Akt o dopolnitvah Akta o notifikaciji nasledstva glede...

23. Akt o dopolnitvah Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Sveta Evrope, Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitve, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile (MAZŽV)

A K T
O DOPOLNITVAH AKTA O NOTIFIKACIJI NASLEDSTVA GLEDE KONVENCIJ SVETA EVROPE, ŽENEVSKIH KONVENCIJ IN DODATNIH PROTOKOLOV O ZAŠČITI ŽRTEV VOJNE IN MEDNARODNIH SPORAZUMOV S PODROČJA KONTROLE OBOROŽITVE, ZA KATERE SO DEPOZITARJI TRI GLAVNE JEDRSKE SILE (MAZŽV)

1. člen

Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Sveta Evrope, Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitve, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile (Uradni list RS, št. 14/92), se dopolni tako, da se mu priložijo slovenski prevodi:

-

konvencije, navedene v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 1,

-

konvencije, navedene v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 2,

-

konvencije, navedene v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 3,

-

konvencije, navedene v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 4,

-

protokola, navedenega v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 5,

-

protokola, navedenega v aktu o notifikaciji nasledstva v razdelku "B." pod številko 6.

Slovenski prevodi konvencij in protokolov iz prejšnjega odstavka se skupaj s tem aktom objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

2. člen

Ta akt začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Št. 200-09/19-7/7

Ljubljana, dne 16. aprila 2019

EPA 507-VIII

Državni zbor Republike Slovenije mag. Dejan Židan predsednik

DOPOLNILNI PROTOKOL K ŽENEVSKIM KONVENCIJAM Z DNE 12. AVGUSTA 1949 O ZAŠČITI ŽRTEV MEDNARODNIH OBOROŽENIH SPOPADOV (PROTOKOL I) Z DNE 8. JUNIJA 1977

UVOD

Visoke pogodbenice so se

ob izražanju svoje iskrene želje, da bi med narodi zavladal mir,

ob upoštevanju, da se je vsaka država v skladu z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov v svojih mednarodnih odnosih dolžna vzdržati groženj ali uporabe sile zoper suverenost, ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali na kakršen koli drug način, ki ni v skladu s cilji Organizacije združenih narodov,

ob prepričanju, da je treba kljub temu znova potrditi in razviti določbe, ki ščitijo žrtve oboroženih spopadov, in dopolniti ukrepe za krepitev njihove uporabe,

ob izražanju svojega prepričanja, da se nobena določba tega protokola ali ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 ne sme razlagati tako, da upravičuje ali dovoljuje kakršno koli dejanje agresije ali drugo uporabo sile, ki ni v skladu z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov,

ob nadaljnji potrditvi, da se morajo določbe ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949 in tega protokola vedno v celoti uporabljati za vse osebe, ki so zaščitene s temi akti, brez razlikovanja na podlagi narave ali izvora oboroženega spopada ali na podlagi ciljev, ki jih strani v spopadu podpirajo ali se jim pripisujejo,

dogovorile:

I. DEL

SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen – Splošna načela in področje uporabe

1.

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo spoštovale ta protokol in zagotavljale, da se upošteva v vseh okoliščinah.

2.

V primerih, ki jih ne zajema ta protokol ali drugi mednarodni sporazumi, civilne osebe in borce še naprej ščitijo in zanje veljajo načela mednarodnega prava, ki temeljijo na ustaljenih običajih, načelih človečnosti in zapovedi javne vesti.

3.

Ta protokol, s katerim se dopolnjujejo ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev vojne, se uporablja v razmerah iz 2. člena, ki je skupen tem konvencijam.

4.

Razmere iz prejšnjega odstavka vključujejo oborožene spopade, v katerih se narodi borijo proti kolonialni prevladi in tuji okupaciji ter rasističnim režimom ob uveljavljanju svoje pravice do samoodločbe, ki je vsebovana v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov in Deklaraciji o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov.

2. člen – Opredelitve izrazov

V tem protokolu:

a)

"I. konvencija", "II. konvencija", "III. konvencija" in "IV. konvencija" pomenijo v tem zaporedju Ženevsko konvencijo za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na bojišču z dne 12. avgusta 1949, Ženevsko konvencijo za izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev v oboroženih silah na morju z dne 12. avgusta 1949, Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 12. avgusta 1949, Ženevsko konvencijo o zaščiti civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949; izraz "konvencije" pomeni štiri ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev vojne;

b)

"pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu" pomenijo pravila, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu in jih vsebujejo mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so strani v spopadu, ter splošno priznana načela in pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu;

c)

"sila zaščitnica" pomeni nevtralno ali drugo državo, ki ni stran v spopadu in jo je imenovala stran v spopadu in odobrila nasprotna stran ter je sprejela opravljanje nalog, dodeljenih sili zaščitnici po konvencijah in tem protokolu;

d)

"nadomestna organizacija" pomeni organizacijo, ki nadomešča silo zaščitnico v skladu s 5. členom.

3. člen – Začetek in konec uporabe

Brez poseganja v določbe, ki se vedno uporabljajo:

a)

se konvencije in ta protokol uporabljajo po nastanku katerih koli razmer iz 1. člena tega protokola;

b)

se na ozemlju strani v spopadu konvencije in ta protokol prenehajo uporabljati po splošnem končanju vojaških operacij, na okupiranih ozemljih pa po končanju okupacije, razen, v obeh primerih, za osebe, ki bodo zatem dokončno osvobojene, repatriirane ali znova nastanjene. Te osebe do svoje dokončne osvoboditve, repatriacije ali ponovne nastanitve še naprej uživajo ugodnosti po ustreznih določbah konvencij in tega protokola.

4. člen – Pravni položaj strani v spopadu

Uporaba konvencij in tega protokola ter tudi sklenitev sporazumov, ki jih določajo konvencije in ta protokol, ne vplivata na pravni položaj strani v spopadu. Niti okupacija ozemlja niti uporaba konvencij in tega protokola ne vplivata na pravni položaj tega ozemlja.

5. člen – Imenovanje sil zaščitnic in njihovih nadomestnih organizacij

2.

Ob nastanku razmer iz 1. člena vsaka stran v spopadu brez odlašanja imenuje silo zaščitnico zaradi uporabe konvencij in tega protokola ter prav tako brez odlašanja in za ta namen dovoli delovanje sile zaščitnice, ki jo je imenovala nasprotna stran in jo je tudi sama odobrila kot tako.

1.

Dolžnost strani v spopadu je, da od začetka spopada zagotovijo nadzor nad konvencijami in tem protokolom ter njihovo izvajanje s sistemom sil zaščitnic, vključno, med drugim, z imenovanjem in odobritvijo teh sil v skladu z naslednjimi odstavki. Sile zaščitnice so dolžne ščititi interese strani v spopadu.

3.

Če ob nastanku razmer iz 1. člena sila zaščitnica ni bila imenovana ali odobrena, Mednarodni odbor Rdečega križa brez poseganja v pravico katere koli druge nepristranske humanitarne organizacije, da stori enako, ponudi svoje dobre usluge stranem v spopadu, da se brez odlašanja imenuje sila zaščitnica, s katero strani v spopadu soglašajo. V ta namen lahko med drugim vsako stran zaprosi, da mu predloži seznam najmanj petih držav, ki so zanjo sprejemljive, da v njenem imenu delujejo kot sile zaščitnice v odnosu do nasprotne strani, prav tako pa zaprosi tudi vsako nasprotno stran, da mu predloži seznam najmanj petih držav, ki bi jih odobrila kot sile zaščitnice prve navedene strani; ti seznami se sporočijo odboru v dveh tednih po prejemu zaprosila; odbor jih primerja in zaprosi za soglasje vsake predlagane države, ki je navedena na obeh seznamih.

4.

Če kljub navedenemu ni sile zaščitnice, strani v spopadu brez odlašanja sprejmejo ponudbo, ki jo lahko da Mednarodni odbor Rdečega križa ali katera koli druga organizacija, ki zagotavlja vsa jamstva nepristranskosti in učinkovitosti, po posvetovanju s temi stranmi v spopadu in ob upoštevanju tega posvetovanja, da deluje kot nadomestna organizacija. Za delovanje take nadomestne organizacije je potrebno soglasje strani v spopadu; strani v spopadu si po najboljših močeh prizadevajo omogočiti nadomestni organizaciji opravljanje njenih nalog v skladu s konvencijami in tem protokolom.

5.

V skladu s 4. členom imenovanje in odobritev sil zaščitnic zaradi uporabe konvencij in tega protokola ne vplivata na pravni položaj strani v spopadu ali katerega koli ozemlja, vključno z okupiranim ozemljem.

6.

Vzdrževanje diplomatskih odnosov med stranmi v spopadu ali zadolžitev tretje države za zaščito interesov strani in njihovih državljanov v skladu s pravili mednarodnega prava o diplomatskih odnosih ne ovira imenovanja sil zaščitnic zaradi uporabe konvencij in tega protokola.

7.

Vsaka nadaljnja navedba sile zaščitnice v tem protokolu se nanaša tudi na nadomestno organizacijo.

6. člen – Usposobljene osebe

1.

Visoke pogodbenice si tudi v miru prizadevajo, da se s pomočjo nacionalnih društev Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca) usposobi osebje, s čimer olajšajo uporabo konvencij in tega protokola ter zlasti dejavnosti sil zaščitnic.

2.

Pridobivanje in usposabljanje takega osebja je v pristojnosti posameznih držav.

3.

Pri Mednarodnem odboru Rdečega križa so visokim pogodbenicam na voljo seznami tako usposobljenih oseb, ki so jih same pripravile in predložile za ta namen.

4.

Strani, na katere se to nanaša, za vsak primer posebej sklenejo poseben sporazum o pogojih za zaposlitev takega osebja izven državnega ozemlja.

7. člen – Sestanki

Depozitar tega protokola na zahtevo ene visoke pogodbenice ali več visokih pogodbenic in z odobritvijo večine visokih pogodbenic skliče sestanek visokih pogodbenic za obravnavo splošnih vprašanj v zvezi z uporabo konvencij in protokola.

II. DEL

RANJENCI, BOLNIKI IN BRODOLOMCI

I. ODDELEK

SPLOŠNA ZAŠČITA

8. člen – Opredelitve izrazov

V tem protokolu izraz:

a)

"ranjenci" in "bolniki" pomenita vojaške ali civilne osebe, ki zaradi poškodbe, bolezni ali drugih telesnih ali duševnih motenj ali invalidnosti potrebujejo zdravstveno pomoč ali oskrbo ter se vzdržijo vsakega sovražnega dejanja. Ta izraza zajemata tudi porodnice, novorojenčke in druge osebe, ki bi lahko potrebovale takojšnjo zdravstveno pomoč ali oskrbo, kot so onemogli ali nosečnice, in ki se vzdržijo vsakega sovražnega dejanja;

b)

"brodolomci" pomeni vojaške ali civilne osebe, ki so v nevarnosti na morju ali drugih vodah zaradi nesreče, ki jih je prizadela ali je prizadela plovilo ali zrakoplov, na katerem so, in ki se vzdržijo vsakega sovražnega dejanja. Te osebe se štejejo za brodolomce tudi med reševanjem, če se še naprej vzdržujejo vsakega sovražnega dejanja, in sicer dokler ne dobijo drugega statusa po konvencijah ali tem protokolu;

c)

"zdravstveno osebje" pomeni osebe, ki jih stran v spopadu določi izključno za zdravstvene namene iz pododstavka e ali za upravljanje zdravstvenih enot ali vožnjo ali upravljanje zdravstvenih prevoznih sredstev. Taka določitev je lahko stalna ali začasna. Ta izraz vključuje:

i)

vojaško in civilno zdravstveno osebje strani v spopadu, vključno z osebjem iz I. in II. konvencije ter osebjem, ki je dodeljeno organizacijam civilne zaščite;

ii)

zdravstveno osebje nacionalnih društev Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca) in drugih nacionalnih prostovoljnih društev za pomoč, ki jih je stran v spopadu pravilno priznala in pooblastila;

iii)

zdravstveno osebje zdravstvenih enot ali zdravstvenih prevoznih sredstev iz drugega odstavka 9. člena;

d)

"versko osebje" pomeni vojaške ali civilne osebe, kot so duhovniki, ki so zadolžene izključno za opravljanje verskih nalog in dodeljene:

i)

oboroženim silam strani v spopadu;

ii)

zdravstvenim enotam ali zdravstvenim prevoznim sredstvom strani v spopadu;

iii)

zdravstvenim enotam ali zdravstvenim prevoznim sredstvom iz drugega odstavka 9. člena ali

iv)

organizacijam civilne zaščite strani v spopadu.

Versko osebje je lahko dodeljeno za stalno ali začasno, zanj pa se uporabljajo ustrezne določbe iz pododstavka k;

e)

"zdravstvene enote" pomeni vojaške ali civilne ustanove in druge enote, ki so organizirane za zdravstvene namene, in sicer za iskanje, zbiranje in prevoz ranjencev, bolnikov in brodolomcev, postavljanje diagnoz ranjencem, bolnikom ali brodolomcem ali za njihovo zdravljenje, vključno z zagotavljanjem prve pomoči ter preprečevanjem bolezni. Izraz zajema na primer bolnišnice in druge podobne enote, centre za transfuzijo krvi, centre in inštitute za preventivno medicino, skladišča zdravil in medicinskih pripomočkov ter zaloge medicinskega in farmacevtskega materiala teh enot. Zdravstvene enote so lahko nepremične ali premične, stalne ali začasne;

f)

"zdravstveni prevoz" pomeni prevoz ranjencev, bolnikov, brodolomcev, zdravstvenega osebja, verskega osebja, zdravstvene opreme ali zdravil in medicinskih pripomočkov, ki so zaščiteni po konvencijah in tem protokolu, po kopnem, vodi ali zraku;

g)

"zdravstveno prevozno sredstvo" pomeni katero koli vojaško ali civilno prevozno sredstvo, ki je za stalno ali začasno dodeljeno izključno za zdravstveni prevoz in je pod nadzorom pristojnih oblasti strani v spopadu;

h)

"zdravstveno vozilo" pomeni katero koli zdravstveno prevozno sredstvo za prevoz po kopnem;

i)

"zdravstvene ladje in plovila" pomeni katero koli zdravstveno prevozno sredstvo za prevoz po vodi;

j)

"zdravstveni zrakoplov" pomeni katero koli zdravstveno prevozno sredstvo za prevoz po zraku;

k)

"stalno zdravstveno osebje", "stalne zdravstvene enote" in "stalna zdravstvena prevozna sredstva" pomenijo zdravstveno osebje, enote in prevozna sredstva, ki so dodeljeni izključno za zdravstvene namene za nedoločen čas. "Začasno zdravstveno osebje", "začasne zdravstvene enote" in "začasna zdravstvena prevozna sredstva" pomenijo zdravstveno osebje, enote in prevozna sredstva, ki so dodeljeni izključno za zdravstvene namene za omejeno obdobje in za ves čas tega obdobja. Če ni drugače določeno, izrazi "zdravstveno osebje", "zdravstvene enote" in "zdravstvena prevozna sredstva" zajemajo stalno in začasno zdravstveno osebje, enote in prevozna sredstva;

l)

"razpoznavni znak" pomeni razpoznavni znak rdeči križ, rdeči polmesec ali rdeči lev in sonce na beli podlagi, kadar se uporablja za zaščito zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev ali zdravstvenega in verskega osebja, opreme ali sredstev za oskrbo;

m)

"razpoznavno znamenje" pomeni katero koli znamenje ali sporočilo, namenjeno izključno identifikaciji zdravstvenih enot ali zdravstvenih prevoznih sredstev iz III. poglavja priloge I k temu protokolu.

9. člen – Področje uporabe

1.

Določbe tega dela so namenjene izboljšanju položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev ter se uporabljajo za vse, na katere vplivajo razmere iz 1. člena, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero ali versko prepričanje, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženjsko stanje, rojstvo ali drugo okoliščino ali kakršno koli drugo podobno merilo.

2.

Ustrezne določbe 27. in 32. člena I. konvencije se uporabljajo za stalne zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva (razen bolnišničnih ladij, za katere se uporablja 25. člen II. konvencije) ter njihovo osebje, ki ga je strani v spopadu za humanitarne namene dala (dalo) na voljo:

a)

nevtralna ali druga država, ki ni stran v tem spopadu;

b)

priznano in pooblaščeno društvo za pomoč take države;

c)

nepristranska mednarodna humanitarna organizacija.

10. člen – Zaščita in oskrba

1.

Vsi ranjenci, bolniki in brodolomci se ne glede na to, kateri strani pripadajo, spoštujejo in zaščitijo.

2.

Z njimi se vedno ravna človeško in so v največjem možnem obsegu in najkrajšem možnem času deležni zdravstvene oskrbe in nege, ki ju zahteva njihovo zdravstveno stanje. Niso deležni različne obravnave, razen zaradi zdravstvenih razlogov.

11. člen – Zaščita oseb

1.

Telesno in duševno zdravje ter integriteta oseb, ki so pod oblastjo nasprotne strani ali so internirane, pridržane ali jim je prostost kako drugače odvzeta zaradi razmer iz 1. člena, se ne smejo ogroziti s kakršnim koli neupravičenim dejanjem ali opustitvijo. V skladu s tem je na osebah iz tega člena prepovedano opravljati kakršne koli zdravstvene postopke, ki jih ne zahteva njihovo zdravstveno stanje in niso v skladu s splošno sprejetimi zdravstvenimi standardi, ki bi jih stran, ki tak postopek izvaja, v podobnih zdravstvenih okoliščinah uporabila za osebe, ki so njeni državljani in jim nikakor ni odvzeta prostost.

2.

Na teh osebah, tudi če s tem soglašajo, je prepovedano opravljati:

a)

telesno pohabljenje,

b)

medicinske ali znanstvene poskuse,

c)

odvzem tkiva ali organov za presaditev,

razen če so taka dejanja upravičena v skladu s pogoji iz prvega odstavka.

3.

Izjeme od prepovedi iz točke c drugega odstavka so mogoče le, če se daruje kri za transfuzijo ali koža za presaditev, če je tako darovanje prostovoljno in brez prisile ali napeljevanja, in tudi tedaj le za terapevtske namene pod pogoji, ki so v skladu s splošno sprejetimi zdravstvenimi standardi in nadzorom, ki je v korist obeh, darovalca in prejemnika.

4.

Vsako naklepno dejanje ali opustitev, ki resno ogrozi telesno ali duševno zdravje ali integriteto katere koli osebe, ki je pod oblastjo strani, ki ni stran, ki ji ta oseba pripada, in s katero se krši katera koli od prepovedi iz prvega in drugega odstavka ali se ne upoštevajo zahteve iz tretjega odstavka, pomeni hudo kršitev tega protokola.

5.

Osebe iz prvega odstavka imajo pravico, da zavrnejo kakršen koli kirurški poseg. Ob zavrnitvi si zdravstveno osebje prizadeva pridobiti o tem pisno izjavo, ki jo pacient podpiše ali prizna.

6.

Vsaka stran v spopadu vodi zdravstveno evidenco o vsakem darovanju krvi ali kože za presaditev, ki ga opravijo osebe iz prvega odstavka, če se to darovanje opravi pod odgovornostjo te strani. Poleg tega si vsaka stran v spopadu prizadeva voditi evidenco o vseh medicinskih postopkih, opravljenih v zvezi z vsako osebo, ki je internirana, pridržana ali ji je bila kako drugače odvzeta prostost zaradi razmer iz 1. člena. Ta evidenca je sili zaščitnici vedno na voljo za vpogled.

12. člen – Zaščita zdravstvenih enot

1.

Zdravstvene enote se vedno spoštujejo in zaščitijo ter jih ni dovoljeno napadati.

2.

Prvi odstavek se uporablja za civilne zdravstvene enote, če:

a)

pripadajo eni od strani v spopadu;

b)

jih priznajo in pooblastijo pristojne oblasti ene od strani v spopadu ali

c)

so pooblaščene v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega protokola ali 27. členom I. konvencije.

3.

Strani v spopadu so pozvane, da druga drugo obveščajo o položaju svojih zdravstvenih enot. Če takega obvestila ni, to ne pomeni, da je katera od strani oproščena obveznosti, da ravna v skladu z določbami prvega odstavka.

4.

Zdravstvene enote se nikakor ne uporabijo za to, da bi se z njimi poskusili zaščititi vojaški cilji pred napadom. Kadar koli je to mogoče, strani v spopadu zagotovijo, da so zdravstvene enote postavljene tako, da napadi na vojaške cilje ne ogrozijo njihove varnosti.

13. člen – Prenehanje zaščite civilnih zdravstvenih enot

1.

Zaščita, do katere so upravičene civilne zdravstvene enote, ne preneha, razen če se poleg tega, da opravljajo humanitarne naloge, uporabljajo tudi za sovražniku škodljiva dejanja. Zaščita lahko preneha šele po tem, ko ni bilo upoštevano dano opozorilo, v katerem je v vseh ustreznih primerih določen razumen časovni rok.

2.

Za sovražniku škodljivo dejanje se ne šteje:

a)

če je osebje enote opremljeno z lahkim osebnim orožjem za lastno obrambo ali za obrambo ranjencev in bolnikov v njegovi oskrbi;

b)

če enoto ščiti vojaška enota, straža ali oboroženo spremstvo;

c)

če sta v enoti najdena lahko orožje in strelivo, ki sta bila odvzeta ranjencem in bolnikom ter še nista bila predana pristojni službi;

d)

če so pripadniki oboroženih sil ali drugi borci v enoti zaradi zdravstvenih razlogov.

