narave (ZON)
Razglašam zakon o ohranjanju narave (ZON), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 30. junija 1999.
Št. 001-22-109/99
Ljubljana, dne 8. julija 1999.
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O OHRANJANJU NARAVE (ZON)
O OHRANJANJU NARAVE (ZON)
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(namen zakona)
(1)
Ta zakon določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave.
(2)
Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste), vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja.
(3)
Sistem varstva naravnih vrednot je sistem, ki določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva.
2. člen
(biotska raznovrstnost)
(1)
Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov.
(2)
Raznovrstnost živih organizmov vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov.
(3)
Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja.
3. člen
(naravno ravnovesje)
(1)
Naravno ravnovesje je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati.
(2)
Naravno ravnovesje je porušeno, ko poseg uniči številčno ali kakovostno strukturo življenjske združbe rastlinskih ali živalskih vrst, okrni ali uniči njihove habitate, uniči ali spremeni sposobnosti delovanja ekosistemov, prekine medsebojno povezanost posameznih ekosistemov ali povzroči precejšnjo osamitev posameznih populacij.
4. člen
(naravne vrednote)
(1)
Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije.
(2)
Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava.
(3)
Naravne vrednote iz prejšnjega odstavka so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava.
(4)
S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot.
5. člen
(skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti)
Politike, programi, strategije in načrti razvoja na posameznih področjih, ki lahko prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, morajo na svojih področjih izkazovati in zagotavljati izvajanje ukrepov, s katerimi prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
6. člen
(obveznost vključevanja ukrepov)
Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot po tem zakonu se vključujejo v urejanje prostora ter rabo in izkoriščanje naravnih dobrin ter ukrepe varstva kulturne dediščine na način, ki ga določa zakon.
7. člen
(subjekti ohranjanja in varstva)
(1)
Fizične in pravne osebe morajo ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote.
(2)
Država, lokalne skupnosti ter druge osebe javnega prava so pri izvajanju nalog iz svojih pristojnosti dolžne upoštevati načela, cilje in ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter pri tem medsebojno sodelovati.
8. člen
(pristojnosti države in lokalnih skupnosti)
(1)
Urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti.
(2)
Zadeve lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka so:
-
programiranje in planiranje na področju varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
-
sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena,
-
zagotavljanje lokalnih javnih služb ohranjanja narave,
-
popularizacija varstva naravnih vrednot lokalnega pomena.
(3)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora država ukrepati, če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega pomena.
9. člen
(ekološka in socialna funkcija lastnine)
(1)
Lastnik zemljišča mora dopustiti na svojih zemljiščih neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu z zakonom ter dopustiti na svoji lastnini opravljanje nalog ohranjanja biotske raznovrstnosti in ukrepov varstva naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: naravovarstvene naloge).
(2)
Pri izvajanju določb tega zakona so z lastniki izenačeni tudi drugi uporabniki nepremičnin.
(3)
Določba prvega odstavka tega člena ne velja za zemljišča, ki jih je dovoljeno ograditi v skladu z zakonom, razen za izvajanje tistih naravovarstvenih nalog, ki so nujne za preprečitev poškodovanja ali uničenja naravne vrednote.
10. člen
(izključitev veljavnosti)
(1)
Določbe tega zakona glede dolžnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se ne uporabljajo pri ukrepih za:
-
odvrnitev neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženja,
-
reševanje ljudi in premoženja,
-
izvajanje nujnih ukrepov obrambe države.
(2)
Določba prejšnjega odstavka velja le za čas trajanja neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženje.
(3)
Nujni ukrepi obrambe države iz tretje alinee prvega odstavka tega člena so tisti, katerih opustitev bi lahko bistveno zmanjšala bojno pripravljenost Slovenske vojske oziroma ogrozila izvajanje ukrepov za pripravljenost ali mobilizacijo.
(4)
Izbere se tisti ukrep iz prvega odstavka tega člena, ki ob doseganju enakih učinkov najmanj poškoduje naravo.
11. člen
(določitev pojmov)
V tem zakonu uporabljeni pojmi imajo naslednji pomen:
1.
Domorodna (avtohtona) živalska ali rastlinska vrsta je tista, ki je v določenem ekosistemu naravno prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za domorodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu še obstajajo približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
2.
Doselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali živali te vrste že živijo.
3.
Ekosistem je funkcionalna celota življenjskega prostora (biotop) in življenjske združbe (biocenoza), katerega sestavine so v dinamičnem ravnovesju.
4.
Geotop je del geosfere geološkega, geomorfološkega ali hidrološkega pomena.
5.
Gojitev rastlin je gojenje rastlin domorodnih ali tujerodnih vrst z namenom pridobivanja hrane, prodaje, za okras, za industrijske ali zdravilne namene, namene učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi ohranitve vrste.
6.
Gojena žival je tista, ki je potomka staršev vzgojenih v ujetništvu.
7.
Gojitev živali je gojenje (hranjenje, omogočanje razmnoževanja, križanje) živali domorodnih ali tujerodnih vrst v prostoru, ločenem od narave (ogradi, obori, kletki, bazenih, koritih in v podobnih prostorih), zlasti z namenom pridobivanja hrane, lova, prodaje, učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi ohranitve vrste.
8.
Habitat (življenjski prostor) je s specifičnimi neživimi in živimi dejavniki opredeljen prostor vrste oziroma geografsko opredeljen prostor osebka ali populacije vrste.
9.
Naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem rastline ali živali te vrste niso bile nikoli prisotne. Naselitev je lahko izvedena z namenom, da rastline ali živali v novem ekosistemu živijo, ali je nezavedna in je posledica človekovega malomarnega ravnanja, npr. odmetavanje akvarijskih ali terarijskih živali v naravo ali omogočanje pobega živali iz ograjenih prostorov. Vnos živali v prostor za gojitev živali ni naselitev.