14. člen – Omejitve glede zasega civilnih zdravstvenih enot

1.

Okupacijska sila je dolžna še naprej poskrbeti za zdravstvene potrebe civilnega prebivalstva na okupiranem ozemlju.

2.

Okupacijska sila zato ne sme zaseči civilnih zdravstvenih enot, njihove opreme, materiala ali storitev njihovega osebja, dokler so ta sredstva potrebna za zagotavljanje ustreznih zdravstvenih storitev za civilno prebivalstvo in nadaljevanje zdravstvene oskrbe ranjencev in bolnikov, ki se zdravijo.

3.

Če okupacijska sila še naprej spoštuje splošno pravilo iz drugega odstavka, sme zaseči navedena sredstva ob upoštevanju teh posebnih pogojev:

a)

sredstva so potrebna za ustrezno in takojšnje zdravljenje ranjenih in bolnih pripadnikov oboroženih sil okupacijske sile ali vojnih ujetnikov;

b)

zaseg je omejen le na čas trajanja take potrebe in

c)

sprejmejo se takojšnji ukrepi, s katerimi se še naprej poskrbi za zdravstvene potrebe civilnega prebivalstva ter tudi ranjencev in bolnikov, ki se zdravijo in na katere ta zaseg vpliva.

15. člen – Zaščita civilnega zdravstvenega in verskega osebja

1.

Civilno zdravstveno osebje se spoštuje in zaščiti.

2.

Po potrebi se civilnemu zdravstvenemu osebju zagotovi vsa razpoložljiva pomoč na območju, na katerem je delovanje civilne zdravstvene službe prekinjeno zaradi bojevanja.

3.

Okupacijska sila civilnemu zdravstvenemu osebju na okupiranih ozemljih zagotovi vso pomoč, da lahko po najboljših močeh opravlja svoje humanitarne naloge. Okupacijska sila od tega osebja ne sme zahtevati, da pri opravljanju teh nalog daje komur koli prednost, razen če to upravičujejo zdravstveni razlogi. To osebje se ne sme prisiliti k opravljanju nalog, ki niso v skladu z njegovimi humanitarnimi nalogami.

4.

Civilno zdravstveno osebje ima dostop do vsakega kraja, kjer so njegove storitve nujno potrebne, ob upoštevanju nadzornih in varnostnih ukrepov, za katere ustrezna stran v spopadu meni, da so potrebni.

5.

Civilno versko osebje se spoštuje in zaščiti. Tudi zanj se uporabljajo določbe konvencij in tega protokola, ki se nanašajo na zaščito in identifikacijo zdravstvenega osebja.

16. člen – Splošna zaščita zdravstvenih nalog

1.

Nihče se nikakor ne kaznuje zaradi opravljanja zdravstvenih dejavnosti, ki so v skladu z medicinsko etiko, ne glede na osebo, ki ima od tega korist.

2.

Osebe, ki opravljajo zdravstvene dejavnosti, se ne smejo prisiliti, da opravljajo dejanja ali delo, ki je v nasprotju s pravili medicinske etike ali drugimi pravili, ki ščitijo ranjence in bolnike, ali z določbami konvencij ali tega protokola, niti se ne smejo prisiliti, da se vzdržijo dejanj ali dela, ki ga zahtevajo ta pravila in določbe.

3.

Nihče, ki opravlja zdravstvene dejavnosti, se ne sme prisiliti, da sporoči komur koli, ki pripada nasprotni ali njegovi strani, razen če to zahteva pravo zadnje, informacije o ranjencih in bolnikih, ki so ali so bili v njegovi oskrbi, če meni, da bi te informacije lahko škodile tem pacientom ali njihovim družinam. Kljub temu se spoštujejo predpisi o obveznem obveščanju o nalezljivih boleznih.

17. člen – Vloga civilnega prebivalstva in društev za pomoč

1.

Civilno prebivalstvo spoštuje ranjence, bolnike in brodolomce, tudi če ti pripadajo nasprotni strani, in nad njimi ne izvaja nasilja. Civilno prebivalstvo in društva za pomoč, kot so nacionalna društva Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca), lahko tudi na lastno pobudo zbirajo in oskrbujejo ranjence, bolnike in brodolomce tudi na napadenih in okupiranih ozemljih. Nikogar ni dovoljeno poškodovati, preganjati, obsoditi ali kaznovati zaradi takih humanitarnih dejanj.

2.

Strani v spopadu lahko pozovejo civilno prebivalstvo in društva za pomoč iz prvega odstavka, da zbirajo in oskrbijo ranjence, bolnike in brodolomce ter poiščejo mrtve in sporočijo njihov položaj; vsem, ki se temu pozivu odzovejo, zagotovijo zaščito in vse potrebne ugodnosti. Če nasprotna stran pridobi ali znova pridobi nadzor nad območjem, ta stran zagotavlja enako zaščito in ugodnosti, dokler so potrebne.

18. člen – Identifikacija

1.

Vsaka stran v spopadu si prizadeva zagotoviti, da je mogoče prepoznati zdravstveno in versko osebje ter zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva.

2.

Vsaka stran v spopadu si prizadeva za sprejetje in uporabo načinov in postopkov, ki omogočajo prepoznavanje zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev, ki uporabljajo razpoznavni znak in razpoznavna znamenja.

3.

Na okupiranem ozemlju in območjih, kjer poteka ali bo verjetno potekalo bojevanje, se civilno zdravstveno in versko osebje prepoznava na podlagi razpoznavnega znaka in identifikacijske izkaznice, ki potrjuje njihov status.

4.

S soglasjem pristojnih oblasti so zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva označeni z razpoznavnim znakom. Ladje in plovila iz 22. člena tega protokola so označeni v skladu z določbami II. konvencije.

5.

Stran v spopadu lahko poleg razpoznavnega znaka dovoli uporabo razpoznavnih znamenj za identifikacijo zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev, kot določa III. poglavje priloge I k temu protokolu. V posebnih primerih, ki so določeni v navedenem poglavju, smejo zdravstvena prevozna sredstva izjemoma uporabljati razpoznavna znamenja, ne da bi imela razpoznavni znak.

6.

Uporabo določb prvega do petega odstavka tega člena urejata I. in III. poglavje priloge I k temu protokolu. Znamenja, ki so določena v III. poglavju priloge in jih lahko uporabljajo izključno zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva, se, razen v primerih, določenih v tem poglavju, uporabljajo samo za identifikacijo zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev.

7.

Ta člen ne dovoljuje širše uporabe razpoznavnega znaka v miru, kot jo določa 44. člen I. konvencije.

8.

Določbe konvencij in tega protokola, ki se nanašajo na nadzor nad uporabo razpoznavnega znaka ter na preprečevanje in kaznovanje njegove zlorabe, se uporabljajo tudi za razpoznavna znamenja.

19. člen – Nevtralne države in druge države, ki niso strani v spopadu

Nevtralne države in druge države, ki niso strani v spopadu, uporabljajo ustrezne določbe tega protokola za osebe, ki so zaščitene po tem delu in so lahko sprejete ali internirane na njihovem ozemlju, ter za najdene mrtve, ki so pripadali stranem v tem spopadu.

20. člen – Prepoved povračilnih ukrepov

Povračilni ukrepi proti osebam in objektom, ki so zaščiteni po tem delu, so prepovedani.

II. ODDELEK

ZDRAVSTVENI PREVOZI

21. člen – Zdravstvena vozila

Zdravstvena vozila se spoštujejo in zaščitijo enako kot mobilne zdravstvene enote po konvencijah in tem protokolu.

22. člen – Bolniške ladje in manjša plovila za reševanje

1.

Določbe konvencij, ki se nanašajo na:

a)

plovila iz 22., 24., 25. in 27. člena II. konvencije,

b)

njihove reševalne čolne in manjša plovila,

c)

njihovo osebje in posadko ter

d)

ranjence, bolnike in brodolomce, ki so na njih,

se uporabljajo tudi, kadar ta plovila prevažajo civilne ranjence, bolnike in brodolomce, ki ne spadajo v nobeno od skupin iz 13. člena II. konvencije. Te civilne osebe se ne smejo predati nobeni strani, ki ni stran, ki ji pripadajo, niti se ne smejo zajeti na morju. Če se znajdejo pod oblastjo strani v spopadu, ki ni stran, ki ji pripadajo, se zanje uporabljata IV. konvencija in ta protokol.

2.

Zaščita, ki jo konvencije zagotavljajo plovilom iz 25. člena II. konvencije, velja tudi za bolnišnične ladje, ki jih strani v spopadu da na voljo za humanitarne namene:

a)

nevtralna ali druga država, ki ni stran v tem spopadu, ali

b)

nepristranska mednarodna humanitarna organizacija,

v obeh primerih pod pogojem, da se spoštujejo zahteve iz tega člena.

3.

Manjša plovila iz 27. člena II. konvencije se zaščitijo tudi, če ni bila opravljena napoved, ki jo določa ta člen. Strani v spopadu se kljub temu pozovejo, da se zaradi lažje identifikacije in prepoznavanja medsebojno obvestijo o vseh podrobnostih, ki se nanašajo na ta plovila.

23. člen – Druge zdravstvene ladje in plovila

1.

Zdravstvene ladje in plovila razen tistih iz 22. člena tega protokola in 38. člena II. konvencije se na morju ali drugih vodah spoštujejo in zaščitijo enako kot mobilne zdravstvene enote po konvencijah in tem protokolu. Ker je ta zaščita učinkovita le, če se te ladje in plovila lahko identificirajo in prepoznajo kot zdravstvene ladje in plovila, morajo biti označeni z razpoznavnim znakom in biti, kolikor je mogoče, v skladu z drugim odstavkom 43. člena II. konvencije.

2.

Za ladje in plovila iz prvega odstavka še naprej velja vojno pravo. Vsaka vojna ladja, ki plove po površini in je sposobna zagotoviti, da se njen ukaz takoj izvrši, jim lahko ukaže, naj se ustavijo, odplovejo ali naj plovejo v določeni smeri, te ladje in plovila pa morajo upoštevati vsak tak ukaz. Dokler jih potrebujejo ranjenci, bolniki in brodolomci, ki so na njih, se te ladje in plovila nikakor ne smejo uporabiti za druge namene kot za opravljanje svojih zdravstvenih nalog.

3.

Zaščita, ki jo zagotavlja prvi odstavek, preneha le v primerih iz 34. in 35. člena II. konvencije. Jasna zavrnitev upoštevanja ukaza, danega v skladu z drugim odstavkom, je sovražniku škodljivo dejanje po 34. členu II. konvencije.

4.

Stran v spopadu lahko kateri koli nasprotni strani čim prej pred začetkom plovbe sporoči ime, opis, predvideni čas plovbe, smer plovbe in ocenjeno hitrost plovbe zdravstvene ladje ali plovila, zlasti pri ladjah z nosilnostjo nad 2000 bruto registrskih ton, ter sporoči tudi druge informacije za lažjo identifikacijo in prepoznavanje ladje ali plovila. Nasprotna stran potrdi prejem teh informacij.

5.

Za zdravstveno in versko osebje na takih ladjah in plovilih se uporabljajo določbe 37. člena II. konvencije.

6.

Za ranjence, bolnike in brodolomce, ki spadajo v skupine iz 13. člena II. konvencije in 44. člena tega protokola ter so na takih zdravstvenih ladjah in plovilih, se uporabljajo določbe II. konvencije. Civilni ranjenci, bolniki in brodolomci, ki ne spadajo v nobeno od skupin iz 13. člena II. konvencije, se na morju ne smejo predati nobeni strani, ki ni stran, ki ji pripadajo, niti se ne smejo odstraniti s takih ladij ali plovil; če se znajdejo pod oblastjo strani v spopadu, ki ni stran, ki ji pripadajo, se zanje uporabljata IV. konvencija in ta protokol.

24. člen – Zaščita zdravstvenih zrakoplovov

Zdravstveni zrakoplovi se spoštujejo in zaščitijo ob upoštevanju določb tega dela.

25. člen – Zdravstveni zrakoplovi na območjih, ki jih ne nadzoruje nasprotna stran

Spoštovanje in zaščita zdravstvenih zrakoplovov strani v spopadu na območjih na kopnem, ki so pod nadzorom prijateljske sile, in nad njimi ter na območjih na morju, ki niso pod nadzorom nasprotne strani, in nad njimi nista odvisna od nobenega dogovora z nasprotno stranjo. Stran v spopadu, ki uporablja svoje zdravstvene zrakoplove na teh območjih, zaradi večje varnosti lahko uradno obvesti nasprotno stran, kot določa 29. člen, zlasti kadar taki zrakoplovi letijo tako, da so v dometu raketnih sistemov zemlja-zrak nasprotne strani.

26. člen – Zdravstveni zrakoplovi v območjih stika ali podobnih območjih

1.

Zaščita zdravstvenih zrakoplovov na delih območja stika, ki so pod nadzorom prijateljskih sil, in nad njimi ter na območjih, nad katerimi nadzor ni jasno določen, in nad njimi je lahko v celoti učinkovita le ob predhodnem dogovoru med pristojnimi vojaškimi oblastmi strani v spopadu, kot določa 29. člen. Če takega dogovora ni, zdravstveni zrakoplovi letijo na lastno odgovornost, kljub temu pa se spoštujejo, če so bili prepoznani kot taki.

2.

"Območje stika" pomeni vsako območje na kopnem, na katerem so prednji deli nasprotnih sil v stiku, zlasti kjer so izpostavljeni neposrednemu streljanju z zemlje.

27. člen – Zdravstveni zrakoplovi na območjih, ki jih nadzoruje nasprotna stran

1.

Zdravstveni zrakoplovi strani v spopadu so še naprej zaščiteni, ko letijo nad območjem kopnega ali morja, ki je pod nadzorom nasprotne strani, če se s pristojnimi oblastmi te nasprotne strani sklene vnaprejšnji dogovor o takih preletih.

2.

Zdravstveni zrakoplov, ki leti nad območjem, je pod nadzorom nasprotne strani, nima pa sklenjenega dogovora iz prvega odstavka ali ne upošteva pogojev iz tega dogovora zaradi napake pri navigaciji ali nujnih razmer, ki ogrožajo varnost poleta, si po najboljših močeh prizadeva, da ga je mogoče identificirati in da o teh okoliščinah obvesti nasprotno stran. Takoj ko nasprotna stran prepozna tak zdravstveni zrakoplov, si po najboljših močeh prizadeva ukazati mu, naj pristane na kopnem ali vodi, kot določa prvi odstavek 30. člena, ali sprejeti druge ukrepe za zavarovanje svojih interesov, pri čemer v vsakem primeru omogoči zrakoplovu, da ta ukaz upošteva, preden ga napade.

28. člen – Omejitev uporabe zdravstvenih zrakoplovov

1.

Stranem v spopadu je prepovedano uporabljati svoje zdravstvene zrakoplove, da bi poskusile pridobiti vojaško prednost pred nasprotno stranjo. Prisotnost zdravstvenih zrakoplovov se ne sme izkoriščati za zaščito vojaških ciljev pred napadom.

2.

Zdravstveni zrakoplovi se ne smejo uporabljati za zbiranje ali pošiljanje obveščevalnih podatkov niti ne smejo prevažati opreme za ta namen. Ne smejo prevažati oseb ali tovora, ki ni zajet v opredelitvi iz pododstavka f 8. člena. Prevažanje osebnih predmetov tistih, ki so v zrakoplovu, ali opreme, ki je namenjena izključno za omogočanje navigacije, komuniciranje ali identifikacijo, se ne šteje za prepovedano.

3.

Zdravstveni zrakoplovi ne prevažajo nobenega orožja razen lahkega orožja in streliva, ki sta bila odvzeta ranjencem, bolnikom in brodolomcem, ki so na zrakoplovu, ter še nista bila predana pristojni službi, in lahkega osebnega orožja, ki ga zdravstveno osebje na zrakoplovu potrebuje za osebno obrambo in obrambo ranjencev, bolnikov in brodolomcev v njegovi oskrbi.

4.

Zdravstveni zrakoplovi se med opravljanjem letov iz 26. in 27. člena ne uporabljajo za iskanje ranjencev, bolnikov in brodolomcev, razen ob predhodnem dogovoru z nasprotno stranjo.

29. člen – Uradna obvestila in dogovori v zvezi z zdravstvenimi zrakoplovi

1.

Uradna obvestila v skladu s 25. členom ali prošnje za sklenitev predhodnega dogovora v skladu s 26., 27., 28. (četrti odstavek) ali 31. členom vsebujejo predvideno številko zdravstvenega zrakoplova, načrt leta in sredstva za identifikacijo ter se razlagajo tako, da bo vsak let opravljen v skladu z 28. členom.

2.

Stran, ki prejme uradno obvestilo iz 25. člena, takoj potrdi njegov prejem.

3.

Stran, ki prejme prošnjo za predhodni dogovor v skladu s 26., 27., 28. (četrti odstavek) ali 31. členom, čim prej obvesti stran, ki je poslala prošnjo:

a)

da se strinja s prošnjo;

b)

da zavrača prošnjo ali

c)

da predlaga druge razumne možnosti v zvezi s prošnjo. Predlaga lahko tudi prepoved ali omejitev drugih letov na tem območju v tem času. Če se stran, ki je poslala prošnjo, strinja s takimi drugimi predlogi, o tem uradno obvesti drugo stran.

4.

Strani sprejmeta potrebne ukrepe, s katerimi omogočita hitro pošiljanje uradnih obvestil in sklepanje dogovorov.

5.

Strani prav tako sprejmeta potrebne ukrepe za hitro obveščanje ustreznih vojaških enot o vsebini teh uradnih obvestil in dogovorov ter te enote poučita o sredstvih za identifikacijo, ki jih bo zdravstveni zrakoplov uporabljal.

30. člen – Pristajanje in pregled zdravstvenih zrakoplovov

1.

Zdravstvenim zrakoplovom, ki letijo nad območji, ki so pod nadzorom nasprotne strani, ali nad območji, nad katerimi nadzor ni jasno določen, se lahko izreče ukaz, naj pristanejo na kopnem ali vodi, če je to primerno, ter dovolijo pregled v skladu z naslednjimi odstavki. Zdravstveni zrakoplovi upoštevajo vsak tak ukaz.

2.

Če tak zrakoplov pristane na kopnem ali vodi na podlagi ukaza ali zaradi drugih razlogov, je lahko pregledan samo zaradi preverjanja dejstev iz tretjega in četrtega odstavka. Vsak tak pregled se opravi hitro in brez odlašanja. Stran, ki opravlja pregled, ne sme zahtevati, da se ranjenci in bolniki odstranijo iz zrakoplova, razen če je to nujno zaradi pregleda. Ta stran vsekakor zagotovi, da pregled ali odstranitev ne poslabša zdravstvenega stanja ranjencev in bolnikov.

3.

Če se pri pregledu ugotovi:

a)

da je zrakoplov zdravstveni zrakoplov v smislu pododstavka j 8. člena,

b)

da ne krši pogojev iz 28. člena in

c)

da ni letel brez predhodnega dogovora ali ga kršil, kadar se tak dogovor zahteva,

je zrakoplovu in tistim, ki so v njem in pripadajo nasprotni strani ali nevtralni ali drugi državi, ki ni stran v spopadu, dovoljeno, da brez odlašanja nadaljujejo polet.

4.

Če se pri pregledu ugotovi:

a)

da zrakoplov ni zdravstveni zrakoplov v smislu pododstavka j 8. člena,

b)

da krši pogoje iz 28. člena ali

c)

da je letel brez predhodnega dogovora ali ga je kršil, kadar se tak dogovor zahteva,

se zrakoplov lahko zaseže. Tisti, ki jih je prevažal, se obravnavajo v skladu z ustreznimi določbami konvencij in tega protokola. Vsak zasežen zrakoplov, ki je bil za stalno določen kot zdravstveni zrakoplov, se nato lahko uporablja samo kot zdravstveni zrakoplov.

31. člen – Nevtralne ali druge države, ki niso strani v spopadu

1.

Zdravstveni zrakoplovi ne smejo leteti nad ozemljem nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu, ali na njem pristati, razen na podlagi predhodnega dogovora. Če je tak dogovor sklenjen, se zdravstveni zrakoplovi spoštujejo ves čas njihovega poleta in tudi med morebitnim pristankom na tem ozemlju. Kljub temu upoštevajo vsak ukaz, naj pristanejo na kopnem, ali če je primerno, na vodi.

2.

Če zdravstveni zrakoplov leti nad ozemljem nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu, nima pa sklenjenega dogovora ali ne upošteva pogojev iz dogovora zaradi napake pri navigaciji ali nujnih razmer, ki ogrožajo varnost poleta, si po najboljših močeh prizadeva poslati obvestilo o poletu in omogočiti svojo identifikacijo. Takoj ko država prepozna tak zdravstveni zrakoplov, si po najboljših močeh prizadeva ukazati mu, naj pristane na kopnem ali vodi, kot določa prvi odstavek 30. člena, ali sprejeti druge ukrepe za zavarovanje svojih interesov, pri čemer v vsakem primeru omogoči zrakoplovu, da ta ukaz upošteva, preden ga napade.