10.
Izvoz je vsak iznos blaga s carinskega območja Republike Slovenije.
11.
Oblikovana narava je del narave, ki ga človek preoblikuje z namenom vzgoje, izobraževanja, oblikovanja krajinskih elementov ali katerim drugim namenom in je pomemben zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti. Za oblikovano naravo se štejejo zlasti: drevoredi, botanični vrtovi, alpinetumi in drugi oblikovani ekosistemi.
12.
Odvzem rastline ali živali iz narave je odvzem žive ali mrtve rastline ali živali iz habitata.
13.
Ohranjanje narave je vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot.
14.
Okrnitev narave je stanje narave, ko so zaradi človekove dejavnosti spremenjeni naravni procesi tako, da je porušeno naravno ravnovesje ali so uničene naravne vrednote.
15.
Poseg v naravo je poseg v okolje po predpisih o varstvu okolja.
16.
Ponovna naselitev je vnos rastlin ali živali v ekosistem, v katerem so bile rastline ali živali te vrste iztrebljene, v ekosistemu pa še obstajajo približno enaki abiotski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
17.
Populacija je skupina prostorsko in časovno povezanih rastlin ali živali iste vrste, v kateri se te med seboj križajo.
18.
Rastlinska ali živalska vrsta ali podvrsta ali varieteta je tista, katere osebki – vse razvojne oblike (v nadaljnjem besedilu: rastline ali živali) lahko živijo prosto v naravi, neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom (odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali ali sort kulturnih rastlin) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove. Cepljivke, glive in lišaji se obravnavajo kot rastlinska vrsta.
19.
Sestavine biotske raznovrstnosti so rastlinske in živalske vrste, njihov genski material in ekosistemi.
20.
Tranzit je vsak prenos blaga preko carinskega območja Republike Slovenije pod carinskim nadzorom.
21.
Tujerodna (alohtona) živalska vrsta je tista, ki jo naseli človek in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za tujerodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu ne obstajajo več približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.
22.
Tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta je tista, ki jo naseli človek in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije.
23.
Ugodno stanje rastlinske ali živalske vrste je stanje, ki v predvidljivi prihodnosti zagotavlja obstoj vrste.
24.
Uvoz je vsak vnos na carinsko območje Republike Slovenije, ne glede na to, kakšna raba ali uporaba je bila v skladu s carinskimi predpisi dovoljena za to blago.
25.
Zatočišče za živali je prostor, namenjen za začasno oskrbo oziroma zdravljenje bolnih ali ranjenih živali, zapuščenih mladičev, ki sami še niso sposobni preživeti v naravi, ter živali, ki so bile odvzete imetniku zaradi protipravnega zadrževanja v ujetništvu, nedovoljene trgovine, izvoza, uvoza in zaradi drugih z zakonom določenih razlogov.
II. OHRANJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
2.1. Rastlinske in živalske vrste
12. člen
(posebno varstvo države)
Rastline in živali so pod posebnim varstvom države.
13. člen
(pridobitev v lastnino)
Žival ali vodna rastlina, ki je odvzeta iz narave za namene in pod pogoji, ki jih določa zakon, postane last tistega, ki jo odvzame iz narave.
14. člen
(splošni varstveni režim)
(1)
Rastlinsko ali živalsko vrsto je prepovedano iztrebiti.
(2)
Zniževati število rastlin ali živali posameznih populacij, ožati njihove habitate ali slabšati njihove življenjske razmere do take mere, da je vrsta ogrožena, je prepovedano.
(3)
Rastline ali živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati.
(4)
Habitate populacij rastlinskih ali živalskih vrst je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga uničiti ali poškodovati.
(5)
Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena je dovoljeno loviti živali lovnih in ribolovnih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo lov in ribolov, ter opravljati kmetijsko in gozdarsko dejavnost v skladu s predpisi, ki urejajo kmetijstvo in gozdarstvo, ter odvzemati iz narave rastline ali živali za namene, dovoljene z zakonom.
(6)
Razlog za dejanje iz tretjega in četrtega odstavka tega člena je opravičljiv, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno sprejemljivo.
15. člen
(posegi in dejavnosti)
(1)
Vsakdo, ki posega v naravo oziroma v habitat populacij rastlinskih ali živalskih vrst, mora uporabljati načine, metode in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste.
(2)
Minister, pristojen za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: minister), lahko predpiše v soglasju s pristojnim ministrom za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij najmanj moteč način in pogoje poseganje v naravo iz prejšnjega odstavka ter časovno omeji posege v habitate populacij živalskih vrst v času, ki sovpada z njihovimi življenjsko pomembnimi obdobji.
16. člen
(trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami)
(1)
Če se raba rastlin ali živali odvija na podlagi načrtov, se trajnostno gospodarjenje z rastlinskimi in živalskimi vrstami zagotavlja ob upoštevanju gospodarske in socialne funkcije tako, da se v načrtih upoštevajo ekosistemske in biogeografske značilnosti vrste ali populacije, ki so pomembne za ohranitev ugodnega stanja vrste.
(2)
Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko predpiše pogoje rabe rastlin ali živali, ki se ne odvija na podlagi načrtov iz prejšnjega odstavka.
(3)
Če način ali obseg rabe z rastlinami ali živalmi neposredno ogroža ugodno stanje vrste, ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), rabo omeji ali začasno prepove.
(4)
Odločba iz prejšnjega odstavka se izda v soglasju z ministrstvom, pristojnim za gospodarjenje s posamezno rastlinsko ali živalsko vrsto.
(5)
Organ, ki je sprejel načrt gospodarjenja mora preveriti njegovo izvajanje in ga uskladiti s spremenjenimi razmerami.
17. člen
(naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)
(1)
Naseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst je prepovedano.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst, če se v postopku presoje tveganja za naravo ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.