3.

Če zdravstveni zrakoplov v skladu z dogovorom ali zaradi okoliščin iz drugega odstavka pristane na kopnem ali vodi na ozemlju nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu, na podlagi ukaza ali zaradi drugih razlogov, se pregleda, da se ugotovi, ali je res zdravstveni zrakoplov. Pregled se opravi hitro in brez odlašanja. Stran, ki opravlja pregled, ne sme zahtevati, da se ranjenci in bolniki strani, ki uporablja zrakoplov, odstranijo iz zrakoplova, razen če je to nujno zaradi pregleda. Stran, ki opravlja pregled, vedno zagotovi, da pregled ali odstranitev ne poslabša zdravstvenega stanja ranjencev in bolnikov. Če se pri pregledu ugotovi, da je zrakoplov res zdravstveni zrakoplov, sme zrakoplov skupaj s tistimi, ki so v njem, razen tistih, ki se morajo pridržati v skladu s pravili mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, nadaljevati polet in se mu zagotovi vse potrebno za nadaljevanje poleta. Če se pri pregledu ugotovi, da zrakoplov ni zdravstveni zrakoplov, se zrakoplov zaseže, tisti, ki jih je prevažal, pa se obravnavajo v skladu s četrtim odstavkom.

4.

Ranjence, bolnike in brodolomce, ki se s soglasjem lokalnih oblasti izkrcajo iz zdravstvenega zrakoplova na ozemlju nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu, razen tistih, ki se izkrcajo začasno, ta država pridrži, kadar to zahtevajo pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, da ne bi mogli več sodelovati v sovražnostih, razen če se ta država in strani v spopadu ne dogovorijo drugače. Stroške njihove bolnišnične oskrbe in interniranja krije sila, ki ji pripadajo.

5.

Nevtralne ali druge države, ki niso strani v spopadu, uporabljajo morebitne pogoje in omejitve za prelet zdravstvenega zrakoplova nad njihovim ozemljem ali njegov pristanek na njihovem ozemlju enako za vse strani v spopadu.

III. ODDELEK

POGREŠANE OSEBE IN MRTVI

32. člen – Splošno načelo

Pri izvajanju tega oddelka je vodilo za dejavnosti visokih pogodbenic, strani v spopadu in mednarodnih humanitarnih organizacij, navedenih v konvencijah in tem protokolu, predvsem pravica družin, da izvedo za usodo svojih sorodnikov.

33. člen – Pogrešane osebe

1.

Takoj ko okoliščine to dopuščajo, najpozneje pa po koncu aktivnih sovražnosti vsaka stran v spopadu poišče osebe, ki jih je nasprotna stran razglasila za pogrešane. Ta nasprotna stran pošlje vse ustrezne informacije o taki osebi, da olajša njeno iskanje.

2.

Vsaka stran v spopadu zaradi omogočanja lažjega zbiranja informacij v skladu s prejšnjim odstavkom v zvezi z osebami, ki po konvencijah in tem protokolu ne bi bile ugodneje obravnavane:

a)

zabeleži informacije iz 138. člena IV. konvencije o takih osebah, ki so bile pridržane, zaprte ali jim je bila kako drugače vzeta prostost za več kot dva tedna zaradi sovražnosti ali okupacije ali so umrle med pridržanjem;

b)

kar najbolj olajša in po potrebi opravlja iskanje in beleženje informacij o takih osebah, če so umrle v drugih okoliščinah zaradi sovražnosti ali okupacije.

3.

Informacije o osebah, ki so bile razglašene za pogrešane v skladu s prvim odstavkom, in prošnje za take informacije se pošljejo neposredno ali prek sile zaščitnice ali osrednje poizvedovalne agencije Mednarodnega odbora Rdečega križa ali nacionalnih društev Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca). Kadar se informacije ne pošiljajo prek Mednarodnega odbora Rdečega križa in osrednje poizvedovalne agencije, vsaka stran v spopadu zagotovi, da se te informacije pošljejo tudi osrednji poizvedovalni agenciji.

4.

Strani v spopadu si prizadevajo za dogovor o ukrepih, ki ekipam omogočajo iskanje, identifikacijo in odstranjevanje mrtvih z bojišč, in po potrebi o tem, da te ekipe pri opravljanju teh nalog na območjih, ki jih nadzoruje nasprotna stran, spremlja osebje nasprotne strani. Osebje teh ekip se med opravljanjem izključno teh nalog spoštuje in zaščiti.

34. člen – Posmrtni ostanki umrlih oseb

1.

Posmrtni ostanki oseb, ki so umrle zaradi razlogov, povezanih z okupacijo, ali med pridržanjem na podlagi okupacije ali sovražnosti, in posmrtni ostanki oseb, ki niso državljani države, v kateri so umrle zaradi sovražnosti, se spoštujejo, njihovi grobovi pa se spoštujejo, vzdržujejo in označijo, kot določa 130. člen IV. konvencije, kadar njihovi posmrtni ostanki ali grobovi po konvencijah in tem protokolu ne bi bili ugodneje obravnavani.

2.

Takoj ko to dopuščajo okoliščine in odnosi med nasprotnimi stranmi, visoke pogodbenice, na ozemlju katerih se nahajajo grobovi in, odvisno od primera, druga mesta posmrtnih ostankov oseb, ki so umrle zaradi sovražnosti ali med okupacijo ali pridržanjem, sklenejo sporazume, da:

a)

sorodnikom umrlih oseb in predstavnikom uradnih služb za popis grobov omogočijo dostop do grobov in uredijo vse potrebno za tak dostop;

b)

zagotovijo stalno zaščito in vzdrževanje teh grobov;

c)

zagotovijo vrnitev posmrtnih ostankov in osebnih predmetov umrlega v domovino na njeno zahtevo, ali če ta država temu ne nasprotuje, na zahtevo bližnjih sorodnikov.

3.

Če ni sporazuma iz točke b ali c drugega odstavka in država umrlih ni pripravljena na svoje stroške zagotoviti vzdrževanja grobov, visoka pogodbenica, na ozemlju katere so grobovi, lahko ponudi, da bo omogočila vrnitev posmrtnih ostankov umrlega v domovino. Če taka ponudba ni sprejeta, visoka pogodbenica po poteku petih let od datuma ponudbe in potem ko je obvestila državo umrlega, lahko sprejme ukrepe, ki jih določa njena zakonodaja v zvezi s pokopališči in grobovi.

4.

Visoka pogodbenica, na območju katere so grobovi iz tega člena, lahko posmrtne ostanke izkoplje le:

a)

v skladu s točko c drugega odstavka in tretjim odstavkom ali

b)

če je izkop nujen zaradi javnega interesa, vključno zaradi zdravstvenih ali preiskovalnih potreb; v takem primeru visoka pogodbenica posmrtne ostanke vedno spoštuje ter državo umrlega obvesti o nameravanem izkopu posmrtnih ostankov in podrobnostih o kraju ponovnega pokopa.

III. DEL

STATUS BORCEV IN VOJNIH UJETNIKOV
METODE IN SREDSTVA BOJEVANJA

I. ODDELEK

METODE IN SREDSTVA BOJEVANJA

35. člen – Osnovna pravila

1.

Pravica strani v spopadu, da izbira metode ali sredstva bojevanja, ni v nobenem oboroženem spopadu neomejena.

2.

Prepovedano je uporabljati orožje, izstrelke ter material in metode bojevanja, ki povzročajo nepotrebne poškodbe in trpljenje.

3.

Prepovedano je uporabljati metode ali sredstva bojevanja, katerih namen je povzročiti obsežno, dolgoročno in veliko škodo naravnemu okolju ali za katera se lahko pričakuje, da bodo tako škodo povzročila.

36. člen – Nove vrste orožja

Visoka pogodbenica mora pri proučevanju, razvoju, pridobivanju ali sprejemanju novih vrst orožja, sredstev ali metod bojevanja ugotoviti, ali bi bila njihova uporaba v nekaterih ali vseh okoliščinah prepovedana po tem protokolu ali katerem koli drugem pravilu mednarodnega prava, ki se uporablja zanjo.

37. člen – Prepoved perfidnega ravnanja

1.

Prepovedano je ubiti, raniti ali zajeti nasprotnika s perfidnim ravnanjem. Perfidno ravnanje so dejanja, ki pri nasprotniku vzbujajo zaupanje in ga napeljejo k prepričanju, da je upravičen do zaščite po pravilih mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, ali da mora to zaščito podeliti, z namenom, da se to zaupanje izda. Primeri perfidnih ravnanj so ta dejanja:

a)

hlinjenje namena pogajati se pod zastavo premirja ali predaje;

b)

hlinjenje nesposobnosti zaradi ran ali bolezni;

c)

hlinjenje statusa civilne osebe, neborca in

d)

hlinjenje zaščitenega statusa z uporabo znakov, znamenj ali uniform Organizacije združenih narodov ali nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu.

2.

Vojne zvijače niso prepovedane. Take zvijače so dejanja, katerih namen je zavesti nasprotnika ali ga napeljati, da ravna nepremišljeno, in ki ne kršijo nobenega pravila mednarodnega prava, ki se uporablja v oboroženem spopadu, ter niso perfidna, saj ne vzbujajo zaupanja pri nasprotniku glede zaščite po tem pravu. Primeri takih vojnih zvijač so: uporaba maskiranja, vab, izvajanje navideznih operacij in dajanje napačnih informacij.

38. člen – Priznani znaki

1.

Prepovedano je nepravilno uporabljati razpoznavne znake rdeči križ, rdeči polmesec ali rdeči lev in sonce ali druge znake, označbe ali znamenja, ki jih določajo konvencije ali ta protokol. Prav tako je prepovedano v oboroženem spopadu namenoma zlorabiti druge mednarodno priznane zaščitne znake, označbe ali znamenja, vključno z zastavo premirja in znakom za zaščito kulturne dediščine.

2.

Prepovedano je uporabljati razpoznavni znak Organizacije združenih narodov, razen kot to dovoli ta organizacija.

39. člen – Državna znamenja

1.

V oboroženem spopadu je prepovedano uporabiti zastave ali vojaške znake, oznake ali uniforme nevtralne ali druge države, ki ni stran v spopadu.

2.

Prepovedano je uporabiti zastave ali vojaške znake, oznake ali uniforme nasprotne strani med napadom ali zaradi prikrivanja, podpiranja, zaščite ali oviranja vojaških operacij.

3.

Nobena določba tega člena ali točke d prvega odstavka 37. člena ne vpliva na veljavna splošno priznana pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo za vohunstvo ali uporabo zastav v oboroženem spopadu na morju.

40. člen – Usmiljenje

Prepovedano je ukazati, da ne sme biti preživelih, s tem groziti nasprotniku ali na podlagi tega voditi sovražnosti.

41. člen – Zaščita sovražnika, ki ne sodeluje v boju

1.

Oseba, za katero se ugotovi ali bi se v danih okoliščinah moralo ugotoviti, da ne sodeluje v boju, se ne napada.

2.

Oseba ne sodeluje v boju, če:

a)

je pod oblastjo nasprotne strani;

b)

jasno izrazi, da se namerava predati, ali

c)

je zaradi ran ali bolezni postala nezavestna ali kako drugače onesposobljena in se zato ni sposobna braniti;

v vseh teh primerih pod pogojem, da se v vzdrži vsakega sovražnega dejanja in ne poskuša pobegniti.

3.

Kadar osebe, ki so upravičene do zaščite kot vojni ujetniki, padejo v roke nasprotni strani v nenavadnih okoliščinah bojevanja, ki preprečujejo njihovo evakuacijo, kot jo določa III. del I. oddelka III. konvencije, se te osebe izpustijo, sprejmejo pa se vsi izvedljivi previdnostni ukrepi za zagotavljanje njihove varnosti.

42. člen – Osebe, ki so v zrakoplovu

1.

Nihče, ki skoči s padalom iz zrakoplova v stiski, se med spustom ne sme napadati.

2.

Osebi, ki je skočila s padalom iz zrakoplova v stiski in pristala na ozemlju, ki ga nadzoruje nasprotna stran, se pred napadom nanjo da možnost, da se preda, razen če je očitno, da je udeležena pri sovražnem dejanju.

3.

Enote, ki se prevažajo po zraku, niso zaščitene po tem členu.

II. ODDELEK

STATUS BORCEV IN VOJNIH UJETNIKOV

43. člen – Oborožene sile

1.

Oborožene sile strani v spopadu sestavljajo vse organizirane oborožene sile, skupine in enote, ki so pod poveljstvom, ki je tej strani odgovorno za vodenje svojih podrejenih, tudi če to stran zastopa vlada ali oblast, ki je nasprotna stran ne priznava. Za take oborožene sile velja notranji sistem discipline, ki med drugim zagotavlja spoštovanje pravil mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu.

2.

Pripadniki oboroženih sil strani v spopadu (razen zdravstvenega in verskega osebja iz 33. člena III. konvencije) so borci, kar pomeni, da imajo pravico neposredno sodelovati v sovražnostih.

3.

Kadar koli stran v spopadu v svoje oborožene sile vključi paravojaško organizacijo ali oborožen organ pregona, o tem obvesti druge strani v spopadu.

44. člen – Borci in vojni ujetniki

1.

Vsak borec iz 43. člena, ki pade v roke nasprotni strani, je vojni ujetnik.

2.

Čeprav morajo vsi borci spoštovati pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, se zaradi kršitve teh pravil borcu ne sme odvzeti pravica, da je borec, ali če pade v roke nasprotni strani, pravica, da je vojni ujetnik, razen v primerih iz tretjega in četrtega odstavka.

3.

Zaradi boljše zaščite civilnega prebivalstva pred učinki sovražnosti se morajo borci med napadom ali vojaško operacijo pri pripravi za napad razlikovati od civilnega prebivalstva. Ob priznavanju, da se oboroženi borec v oboroženih spopadih zaradi narave sovražnosti včasih ne more razlikovati od civilnega prebivalstva, obdrži svoj status borca, če v takih primerih odkrito nosi orožje:

a)

med vsako vojaško akcijo in

b)

dokler ga nasprotnik lahko vidi med vojaško pripravo pred napadom, v katerem bo sodeloval.

Dejanja, ki so skladu z zahtevami tega odstavka, se ne štejejo za perfidno ravnanje v smislu točke c prvega odstavka 37. člena.

4.

Če borec ne ravna v skladu z zahtevami iz drugega stavka tretjega odstavka in pade v roke nasprotni strani, izgubi pravico, da je vojni ujetnik, kljub temu pa uživa zaščito, ki je popolnoma enaka tisti, ki jo uživajo vojni ujetniki po III. konvenciji in tem protokolu. Ta zaščita vključuje zaščitne ukrepe, ki so enaki tistim, ki veljajo za vojne ujetnike po III. konvenciji, kadar se taki osebi sodi in je kaznovana za kršitve, ki jih je storila.

5.

Borec, ki pade v roke nasprotni strani, kadar ne sodeluje v napadu ali vojaški operaciji pri pripravi za napad, zaradi svojih prejšnjih dejanj ne izgubi pravice, da je borec in vojni ujetnik.

6.

Ta člen ne posega v pravico katere koli osebe, da je vojni ujetnik v skladu s 4. členom III. konvencije.

7.

Namen tega člena ni, da bi se spremenila splošno sprejeta praksa držav v zvezi z nošenjem uniform borcev, ki so dodeljeni rednim uniformiranim oboroženim enotam sile v spopadu.

8.

Poleg skupin oseb iz 13. člena I. in II. konvencije so vsi pripadniki oboroženih sil strani v spopadu, kot so določeni v 43. členu tega protokola, upravičeni do zaščite po teh konvencijah, če so ranjeni ali bolni ali, po II. konvenciji, če so doživeli brodolom na morju ali drugih vodah.

45. člen – Zaščita oseb, ki so sodelovale v sovražnostih

1.

Domneva se, da je oseba, ki sodeluje v sovražnostih in pade v roke nasprotni strani, vojni ujetnik, in je zato zaščitena po III. konvenciji, če zahteva status vojnega ujetnika ali če se zdi, da je upravičena do takega statusa, ali če stran, ki ji pripada, zahteva tak status v njenem imenu z uradnim obvestilom sili, ki to osebo pridržuje, ali sili zaščitnici. Če nastane kakršen koli dvom, ali je taka oseba upravičena do statusa vojnega ujetnika, ima taka oseba še naprej tak status in je zato zaščitena po III. konvenciji in tem protokolu, dokler njenega statusa ne določi pristojno sodišče.

2.

Če se oseba, ki je padla v roke nasprotni strani, ne pridržuje kot vojni ujetnik in ji bo ta stran sodila zaradi kršitve v zvezi s sovražnostmi, ima pravico, da svojo pravico do statusa vojnega ujetnika brani pred sodiščem in da se o tej zadevi razsodi. Kadar koli je to mogoče v skladu z veljavnim postopkom, se tako razsojanje opravi pred sojenjem zaradi kršitve. Predstavniki sile zaščitnice so upravičeni prisostvovati sodnemu postopku, v katerem se ta zadeva razsoja, razen če je postopek izjemoma zaprt za javnost zaradi državne varnosti. V takem primeru sila, ki to osebo pridržuje, o tem obvesti silo zaščitnico.

3.

Vsaka oseba, ki je sodelovala v sovražnostih in ni upravičena do statusa vojnega ujetnika ter ni deležna ugodnejše obravnave v skladu s IV. konvencijo, ima vedno pravico do zaščite po 75. členu tega protokola. Na okupiranem ozemlju ima vsaka taka oseba, razen če je pridržana kot vohun, ne glede na 5. člen IV. konvencije pravico do komuniciranja po tej konvenciji.

46. člen – Vohuni

1.

Ne glede na katero koli drugo določbo konvencij ali tega protokola pripadnik oboroženih sil strani v spopadu, ki pade v roke nasprotni strani med vohunjenjem, nima pravice do statusa vojnega ujetnika in se lahko obravnava kot vohun.

2.

Če pripadnik oboroženih sil strani v spopadu v imenu te strani zbira ali poskuša zbirati informacije na ozemlju, ki ga nadzoruje nasprotna stran, in pri tem nosi uniformo svojih oboroženih sil, se to ne šteje za vohunjenje.

3.

Če pripadnik oboroženih sil strani v spopadu, ki prebiva na ozemlju, ki ga je okupirala nasprotna stran, na tem ozemlju v imenu strani, ki ji pripada, zbira ali poskuša zbirati informacije vojaškega pomena, se to ne šteje za vohunjenje, razen če to počne pod lažno pretvezo ali namenoma v tajnosti. Taka oseba ne izgubi pravice do statusa vojnega ujetnika in se ne sme obravnavati kot vohun, razen če je zajeta med vohunjenjem.

4.

Pripadnik oboroženih sil strani v spopadu, ki ne prebiva na ozemlju, ki ga je okupirala nasprotna stran, in se na tem ozemlju ukvarja z vohunjenjem, ne izgubi pravice do statusa vojnega ujetnika in se ne sme obravnavati kot vohun, razen če je zajet, preden se je pridružil oboroženim silam, ki jim pripada.

47. člen – Plačanci

1.

Plačanec nima pravice biti borec ali vojni ujetnik.

2.

Plačanec je vsaka oseba:

a)

ki je posebej rekrutirana lokalno ali v tujini, da bi se borila v oboroženem spopadu;

b)

ki dejansko neposredno sodeluje v sovražnostih;

c)

ki je motivirana, da sodeluje v sovražnostih izključno zaradi osebne koristi, in ji stran v spopadu obljubi ali ji je v imenu strani v spopadu obljubljeno znatno večje materialno plačilo od tistega, ki je obljubljeno ali izplačano borcem s primerljivim činom in s podobnimi dolžnostmi v oboroženih silah te strani;

d)

ki ni državljan strani v spopadu niti ne prebiva na ozemlju, ki ga nadzoruje stran v spopadu;

e)

ki ni pripadnik oboroženih sil strani v spopadu in

f)

ki je država, ki ni stran v spopadu, ni poslala po službeni dolžnosti kot pripadnika svojih oboroženih sil.

IV. DEL

CIVILNO PREBIVALSTVO

I. ODDELEK

SPLOŠNA ZAŠČITA PRED UČINKI SOVRAŽNOSTI

I. poglavje

OSNOVNO PRAVILO IN PODROČJE UPORABE

48. člen – Osnovno pravilo

Strani v spopadu za zagotovitev spoštovanja in zaščite civilnega prebivalstva in civilnih objektov vedno razlikujejo med civilnim prebivalstvom in borci ter med civilnimi objekti in vojaškimi cilji ter v skladu s tem usmerjajo svoje operacije le proti vojaškim ciljem.

49. člen – Opredelitev napadov in področje uporabe

1.

"Napadi" pomenijo nasilna dejanja proti nasprotniku, storjena v napadu ali obrambi.

2.

Določbe tega protokola v zvezi z napadi se uporabljajo za vse napade ne glede na to, na katerem ozemlju se izvajajo, vključno z državnim ozemljem strani v spopadu, ki je pod nadzorom nasprotne strani.

3.

Določbe tega oddelka se uporabljajo za bojevanje na kopnem, v zraku ali na morju, ki lahko vpliva na civilno prebivalstvo, posamezne civilne osebe ali civilne objekte na kopnem. Poleg tega se uporabljajo za vse napade z morja ali iz zraka na cilje na kopnem, vendar ne vplivajo na pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu na morju ali v zraku.

4.

Določbe tega oddelka dopolnjujejo pravila o humanitarni zaščiti iz IV. konvencije, zlasti njenega II. dela, in drugih mednarodnih sporazumov, ki zavezujejo visoke pogodbenice, ter pravila mednarodnega prava, ki se nanašajo na zaščito civilnih oseb in civilnih objektov na kopnem, morju ali v zraku pred učinki sovražnosti.

II. poglavje

CIVILNE OSEBE IN CIVILNO PREBIVALSTVO

50. člen – Opredelitev civilnih oseb in civilnega prebivalstva

1.

Civilna oseba je vsaka oseba, ki ne spada v eno od skupin oseb iz pododstavkov 1, 2, 3 in 6 odstavka A 4. člena III. konvencije in 43. člena tega protokola. Ob dvomu, ali je oseba civilna oseba, se ta oseba šteje za civilno osebo.

2.

Civilno prebivalstvo zajema vse osebe, ki so civilne osebe.

3.

Tudi če so med civilnim prebivalstvom posamezniki, ki niso zajeti v opredelitvi civilne osebe, to civilno prebivalstvo ne izgubi civilnega značaja.

51. člen – Zaščita civilnega prebivalstva

1.

Civilno prebivalstvo in posamezne civilne osebe uživajo splošno zaščito pred nevarnostmi zaradi vojaških operacij. Da je zaščita učinkovita, se vedno spoštujejo naslednja pravila, ki dopolnjujejo veljavna pravila mednarodnega prava.

2.

Civilnega prebivalstva kot takega in posameznih civilnih oseb ni dovoljeno napadati. Prepovedana so nasilna dejanja ali grožnje z nasiljem, katerih glavni namen je širjenje strahu med civilnim prebivalstvom.

3.

Civilne osebe uživajo zaščito po tem oddelku, razen če so in kadar so neposredno udeležene v sovražnostih.

4.

Napadi brez izbire cilja so prepovedani. Napadi brez izbire cilja so:

a)

napadi, ki niso usmerjeni proti določenemu vojaškemu cilju;

b)

napadi, pri katerih se uporablja metoda ali sredstvo bojevanja, ki ga ni mogoče usmeriti proti določenemu vojaškemu cilju, ali

c)

napadi, pri katerih se uporablja metoda ali sredstvo bojevanja, katerega učinki se ne morejo omejiti, kot zahteva ta protokol;

in so zato v vsakem od teh primerov taki, da zadenejo vojaške cilje in civilne osebe ali civilne objekte brez razlikovanja.

5.

Za napade brez izbire cilja se med drugim štejejo te vrste napadov:

a)

bombni napad s kakršno koli metodo ali sredstvi, ki več jasno ločenih in različnih vojaških ciljev v mestu, vasi ali na drugem območju s podobnim številom civilnih oseb ali civilnih objektov obravnava kot en sam vojaški cilj, in

b)

napad, za katerega se pričakuje, da bo povzročil naključno izgubo življenj med civilnim prebivalstvom, poškodbe civilnih oseb, škodo na civilnih objektih ali kombinacijo tega, in ki bi bil čezmeren glede na pričakovano določno in neposredno vojaško prednost.

6.

Napadi na civilno prebivalstvo ali civilne osebe s povračilnimi ukrepi so prepovedani.

7.

Prisotnost ali preselitev civilnega prebivalstva ali posameznih civilnih oseb se ne sme zlorabiti za zavarovanje posameznih mest ali območij pred vojaškimi operacijami, zlasti pri poskusih zaščite vojaških ciljev pred napadi ali zaradi zaščite, podpiranja ali oviranja vojaških operacij. Strani v spopadu ne smejo odrediti preselitve civilnega prebivalstva ali posameznih civilnih oseb, da bi poskusile zaščititi vojaške cilje pred napadi ali da bi prikrile vojaške operacije.

8.

Nobena kršitev teh prepovedi ne odveže strani v spopadu njihovih pravnih obveznosti v zvezi s civilnim prebivalstvom in civilnimi osebami, vključno z obveznostmi, da sprejmejo previdnostne ukrepe iz 57. člena.

III. poglavje

CIVILNI OBJEKTI

52. člen – Splošna zaščita civilnih objektov

1.

Civilni objekti se ne smejo napadati niti se ne smejo izvajati povračilni ukrepi proti njim. Civilni objekti so vsi objekti, ki niso vojaški cilji iz drugega odstavka.

2.

Napadi so omejeni izključno na vojaške cilje. Pri objektih so vojaški cilji omejeni na objekte, ki zaradi svoje narave, lokacije, namena ali uporabe pomembno prispevajo k vojaškemu delovanju in katerih popolno ali delno uničenje, zavzetje ali nevtralizacija daje v danih okoliščinah jasno vojaško prednost.

3.

Ob dvomu, ali se objekt, ki se običajno uporablja za civilne namene, kot je svetišče, hiša ali drugo stanovanje ali šola, uporablja, da bi pomembno prispeval k vojaškemu delovanju, se domneva, da se ne uporablja za ta namen.

53. člen – Zaščita kulturnih dobrin in svetišč

Brez poseganja v določbe Haaške konvencije o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada z dne 14. maja 1954 in drugih ustreznih mednarodnih aktov je prepovedano:

a)

storiti kakršno koli sovražno dejanje proti zgodovinskim spomenikom, umetniškim delom ali svetiščem, ki so kulturna in duhovna dediščina naroda;

b)

uporabiti take dobrine za podporo vojaškemu delovanju;

c)

proti takim dobrinam izvajati povračilne ukrepe.

54. člen – Zaščita dobrin, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva

1.

Stradanje civilnega prebivalstva kot metoda bojevanja je prepovedano.

2.

Prepovedano je napasti, uničiti, odstraniti ali onesposobiti dobrine, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva, kot so živila, kmetijska območja za pridelovanje hrane, poljščine, živina, napeljave za pitno vodo in njene zaloge ter namakalne naprave, s posebnim namenom, da se odvzamejo civilnemu prebivalstvu ali nasprotni strani zaradi vrednosti, ki jo imajo za preživetje, zato da se civilno prebivalstvo izstrada, odseli ali s kakim drugim namenom.

3.

Prepovedi iz drugega odstavka se ne uporabljajo za navedene dobrine, ki jih nasprotna stran uporablja:

a)

izključno za vzdrževanje pripadnikov svojih oboroženih sil ali

b)

če ne za vzdrževanje, za neposredno pomoč vojaškemu delovanju, če se proti tem dobrinam nikakor ne stori nobeno dejanje, zaradi katerega bi civilno prebivalstvo lahko ostalo brez zadostne hrane ali vode, zaradi česar bi stradalo ali bilo prisiljeno, da se preseli.

4.

Proti tem dobrinam se ne izvajajo povračilni ukrepi.

5.

Stran v spopadu pri obrambi svojega državnega ozemlja pred invazijo ob upoštevanju ključnih potreb katere koli strani v spopadu lahko zaradi vojaške nujnosti ne upošteva prepovedi iz drugega odstavka na takem ozemlju, ki je pod njenim nadzorom.

55. člen – Zaščita naravnega okolja

1.

Med bojevanjem je treba skrbeti za zaščito naravnega okolja pred obsežno, dolgoročno in veliko škodo. Ta zaščita vključuje prepoved metod ali sredstev bojevanja, katerih namen je povzročiti tako škodo naravnemu okolju ali za katere se lahko pričakuje, da bodo povzročila tako škodo in s tem ogrozila zdravje ali preživetje prebivalstva.

2.

Napadi na naravno okolje z izvajanjem povračilnih ukrepov so prepovedani.

56. člen – Zaščita gradenj in objektov, v katerih so nevarne sile

1.

Gradenj ali objektov, v katerih so nevarne sile, tj. jezovi, nasipi in jedrske elektrarne, ni dovoljeno napadati, niti če so to vojaški cilji, če bi tak napad lahko povzročil sprostitev nevarnih sil in s tem velike izgube med civilnim prebivalstvom. Drugih vojaških ciljev, ki so ob takih gradnjah ali objektih ali v njihovi bližini, ni dovoljeno napadati, če bi tak napad lahko povzročil sprostitev nevarnih sil iz teh gradenj ali objektov in s tem velike izgube med civilnim prebivalstvom.

2.

Posebna zaščita pred napadom iz prvega odstavka preneha:

a)

pri jezu ali nasipu samo, če se uporablja za namen, ki ni njegov običajni namen, in za redno, pomembno in neposredno podporo vojaškim operacijam ter je tak napad edini možni način preprečitve take podpore;

b)

pri jedrski elektrarni samo, če zagotavlja elektriko za redno, pomembno in neposredno podporo vojaškim operacijam ter je tak napad edini možni način preprečitve take podpore;

c)

pri drugih vojaških ciljih, ki so ob takih gradnjah ali objektih ali v njihovi bližini, samo, če se uporabljajo za redno, pomembno in neposredno podporo vojaškim operacijam ter je tak napad edini možni način preprečitve take podpore.

3.

Civilno prebivalstvo in posamezne civilne osebe so vedno še naprej upravičeni do zaščite po mednarodnem pravu, vključno z zaščito s previdnostnimi ukrepi iz 57. člena. Če zaščita preneha in je gradnja, objekt ali vojaški cilj iz prvega odstavka napaden, se sprejmejo vsi izvedljivi previdnostni ukrepi, da se prepreči sprostitev nevarnih sil.

4.

Povračilni ukrepi proti gradnjam, objektom ali vojaškim ciljem iz prvega odstavka so prepovedani.

5.

Strani v spopadu si prizadevajo, da vojaških ciljev ne postavljajo v bližini gradenj ali objektov iz prvega odstavka. Objekti, ki so postavljeni izključno zaradi obrambe zaščitenih gradenj ali objektov pred napadom, so dovoljeni in se ne smejo napadati, če se ne uporabljajo v sovražnostih, razen za obrambna dejanja, ki so potrebna kot odgovor na napade na zaščitene gradnje ali objekte, in če je njihova oboroženost omejena na orožje, ki omogoča le odvračanje sovražnih dejanj proti zaščitenim gradnjam ali objektom.

6.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu se pozovejo, naj med seboj sklenejo še druge sporazume za zagotovitev dodatne zaščite objektov, v katerih so nevarne sile.

7.

Strani v spopadu objekte, ki so zaščiteni po tem členu, zaradi lažje identifikacije lahko označijo s posebnim znakom, ki ga sestavlja skupina treh živooranžnih krogov na isti osi, kot to določa 17. člen priloge 1 k temu protokolu. Če takega znaka ni, to ne odvezuje nobene strani v spopadu njenih obveznosti po tem členu.

IV. poglavje

PREVIDNOSTNI UKREPI

57. člen – Previdnostni ukrepi pri napadu

1.

Pri izvajanju vojaških operacij je treba nenehno paziti, da se prizanese civilnemu prebivalstvu, civilnim osebam in civilnim objektom.

a)

tisti, ki napad načrtujejo in se odločajo zanj:

i)

storijo vse, kar je mogoče, da preverijo, da cilji, ki jih bodo napadli, niso ne civilne osebe ne civilni objekti in zanje ne velja posebna zaščita, ampak so vojaški cilji v smislu drugega odstavka 52. člena in jih po določbah tega protokola ni prepovedano napasti;

ii)

sprejmejo vse izvedljive previdnostne ukrepe pri izbiri sredstev in načinov napada, da se izognejo naključni izgubi življenj med civilnim prebivalstvom, poškodbam civilnih oseb in škodi na civilnih objektih ter jih vedno kar najbolj zmanjšajo;

iii)

se vzdržijo odločitve o izvedbi napada, za katerega se lahko pričakuje, da bo povzročil naključno izgubo življenj med civilnim prebivalstvom, poškodbe civilnih oseb, škodo na civilnih objektih ali kombinacijo tega, in ki bi bil čezmeren glede na pričakovano določno in neposredno vojaško prednost;

b)

napad se odpove ali začasno opusti, če postane jasno, da cilj napada ni vojaški ali zanj velja posebna zaščita, ali se pričakuje, da bo napad povzročil naključno izgubo življenj med civilnim prebivalstvom, poškodbe civilnih oseb, škodo na civilnih objektih ali kombinacijo tega, in ki bi bil čezmeren glede na pričakovano določno in neposredno vojaško prednost;

c)

pošlje se učinkovito vnaprejšnje opozorilo o napadih, ki lahko vplivajo na civilno prebivalstvo, razen če okoliščine tega ne dopuščajo.

2.

V zvezi z napadi se sprejmejo ti previdnostni ukrepi:

3.

Kadar je mogoče izbirati med več vojaškimi cilji za dosego podobne vojaške prednosti, se izbere cilj, za katerega se pričakuje, da bo napad nanj najmanj ogrožal življenja civilnih oseb in civilne objekte.

4.

Vsaka stran v spopadu pri izvajanju vojaških operacij na morju ali v zraku v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi po pravilih mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu, sprejme vse razumne previdnostne ukrepe, da se izogne izgubi življenj civilnih oseb in škodi na civilnih objektih.

5.

Nobena določba tega člena se ne sme razlagati tako, da dovoljuje napade na civilno prebivalstvo, civilne osebe ali civilne objekte.

58. člen – Previdnostni ukrepi proti učinkom napadov

Strani v spopadu:

a)

si brez poseganja v 49. člen IV. konvencije kar najbolj prizadevajo, da se civilno prebivalstvo, posamezne civilne osebe in civilni objekti pod njihovim nadzorom umaknejo iz bližine vojaških ciljev;

b)

se kar najbolj izogibajo postavljanju vojaških ciljev v gosto naseljenih območjih ali njihovi bližini;

c)

sprejmejo druge potrebne previdnostne ukrepe za zaščito civilnega prebivalstva, posameznih civilnih oseb in civilnih objektov pod njihovim nadzorom pred nevarnostmi, ki so posledica vojaških operacij.

V. poglavje

KRAJI IN OBMOČJA POD POSEBNO ZAŠČITO

59. člen – Nebranjeni kraji

1.

Stranem v spopadu je prepovedano s kakršnimi koli sredstvi napasti nebranjene kraje.

2.

Ustrezne oblasti strani v spopadu lahko za nebranjen razglasijo vsak naseljen kraj blizu območja, na katerem so oborožene sile v stiku in ki ga nasprotna stran lahko okupira, ali na njem. Tak kraj izpolnjuje te pogoje:

a)

vse borce, premično orožje in premično vojaško opremo je treba odstraniti;

b)

nepremična vojaška infrastruktura ali objekti se ne uporabljajo za sovražnosti;

c)

oblasti ali prebivalstvo ne storijo nobenega sovražnega dejanja in

d)

ne izvajajo se nobene dejavnosti za podporo vojaškim operacijam.

3.

Prisotnost oseb, ki so posebej zaščitene po konvencijah in tem protokolu, ter policijskih sil, ki ostanejo izključno zaradi vzdrževanja reda in miru, na takem kraju ni v nasprotju s pogoji iz drugega odstavka.

4.

Razglasitev na podlagi drugega odstavka se pošlje nasprotni strani ter se v njej čim natančneje opredelijo in opišejo meje nebranjenega kraja. Stran v spopadu, ki se ji pošlje razglasitev, potrdi njen prejem in kraj obravnava kot nebranjeni kraj, razen če pogoji iz drugega odstavka dejansko niso izpolnjeni, o čemer takoj obvesti stran, ki je opravila razglasitev. Tudi če pogoji iz drugega odstavka niso izpolnjeni, tak kraj še naprej uživa zaščito po drugih določbah tega protokola in drugih pravilih mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu.

5.

Strani v spopadu se lahko sporazumejo o ustanovitvi nebranjenih krajev, tudi če ti kraji ne izpolnjujejo pogojev iz drugega odstavka. Tak sporazum čim natančneje opredeli in opiše meje nebranjenega kraja ter po potrebi lahko določi načine nadzora.

6.

Stran, ki nadzoruje kraj, ki ga ureja tak sporazum, ga, kolikor je to mogoče, označi z znaki, o katerih se dogovori z drugo stranjo in ki so nameščeni tam, kjer so jasno vidni, zlasti na območju, ki obdaja tak kraj, mejah tega kraja ter glavnih cestah.

7.

Kraj izgubi svoj status nebranjenega kraja, ko preneha izpolnjevati pogoje iz drugega odstavka ali sporazuma iz petega odstavka. V takem primeru še naprej uživa zaščito po drugih določbah tega protokola in drugih pravilih mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu.

60. člen – Demilitarizirana območja

1.

Stranem v spopadu je prepovedano svoje vojaške operacije razširiti na območja, ki so jim na podlagi sporazuma podelile status demilitariziranega območja, če je taka razširitev v nasprotju s pogoji tega sporazuma.

2.

Sporazum je izrecen in se lahko sklene ustno ali pisno neposredno ali prek sile zaščitnice ali katere koli nepristranske humanitarne organizacije ter je lahko sestavljen iz vzajemnih in soglasnih izjav. Sporazum je lahko sklenjen v miru in tudi po začetku sovražnosti ter čim natančneje opredeljuje in opisuje meje demilitariziranega območja ter po potrebi določi načine nadzora.

3.

Predmet takega sporazuma je običajno katero koli območje, ki izpolnjuje te pogoje:

a)

vse borce, premično orožje in premično vojaško opremo je treba odstraniti;

b)

nepremična vojaška infrastruktura ali objekti se ne uporabljajo za sovražnosti;

c)

oblasti ali prebivalstvo ne storijo nobenega sovražnega dejanja in

d)

kakršna koli dejavnost, povezana z vojaškim delovanjem, mora prenehati.

Strani v spopadu se dogovorijo o razlagi pogojev iz pododstavka d in o osebah, ki smejo v demilitarizirano območje, razen tistih iz četrtega odstavka.

4.

Prisotnost oseb, ki so posebej zaščitene po konvencijah in tem protokolu, in policijskih sil, ki ostanejo izključno zaradi vzdrževanja reda in miru, na takem območju ni v nasprotju s pogoji iz tretjega odstavka.

5.

Stran, ki tako območje nadzoruje, ga, kolikor je to mogoče, označi z znaki, o katerih se dogovori z drugo stranjo in ki so nameščeni tam, kjer so jasno vidni, zlasti na območju, ki obdaja tak kraj, mejah tega kraja ter glavnih cestah.

6.

Če se bojevanje približuje demilitariziranemu območju in so se strani v spopadu tako dogovorile, nobena od njih ne sme tega območja uporabljati za namene, povezane z izvajanjem vojaških operacij, ali enostransko preklicati njegovega statusa.

7.

Če ena od strani v spopadu bistveno krši določbe tretjega ali šestega odstavka, se druga stran odveže obveznosti po sporazumu, na podlagi katerega se območju podeljuje status demilitariziranega območja. V takem primeru območje izgubi svoj status, vendar še naprej uživa zaščito po drugih določbah tega protokola in drugih pravilih mednarodnega prava, ki se uporabljajo v oboroženem spopadu.

VI. poglavje

CIVILNA ZAŠČITA

61. člen – Opredelitve in področje uporabe

V tem protokolu izraz:

a)

"civilna zaščita" pomeni opravljanje nekaterih ali vseh spodaj navedenih humanitarnih nalog z namenom zaščititi civilno prebivalstvo pred nevarnostmi sovražnosti ali nesreč, mu pomagati, da si opomore od njihovega neposrednega učinka, in zagotoviti pogoje, potrebne za njegovo preživetje. Te naloge so:

(i) opozarjanje;

(ii) evakuacija;

(iii) upravljanje zaklonišč;

(iv) izvajanje ukrepov zatemnitve;

(v) reševanje;

(vi) zdravstvene storitve, vključno s prvo pomočjo, in verska pomoč;

(vii) protipožarna obramba;

(viii) odkrivanje in označevanje območij nevarnosti;

(ix) dekontaminacija in podobni zaščitni ukrepi;

(x) zagotavljanje nastanitve in oskrbe v nujnih primerih;

(xi) pomoč pri ponovni vzpostavitvi in vzdrževanju reda na prizadetih območjih v nujnih primerih;

(xii) zagotavljanje nujno potrebnih javnih služb v nujnih primerih;

(xiii) pokop mrtvih v nujnih primerih;

(xiv) pomoč pri ohranjanju dobrin, ki so nujne za preživetje;

(xv) dopolnilne dejavnosti, ki so potrebne zaradi izvajanja katere koli od navedenih nalog, vključno z načrtovanjem in organizacijo, a ne omejeno nanju;

b)

"organizacije civilne zaščite" pomeni ustanove in druge enote, ki so jih vzpostavile ali odobrile pristojne oblasti strani v spopadu, da opravljajo katero koli od nalog iz pododstavka a, in ki so dodeljene in namenjene izključno za opravljanje teh nalog;

c)

"osebje" organizacij civilne zaščite pomeni osebe, ki jih stran v spopadu določi izključno za opravljanje nalog iz pododstavka a, vključno z osebjem, ki ga pristojne oblasti te strani določijo izključno za upravljanje teh organizacij;

d)

"materialna sredstva" organizacij civilne zaščite pomeni opremo, sredstva za oskrbo in prevozna sredstva, ki jih uporabljajo te organizacije za opravljanje nalog iz pododstavka a.

62. člen – Splošna zaščita

1.