(3)
Naseljevanje živali tujerodnih vrst, ki jih je dovoljeno loviti, in rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, dovoli pristojno ministrstvo s soglasjem ministrstva ob pogoju iz prejšnjega odstavka.
18. člen
(doselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst)
(1)
Doseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst mora biti spremljano in nadzorovano.
(2)
Fizična ali pravna oseba mora obvestiti ministrstvo o nameravani doselitvi rastlin ali živali tujerodnih vrst.
(3)
Vlogi mora predlagatelj priložiti tudi ugotovitve izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(4)
Odločba, s katero se doselitev prepove, se izda na podlagi izvedenega postopka presoje tveganja za naravo.
(5)
Če ministrstvo v 30 dneh od prejema popolne vloge o zahtevi ne odloči, se šteje, da z doselitvijo ne soglaša.
(6)
Za doseljevanje rastlin, ki se uporabljajo pri opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, se določbe tega člena ne uporabljajo.
(7)
Za spremljanje in nadzorovanje doseljevanja živali, ki jih je dovoljeno loviti, skrbi pristojno ministrstvo na način iz tega člena.
19. člen
(zadrževanje v ujetništvu)
(1)
Živali domorodnih in tujerodnih vrst je prepovedano zadrževati v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe.
(2)
Fizične ali pravne osebe, ki pridobijo velike sesalce, ptiče in plazilce ter živali vrst, ki so določene v ratificiranih mednarodnih pogodbah, z namenom zadrževanja v ujetništvu, so dolžne o tem obvestiti ministrstvo v 30 dneh po pridobitvi živali.
(3)
Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo, predpiše bivalne razmere in oskrbo iz prvega odstavka tega člena ter živalske vrste, za katere velja obveznost iz prejšnjega odstavka.
20. člen
(zadrževanje v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti)
(1)
Fizična ali pravna oseba, ki namerava zadrževati živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskih vrtovih, akvarijih, terarijih ali podobnih prostorih, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2)
Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda, če prosilec dokaže, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega člena in da se bodo osebki prikazovali v okolju, ki je prilagojeno naravnim razmeram v habitatu in ne izkrivlja dejstev o biologiji živalske vrste.
(3)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ministrstvo dovoli začasno zadrževanje živali domorodnih ali tujerodnih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka prejšnjega člena.
21. člen
(gojitev živali)
(1)
Fizična ali pravna oseba, ki namerava gojiti živali domorodnih ali tujerodnih vrst, mora pridobiti dovoljenje ministrstva.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka določi minister živalske vrste, za katere ni treba pridobiti dovoljenja za gojitev živali, ker ne ogrožajo domorodnih živalskih vrst.
(3)
Če je za gojitev živali iz prvega odstavka tega člena treba pridobiti dovoljenje tudi po drugem zakonu, se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena to dovoljenje izda po drugem zakonu in ob soglasju ministrstva.
(4)
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena za živali tujerodnih vrst se izda po izvedenem postopku presoje tveganja za naravo.
(5)
Fizična ali pravna oseba lahko pridobi dovoljenje iz prvega in četrtega odstavka tega člena, če izkaže, da so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev živali od stičnega ekosistema, in če je prostor za gojitev povezan s stičnim ekosistemom prek naprav, ki blažijo negativne vplive.
(6)
Minister predpiše, kdaj so izpolnjeni pogoji osamitve prostora za gojitev iz prejšnjega odstavka.
(7)
V primeru iz tretjega odstavka tega člena se izda predpis iz prejšnjega odstavka v soglasju s ministrom, pristojnim za izdajo dovoljenja.
22. člen
(gojitelj živali)
(1)
Gojena žival je v lasti osebe, ki jo goji v skladu z zakonom.
(2)
Gojena žival, za katero je treba pridobiti dovoljenje za gojitev iz prejšnjega člena, mora biti označena na predpisan način.
(3)
Lastnik gojene živali mora skrbeti, da živali ne pobegnejo v naravo.
(4)
Za škodo, ki jo povzročijo gojene živali, je lastnik odgovoren ne glede na krivdo.
(5)
Pobeg gojenih živali v naravo se glede možnih škodljivih posledic šteje kot okrnitev narave.
(6)
Minister v soglasju s pristojnim ministrom iz tretjega odstavka prejšnjega člena predpiše način označevanja živali iz drugega odstavka tega člena.
23. člen
(trgovina z živimi živalmi)
(1)
Fizična ali pravna oseba, ki opravlja trgovinsko dejavnost z živimi živalmi domorodnih ali tujerodnih vrst, mora zagotoviti ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo za živali ter voditi evidenco o trgovini z živalmi.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ni treba voditi evidence o trgovini z živalmi, če trgovina s posameznimi osebki ne ogroža obstoja živalske vrste.
(3)
Živalske vrste iz prejšnjega odstavka določi minister.
(4)
Bivalne razmere in oskrba se določijo v predpisu iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona.
(5)
Evidenca o trgovini z živalmi iz prvega odstavka tega člena vsebuje ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, od katere je bila žival pridobljena, izvor živali, čas nakupa in prodaje ter ime, priimek in naslov stalnega prebivališča fizične osebe ali firmo in sedež pravne osebe, ki je žival kupila.
(6)
Evidenca iz prejšnjega odstavka se lahko uporablja samo zaradi nadzora nad opravljanjem trgovinske dejavnosti z živimi živalmi.
(7)
Minister predpiše podrobnejšo vsebino evidence o trgovini z živalmi iz prvega odstavka tega člena ter določi časovno obveznost vodenja evidenc.
(8)
Določbe tega člena se ne nanašajo na trgovino z živimi živalmi, ki so namenjene prehrani.
24. člen
(pravila varstva)
Vlada predpiše podrobnejši način varstva rastlinskih ali živalskih vrst ter varstvo drugih vrst živih organizmov in pri tem uredi zlasti:
1.
ravnanje v zvezi z odvzemom živali iz narave, gojenjem, prenašanjem, naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, zadrževanjem živali v ujetništvu, trgovino, raziskovanjem živali, ravnanjem z mrtvimi živalmi ter preparatorstvom;
2.
ravnanje v zvezi z odvzemom rastlin iz narave, gojenjem, naseljevanjem, ponovnim naseljevanjem in doseljevanjem, trgovino, raziskovanjem in načinom nabiranja rastlin ter dovoljenimi količinami nabiranja;
3.
ravnanje v zvezi s trgovino, uvozom, izvozom ali tranzitom rastlin ali živali;
4.
postopek odvzema rastlin ali živali tujerodnih vrst, ki ogrožajo domorodne vrste.
25. člen
(dovoljenje ministrstva)
(1)
Ministrstvo dovoli izvoz, uvoz ali tranzit rastlin ali živali, njihovih delov ter izdelkov iz rastlin ali živali glede na določitev rastlinskih in živalskih vrst v ratificiranih mednarodnih pogodbah.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka dovoljenje za tranzit ni potrebno, če tako določajo ratificirane mednarodne pogodbe.
26. člen
(varstvo mednarodno varovanih vrst)
(1)
Ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, se zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena tega zakona.
(2)
Stanje vrste je ugodno, če sta razširjenost vrste in številčnost populacij v okviru naravnih nihanj in ne kažeta dolgoročnega trenda zmanjševanja in so habitati populacij vrste dovolj veliki, da zagotavljajo dolgoročno ohranitev populacij.
(3)
Vlada predpiše smernice za ohranitev ugodnega stanja habitatov vrst iz prvega odstavka tega člena, ki se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
27. člen
(biotehnološko spremenjene rastline in živali)
(1)
Biotehnološko spremenjene rastline ali živali so tiste rastline ali živali, ki nastanejo z vnosom, zamenjavo ali odvzemom enega ali več segmentov DNA v dedno zasnovo celic oziroma iz nje in to spremembo prenašajo na potomce.
(2)
Biotehnološko spremenjene rastline in živali se obravnavajo kot rastline ali živali tujerodnih vrst po določbah tega zakona.
28. člen
(postopek presoje tveganja za naravo)
(1)
Dovoljenje iz drugega in tretjega odstavka 17. člena, četrtega odstavka 18. člena in prvega in tretjega odstavka 21. člena tega zakona se izda na podlagi opravljenega postopka presoje tveganja za naravo, s katerim se ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.
(2)
Postopek presoje tveganja za naravo iz prejšnjega odstavka opravi usposobljena pravna ali fizična oseba, ki jo za to pooblasti minister.
(3)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko opravlja postopek presoje tveganja za naravo za biotehnološko spremenjene rastline ali živali samo usposobljena pravna oseba, ki jo za to pooblasti minister.
(4)
Minister predpiše podrobnejše pogoje in način izvedbe presoje tveganja za naravo ter pogoje za pridobitev in način pridobivanja pooblastila.
(5)
Stroške opravljanja postopka presoje tveganja za naravo krije oseba, ki želi pridobiti dovoljenje iz prvega odstavka tega člena.
2.2. Genski material
29. člen
(genske banke)
(1)
Genske banke so nadzorovane ali gojene populacije ali deli živali in rastlin, zlasti semena, trosi, spolne celice in drugi biološki materiali, ki se upravljajo za namene ohranjanja vrst oziroma njihovih genskih skladov.
(2)
Biološki material so mikroorganizmi, molekule in fragmenti DNA, virusi, tkivne in celične kulture.
(3)
Strokovno usposobljene pravne ali fizične osebe vzpostavljajo in upravljajo genske banke na podlagi pooblastila.
(4)
Minister predpiše merila za strokovno usposobljenost iz prejšnjega odstavka in podeli pooblastilo po opravljenem javnem razpisu.
(5)
Odvzem vzorcev biološkega materiala iz narave za genske banke ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih.
(6)
Vlada predpiše pravila ravnanja za odvzem biološkega materiala iz narave za potrebe genskih bank ter ustrezne postopke za ravnanje z njimi.
30. člen
(raba genskega materiala)
(1)
Genski material je del rastline, živali ali mikroorganizma, ki vsebuje enote dednosti.
(2)
Genski material se rabi skladno s predpisi o rabi naravnih dobrin, če zakon ne določa drugače.
(3)
Odvzem genskega materiala iz narave zaradi rabe ne sme ogrožati obstoja ekosistemov ali populacij vrst v njihovih habitatih.
(4)
Vlada predpiše pravila ravnanja pri odvzemu genskega materiala iz narave.
2.3. Ekosistemi
31. člen
(ohranitev habitatnih tipov)
(1)
Habitatni tip je biotopsko ali biotsko značilna in prostorsko zaključena enota ekosistema.
(2)
Ohranjanje habitatnih tipov v ugodnem stanju prispeva k ohranjanju ekosistemov.
(3)
Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezen habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, splošna in stabilna, če struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali ustrezna raba zagotavljajo samoohranitveno sposobnost, če v predvidljivi prihodnosti niso znani procesi, ki bi lahko poslabšali strukturo in funkcijo habitatnega tipa in s tem ogrozili njegovo samoohranitveno sposobnost, ali če je zagotovljeno ugodno stanje značilnih vrst habitatnega tipa.
(4)
Vlada določi vrste habitatnih tipov in predpiše smernice za ohranitev habitatnih tipov v ugodnem stanju, ki se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
32. člen
(ekološko pomembno območje)
(1)
Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
(2)
Ekološko pomembna območja iz prejšnjega odstavka so:
1.
območja habitatnih tipov, ki so biotsko izjemno raznovrstni ali dobro ohranjeni, kjer so habitati ogroženih ali endemičnih rastlinskih ali živalskih vrst in habitati vrst, ki so mednarodno pomembni po merilih ratificiranih mednarodnih pogodb ali ki drugače prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti,
2.
območja habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja s tem, da so glede na druga ekološko pomembna območja uravnoteženo biogeografsko razporejena in sestavljajo ekološko omrežje,
3.
habitati vrst iz 26. člena tega zakona,
4.
selitvene poti živali in
5.
območja, ki bistveno prispevajo h genski povezanosti populacij rastlinskih ali živalskih vrst.