Civilne organizacije civilne zaščite in njihovo osebje se spoštujejo in zaščitijo ob upoštevanju določb tega protokola, zlasti tega oddelka. Upravičeni so do opravljanja svojih nalog civilne zaščite, razen v primeru vojaške nujnosti.

2.

Določbe prvega odstavka se uporabljajo tudi za civilne osebe, ki se odzovejo na poziv pristojnih oblasti in opravljajo naloge civilne zaščite pod njihovim vodstvom, čeprav niso člani civilnih organizacij civilne zaščite.

3.

Zgradbe in materialna sredstva, ki se uporabljajo za namene civilne zaščite, in zaklonišča za civilno prebivalstvo ureja 52. člen. Dobrine, ki se uporabljajo za civilno zaščito, lahko uniči ali uporablja za druge namene samo stran, ki ji pripadajo.

63. člen – Civilna zaščita na okupiranih ozemljih

1.

Civilne organizacije civilne zaščite na okupiranih ozemljih prejmejo od oblasti vse potrebno za opravljanje svojih nalog. Njihovo osebje se nikakor ne sme prisiliti, da opravlja dejavnosti, ki bi ovirale pravilno opravljanje teh nalog. Okupacijska sila ne sme tako spremeniti strukture ali osebja takih organizacij, da bi to lahko ogrozilo učinkovito opravljanje njihovih nalog. Od takih organizacij se ne zahteva, da dajo prednost državljanom ali interesom te sile.

2.

Okupacijska sila ne sme priganjati, siliti ali napeljevati civilnih organizacij civilne zaščite, da opravljajo svoje naloge tako, da bi to škodovalo interesom civilnega prebivalstva.

3.

Okupacijska sila lahko osebje civilne zaščite razoroži zaradi varnosti.

4.

Okupacijska sila ne sme uporabljati za druge namene ali zaseči zgradb ali materialnih sredstev, ki pripadajo civilnim organizacijam civilne zaščite ali jih te uporabljajo, če bi to škodilo civilnemu prebivalstvu.

5.

Če se splošno pravilo iz četrtega odstavka še naprej spoštuje, okupacijska sila lahko zaseže te vire ali jih uporablja za druge namene ob upoštevanju teh pogojev:

a)

zgradbe ali materialna sredstva so potrebni za druge potrebe civilnega prebivalstva;

b)

zaseg ali sprememba namena traja le, dokler je to nujno potrebno.

6.

Okupacijska sila ne sme uporabiti za druge namene ali zaseči skladišč, ki so na voljo za uporabo civilnemu prebivalstvu ali jih civilno prebivalstvo potrebuje.

64. člen – Civilne organizacije civilne zaščite nevtralnih ali drugih držav, ki niso strani v spopadu, in mednarodne organizacije za usklajevanje

1.

62., 63., 65. in 66. člen se uporabljajo tudi za osebje in materialna sredstva civilnih organizacij civilne zaščite nevtralnih ali drugih držav, ki niso strani v spopadu, ki opravljajo naloge civilne zaščite iz 61. člena na ozemlju strani v spopadu z njenim soglasjem in pod njenim nadzorom. Uradno obvestilo o taki pomoči se čim prej pošlje vsaki nasprotni strani, na katero se to nanaša. Taka dejavnost se nikakor ne šteje za vmešavanje v spopad. Opravlja se ob upoštevanju varnostnih interesov teh strani v spopadu.

2.

Strani v spopadu, ki prejemajo pomoč iz prvega odstavka, in visoke pogodbenice, ki jo odobrijo, po potrebi omogočijo mednarodno usklajevanje takih dejavnosti civilne zaščite. V takih primerih se za ustrezne mednarodne organizacije uporabljajo določbe tega poglavja.

3.

Okupacijska sila na okupiranih ozemljih ne dovoli dejavnosti civilnih organizacij civilne zaščite nevtralnih ali drugih držav, ki niso strani v spopadu, in mednarodnih organizacij za usklajevanje, ali jih omeji samo, če lahko zagotovi ustrezno opravljanje nalog civilne zaščite z lastnimi viri ali viri na okupiranem ozemlju.

65. člen – Prenehanje zaščite

1.

Zaščita, do katere so upravičeni civilne organizacije civilne zaščite, njihovo osebje, zgradbe, zaklonišča in materialna sredstva, ne preneha, razen če poleg opravljanja svojih nalog storijo ali se uporabljajo za sovražniku škodljiva dejanja. Zaščita lahko preneha šele po tem, ko ni bilo upoštevano dano opozorilo, v katerem je v vseh ustreznih primerih določen razumen časovni rok.

2.

Za sovražniku škodljivo dejanje se ne šteje:

a)

če se naloge civilne zaščite opravljajo pod vodstvom ali nadzorom vojaških oblasti;

b)

če civilno osebje civilne zaščite pri opravljanju nalog civilne zaščite sodeluje z vojaškim osebjem ali se nekaj vojaškega osebja dodeli civilnim organizacijam civilne zaščite;

c)

če opravljanje nalog civilne zaščite naključno koristi vojaškim žrtvam, zlasti tistim, ki ne sodelujejo v boju.

3.

Prav tako se za sovražniku škodljivo dejanje ne šteje, če civilno osebje civilne zaščite nosi lahko osebno orožje zaradi vzdrževanja reda ali zaradi samoobrambe. Strani v spopadu na območjih, kjer poteka ali bo verjetno potekalo kopensko bojevanje, izvedejo ustrezne ukrepe za omejitev orožja na kratkocevno orožje, kot so pištole ali revolverji, in tako pomagajo pri razlikovanju med osebjem civilne zaščite in borci. Čeprav na takih območjih osebje civilne zaščite nosi drugo lahko osebno orožje, se kljub temu spoštuje in zaščiti, takoj ko se prepozna kot tako.

4.

Dejstvo, da so civilne organizacije civilne zaščite organizirane po vojaškem zgledu in je služenje v njih obvezno, jim ne odvzema zaščite po tem poglavju.

66. člen – Identifikacija

1.

Vsaka stran v spopadu si prizadeva zagotoviti, da je izključno med opravljanjem nalog civilne zaščite mogoče prepoznati njene organizacije civilne zaščite, njihovo osebje, zgradbe in materialna sredstva. Zaklonišča, ki se zagotovijo civilnemu prebivalstvu, morajo biti podobno prepoznavna.

2.

Vsaka stran v spopadu si prizadeva tudi sprejeti in izvajati načine in postopke, ki bodo omogočili prepoznavanje civilnih zaklonišč, osebja civilne zaščite, zgradb in materialnih sredstev, na katerih je mednarodni razpoznavni znak civilne zaščite.

3.

Na okupiranih ozemljih in območjih, kjer poteka ali bo verjetno potekalo bojevanje, se civilno osebje civilne zaščite prepoznava na podlagi mednarodnega razpoznavnega znaka civilne zaščite in identifikacijske izkaznice, ki potrjuje njihov status.

4.

Mednarodni razpoznavni znak civilne zaščite za zaščito organizacij civilne zaščite, njihovega osebja, zgradb in materialnih sredstev ter civilnih zaklonišč je enakokraki moder trikotnik na oranžni podlagi.

5.

Strani v spopadu se lahko dogovorijo, da poleg razpoznavnega znaka uporabljajo razpoznavna znamenja za identifikacijo civilne zaščite.

6.

Uporabo določb prvega do četrtega odstavka ureja V. poglavje priloge 1 k temu protokolu.

7.

V miru se znak, opisan v četrtem odstavku, s soglasjem pristojnih državnih oblasti lahko uporablja za identifikacijo civilne zaščite.

8.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu sprejmejo potrebne ukrepe za nadzor nad uporabo mednarodnega razpoznavnega znaka civilne zaščite, da preprečijo in zatrejo njegovo zlorabo.

9.

Identifikacijo zdravstvenega in verskega osebja civilne zaščite, zdravstvenih enot civilne zaščite in zdravstvenih prevozov civilne zaščite ureja 18. člen.

67. člen – Pripadniki oboroženih sil in vojaške enote, ki so dodeljeni organizacijam civilne zaščite

1.

Pripadniki oboroženih sil in vojaške enote, ki so dodeljeni organizacijam civilne zaščite, se spoštujejo in zaščitijo pod pogojem:

a)

da so tako osebje in take enote stalno dodeljeni in namenjeni izključno za opravljanje nalog iz 61. člena;

b)

da tako osebje, če je tako dodeljeno, med spopadom ne opravlja nobenih drugih vojaških nalog;

c)

da se tako osebje jasno razlikuje od drugih pripadnikov oboroženih sil tako, da nosi dobro viden mednarodni razpoznavni znak civilne zaščite, ki je primerno velik, in ima identifikacijsko izkaznico iz V. poglavja priloge 1 k temu protokolu, ki potrjuje njihov status;

d)

da so tako osebje in take enote opremljeni le z lahkim osebnim orožjem zaradi vzdrževanja reda ali zaradi samoobrambe. V takem primeru se uporabljajo določbe tretjega odstavka 65. člena;

e)

da tako osebje neposredno ne sodeluje v sovražnostih in poleg opravljanja svojih nalog civilne zaščite ne opravlja nasprotni strani škodljivih dejanj ali se ne uporablja za opravljanje takih dejanj;

f)

da tako osebje in take enote opravljajo svoje naloge civilne zaščite le na državnem ozemlju svoje strani.

Kateri koli pripadnik oboroženih sil, ki ga zavezujejo pogoji iz točk a in b, mora upoštevati pogoje iz točke e.

2.

Pripadniki vojaškega osebja, ki služijo v organizacijah civilne zaščite in padejo v roke nasprotni strani, so vojni ujetniki. Na okupiranem ozemlju po potrebi opravljajo naloge civilne zaščite samo, če je to v korist civilnega prebivalstva na tem ozemlju, pod pogojem, da se sami prostovoljno javijo za opravljanje teh nalog, če je tako delo nevarno.

3.

Zgradbe in večji deli opreme ter prevozna sredstva vojaških enot, ki so dodeljene organizacijam civilne zaščite, so jasno označeni z mednarodnim razpoznavnim znakom civilne zaščite. Ta znak naj bo primerno velik.

4.

Če materialna sredstva in zgradbe vojaških enot, ki so stalno dodeljene organizacijam civilne zaščite in namenjene izključno za opravljanje nalog civilne zaščite, padejo v roke nasprotne strani, zanje velja vojno pravo. Dokler se potrebujejo za opravljanje nalog civilne zaščite, se ne smejo uporabiti za druge namene kot za namene civilne zaščite, razen zaradi vojaške nujnosti in če so bili prej sprejeti ukrepi za ustrezno zadovoljitev potreb civilnega prebivalstva.

II. ODDELEK

POMOČ ZA CIVILNO PREBIVALSTVO

68. člen – Področje uporabe

Določbe tega oddelka se uporabljajo za civilno prebivalstvo, kot je opredeljeno v tem protokolu, in dopolnjujejo 23., 55., 59., 60., 61. in 62. člen ter druge ustrezne določbe IV. konvencije.

69. člen – Osnovne potrebe na okupiranih ozemljih

1.

Poleg nalog, navedenih v 55. členu IV. konvencije, v zvezi s hrano ter zdravili in medicinskimi pripomočki okupacijska sila z vsemi razpoložljivimi sredstvi in brez razlikovanja zagotavlja tudi oblačila, posteljnino, zaklonišča, druge potrebščine, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva na okupiranem ozemlju, in predmete, ki so potrebni za opravljanje verskih obredov.

2.

Akcije pomoči za civilno prebivalstvo na okupiranih ozemljih, ki jih urejajo 59., 60., 61., 62., 108., 109., 110. in 111. člen IV. konvencije ter 71. člen tega protokola, se izvedejo brez odlašanja.

70. člen – Akcije pomoči

1.

Če civilno prebivalstvo katerega koli ozemlja, ki je pod nadzorom strani v spopadu in ni okupirano ozemlje, ni ustrezno preskrbljeno s potrebščinami iz 69. člena, se izvedejo akcije pomoči, ki so humanitarne in nepristranske ter se vodijo brez razlikovanja ob upoštevanju dogovora med stranmi, ki so udeležene v takih akcijah pomoči. Ponudbe za tako pomoč se ne štejejo za vmešavanje v oboroženi spopad ali za dejanje, ki ni prijateljsko. Pri razdeljevanju pošiljk pomoči imajo prednost osebe, kot so otroci, nosečnice, porodnice in doječe matere, ki se jim po IV. konvenciji ali tem protokolu priznajo posebne ugodnosti ali posebna zaščita.

2.

Strani v spopadu in vsaka visoka pogodbenica dovolijo in omogočijo hiter in nemoten prehod pošiljk pomoči, opreme in osebja, ki se zagotovijo v skladu s tem oddelkom, tudi če je taka pomoč namenjena civilnemu prebivalstvu nasprotne strani.

3.

Strani v spopadu in vsaka visoka pogodbenica, ki dovolijo prehod pošiljk pomoči, opreme in osebja v skladu z drugim odstavkom:

a)

imajo pravico predpisati tehnična pravila, v skladu s katerimi se prehod dovoli, vključno s pregledom;

b)

lahko kot pogoj za tako dovolitev zahtevajo, da razdeljevanje te pomoči na kraju samem nadzoruje sila zaščitnica;

c)

nikakor ne uporabijo pošiljk pomoči za druge namene niti jih ne zadržujejo, razen v nujnih primerih za korist civilnega prebivalstva.

4.

Strani v spopadu zaščitijo pošiljke pomoči in omogočijo njihovo hitro razdelitev.

5.

Strani v spopadu in vsaka visoka pogodbenica, na katero se to nanaša, spodbujajo in omogočajo učinkovito mednarodno usklajevanje akcij pomoči iz prvega odstavka.

71. člen – Osebje, ki sodeluje v akcijah pomoči

1.

Osebje za pomoč je po potrebi lahko del pomoči, ki se zagotovi v vsaki akciji pomoči, zlasti pri prevozih in razdeljevanju pošiljk pomoči; sodelovanje takega osebja odobri stran v spopadu, na ozemlju katere bo opravljalo svoje naloge.

2.

Tako osebje se spoštuje in zaščiti.

3.

Vsaka stran pri prejemu pošiljk pomoči v največjem možnem obsegu pomaga osebju za pomoč iz prvega odstavka pri opravljanju nalog pomoči. Dejavnosti osebja za pomoč se lahko omejijo ali se njegovo gibanje začasno omeji le zaradi vojaške nujnosti.

4.

Osebje za pomoč nikakor ne sme preseči svojih nalog po tem protokolu. Zlasti mora upoštevati varnostne zahteve strani, na ozemlju katere opravlja svoje naloge. Naloge katerega koli člana osebja, ki ne spoštuje teh pogojev, se lahko prekinejo.

III. ODDELEK

RAVNANJE Z OSEBAMI, KI SO V ROKAH STRANI V SPOPADU

I. poglavje

PODROČJE UPORABE TER ZAŠČITA OSEB IN OBJEKTOV

72. člen – Področje uporabe

Določbe tega oddelka dopolnjujejo pravila o humanitarni zaščiti civilnih oseb in civilnih objektov, ki so v rokah strani v spopadu, iz IV. konvencije, zlasti njenega I. in III. dela, ter druga veljavna pravila mednarodnega prava v zvezi z zaščito temeljnih človekovih pravic med mednarodnim oboroženim spopadom.

73. člen – Begunci in osebe brez državljanstva

Osebe, ki so se pred začetkom sovražnosti štele za osebe brez državljanstva ali za begunce v skladu z ustreznimi mednarodnimi akti, ki so jih sprejele strani, ali v skladu z notranjo zakonodajo države, v katero so pribežale, ali države, v kateri prebivajo, se vedno in brez razlikovanja štejejo za zaščitene osebe v smislu I. in III. dela IV. konvencije.

74. člen – Ponovno združenje razkropljenih družin

Visoke pogodbenice in strani v spopadu na vse možne načine olajšajo ponovno združenje družin, katerih člani so se razkropili zaradi oboroženih spopadov, in predvsem spodbujajo delo humanitarnih organizacij, ki opravljajo to nalogo, v skladu z določbami konvencij in tega protokola ter v skladu s svojimi predpisi o varnosti.

75. člen – Temeljna jamstva

1.

Z osebami, na katere vplivajo razmere iz 1. člena tega protokola, so v rokah strani v spopadu in ne uživajo ugodnejše obravnave po konvencijah ali tem protokolu, se vedno ravna človeško in uživajo najmanj zaščito, ki jo zagotavlja ta člen, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero ali versko prepričanje, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženjsko stanje, rojstvo ali drugo okoliščino ali kakršno koli drugo podobno merilo. Vsaka stran spoštuje osebnost, čast, prepričanja in verske običaje vsake take osebe.

2.

Ta dejanja so vedno in povsod prepovedana ne glede na to, ali jih storijo civilne ali vojaške osebe:

a)

nasilje nad življenjem, zdravjem ter telesnim in duševnim dobrim počutjem ljudi, zlasti:

i)

umor;

ii)

mučenje vseh vrst, telesno ali duševno;

iii)

telesno kaznovanje in

iv)

pohabljanje;

b)

napad na osebno dostojanstvo, še posebej zaničevalno in poniževalno ravnanje, prisilna prostitucija in kakršno koli nespodobno dejanje;

c)

jemanje talcev;

d)

skupinsko kaznovanje in

e)

grožnje s storitvijo katerega koli od navedenih dejanj.

3.

Vsaka oseba, ki je prijeta, pridržana ali internirana zaradi dejanj, povezanih z oboroženim spopadom, je v jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za take ukrepe. Take osebe, razen če so prijete ali pridržane zaradi kaznivih ravnanj, se čim prej in vsekakor izpustijo takoj, ko prenehajo okoliščine, ki upravičujejo prijetje, pridržanje ali internacijo.

4.

Oseba, za katero se ugotovi, da je kriva kaznivega ravnanja, povezanega z oboroženim spopadom, se obsodi in kaznuje samo na podlagi sodbe nepristranskega in pravilno ustanovljenega sodišča, ki spoštuje splošno priznana načela rednega sodnega postopka, ki vključujejo:

a)

postopek zagotavlja, da je obdolženec brez odlašanja obveščen o podrobnostih kršitve, ki naj bi jo storil, in da se mu pred in med sojenjem zagotovijo vse potrebne pravice in sredstva za obrambo;

b)

nihče ne sme biti obsojen za kršitev, razen na podlagi osebne kazenske odgovornosti;

c)

nihče ne sme biti obtožen ali obsojen zaradi kaznivega dejanja ali opustitve, ki v času storitve po zanj veljavnem notranjem ali mednarodnem pravu nista pomenila kaznivega dejanja; prav tako se ne sme izreči hujša kazen od tiste, ki se je uporabljala v času storitve kršitve; če se po storitvi kršitve z zakonom predpiše milejša kazen, se storilcu izreče ta kazen;

d)

vsakdo, ki je obdolžen kršitve, velja za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže krivda v skladu z zakonom;

e)

vsakdo, ki je obdolžen kršitve, ima pravico, da se mu sodi v njegovi prisotnosti;

f)

nihče se ne sme prisiliti, da se izpove zoper samega sebe ali prizna krivdo;

g)

vsakdo, ki je obdolžen kršitve, ima pravico zaslišati priče, ki pričajo proti njemu, ali zahtevati, da se te priče zaslišijo, in si zagotoviti navzočnost in zaslišanje prič, ki pričajo njemu v prid, pod enakimi pogoji kot pri pričah, ki pričajo proti njemu;

h)

ista stran ne sme nikogar preganjati ali kaznovati zaradi kršitve, v zvezi s katero mu je bila prej po istem zakonu in istem postopku izrečena pravnomočna oprostilna ali obsodilna sodba;

i)

vsakdo, ki je preganjan zaradi kršitve, ima pravico, da se mu sodba javno izreče, in

j)

obsojena oseba je ob izreku sodbe poučena o pravnih in drugih sredstvih, ki so ji na voljo, in o rokih, v katerih lahko ta sredstva uporabi.

5.

Ženske, ki jim je bila prostost omejena zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, so zaprte v prostorih, ki so ločeni od prostorov, v katerih so moški. So pod neposrednim nadzorom žensk. Priprte ali internirane družine so, kadar koli je to mogoče, zaprte v istem kraju in nastanjene kot družinske skupnosti.

6.

Osebe, ki so prijete, pridržane ali internirane zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, uživajo zaščito po tem členu tudi po koncu oboroženega spopada, in sicer do svoje dokončne osvoboditve, repatriacije ali ponovne nastanitve.

7.

Da bi se izognili vsakemu dvomu glede pregona oseb, ki so obdolžene vojnih hudodelstev ali hudodelstev zoper človečnost, in glede sojenja tem osebam, se uporabljajo ta načela:

a)

osebe, ki so obdolžene takih hudodelstev, se morajo privesti zaradi pregona in sojenja v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava in

b)

vse take osebe, ki ne uživajo ugodnejše obravnave po konvencijah ali tem protokolu, so deležne obravnave, ki jo zagotavlja ta člen, ne glede na to, ali hudodelstva, ki so jih obdolžene, pomenijo hude kršitve konvencij ali tega protokola.

8.

Nobena določba tega člena se ne sme razlagati tako, da omejuje ali posega v katero koli drugo ugodnejšo določbo, ki osebam iz prvega odstavka zagotavlja večjo zaščito, po katerih koli veljavnih pravilih mednarodnega prava.