(3)
Ekološko omrežje je sistem med seboj povezanih ali približanih ekološko pomembnih območij, ki z uravnoteženo biogeografsko razporejenostjo pomembno prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja in s tem biotske raznovrstnosti.
(4)
Vlada določi ekološko pomembna območja in zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi zakona.
(5)
Pravila ravnanja, varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določeni v aktih, izdanih na podlagi prejšnjega odstavka, so obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin.
33. člen
(posebno varstveno območje)
(1)
Posebno varstveno območje je ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju Evropskih skupnosti pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov.
(2)
Vlada določi posebna varstvena območja in zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot na podlagi tega zakona.
(3)
Pravila ravnanja, varstveni režimi ali razvojne usmeritve, določeni v aktih, izdanih na podlagi prejšnjega odstavka, so obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin.
(4)
Zaradi varstva posebnih varstvenih območij in izboljšave povezanosti ekološkega omrežja se ohranjajo oziroma razvijajo tiste značilnosti krajine, ki so najpomembnejše za ohranitev ugodnega stanja vrst iz 26. člena tega zakona.
(5)
Na način iz drugega odstavka tega člena se zagotavlja tudi varstvo drugih območij, pomembnih za ohranjanje narave, ki ga zahtevajo ratificirane mednarodne pogodbe.
34. člen
(evidenca)
(1)
Na podlagi aktov, ki se nanašajo na ohranjanje ekosistemov in so izdani na podlagi 32. in 33. člena tega zakona, se vodi evidenca območij, ki so pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(2)
Podatki, ki so v evidenci, so dostopni javnosti.
(3)
V evidenci so vsi podatki, razen tistih, za katere ta zakon določi, da niso dostopni javnosti zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti.
(4)
Evidenco iz prvega odstavka tega člena vzpostavi in vodi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, na podlagi javnega pooblastila.
(5)
Minister podrobneje določi vsebino in način vodenja evidence.
35. člen
(krajina)
(1)
Krajina je prostorsko zaključen del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja določeno razporeditev krajinskih struktur.
(2)
Krajinska pestrost je prostorska strukturiranost naravnih in antropogenih krajinskih elementov.
(3)
Ohranjajo, razvijajo in ponovno vzpostavljajo se krajinska pestrost in tiste značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti.
(4)
Posegi v prostor se načrtujejo in izvajajo tako, da se prednostno ohranjajo značilnosti krajine iz prejšnjega odstavka in krajinska pestrost.
(5)
Vlada določi značilnosti krajine in krajinsko pestrost, ki je pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini, ki se obvezno upoštevajo pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
36. člen
(območja strnjene poselitve)
(1)
Na območjih strnjene poselitve se biotska raznovrstnost ohranja tako, da se:
-
omogoča povezanost habitatov na območjih strnjene poselitve z naravo zunaj teh območij, če je to tehnično izvedljivo in ne zahteva nesorazmernih stroškov,
-
ohranjajo zelene površine, drevesa, skupine dreves, stoječe in tekoče vode in drugi življenjski prostori,
-
ob gradnji objektov in naprav uporabljajo takšne tehnične rešitve, ki niso past ali ovira za živali oziroma se po gradnji, če se kot take izkažejo, z dodatnimi ukrepi odpravljajo.
(2)
Minister v soglasju s pristojnim ministrom predpiše za rastlinske ali živalske vrste ali za habitate njihovih populacij na območjih strnjene poselitve načine in pogoje poseganja v naravo, ki ustrezajo zahtevam iz prejšnjega odstavka.
III. VARSTVO NARAVNIH VREDNOT
3.1. Pridobitev statusa
37. člen
(pridobitev statusa)
(1)
Naravne vrednote so državnega ali lokalnega pomena.
(2)
Naravne vrednote državnega pomena so tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen. Ta se ugotavlja na podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo.
(3)
Vlada določi vrste naravnih vrednot in varstvene ter razvojne usmeritve za njihovo varstvo.
(4)
Po opravljenem evidentiranju in vrednotenju delov narave organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pripravi strokovni predlog za določitev naravnih vrednot in njihovo razvrstitev na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(5)
Strokovna merila vrednotenja so: izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstveno-raziskovalna ali pričevalna pomembnost.
(6)
Minister določi naravne vrednote in jih razvrsti na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena ter predpiše podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve za varstvo naravne vrednote.
(7)
Pred določitvijo iz prejšnjega odstavka seznani minister lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Lokalna skupnost lahko poda mnenje k predlagani razvrstitvi naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena.
(8)
Če se vsebina predpisa iz šestega odstavka tega člena nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, varovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve naravnih vrednot določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.
38. člen
(vsebina predpisa)
(1)
Minister določi s predpisom iz šestega odstavka prejšnjega člena za vsako naravno vrednoto:
1.
ime naravne vrednote;
2.
razvrstitev na naravno vrednoto državnega (mednarodnega ali velikega narodnega) ali lokalnega pomena;
3.
kratko oznako naravne vrednote;
4.
opredelitev zvrsti;
5.
geografsko opredelitev lokacije naravne vrednote prikazano na kartografski prilogi;
6.
varstvene in razvojne usmeritve.
(2)
Varstvene in razvojne usmeritve iz prejšnjega odstavka so obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin.
(3)
Naravne vrednote so sestavni del prostorskega državnega plana in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
39. člen
(register naravnih vrednot)
(1)
Register naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: register) je zbirka podatkov o naravnih vrednotah.
(2)
Poleg podatkov iz prvega odstavka prejšnjega člena se v register vpisujejo tudi podatki o zavarovanju naravnih vrednot in podatki o lastnikih zemljišč na zavarovanih območjih.
(3)
Podatki o lastniku iz prejšnjega odstavka vsebujejo: ime in priimek lastnika, rojstne podatke ter podatke o njegovem stalnem prebivališču.
(4)
Register vodi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, na podlagi javnega pooblastila.
(5)
Podatki iz registra so dostopni javnosti, razen če se v predpisu iz šestega odstavka 37. člena tega zakona, določi, da podatki o legi naravne vrednote zaradi njenega varovanja niso dostopni javnosti.
(6)
Minister predpiše podrobnejše podatke, ki se vodijo o naravnih vrednotah, in način vodenja registra.
40. člen
(lastnina in obveznost splošnega varstva)
(1)
Naravne vrednote so lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti.
(2)
Nihče ne sme ravnati z naravnimi vrednotami tako, da ogrozi njihov obstoj.
41. člen
(ogledovanje in obiskovanje)
(1)
Naravna vrednota se sme ogledovati in obiskovati na način, ki ne ogroža obstoja naravne vrednote in izvajanja varstva.
(2)
Ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote sta dovoljeni vsem pod enakimi pogoji v skladu s tem zakonom.
(3)
Če bi ogledovanje ali obiskovanje naravne vrednote lahko povzročilo nevarnost za ohranjanje naravne vrednote, se ne glede na določbo prejšnjega odstavka v predpisu ministra iz šestega odstavka 37. člena tega zakona določi prepoved ali omejitev ogledovanja ali obiskovanja naravne vrednote ali njenega dela.
(4)
Minister predpiše podrobnejše pogoje in način ureditve naravnih vrednot za ogledovanje in obiskovanje.
42. člen
(dovoljenje)
(1)
Ministrstvo dovoli ureditev naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.
(2)
Fizična ali pravna oseba mora vlogi za pridobitev dovoljenja iz prejšnjega odstavka priložiti dokazilo o pravnem naslovu za uporabo zemljišč, potrebnih za ureditev ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.
(3)
V dovoljenju se na podlagi predpisa iz četrtega odstavka prejšnjega člena določijo pogoji, pod katerimi sta ogledovanje in obiskovanje naravne vrednote dovoljeni, ter način ureditve ogledovanja in obiskovanja naravne vrednote.
43. člen
(koncesija)
(1)
Za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države ali lokalne skupnosti, se podeli koncesija.
(2)
Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države, podeli država.
(3)
Koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti lokalne skupnosti, podeli lokalna skupnost.
(4)
Za podelitev koncesije se uporabljajo določbe zakona, ki ureja podelitev koncesije na naravnih dobrinah.
(5)
Usposobljenost fizične ali pravne osebe za rabo naravne vrednote, ki je predmet koncesije iz prvega odstavka tega člena, se ugotavlja tudi na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(6)
V aktu o podelitvi koncesije se določi tudi način ureditve naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje.
44. člen
(splošna in posebna raba po drugih predpisih)
(1)
Splošna raba naravnega vira ali naravnega javnega dobra, ki je hkrati tudi naravna vrednota, se lahko izvaja tako, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva.
(2)
Varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi naravnih vrednot so sestavni del pogojev za posebno rabo naravnih virov ali naravnega javnega dobra in so sestavni del dovoljenj ali koncesij za posebno rabo.
(3)
Dovoljenje za posebno rabo ali akt o podelitvi koncesije, ki ni izdan v skladu s prejšnjim odstavkom, je ničen.
3.2. Ukrepi varstva naravnih vrednot
45. člen
(ukrepi varstva naravnih vrednot)
(1)
Zaradi varstva naravnih vrednot ali zaradi ohranitve naravnih procesov ter določitve načina izvajanja varstva naravnih vrednot izvajajo država in lokalne skupnosti ukrepe varstva naravnih vrednot.
(2)
Ukrepi varstva naravnih vrednot so pogodbeno varstvo, zavarovanje, začasno zavarovanje in obnovitev.
(3)
Država izvaja ukrepe iz prejšnjega odstavka za varstvo naravnih vrednot državnega pomena.
(4)
Lokalna skupnost izvaja ukrepe varstva iz drugega odstavka tega člena za varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena.
(5)
Vrsto ukrepa iz drugega odstavka tega člena, ki naj se izvede, predlaga državi ali lokalni skupnosti organizacija, pristojna za ohranjanje narave.
46. člen
(nadomestno ukrepanje države)
(1)
Ne glede na določbo četrtega odstavka prejšnjega člena lahko država izvede ukrep varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena namesto lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka krije morebitne stroške ukrepa varstva za naravno vrednoto lokalnega pomena lokalna skupnost.
(3)
Če lokalna skupnost ne zagotovi sredstev za plačilo stroškov iz prejšnjega odstavka, se sredstva zagotovijo iz tekoče rezerve občinskega proračuna.
47. člen
(pogodba o varstvu)
(1)
Če se varstvo naravne vrednote lahko zagotovi s sklenitvijo pogodbe, se sklene pogodba o varstvu naravne vrednote z lastnikom naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju.
(2)
V pogodbi iz prejšnjega odstavka se določijo zlasti:
-
naravna vrednota, ki je predmet pogodbenega varstva,
-
opustitve ali aktivnosti lastnika, s katerimi se doseže namen varstva naravne vrednote, in
-
višina sredstev za opustitve ali aktivnosti lastnika iz prejšnje alinee.
(3)
Pogodbo iz prvega odstavka tega člena sklene ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti.
48. člen
(pogodba o skrbništvu)
(1)
Na podlagi opravljenega javnega razpisa se sklene pogodba o skrbništvu naravne vrednote z osebo, ki ni lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju.