II. poglavje

UKREPI ZA ZAŠČITO ŽENSK IN OTROK

76. člen – Zaščita žensk

1.

Ženske se še posebej spoštujejo in zlasti zaščitijo pred posilstvom, prisilno prostitucijo in katero koli drugo obliko nespodobnega dejanja.

2.

Nosečnice in matere z majhnimi, od njih odvisnimi otroki, ki so prijete, pridržane ali internirane zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, imajo pri obravnavi nedvomno prednost.

3.

Strani v spopadu si kar najbolj prizadevajo, da se nosečnicam ali materam z majhnimi, od njih odvisnimi otroki za kršitev, povezano z oboroženim spopadom, ne izreče smrtna kazen. Smrtna kazen se pri teh ženskah, ki storijo tako kršitev, ne izvrši.

77. člen – Zaščita otrok

1.

Otroci se še posebej spoštujejo in zaščitijo pred kakršnim koli nespodobnim dejanjem. Strani v spopadu jim zagotovijo oskrbo in pomoč, ki jo potrebujejo zaradi svoje starosti ali drugega razloga.

2.

Strani v spopadu sprejmejo vse izvedljive ukrepe, da otroci, ki še niso dopolnili petnajst let, neposredno ne sodelujejo v sovražnostih, in se predvsem vzdržijo njihovega rekrutiranja v svoje oborožene sile. Strani v spopadu si pri rekrutiranju oseb, ki so dopolnile petnajst let, niso pa še dopolnile osemnajst let, prizadevajo najprej rekrutirati najstarejše med njimi.

3.

Če otroci, ki še niso dopolnili petnajst let, kljub določbam drugega odstavka izjemoma neposredno sodelujejo v sovražnostih in padejo v roke nasprotni strani, še naprej uživajo posebno zaščito, ki jo zagotavlja ta člen, ne glede na to, ali so vojni ujetniki ali ne.

4.

Če so otroci prijeti, pridržani ali internirani zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, so zaprti v prostorih, ki so ločeni od prostorov, v katerih so odrasli, razen kadar so družine nastanjene kot družinske skupnosti, kot določa peti odstavek 75. člena.

5.

Za kršitev, povezano z oboroženim spopadom, se pri osebah, ki ob storitvi kršitve še niso dopolnile osemnajst let, smrtna kazen ne izvrši.

78. člen – Preselitev otrok

1.

Nobena stran v spopadu ne sme organizirati preselitve otrok, ki niso njeni državljani, v tujo državo, razen začasno, kadar je to potrebno zaradi nujnih zdravstvenih razlogov ali zdravljenja otrok ali, razen na okupiranem ozemlju, njihove varnosti. Kadar je mogoče najti starše ali zakonite skrbnike, je za tako preselitev potrebno njihovo pisno soglasje. Če staršev ali skrbnikov ni mogoče najti, je za tako preselitev potrebno pisno soglasje oseb, ki so po zakonu ali običaju primarno odgovorne za oskrbo teh otrok. Vsako tako preselitev nadzoruje sila zaščitnica v soglasju s stranjo, ki organizira preselitev, stranjo, ki sprejema otroke, in stranmi, katerih državljani so preseljeni. V vsakem primeru vse strani v spopadu sprejmejo vse izvedljive previdnostne ukrepe, da preselitev ni ogrožena.

2.

Ob vsaki preselitvi v skladu s prvim odstavkom se vsakemu otroku med njegovo odsotnostjo ob upoštevanju želja njegovih staršev zagotovita, kolikor je mogoče, nepretrgana vzgoja in izobraževanje, vključno z versko in moralno vzgojo.

3.

Da bi omogočile lažjo vrnitev otrok, ki so preseljeni v skladu s tem členom, k njihovim družinam in v njihovo državo, oblasti strani, ki organizira preselitev, in po potrebi oblasti države sprejema za vsakega otroka izdelajo izkaznico s fotografijami, ki jo pošljejo osrednji poizvedovalni agenciji Mednarodnega odbora Rdečega križa. Kadar koli je le mogoče in kadar to ne pomeni tveganja za otroka ali mu škoduje, vsaka izkaznica vsebuje te informacije:

a)

otrokov priimek ali priimke;

b)

otrokovo ime ali imena;

c)

otrokov spol;

d)

kraj in datum rojstva (ali če ta datum ni znan, približno starost);

e)

ime in priimek očeta;

f)

ime in priimek ter dekliški priimek matere;

g)

navedbo otrokovega bližnjega sorodnika;

h)

otrokovo državljanstvo;

i)

otrokov materni jezik in morebitne druge jezike, ki jih govori;

j)

naslov otrokove družine;

k)

otrokovo morebitno identifikacijsko številko;

l)

otrokovo zdravstveno stanje;

m)

otrokovo krvno skupino;

n)

morebitne posebne značilnosti;

o)

datum, ko je bil otrok najden, in kraj, kjer je bil najden;

p)

datum, ko je otrok zapustil državo, in kraj, od koder je zapustil državo;

r)

otrokovo morebitno veroizpoved;

s)

sedanji naslov otroka v državi sprejema;

t)

če otrok umre pred svojo vrnitvijo, datum, kraj in okoliščine smrti ter kraj interniranja.

III. poglavje

NOVINARJI

79. člen – Ukrepi za zaščito novinarjev

1.

Novinarji, ki opravljajo nevarne poklicne naloge na območjih oboroženega spopada, se štejejo za civilne osebe v smislu prvega odstavka 50. člena.

2.

Kot taki so zaščiteni po konvencijah in tem protokolu, če ne storijo ničesar, kar bi škodovalo njihovemu statusu civilne osebe, in brez poseganja v pravico vojnih poročevalcev, akreditiranih pri oboroženih silah, do statusa, ki ga zagotavlja 4. točka odstavka A 4. člena III. konvencije.

3.

Dobijo lahko identifikacijsko izkaznico, podobno vzorcu iz priloge II k temu protokolu. Ta izkaznica, ki jo izda vlada države, katere državljan je novinar ali na ozemlju katere prebiva ali v kateri je medij, pri katerem je zaposlen, potrjuje njegov status novinarja.

V. DEL

IZVAJANJE KONVENCIJ IN TEGA PROTOKOLA

I. ODDELEK

SPLOŠNE DOLOČBE

80. člen – Ukrepi za izvajanje

1.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu brez odlašanja sprejmejo vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje svojih obveznosti po konvencijah in tem protokolu.

2.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu dajejo ukaze in navodila, da zagotovijo spoštovanje konvencij in tega protokola, in nadzorujejo njihovo izvajanje.

81. člen – Dejavnosti Rdečega križa in drugih humanitarnih organizacij

1.

Strani v spopadu storijo vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo Mednarodnemu odboru Rdečega križa vse potrebno za opravljanje humanitarnih nalog, ki so mu dodeljene na podlagi konvencij in tega protokola, da zagotovijo zaščito in pomoč žrtvam spopadov; Mednarodni odbor Rdečega križa lahko opravlja tudi druge humanitarne dejavnosti za pomoč tem žrtvam ob soglasju teh strani v spopadu.

2.

Strani v spopadu svojim organizacijam Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca) zagotovijo vse potrebno za opravljanje njihovih humanitarnih nalog za pomoč žrtvam spopada v skladu z določbami konvencij in tega protokola ter temeljnimi načeli Rdečega križa, oblikovanimi na mednarodnih konferencah Rdečega križa.

3.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu na vse možne načine olajšajo zagotavljanje pomoči organizacij Rdečega križa (Rdečega polmeseca, Rdečega leva in sonca) in Lige društev Rdečega križa1 žrtvam spopadov v skladu z določbami konvencij in tega protokola ter temeljnimi načeli Rdečega križa, oblikovanimi na mednarodnih konferencah Rdečega križa.

4.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu, kolikor je to mogoče, zagotavljajo podobne ugodnosti kot iz drugega in tretjega odstavka tudi drugim humanitarnim organizacijam iz konvencij in tega protokola, ki jih strani v spopadu pravilno pooblastijo in ki svoje humanitarne naloge opravljajo v skladu z določbami konvencij in tega protokola.

82. člen – Pravni svetovalci v oboroženih silah

Visoke pogodbenice vedno, strani v spopadu pa med oboroženim spopadom zagotovijo, da so po potrebi na voljo pravni svetovalci, ki svetujejo vojaškim poveljnikom na ustrezni ravni glede uporabe konvencij in tega protokola ter glede ustreznih navodil, ki jih je o tem treba dati oboroženim silam.

83. člen – Širjenje

1.

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo v svojih državah v miru in med oboroženim spopadom čim bolj širile poznavanje besedil konvencij in tega protokola, zlasti da jih bodo vključile v programe vojaškega usposabljanja in spodbujale poznavanje teh besedil med civilnim prebivalstvom, tako da se z njimi lahko seznanijo oborožene sile in civilno prebivalstvo.

2.

Vse vojaške in civilne oblasti, ki med oboroženim spopadom prevzamejo odgovornost v zvezi z uporabo konvencij in tega protokola, se v celoti seznanijo z njihovimi besedili.

84. člen – Pravila uporabe

Visoke pogodbenice si prek depozitarja, in če je to primerno, prek sil zaščitnic čim prej izmenjajo uradne prevode tega protokola ter zakone in predpise, ki jih lahko sprejmejo za zagotavljanje njegove uporabe.

II. ODDELEK

KAZNOVANJE KRŠITEV KONVENCIJ IN TEGA PROTOKOLA

85. člen – Kaznovanje kršitev tega protokola

1.

Določbe konvencij, ki se nanašajo na kaznovanje kršitev in hudih kršitev ter jih dopolnjuje ta oddelek, se uporabljajo za kaznovanje kršitev in hudih kršitev tega protokola.

2.

Dejanja, ki so v konvencijah opisana kot hude kršitve, so hude kršitve tega protokola, če so storjena zoper osebe, ki so v rokah nasprotne strani in so zaščitene po 44., 45. in 73. členu tega protokola, ali zoper ranjence, bolnike in brodolomce nasprotne strani, ki so zaščiteni po tem protokolu, ali zoper zdravstveno ali versko osebje, zdravstvene enote ali zdravstvena prevozna sredstva, ki so pod nadzorom nasprotne strani in so zaščiteni po tem protokolu.

3.

Poleg hudih kršitev iz 11. člena se za hude kršitve tega protokola štejejo ta dejanja, kadar so storjena naklepno in v nasprotju z ustreznimi določbami tega protokola ter povzročijo smrt ali hudo telesno poškodbo ali okvaro zdravja:

a)

napad na civilno prebivalstvo ali posamezne civilne osebe;

b)

napad brez izbire cilja, ki prizadene civilno prebivalstvo ali civilne objekte, ob zavedanju, da bo tak napad povzročil čezmerno izgubo življenj, poškodbe civilnih oseb ali škodo na civilnih objektih, kot to določa točka iii pododstavka a drugega odstavka 57. člena;

c)

napad na gradnje ali objekte, v katerih so nevarne sile, ob zavedanju, da bo tak napad povzročil čezmerno izgubo življenj, poškodbe civilnih oseb ali škodo na civilnih objektih, kot to določa točka iii pododstavka a drugega odstavka 57. člena;

d)

napad na nebranjene kraje in demilitarizirana območja;

e)

napad na osebo ob zavedanju, da ta oseba ne sodeluje v boju;

f)

perfidna uporaba razpoznavnih znakov rdeči križ, rdeči polmesec ali rdeči lev in sonce ali drugih zaščitnih znakov, ki so priznani po konvencijah ali tem protokolu, v nasprotju s 37. členom.

4.

Poleg hudih kršitev iz prejšnjih odstavkov in konvencij se za hude kršitve tega protokola štejejo ta dejanja, kadar so storjena naklepno ter v nasprotju s konvencijami in tem protokolom:

a)

okupacijska sila premesti del svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga okupira, ali deportira ali premesti znotraj ali zunaj okupiranega ozemlja vse prebivalstvo ali del prebivalstva tega ozemlja v nasprotju z 49. členom IV. konvencije;

b)

neupravičeno odlašanje repatriacije vojnih ujetnikov ali civilnih oseb;

c)

rasno razlikovanje ter drugo nečloveško in poniževalno ravnanje, ki vključuje napad na osebno dostojanstvo, na podlagi rasne diskriminacije;

d)

napad na jasno prepoznavne zgodovinske spomenike, umetniška dela ali svetišča, ki so kulturna in duhovna dediščina naroda in jim je bila podeljena posebna zaščita s posebnim sporazumom, na primer v okviru pristojne mednarodne organizacije, pri čemer tak napad povzroči njihovo obsežno uničenje, kadar ni dokazov o tem, da nasprotna stran krši pododstavek b 53. člena, in kadar taki zgodovinski spomeniki, umetniška dela in svetišča niso v neposredni bližini vojaških ciljev;

e)

odvzem pravice do poštenega in rednega sojenja osebi, ki je zaščitena po konvencijah, ali osebi iz drugega odstavka tega člena.

5.

Brez poseganja v uporabo konvencij in tega protokola se hude kršitve teh aktov štejejo za vojna hudodelstva.

86. člen – Neukrepanje

1.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu kaznujejo hude kršitve in sprejmejo potrebne ukrepe, da zatrejo vse druge kršitve konvencij ali tega protokola, ki nastanejo zaradi neukrepanja, kadar bi bilo po dolžnosti treba ukrepati.

2.

Dejstvo, da je kršitev konvencij ali tega protokola storil podrejeni, njegovih nadrejenih ne odveže kazenske ali disciplinske odgovornosti, če so to vedeli ali imeli informacije, na podlagi katerih bi v takratnih okoliščinah lahko sklepali, da je podrejeni storil ali bo storil tako kršitev, in niso sprejeli vseh izvedljivih ukrepov, ki so v njihovi moči, da bi kršitev preprečili ali jo kaznovali.

87. člen – Dolžnost poveljnikov

1.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu od vojaških poveljnikov zahtevajo, da v zvezi s pripadniki oboroženih sil pod njihovim poveljstvom in drugimi osebami pod njihovim nadzorom preprečijo in po potrebi zatrejo kršitve konvencij in tega protokola ter jih prijavijo pristojnim oblastem.

2.

Da bi preprečile in zatrle kršitve, visoke pogodbenice in strani v spopadu zahtevajo, da poveljniki v skladu s svojo ravnijo odgovornosti zagotovijo, da so pripadniki oboroženih sil, ki so pod njihovim poveljstvom, seznanjeni s svojimi obveznostmi po konvencijah in tem protokolu.

3.

Visoke pogodbenice in strani v spopadu zahtevajo, da vsak poveljnik, ki ve, da bodo njegovi podrejeni ali osebe pod njegovim nadzorom storile ali so storile kršitev konvencij ali tega protokola, sprejme ukrepe, ki so potrebni za preprečitev teh kršitev konvencij ali protokola, in po potrebi disciplinsko ali kazensko ukrepa proti kršiteljem.

88. člen – Vzajemna pomoč v kazenskih zadevah

1.

Visoke pogodbenice druga drugi kar najbolj pomagajo v zvezi s kazenskimi postopki, uvedenimi zaradi hudih kršitev konvencij ali tega protokola.

2.

Visoke pogodbenice sodelujejo pri izročitvi oseb ob upoštevanju pravic in obveznosti, ki jih določajo konvencije in prvi odstavek 85. člena tega protokola, in kadar okoliščine to dopuščajo. Ustrezno upoštevajo prošnjo države, na ozemlju katere je bila storjena domnevna kršitev.

3.

V vseh primerih se uporablja pravo zaprošene visoke pogodbenice.

Določbe prejšnjega odstavka ne vplivajo na obveznosti na podlagi določb katere koli druge dvostranske ali večstranske mednarodne pogodbe, ki v celoti ali delno ureja ali bo urejala področje vzajemne pomoči v kazenskih zadevah.

89. člen – Sodelovanje

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo pri hudih kršitvah konvencije ali tega protokola ukrepale skupaj ali posamično v sodelovanju z Organizacijo združenih narodov in v skladu z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov.

90. člen – Mednarodna komisija za ugotavljanje dejstev

1.

a)

Ustanovi se mednarodna komisija za ugotavljanje dejstev (v nadaljnjem besedilu: komisija), ki jo sestavlja petnajst članov z velikim moralnim ugledom in priznano nepristranskostjo.

b)

Ko se najmanj dvajset visokih pogodbenic dogovori, da sprejemajo pristojnosti komisije v skladu z drugim odstavkom, depozitar skliče sestanek predstavnikov teh visokih pogodbenic, da izvolijo člane komisije; nato tak sestanek skliče vsakih pet let. Predstavniki na sestanku volijo člane komisije s tajnim glasovanjem o osebah s seznama, na katerega lahko vsaka od teh visokih pogodbenic imenuje po eno osebo.

c)

Člani komisije delujejo v svojem imenu in opravljajo funkcijo do izvolitve novih članov na naslednjem sestanku.

d)

Visoke pogodbenice pri volitvah zagotovijo, da so osebe, ki bodo izvoljene v komisijo, ustrezno usposobljene in da je v komisiji kot celoti zagotovljena pravična geografska zastopanost.

e)

Če se kakšno mesto izprazni, ga zapolni komisija sama ob upoštevanju določb prejšnjih pododstavkov.

f)

Depozitar da komisiji na voljo potrebne upravne zmogljivosti za opravljanje njenih nalog.

2.

a)

Visoke pogodbenice lahko ob podpisu ali ratifikaciji tega protokola ali pristopu k njemu ali kadar koli pozneje izjavijo, da v zvezi s katero koli drugo visoko pogodbenico, ki sprejme enako obveznost, ipso facto in brez posebnega sporazuma priznavajo pristojnost komisije, da preveri obtožbe te druge pogodbenice, kot jo za to pooblašča ta člen.

b)

Zgoraj navedene izjave se deponirajo pri depozitarju, ki pošlje kopije visokim pogodbenicam.

c)

Komisija je pristojna, da:

i)

razišče vsa dejstva, ki domnevno pomenijo hudo kršitev, kot jo določajo konvencije in ta protokol, ali drugo hudo kršitev konvencij ali tega protokola;

ii)

s svojimi dobrimi uslugami spodbudi ponovno spoštovanje konvencij in tega protokola.

d)

V drugih primerih komisija začne preiskavo na zahtevo strani v spopadu le s soglasjem druge strani ali drugih strani, na katere se to nanaša.

e)

Ob upoštevanju navedenih določb tega odstavka se določbe 52. člena I. konvencije, 53. člena II. konvencije, 132. člena III. konvencije in 149. člena IV. konvencije še naprej uporabljajo za vsako domnevno kršitev konvencij, njihova uporaba pa se razširi tudi na vsako domnevno kršitev tega protokola.

3.

a)

Če se strani ne dogovorijo drugače, vse preiskave opravi senat sedmih članov, ki ga sestavlja:

i)

pet članov komisije, ki niso državljani nobene od strani v spopadu; imenuje jih predsednik komisije na podlagi pravične geografske zastopanosti po posvetovanju s stranmi v spopadu;

ii)

dva ad hoc člana, ki nista državljana nobene od strani v spopadu, pri čemer vsaka stran imenuje po enega člana.

b)

Predsednik komisije po prejemu zahteve za preiskavo določi ustrezen rok za vzpostavitev senata. Če kateri od ad hoc članov ni imenovan v tem roku, predsednik takoj imenuje dodatnega člana ali člane komisije, kot je potrebno, da se dopolni število članov senata.

4.

a)

Senat, ki je vzpostavljen na podlagi tretjega odstavka, da opravi preiskavo, povabi strani v spopadu, da mu pomagajo in predložijo dokaze. Senat lahko poišče tudi druge dokaze, za katere meni, da so primerni, in opravi preiskavo na kraju samem.

b)

Vsi dokazi se v celoti razkrijejo stranem, ki imajo pravico, da komisiji sporočijo svoje pripombe v zvezi z njimi.

c)

Vsaka stran ima pravico izpodbijati take dokaze.

5.

a)

Komisija stranem predloži poročilo senata o ugotovljenih dejstvih skupaj s priporočili, za katera meni, da so primerna.

b)

Če senat ne more zagotoviti zadostnih dokazov za nepristransko ugotovitev dejstev, komisija navede razloge, zakaj to ni bilo mogoče.

c)

Komisija svojih ugotovitev javno ne objavi, razen če so jo vse strani v spopadu zaprosile, naj to stori.

6.

Komisija določi svoja pravila, vključno s pravili o predsedovanju komisiji in predsedovanju senatu. Ta pravila zagotavljajo, da se naloge predsednika komisije stalno opravljajo in da jih pri preiskavi opravlja oseba, ki ni državljan strani v spopadu.

7.

Upravni stroški komisije se krijejo s prispevki visokih pogodbenic, ki so dale izjave v skladu z drugim odstavkom, in s prostovoljnimi prispevki. Stran ali strani v spopadu, ki zahtevajo preiskavo, vnaprej založijo potrebna sredstva za kritje stroškov, ki jih ima senat, stran ali strani, zoper katere so podane obtožbe, pa jim ta sredstva povrnejo v višini petdesetih odstotkov stroškov senata. Če so senatu podane nasprotne obtožbe, vsaka stran vnaprej založi petdeset odstotkov potrebnih sredstev.

91. člen – Odgovornost

Stran v spopadu, ki krši določbe konvencij ali tega protokola, mora plačati odškodnino, če je to potrebno. Odgovorna je za vsa dejanja, ki jih storijo osebe, ki so del njenih oboroženih sil.