(2)
Fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje razpisne pogoje in sklene pogodbo iz prejšnjega odstavka, je skrbnik naravne vrednote.
(3)
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko ministrstvo ali pristojni organ lokalne skupnosti sklene pogodbo brez javnega razpisa z osebo javnega prava, ki je ustanovljena z namenom varstva naravnih dobrin.
49. člen
(zavarovanje)
(1)
Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (v nadaljnjem besedilu: akt o zavarovanju).
(2)
Akt o zavarovanju določa zlasti:
1.
naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami;
2.
namen zavarovanja;
3.
pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve;
4.
določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena zavarovanja.
(3)
Pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve iz 3. točke prejšnjega odstavka se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave.
(4)
Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko ustanovi tudi zavarovano območje ene ali več naravnih vrednot (v nadaljnjem besedilu: zavarovano območje).
(5)
Akt o zavarovanju naravne vrednote iz prvega odstavka tega člena sprejme vlada ali pristojni organ lokalne skupnosti.
50. člen
(začasno zavarovanje)
(1)
Za dele narave, za katere se upravičeno domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote, lahko vsakdo predlaga začasno zavarovanje.
(2)
Akt o začasnem zavarovanju se sprejme zlasti takrat, ko obstaja nevarnost, da bo del narave, ki ima lastnosti iz prejšnjega odstavka, poškodovan ali uničen.
(3)
Z aktom iz prejšnjega odstavka se ob smiselni uporabi določb 49. in 53. člena tega zakona poleg obsega, pogojev in ukrepov zavarovanja določi tudi obdobje, v katerem velja začasno zavarovanje, ki ne sme biti daljše od dveh let.
(4)
Predlog iz prvega odstavka tega člena se vloži pri ministru, ki začasno zavaruje dele narave, za katere se upravičeno domneva, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo določeni za naravne vrednote državnega pomena, ko pridobi strokovno mnenje organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
(5)
Če je iz strokovnega mnenja razvidno, da ima del narave lastnosti iz prvega odstavka tega člena in da gre za naravne vrednote lokalnega pomena, sprejme akt o začasnem zavarovanju pristojni organ lokalne skupnosti.
(6)
Če se akt o začasnem zavarovanju nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, zavarovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve ter varstveni režimi določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.
51. člen
(omejitev dejavnosti ali rabe)
(1)
Z aktom o zavarovanju in z aktom o začasnem zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto ali nepremičnino na zavarovanem območju.
(2)
Dejavnost ali raba iz prejšnjega odstavka se lahko omeji le v taki meri, kot je to nujno potrebno zaradi ohranitve naravne vrednote, izvajanja njenega varstva ali obnovitve naravne vrednote, v obsegu in na način, ki je določen v 64., 65., 66. in 68. členu tega zakona.
(3)
Strokovni predlog izbire načina in obsega omejitve dejavnosti ali rabe pripravi organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pred sprejetjem akta o zavarovanju.
(4)
Če je zaradi omejitev iz prvega odstavka tega člena lastnik naravne vrednote ali nepremičnine na zavarovanem območju oškodovan, je upravičen do odškodnine v skladu z 89. členom tega zakona.
52. člen
(obnovitev)
(1)
Poškodovane ali uničene naravne vrednote se lahko obnovijo.
(2)
Vlada sprejme odločitev o obnovitvi naravne vrednote državnega pomena, določi potrebne ukrepe in vire financiranja.
(3)
Pristojni organ lokalne skupnosti sprejme odločitev iz prejšnjega odstavka za obnovitev naravne vrednote lokalnega pomena.
(4)
Za izvedbo obnovitve se smiselno uporabijo določbe o sanaciji iz zakona, ki ureja varstvo okolja.
3.3. Zavarovana območja
53. člen
(zavarovana območja)
(1)
Akt o zavarovanju, s katerim se ustanovi zavarovano območje, določa poleg vsebin iz drugega odstavka 49. člena tega zakona tudi:
1.
meje zavarovanega območja na preglednem topografskem načrtu v merilu 1:25000 oziroma v drugem ustreznem merilu, ki omogoča določitev meje na parcelo natančno;
2.
vrsto zavarovanega območja;
3.
določitev načina izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja;
4.
morebitno obveznost sprejema načrta upravljanja;
5.
finančne vire za izvajanje zavarovanja in razvoj lokalnega prebivalstva.
(2)
Pri določanju vrste zavarovanega območja iz 2. točke prejšnjega odstavka se upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Republika Slovenija.
(3)
Z aktom o zavarovanju se lahko določi, da izvaja upravljavec poleg nalog iz 133. člena tega zakona tudi naloge upravljanja območij, ki so na zavarovanem območju in so varovana na podlagi drugih predpisov.
(4)
Zavarovana območja so ožja zavarovana območja in širša zavarovana območja.
(5)
Ožja zavarovana območja so: naravni spomenik, strogi naravni rezervat in naravni rezervat.
(6)
Širša zavarovana območja so: narodni, regijski in krajinski park.
(7)
Narodni in regijski park morata imeti načrt upravljanja.
(8)
Z aktom iz prvega odstavka tega člena se lahko določi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in predpišejo varstvene usmeritve za tako rabo tega območja, ki ne ogroža zavarovanega območja.
(9)
Zavarovana območja in vplivna območja so sestavni del prostorskih državnih planov in prostorskih planov lokalnih skupnosti.
54. člen
(posegi in dejavnosti)
(1)
Posegi in dejavnosti na zavarovanem območju se morajo izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja iz prvega odstavka prejšnjega člena in z načrtom upravljanja, če je le-ta predpisan.
(2)
Varstveni režim, razvojne usmeritve in druge vsebine iz akta o zavarovanju se podrobneje opredelijo v načrtu upravljanja iz 60. člena tega zakona.
55. člen
(ustanovitelj zavarovanega območja)
(1)
Zavarovano območje ustanovi vlada ali pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti skupaj (v nadaljnjem besedilu: ustanovitelj).
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ustanovi narodni park iz 69. člena tega zakona in zavarovano območje, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena, Državni zbor Republike Slovenije z zakonom.
56. člen
(odnos med zavarovanimi območji)
(1)
Zavarovana območja, ki jih ustanovi država, in zavarovana območja, ki jih ustanovi lokalna skupnost, se lahko prekrivajo.
(2)
Če se zavarovana območja iz prejšnjega odstavka med seboj prekrivajo, ukrepi varstva ne smejo biti med seboj v nasprotju.
(3)
Na zavarovanih območjih, ki se med seboj prekrivajo, skrbi za upravljanje zavarovanih območij država, v soglasju z lokalno skupnostjo.
(4)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko država in lokalna skupnost glede na velikost zavarovanih območij, ki se prekrivajo, dogovorita drugače.
57. člen
(seznanitev javnosti)
(1)
Ustanovitelj mora pred sprejemom akta o zavarovanju seznaniti javnost z vsebino osnutka akta o ustanovitvi ožjega zavarovanega območja.
(2)
Osnutek akta o zavarovanju se objavi vsaj v enem javnem glasilu, ki vsebuje tudi naznanilo o tem, kje si lahko zainteresirani ogledajo kartografsko in drugo dokumentacijo v zvezi s predlaganim zavarovanjem, koliko časa bo dokumentacija na vpogled, rok za sprejemanje pripomb ter navedbo organa, ki sprejema pripombe.
(3)
Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti krajši od 30 dni.
58. člen
(javna predstavitev)
(1)
Ustanovitelj seznani javnost z osnutkom akta o zavarovanju, s katerim se ustanavlja širše zavarovano območje, na javni predstavitvi.
(2)
Javna predstavitev se opravi z javno obravnavo in z javno predstavitvijo razlogov za zavarovanje, osnutka akta o zavarovanju in kartografske dokumentacije.
(3)
Javna obravnava in javna predstavitev se opravita v lokalnih skupnostih, v katerih so predvidena zavarovana območja. V soglasju z vsemi lokalnimi skupnostmi se lahko javna predstavitev opravi za vse lokalne skupnosti na enem mestu.
(4)
Javna predstavitev mora trajati najmanj 60 dni.
(5)
Iz gradiva, na podlagi katerega se ustanovitelj odloči za sprejem akta o zavarovanju, morajo biti razvidni potek javne obravnave, dane pripombe na javni obravnavi in med javno predstavitvijo ter strokovna stališča do danih pripomb.
59. člen
(upravljanje)
(1)
Upravljanje zavarovanega območja je opravljanje nalog varstva naravnih vrednot in nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena, zaradi katerega je bilo območje zavarovano, in so določene v aktu o zavarovanju.
(2)
V skladu z aktom o zavarovanju lahko ustanovitelj sam neposredno upravlja zavarovano območje v režijskem obratu, ustanovi v ta namen javni zavod ali podeli koncesijo za upravljanje.
(3)
Upravljanje zavarovanega območja se izvaja na podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja, če je v aktu o zavarovanju tako določeno.
60. člen
(načrt upravljanja)
(1)
Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.
(2)
Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.
(3)
Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.
(4)
Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.
(5)
Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.
61. člen
(vsebina načrta upravljanja zavarovanega območja)
(1)
Načrt upravljanja zavarovanega območja ima naslednje nujne sestavine:
-
celovita ocena stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne strukture prebivalstva,
-
ocena stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,
-
ocena stanja na vplivnem območju,
-
določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje in preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,
-
ocena možnosti nastanka naravnih in drugih nesreč na zavarovanem območju in določitev načinov izvajanja ukrepov, potrebnih za preprečevanje naravnih nesreč na zavarovanem območju ali zunaj zavarovanega območja,
-
določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načini njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti,
-
smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami,
-
določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,
-
določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja,
-
umestitev in konkretizacija varstvenih režimov v prostor,
-
naravovarstveni pogoji za urejanje prostora in
-
program izvajanja načrta upravljanja.
(2)
Na podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec letni načrt upravljanja.
(3)
Za čas do sprejetja prvega upravljavskega načrta lahko ustanovitelj določi začasne upravljavske smernice.
(4)
Načrt upravljanja je obvezno izhodišče za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin.
62. člen
(označevanje)
(1)
Zavarovano območje se označi v naravi.
(2)
Zavarovano območje, ki ga ustanovi država, je lahko označeno tudi z državnimi simboli.
(3)
Način označevanja zavarovanih območij iz prvega odstavka tega člena, obliko ter vsebino znaka predpiše minister.
(4)
Zavarovano območje, ki ga ustanovi lokalna skupnost, je lahko v skladu s predpisi lokalne skupnosti označeno z javnimi simboli ali grbi lokalne skupnosti.
63. člen
(vpis v zemljiško knjigo)
(1)
Pristojna upravna enota izda na podlagi akta o zavarovanju lastnikom zemljišč na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila država, ugotovitvene odločbe.
(2)
Obstoj pravnega dejstva iz prejšnjega odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe iz prejšnjega odstavka.
(3)
Lokalna skupnost izda odločbo iz prvega odstavka tega člena za zemljišča na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, in predlaga vpis v zemljiško knjigo.
3.3.1. Ožja zavarovana območja
64. člen
(naravni spomenik)
(1)
Naravni spomenik je območje, ki vsebuje eno ali več naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote.
(2)
Na zavarovanem območju je prepovedano izvajati posege v naravo na način, ki lahko poslabša stanje, spremeni, poškoduje ali uniči naravno vrednoto, in spreminjati razmere ali stanje tako, da se spremeni, poškoduje ali uniči naravna vrednota ali pa zmanjša njen estetski pomen.