VI. DEL

KONČNE DOLOČBE

92. člen – Podpis

Ta protokol je na voljo za podpis pogodbenicam konvencij šest mesecev po podpisu sklepne listine in ostaja na voljo za podpis 12 mesecev.

93. člen – Ratifikacija

Ta protokol se čim prej ratificira. Listine o ratifikaciji se deponirajo pri Švicarskem zveznem svetu, depozitarju konvencij.

94. člen – Pristop

K temu protokolu lahko pristopi katera koli pogodbenica ženevskih konvencij, ki ga ni podpisala. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.

95. člen – Začetek veljavnosti

1.

Ta protokol začne veljati šest mesecev po deponiranju dveh listin o ratifikaciji ali pristopu.

2.

Za vsako pogodbenico konvencij, ki protokol ratificira ali k njemu pristopi pozneje, začne protokol veljati šest mesecev po tem, ko pogodbenica deponira svojo listino o ratifikaciji ali pristopu.

96. člen – Pogodbena razmerja po začetku veljavnosti tega protokola

1.

Kadar so pogodbenice konvencij tudi pogodbenice tega protokola, se konvencije uporabljajo, kot jih dopolnjuje ta protokol.

2.

Kadar ene od strani v spopadu ta protokol ne zavezuje, še naprej zavezuje pogodbenice protokola v medsebojnih odnosih. Poleg tega jih protokol zavezuje v razmerju do vsake strani, ki je protokol ne zavezuje, če ta stran sprejme in uporablja njegove določbe.

3.

Oblast, ki predstavlja narod, ki v oboroženem spopadu iz četrtega odstavka 1. člena deluje proti visoki pogodbenici, se lahko z enostransko izjavo, ki jo naslovi na depozitarja, zaveže k uporabi konvencije in tega protokola v zvezi s tem spopadom. Ko tako izjavo prejme depozitar, ima v zvezi s tem spopadom te učinke:

a)

konvencije in ta protokol za to oblast kot stran v spopadu začnejo veljati s takojšnjim učinkom;

b)

navedena oblast prevzame enake pravice in obveznosti, kot so tiste, ki jih je prevzela visoka pogodbenica konvencij in tega protokola, ter

c)

konvencije in ta protokol so za vse strani v spopadu enako zavezujoči.

97. člen – Spremembe

1.

Vsaka visoka pogodbenica lahko predlaga spremembe tega protokola. Besedilo vsake predlagane spremembe se pošlje depozitarju, ki se po posvetovanju z vsemi visokimi pogodbenicami in Mednarodnim odborom Rdečega križa odloči, ali je treba sklicati konferenco za obravnavo predlagane spremembe.

2.

Depozitar na konferenco povabi vse visoke pogodbenice in pogodbenice konvencij ne glede na to, ali so podpisnice tega protokola ali ne.

98. člen – Revizija priloge I

1.

Mednarodni odbor Rdečega križa se najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti tega protokola in potem v ne manj kot štiriletnih presledkih posvetuje z visokimi pogodbenicami o prilogi I k temu protokolu, in če meni, da je potrebno, predlaga sestanek tehničnih strokovnjakov, da proučijo prilogo I in predlagajo spremembe, ki se zdijo zaželene. Mednarodni odbor Rdečega križa skliče sestanek, na katerega povabi tudi opazovalce ustreznih mednarodnih organizacij, razen če v šestih mesecih po tem, ko so visoke pogodbenice obveščene o predlogu za sestanek, tretjina visokih pogodbenic sestanku ugovarja. Mednarodni odbor Rdečega križa skliče tak sestanek tudi, kadar koli ga za to zaprosi tretjina visokih pogodbenic.

2.

Depozitar skliče konferenco visokih pogodbenic in pogodbenic konvencij, da obravnavajo spremembe, predlagane na sestanku tehničnih strokovnjakov, če po tem sestanku to zahteva Mednarodni odbor Rdečega križa ali tretjina visokih pogodbenic.

3.

Na taki konferenci spremembe priloge I lahko sprejme dvotretjinska večina prisotnih in glasujočih visokih pogodbenic.

4.

Depozitar sporoči vsako tako sprejeto spremembo visokim pogodbenicam in pogodbenicam konvencij. Sprememba se šteje za sprejeto po enem letu, ko je bila tako sporočena, razen če v tem obdobju najmanj tretjina visokih pogodbenic depozitarju pošlje izjavo, da spremembe ne sprejema.

5.

Sprememba, ki se šteje za sprejeto v skladu s četrtim odstavkom, začne veljati tri mesece po njenem sprejetju za vse visoke pogodbenice, razen za tiste, ki so v skladu s tem odstavkom izjavile, da spremembe ne sprejemajo. Vsaka pogodbenica, ki da tako izjavo, jo lahko kadar koli umakne, pri čemer zanjo sprememba začne veljati tri mesece po umiku izjave.

6.

Depozitar uradno obvesti visoke pogodbenice in pogodbenice konvencij o začetku veljavnosti vsake spremembe, pogodbenicah, ki jih ta sprememba zavezuje, dnevu njenega začetka veljavnosti za vsako pogodbenico, izjavah o nesprejetju spremembe, poslanih v skladu s četrtim odstavkom, in o umiku takih izjav.

99. člen – Odpoved

1.

Če visoka pogodbenica odpove ta protokol, odpoved začne učinkovati šele eno leto po prejemu uradnega obvestila o odpovedi. Če je ob poteku enega leta pogodbenica, ki je protokol odpovedala, udeležena v razmerah iz 1. člena, odpoved ne začne učinkovati pred koncem oboroženega spopada ali okupacije, nikakor pa ne pred koncem operacij, povezanih z dokončno osvoboditvijo, repatriacijo ali ponovno nastanitvijo oseb, ki so zaščitene po konvencijah ali tem protokolu.

2.

Uradno pisno obvestilo o odpovedi se pošlje depozitarju, ki ga pošlje vsem visokim pogodbenicam.

3.

Odpoved velja samo za pogodbenico, ki jo sporoči.

4.

Nobena odpoved v skladu s prvim odstavkom ne vpliva na obveznosti, ki jih pogodbenica, ki sporoči odpoved, zaradi oboroženega spopada že ima na podlagi tega protokola v zvezi s katerim koli dejanjem, storjenim pred začetkom veljavnosti te odpovedi.

100. člen – Uradna obvestila

Depozitar obvesti visoke pogodbenice in pogodbenice konvencij ne glede na to, ali so podpisnice tega protokola, o:

a)

podpisih tega protokola in deponiranju listin o ratifikaciji ter pristopu po 93. in 94. členu;

b)

dnevu začetka veljavnosti tega protokola po 95. členu;

c)

obvestilih in izjavah, prejetih po 84., 90. in 97. členu;

d)

izjavah, prejetih po tretjem odstavku 96. člena, ki se sporočijo po najhitrejši poti, in

e)

odpovedih po 99. členu.

101. člen – Registracija

1.

Ko ta protokol začne veljati, ga depozitar v skladu s 102. členom Ustanovne listine Organizacije združenih narodov pošlje Sekretariatu Organizacije združenih narodov v registracijo in objavo.

2.

Depozitar obvesti Sekretariat Organizacije združenih narodov tudi o vseh ratifikacijah, pristopih in odpovedih, prejetih v zvezi s tem protokolom.

102. člen – Verodostojna besedila

Izvirnik tega protokola, katerega besedila v arabskem, kitajskem, angleškem, francoskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri depozitarju, ki pošlje overjene kopije tega protokola vsem pogodbenicam konvencij.

DOPOLNILNI PROTOKOL K ŽENEVSKIM KONVENCIJAM Z DNE 12. AVGUSTA 1949 O ZAŠČITI ŽRTEV MEDNARODNIH OBOROŽENIH SPOPADOV
(PROTOKOL I)

PRILOGA I

PRAVILNIK O IDENTIFIKACIJI

(kot je bil spremenjen 30. novembra 1993)

1. člen – Splošne določbe

1.

S pravilnikom o identifikaciji v tej prilogi se izvajajo določbe ženevskih konvencij in protokola; namenjen je zagotavljanju lažje identifikacije osebja, materiala, enot, prevoznih sredstev in objektov, ki so zaščiteni po ženevskih konvencijah in tem protokolu.

2.

Ta pravila sama po sebi ne dajejo pravice do zaščite. To pravico urejajo ustrezni členi v konvencijah in tem protokolu.

3.

Pristojne oblasti lahko ob upoštevanju ustreznih določb ženevskih konvencij in tega protokola vedno uredijo uporabo, razkazovanje, osvetlitev in opaznost razpoznavnih znakov in znamenj.

4.

Visoke pogodbenice in zlasti strani v spopadu se vedno lahko dogovorijo o dodatnih ali drugih znamenjih, sredstvih ali sistemih, ki omogočajo lažjo identifikacijo in v celoti izkoriščajo tehnološki razvoj na tem področju.

I. POGLAVJE – IDENTIFIKACIJSKE IZKAZNICE

2. člen – Identifikacijska izkaznica za stalno civilno zdravstveno in versko osebje

1.

Identifikacijska izkaznica za stalno civilno zdravstveno in versko osebje iz tretjega odstavka 18. člena tega protokola:

a)

vsebuje razpoznavni znak in je take velikosti, da jo je mogoče nositi v žepu;

b)

je čim bolj trpežna;

c)

je napisana v državnem ali uradnem jeziku, poleg tega in po potrebi pa tudi v krajevnem jeziku ustrezne regije;

d)

vsebuje ime, datum rojstva (ali če ta datum ni na voljo, starost ob izdaji) in morebitno identifikacijsko številko imetnika;

e)

vsebuje navedbo, v kakšni vlogi je imetnik upravičen do zaščite po konvencijah in tem protokolu;

f)

vsebuje fotografijo imetnika in njegov podpis ali palčni odtis ali oboje;

g)

ima žig in podpis pristojnega organa;

h)

vsebuje datum izdaje in datum poteka veljavnosti izkaznice;

i)

če je le mogoče, na zadnji strani vsebuje navedbo imetnikove krvne skupine.

2.

Identifikacijska izkaznica je enotna za celotno ozemlje vsake visoke pogodbenice in kolikor je le mogoče enaka za vse strani v spopadu. Strani v spopadu lahko vzamejo za zgled vzorec v enem jeziku, prikazan na sliki 1. Ob začetku sovražnosti pošljejo druga drugi vzorec, ki ga uporabljajo, če se ta vzorec razlikuje od tistega na sliki 1. Identifikacijska izkaznica je, če je le mogoče, izdana v dveh izvodih, od katerih enega hrani organ, ki je izkaznico izdal in ima nadzor nad izkaznicami, ki jih je izdal.

3.

Stalnemu civilnemu zdravstvenemu in verskemu osebju se nikakor ne smejo odvzeti njihove identifikacijske izkaznice. Če izgubijo izkaznico, imajo pravico do drugega izvoda izkaznice.

3. člen – Identifikacijska izkaznica za začasno civilno zdravstveno in versko osebje

1.

Identifikacijska izkaznica za začasno civilno zdravstveno in versko osebje je, če je le mogoče, podobna tisti iz 2. člena tega pravilnika. Strani v spopadu lahko vzamejo za zgled vzorec, prikazan na sliki 1.

2.

Kadar okoliščine preprečujejo, da se začasnemu civilnemu zdravstvenemu in verskemu osebju zagotovijo identifikacijske izkaznice, podobne tistim iz 2. člena tega pravilnika, se temu osebju lahko zagotovi potrdilo, ki ga podpiše pristojni organ, ki potrjuje, da je oseba, ki ji je potrdilo izdano, določena kot začasno osebje, in če je mogoče, navede trajanje te določitve in pravico te osebe, da nosi razpoznavni znak. Potrdilo mora vsebovati ime in priimek ter datum rojstva imetnika (ali če ta datum ni na voljo, njegovo starost ob izdaji potrdila), njegovo funkcijo in morebitno identifikacijsko številko. Vsebuje tudi podpis ali palčni odtis imetnika ali oboje.

&fbco;binary entityId="24c9c7cd-a762-4382-b52e-749ba507dcc7" type="png"&fbcc;

II. POGLAVJE – RAZPOZNAVNI ZNAK

4. člen – Oblika

Razpoznavni znak (rdeč na beli podlagi) je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Visoke pogodbenice za oblike križa, polmeseca ali leva in sonca* lahko vzamejo za zgled vzorce, prikazane na sliki 2.

&fbco;binary entityId="fb084df3-e9df-45b0-8ade-01b7b82d48d5" type="png"&fbcc;

* Od leta 1980 nobena država ni uporabila znaka leva in sonca.

5. člen – Uporaba

1.

Razpoznavni znak se, kadar koli je to mogoče, namesti na ravni površini, zastavah ali na drug način, ki je primeren razmeram, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti, zlasti iz zraka.

2.

Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti razpoznavni znak lahko sveti ali je osvetljen.

3.

Razpoznavni znak je lahko narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje. Rdeča barva se nanese čez temeljno črno barvo, da omogoča lažjo identifikacijo, zlasti z infrardečimi instrumenti.

4.

Zdravstveno in versko osebje, ki opravlja svoje dolžnosti na območju bojevanja, nosi, kolikor je le mogoče, pokrivala in oblačila z razpoznavnim znakom.

III. POGLAVJE – RAZPOZNAVNA ZNAMENJA

6. člen – Uporaba

1.

Zdravstvene enote ali zdravstvena prevozna sredstva lahko uporabljajo vsa razpoznavna znamenja iz tega poglavja.

2.

Ta znamenja, ki so na voljo izključno zdravstvenim enotam in zdravstvenim prevoznim sredstvom, se ne uporabljajo za druge namene, razen svetlobnih znamenj (glej tretji odstavek spodaj).

3.

Če med stranmi v spopadu ni posebnega sporazuma, na podlagi katerega je uporaba modrih utripajočih luči dovoljena le za identifikacijo zdravstvenih vozil, ladij in plovil, uporaba teh znamenj za druga vozila, ladje in plovila ni prepovedana.

4.

Začasni zdravstveni zrakoplovi, ki jih zaradi pomanjkanja časa ali njihovih značilnosti ni mogoče označiti z razpoznavnim znakom, lahko uporabljajo razpoznavna znamenja, ki so dovoljena po tem poglavju.

7. člen – Svetlobno znamenje

1.

Svetlobno znamenje modre utripajoče luči, kot je opredeljeno v tehničnem priročniku o plovnosti Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO), Doc. 9051, se uporablja za sporočanje identitete zdravstvenih zrakoplovov. Tega znamenja ne uporablja noben drug zrakoplov. Zdravstveni zrakoplov uporablja modro utripajočo luč tako, da je svetlobno znamenje vidno iz čim več smeri.

2.

V skladu z določbami četrtega odstavka XIV. poglavja Mednarodnega signalnega kodeksa Mednarodne pomorske organizacije (IMO) morajo imeti plovila, ki so zaščitena po ženevskih konvencijah iz leta 1949 in po tem protokolu, prižgano eno ali več modrih utripajočih luči, ki so vidne iz vseh smeri.

3.

Zdravstvena vozila morajo imeti prižgano eno ali več modrih utripajočih luči, ki so vidne iz čim večje oddaljenosti. Visoke pogodbenice in zlasti strani v spopadu, ki uporabljajo luči drugih barv, morajo o tem poslati uradno sporočilo.

4.

Priporočena modra barva se pridobi, ko je njena kromatičnost v okviru mej diagrama kromatičnosti Mednarodne komisije za osvetlitev (ICI), ki ga opredeljujejo te enačbe:

zelena meja	y = 0,065 + 0,805x
bela meja	y = 0,400 – x
vijoličastordeča meja	x = 0,133 + 0,600y

Priporočena hitrost utripov modre luči je od šestdeset do sto utripov na minuto.

8. člen – Radijski signal

1.

Radijski signal je sestavljen iz signala za nujnost in razpoznavnega znamenja, kot sta opisana v Pravilniku o radijskih komunikacijah (RR 40. in N 40. člen) Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU).

2.

Radijsko sporočilo, ki sledi signalu za nujnost in razpoznavnemu znamenju iz prvega odstavka, se pošlje v angleškem jeziku v ustreznih presledkih na frekvenci ali frekvencah, ki so za ta namen določene v Pravilniku o radijskih komunikacijah, in vsebuje te podatke v zvezi z zdravstvenimi prevoznimi sredstvi:

a)

klicni znak ali drugo priznano sredstvo za identifikacijo;

b)

položaj;

c)

število vozil;

d)

načrtovano pot;

e)

pričakovani čas poti, pričakovani čas odhoda in pričakovani čas prihoda, če je to primerno;

f)

katere koli druge informacije, kot so višina leta, varovane radijske frekvence, jeziki, ki se uporabljajo, ter načini in šifre sekundarnih opazovalnih radarskih sistemov.

3.

Da bi visoke pogodbenice, strani v spopadu ali ena od strani v spopadu olajšale komunikacijo iz prvega in drugega odstavka ter komunikacijo iz 22., 23. in 25. do 31. člena tega protokola, lahko v skladu s tabelo o dodelitvi frekvenc iz Pravilnika o radijskih komunikacijah, ki je priloga Mednarodne konvencije o telekomunikacijah, sporazumno ali posamično določijo in objavijo izbrane nacionalne frekvence, ki jih uporabljajo za tako komunikacijo. Mednarodna telekomunikacijska zveza se uradno obvesti o teh frekvencah v skladu s postopki, ki jih odobri Svetovna konferenca o radijskih komunikacijah.

9. člen – Elektronska identifikacija

1.

Sistem sekundarnega opazovalnega radarja (SSR), kot je določen v prilogi 10 h Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena, se lahko uporablja za identifikacijo in spremljanje smeri zdravstvenega zrakoplova. Visoke pogodbenice, strani v spopadu ali ena od strani v spopadu sporazumno ali posamično določijo način in šifre SSR, ki so dovoljene izključno za zdravstvene zrakoplove, v skladu s postopkom, ki ga priporoči Mednarodna organizacija civilnega letalstva.

2.

Zaščitena zdravstvena prevozna sredstva za svojo identifikacijo in lokacijo lahko uporabljajo standardni letalski radarski transponder in/ali radarske transponderje za iskanje in reševanje na morju.

Druga plovila ali zrakoplovi, ki so opremljeni s sekundarnim opazovalnim radarjem, zaščitena zdravstvena prevozna sredstva lahko identificirajo s pomočjo šifre, ki jo pošilja radarski transponder, npr. v načinu 3/A, ki je nameščen v zdravstvenih prevoznih sredstvih.

Šifro, ki jo pošilja transponder zdravstvenega prevoznega sredstva, temu prevoznemu sredstvu dodelijo pristojne oblasti, uradno pa se sporoči vsem stranem v spopadu.

3.

Podmornice lahko identificirajo zdravstvena prevozna sredstva na podlagi ustreznih podvodnih zvočnih signalov, ki jih pošiljajo zdravstvena prevozna sredstva.

Podvodni zvočni signal sestavlja klicni znak (ali katero koli drugo priznano sredstvo za identifikacijo zdravstvenega prevoznega sredstva) ladje, ki sledi skupini YYY, poslani v Morsejevi abecedi na ustrezni zvočni frekvenci, npr. 5 kHz.

Strani v spopadu, ki želijo uporabljati navedeni podvodni zvočni signal za identifikacijo, o tem čim prej obvestijo strani, na katere se to nanaša, in takrat, ko pošljejo obvestilo o uporabi svojih bolnišničnih ladij, potrdijo frekvenco, ki se bo uporabljala.

4.

Strani v spopadu lahko na podlagi posebnega medsebojnega sporazuma za svojo uporabo vzpostavijo podoben elektronski sistem za identifikacijo zdravstvenih vozil, ladij in plovil.

IV. POGLAVJE – KOMUNIKACIJA

10. člen – Radijska sporočila

1.

Signal za nujnost in razpoznavno znamenje iz 8. člena se lahko pošljeta pred ustreznimi radijskimi sporočili zdravstvenih enot in zdravstvenih prevoznih sredstev pri uporabi postopkov, ki se izvedejo po 22., 23. in 25. do 31. členu protokola.

2.

Zdravstvena prevozna sredstva iz 40. člena (II. oddelek, št. 3209) in N 40. člena (III. oddelek, št. 3214) Pravilnika o radijskih komunikacijah ITU lahko sporočila pošiljajo po satelitskih sistemih v skladu z določbami 37. člena, N 37. člena in 59. člena Pravilnika o radijskih komunikacijah ITU za mobilne satelitske storitve.

11. člen – Uporaba mednarodnih šifer

Zdravstvene enote in zdravstvena prevozna sredstva lahko uporabljajo tudi šifre in signale, ki jih določijo Mednarodna telekomunikacijska zveza, Mednarodna organizacija civilnega letalstva in Mednarodna pomorska organizacija. Te šifre in signali se uporabljajo v skladu s standardi, praksami in postopki teh organizacij.

12. člen – Druga komunikacijska sredstva

Kadar ni možna dvosmerna radijska komunikacija, se lahko uporabljajo signali iz Mednarodnega signalnega kodeksa, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija, ali iz ustrezne priloge Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena.

13. člen – Načrti letov

Sporazumi in uradna obvestila v zvezi z načrti letov iz 29. člena protokola se, kolikor je le mogoče, oblikujejo v skladu s postopki, ki jih določa Mednarodna organizacija civilnega letalstva.

14. člen – Signali in postopki za prestrezanje zdravstvenih zrakoplovov

Če se uporablja prestrezni zrakoplov, da preveri identiteto zdravstvenega zrakoplova med letom ali da od njega zahteva, da pristane v skladu s 30. in 31. členom protokola, prestrezni in zdravstveni zrakoplov uporabljata uveljavljene vizualne in radijske postopke prestrezanja, ki jih določa priloga 2 Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944, kot je bila občasno spremenjena.

V. POGLAVJE – CIVILNA ZAŠČITA

15. člen – Identifikacijska izkaznica

1.

Identifikacijsko izkaznico osebja civilne zaščite iz tretjega odstavka 66. člena protokola urejajo ustrezne določbe 2. člena tega pravilnika.

2.

Identifikacijska izkaznica za osebje civilne zaščite je lahko izdelana po vzorcu, ki je prikazan na sliki.

3.

Če je osebju civilne zaščite dovoljeno, da nosi lahko osebno orožje, je treba to navesti v identifikacijski izkaznici.

&fbco;binary entityId="0935b4d3-9bcd-48e0-9f63-9177d9c36d88" type="png"&fbcc;

16. člen – Mednarodni razpoznavni znak

1.

Mednarodni razpoznavni znak civilne zaščite iz četrtega odstavka 66. člena protokola je enakokraki moder trikotnik na oranžni podlagi. Vzorec je prikazan na sliki 4.

&fbco;binary entityId="15e18f0b-28dd-4c52-9297-39ba0506085c" type="png"&fbcc;

2.

Priporoča se:

a)

če je moder trikotnik na zastavi ali rokavnem traku ali telovniku, naj bo podlaga trikotnika oranžna zastava, rokavni trak ali telovnik;

b)

eden od kotov trikotnika naj bo usmerjen navpično navzgor;

c)

noben kot trikotnika naj se ne dotika roba oranžne podlage.

3.

Mednarodni razpoznavni znak je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Razpoznavni znak se, kadar koli je to mogoče, namesti na ravni površini ali zastavah, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti. Osebje civilne zaščite ob upoštevanju navodil pristojnih oblasti nosi, kolikor je le mogoče, pokrivala in oblačila z mednarodnim razpoznavnim znakom. Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti znak lahko sveti ali je osvetljen; lahko je narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje.

VI. POGLAVJE – GRADNJE IN OBJEKTI, V KATERIH SO NEVARNE SILE

17. člen – Mednarodni posebni znak

1.

Mednarodni posebni znak za gradnje in objekte, v katerih so nevarne sile, iz sedmega odstavka 56. člena protokola je skupina treh živooranžnih krogov enake velikosti na isti osi, pri čemer je razdalja med vsakim krogom en polmer, v skladu s sliko 5, ki je prikazana spodaj.

2.

Znak je tako velik, kot je primerno v danih okoliščinah. Če je prikazan na obsežni površini, se lahko ponovi tolikokrat, kot je primerno v danih okoliščinah. Kadar koli je to mogoče, se namesti na ravni površini ali zastavah, tako da je viden iz čim več smeri in čim večje oddaljenosti.

3.

Na zastavi je razdalja med zunanjimi robovi znaka in stranmi zastave en polmer kroga. Zastava je pravokotna in ima belo podlago.

4.

Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti znak lahko sveti ali je osvetljen. Lahko je narejen iz materialov, ki omogočajo njegovo prepoznavanje s tehničnimi sredstvi za odkrivanje.

&fbco;binary entityId="51a1071b-bb66-4813-8646-c96f5cfce43f" type="png"&fbcc;

PRILOGA II

IDENTIFIKACIJSKA IZKAZNICA ZA NOVINARJE, KI OPRAVLJAJO NEVARNE POKLICNE NALOGE

&fbco;binary entityId="35dba48d-6580-40fe-85af-af15b95de404" type="png"&fbcc;

DOPOLNILNI PROTOKOL K ŽENEVSKIM KONVENCIJAM Z DNE 12. AVGUSTA 1949 O ZAŠČITI ŽRTEV NEMEDNARODNIH OBOROŽENIH SPOPADOV (PROTOKOL II) Z DNE 8. JUNIJA 1977

UVOD

Visoke pogodbenice so se
ob upoštevanju, da so humanitarna načela iz 3. člena, ki je skupen ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, podlaga za spoštovanje človekove osebnosti v oboroženih spopadih, ki niso mednarodni,
ob upoštevanju, da tudi mednarodni akti, ki se nanašajo na človekove pravice, zagotavljajo osnovno zaščito človekove osebnosti,
ob poudarjanju, da je treba izboljšati zaščito žrtev teh oboroženih spopadov,
ob upoštevanju, da človekovo osebnost v primerih, ki jih ne ureja veljavno pravo, še vedno ščitijo načela človečnosti in zapovedi javne vesti,
dogovorile:

I. DEL

PODROČJE UPORABE TEGA PROTOKOLA

1. člen – Stvarno področje uporabe

1.

Ta protokol, s katerim se nadgrajuje in dopolnjuje 3. člen, ki je skupen ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949, ne da bi se spreminjali njegovi veljavni pogoji za uporabo, se uporablja za vse oborožene spopade, ki niso zajeti v 1. členu Dopolnilnega protokola k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (protokol I) in potekajo na ozemlju visoke pogodbenice med njenimi oboroženimi silami in odpadniškimi oboroženimi silami ali drugimi organiziranimi oboroženimi skupinami, ki pod pristojnim poveljstvom izvajajo nadzor nad delom njenega ozemlja, kar jim omogoča neprekinjene in usklajene vojaške operacije ter izvajanje tega protokola.

2.

Ta protokol se ne uporablja za notranje nemire in napetosti, kot so upori, posamezna ali občasna nasilna dejanja in druga podobna dejanja, ker to niso oboroženi spopadi.

2. člen – Osebno področje uporabe

1.

Ta protokol se uporablja brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero ali versko prepričanje, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženjsko stanje, rojstvo ali drugo okoliščino ali kakršno koli drugo podobno merilo (v nadaljnjem besedilu: "razlikovanje") za vse osebe, na katere vpliva oboroženi spopad, kot je opredeljen v 1. členu.

2.

Ob koncu oboroženega spopada vse osebe, ki jim je bila odvzeta ali omejena prostost zaradi razlogov, povezanih s takim spopadom, in tudi osebe, ki jim je bila prostost iz istih razlogov odvzeta ali omejena po spopadu, uživajo zaščito po 5. in 6. členu, dokler ne preneha odvzem ali omejitev prostosti.

3. člen – Nevmešavanje

1.

Na nobeno določbo tega protokola se ni mogoče sklicevati z namenom vplivati na suverenost države ali odgovornost vlade, da z vsemi zakonitimi sredstvi ohrani ali znova vzpostavi javni red in mir v državi ali da brani narodno enotnost in svojo ozemeljsko celovitost.

2.

Na nobeno določbo tega protokola se ne glede na kar koli ni mogoče sklicevati kot na opravičilo za neposredno ali posredno vmešavanje v oboroženi spopad ali notranje ali zunanje zadeve visoke pogodbenice, na ozemlju katere nastane spopad.

II. DEL

ČLOVEŠKO RAVNANJE

4. člen – Temeljna jamstva

1.

Vse osebe, ki niso neposredno udeležene ali so prenehale biti udeležene v sovražnostih, imajo ne glede na to, ali je njihova prostost omejena ali ne, pravico, da se spoštujejo njihova osebnost, čast in prepričanje ter verski običaji. Z njimi se vedno ravna človeško in brez razlikovanja. Prepovedano je ukazati, da ne sme biti preživelih.

2.

Brez poseganja v splošnost navedenih določb so in ostajajo zoper osebe iz prvega odstavka vedno in povsod prepovedana ta dejanja:

a)

nasilje nad življenjem, zdravjem ter telesnim in duševnim dobrim počutjem ljudi, zlasti umor in okrutno ravnanje, kot so mučenje, pohabljenje ali kakršna koli oblika telesnega kaznovanja;

b)

skupinsko kaznovanje;

c)

jemanje talcev;

d)

teroristična dejanja;

e)

napad na osebno dostojanstvo, še posebej zaničevalno in poniževalno ravnanje, posilstvo, prisilna prostitucija in kakršno koli nespodobno dejanje;

f)

suženjstvo in trgovina s sužnji v vseh oblikah;

g)

plenjenje;

h)

grožnje s katerim koli od navedenih dejanj.

3.

Otrokom se zagotovita oskrba in pomoč, ki ju potrebujejo, in zlasti:

a)

se jim zagotovita vzgoja in izobraževanje, vključno z versko in moralno vzgojo, ob upoštevanju želja njihovih staršev, ali če teh ni, tistih, ki so odgovorni za njihovo oskrbo;

b)

se sprejmejo vsi ustrezni ukrepi za ponovno združenje družin, ki so bile začasno ločene;

c)

se otroci, ki še niso dopolnili petnajst let, ne smejo rekrutirati v oborožene sile ali skupine niti ne smejo sodelovati v sovražnostih;

d)

se posebna zaščita, ki jo imajo po tem členu otroci, ki še niso dopolnili petnajst let, zanje uporablja tudi, če neposredno sodelujejo v sovražnostih kljub določbam pododstavka c in so zajeti;

e)

se po potrebi sprejmejo ukrepi, če je mogoče s soglasjem staršev otrok ali oseb, ki so po zakonu ali običaju odgovorne za njihovo oskrbo, da se otroci začasno odmaknejo z območja, na katerem potekajo sovražnosti, na varnejše območje v državi, in sicer v spremstvu oseb, ki so odgovorne za njihovo varnost in dobro počutje.

5. člen – Osebe, ki imajo omejeno prostost

1.

Poleg določb 4. člena se v zvezi z osebami, ki jim je bila prostost odvzeta zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, in sicer so bile internirane ali pridržane, spoštujejo najmanj te določbe:

a)

z ranjenci in bolniki se ravna v skladu s 7. členom;

b)

osebam iz tega odstavka se enako kot krajevnemu civilnemu prebivalstvu zagotovijo hrana in pitna voda, zaščitni ukrepi v zvezi z zdravjem in higieno ter zaščita pred vremenskimi vplivi in nevarnostjo oboroženega spopada;

c)

smejo prejemati posamično ali skupinsko pomoč;

d)

smejo opravljati svoje verske obrede, in če zaprosijo in je to primerno, prejemati duhovno pomoč oseb, kot so člani verskega osebja, ki opravljajo verske naloge;

e)

če so prisiljene delati, se jim zagotovijo podobne delovne razmere in zaščitni ukrepi kot krajevnemu civilnemu prebivalstvu.

2.

Tisti, ki so odgovorni za interniranje ali pridržanje oseb iz prvega odstavka, v okviru svojih zmožnosti spoštujejo te s temi osebami povezane določbe:

a)

skupaj so zaprti le moški in ženske iz iste družine, sicer so ženske zaprte v prostorih, ki so ločeni od prostorov, v katerih so moški, in so pod neposrednim nadzorom žensk;

b)

smejo pošiljati ter prejemati pisma in dopisnice, katerih število lahko pristojna oblast omeji, če se ji zdi potrebno;

c)

kraji interniranja in pridržanja niso blizu območja bojevanja. Osebe iz prvega odstavka se evakuirajo, če kraji, v katerih so internirane ali pridržane, postanejo posebej izpostavljeni nevarnosti oboroženega spopada in če se njihova evakuacija lahko opravi dovolj varno;

d)

omogočijo se jim zdravniški pregledi;

e)

njihovega telesnega ali duševnega zdravja in integritete ne sme ogroziti nobeno neupravičeno dejanje ali opustitev. V skladu s tem je na osebah iz tega člena prepovedano opravljati kakršne koli zdravstvene postopke, ki jih ne zahteva njihovo zdravje in niso v skladu s splošno sprejetimi zdravstvenimi standardi, ki se uporabljajo za osebe na prostosti v podobnih zdravstvenih okoliščinah.

3.

Z osebami, ki niso zajete v prvem odstavku, vendar je bila njihova prostost kakor koli omejena zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, se ravna človeško v skladu s 4. členom in točkami a, c in d prvega odstavka ter točko b drugega odstavka tega člena.

4.

Če se sprejme odločitev, da se osebe, ki jim je odvzeta prostost, izpustijo, tisti, ki so to odločitev sprejeli, sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo varnost.

6. člen – Kazenski pregon

1.

Ta člen se uporablja za pregon in kaznovanje kaznivih ravnanj v zvezi z oboroženim spopadom.

2.

Oseba, za katero se ugotovi, da je kriva kršitve, se obsodi in kaznuje le na podlagi sodbe sodišča, ki zagotavlja osnovna jamstva neodvisnosti in nepristranskosti. Zlasti:

a)

postopek zagotavlja, da je obdolženec brez odlašanja obveščen o podrobnostih kršitve, ki naj bi jo storil, in da se mu pred in med sojenjem zagotovijo vse potrebne pravice in sredstva za obrambo;

b)

nihče ne sme biti obsojen za kršitev, razen na podlagi osebne kazenske odgovornosti;

c)

nihče ne sme biti spoznan za krivega kaznivega dejanja ali opustitve, ki v času storitve po zakonu nista pomenila kaznivega dejanja; prav tako se ne sme izreči hujša kazen od tiste, ki se je uporabljala v času storitve kršitve; če se po storitvi kršitve z zakonom predpiše milejša kazen, se storilcu izreče ta kazen;

d)

vsakdo, ki je obdolžen kršitve, velja za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže krivda v skladu z zakonom;

e)

ima vsakdo, ki je obdolžen kršitve, pravico, da se mu sodi v njegovi prisotnosti;

f)

se nihče ne sme prisiliti, da se izpove zoper samega sebe ali prizna krivdo.

3.

Obsojenec je ob izreku obsodbe poučen o pravnih in drugih sredstvih ter rokih, v katerih lahko ta sredstva uporabi.

4.

Smrtna kazen se ne izreče osebam, ki ob storitvi kršitve še niso dopolnile osemnajst let, in se ne izvrši pri nosečnicah ali materah z majhnimi otroki.

5.

Oblasti si ob koncu sovražnosti prizadevajo v največji možni meri podeliti amnestijo osebam, ki so sodelovale v oboroženem spopadu, ali osebam, ki jim je bila prostost odvzeta zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, ne glede na to, ali so bile internirane ali pridržane.

III. DEL

RANJENCI, BOLNIKI IN BRODOLOMCI

7. člen – Zaščita in oskrba

1.

Vsi ranjenci, bolniki in brodolomci se ne glede na to, ali so sodelovali v oboroženem spopadu ali ne, spoštujejo in zaščitijo.

2.

Z njimi se vedno ravna človeško in so v največjem možnem obsegu in najkrajšem možnem času deležni zdravstvene oskrbe in nege, ki ju zahteva njihovo zdravstveno stanje. Niso deležni različne obravnave, razen zaradi zdravstvenih razlogov.

8. člen – Iskanje

Kadar koli okoliščine to dopuščajo, zlasti pa po spopadu se brez odlašanja ukrene vse potrebno, da se ranjenci, bolniki in brodolomci poiščejo in zberejo ter zaščitijo pred plenjenjem in grdim ravnanjem, da se jim zagotovi ustrezna oskrba ter da se poiščejo mrtvi, prepreči ropanje trupel in omogoči njihova dostojna odstranitev.

9. člen – Zaščita zdravstvenega in verskega osebja

1.

Zdravstveno in versko osebje se spoštuje in zaščiti; zagotovi se mu vsa razpoložljiva pomoč za opravljanje njegovih nalog. Ne sme se prisiliti k opravljanju nalog, ki niso v skladu z njegovimi humanitarnimi nalogami.

2.

Od zdravstvenega osebja se ne sme zahtevati, da pri opravljanju svojih nalog daje prednost kateri koli osebi, razen zaradi zdravstvenih razlogov.

10. člen – Splošna zaščita zdravstvenih nalog

1.

Nihče se nikakor ne kaznuje zaradi opravljanja zdravstvenih dejavnosti, ki so v skladu z medicinsko etiko, ne glede na osebo, ki ima od tega korist.

2.

Osebe, ki opravljajo zdravstvene dejavnosti, se ne smejo prisiliti, da opravljajo dejanja ali delo, ki je v nasprotju s pravili medicinske etike ali drugimi pravili, ki ščitijo ranjence in bolnike, ali tem protokolom, niti se ne smejo prisiliti, da se vzdržijo dejanj, ki jih zahtevajo pravila medicinske etike ali druga pravila, ki ščitijo ranjence in bolnike, ali ta protokol.

3.

Poklicne obveznosti oseb, ki opravljajo zdravstvene dejavnosti, v zvezi z informacijami, ki jih lahko pridobijo o ranjencih in bolnikih v svoji oskrbi, se spoštujejo ob upoštevanju notranjega prava.

4.

Ob upoštevanju notranjega prava se nihče, ki opravlja zdravstvene dejavnosti, ne sme kakor koli kaznovati, ker ni hotel dati informacij o ranjencih in bolnikih, ki so ali so bili v njegovi oskrbi, ali ker teh informacij ni dal.

11. člen – Zaščita zdravstvenih enot in prevozov

1.

Zdravstvene enote in prevozi se vedno spoštujejo in zaščitijo ter jih ni dovoljeno napadati.

2.

Zaščita, do katere so upravičene zdravstvene enote in prevozi, ne preneha, razen če se poleg tega, da opravljajo humanitarne naloge, uporabljajo tudi za sovražna dejanja. Zaščita lahko preneha šele po tem, ko ni bilo upoštevano dano opozorilo, v katerem je v vseh ustreznih primerih določen razumen časovni rok.

12. člen – Razpoznavni znak

Zdravstveno in versko osebje, zdravstvene enote in zdravstveni prevozi se pod nadzorom pristojnih oblasti opremijo z razpoznavnim znakom rdeči križ, rdeči polmesec ali rdeči lev in sonce na beli podlagi. Ta znak se vedno spoštuje. Ne uporablja se neprimerno.

IV. DEL

CIVILNO PREBIVALSTVO

13. člen – Zaščita civilnega prebivalstva

1.

Civilno prebivalstvo in posamezne civilne osebe uživajo splošno zaščito pred nevarnostmi zaradi vojaških operacij. Da je zaščita učinkovita, se vedno spoštujejo naslednja pravila.

2.

Civilnega prebivalstva kot takega in posameznih civilnih oseb ni dovoljeno napadati. Prepovedana so nasilna dejanja ali grožnje z nasiljem, katerih glavni namen je širjenje strahu med civilnim prebivalstvom

3.

Civilne osebe uživajo zaščito po tem delu, razen če so in kadar so neposredno udeležene v sovražnostih.

14. člen – Zaščita dobrin, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva

Stradanje civilnega prebivalstva kot metoda bojevanja je prepovedano. Zato je prepovedano napasti, uničiti, odstraniti ali onesposobiti dobrine, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva, kot so živila, kmetijska območja za pridelovanje hrane, poljščine, živina, vodovod in zaloge pitne vode ter namakalne naprave.

15. člen – Zaščita gradenj in objektov, v katerih so nevarne sile

Gradenj ali objektov, v katerih so nevarne sile, tj. jezovi, nasipi in jedrske elektrarne, ni dovoljeno napadati, niti če so to vojaški cilji, če bi tak napad lahko povzročil sprostitev nevarnih sil in s tem velike izgube med civilnim prebivalstvom.

16. člen – Zaščita kulturnih dobrin in svetišč

Brez poseganja v določbe Haaške konvencije o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada z dne 14. maja 1954 je prepovedano storiti kakršna koli sovražna dejanja proti zgodovinskim spomenikom, umetniškim delom ali svetiščem, ki so kulturna ali duhovna dediščina naroda, ter jih uporabljati za podporo vojaškemu delovanju.

17. člen – Prepoved prisilne preselitve civilnih oseb

1.

Preselitev civilnega prebivalstva zaradi razlogov, povezanih s spopadom, se ukaže samo, če to zahteva varnost udeleženih civilnih oseb ali vojaška nujnost. Če je taka preselitev civilnega prebivalstva potrebna, se ukrene vse potrebno, da se opravi v zadovoljivih nastanitvenih, higienskih, zdravstvenih, varnostnih in prehranskih razmerah.

2.

Civilne osebe se ne smejo prisiliti, da zapustijo svoje ozemlje zaradi razlogov, povezanih s spopadom.

18. člen – Društva za pomoč in akcije pomoči

1.

Društva za pomoč, ki so na ozemlju visoke pogodbenice, kot je organizacija Rdeči križ (Rdeči polmesec, Rdeči lev in sonce), lahko ponudijo pomoč za opravljanje svojih tradicionalnih nalog v zvezi z žrtvami oboroženega spopada. Civilno prebivalstvo se lahko tudi samo ponudi, da bo zbralo in oskrbelo ranjence, bolnike in brodolomce.

2.

Če civilno prebivalstvo neupravičeno trpi zaradi pomanjkanja stvari, ki so nujne za preživetje, kot so hrana, zdravila in medicinski pripomočki, se mu zagotovi pomoč z izključno humanitarnimi in nepristranskimi akcijami pomoči, ki se izvajajo brez razlikovanja in s soglasjem visoke pogodbenice.

V. DEL

KONČNE DOLOČBE

19. člen – Širjenje

Poznavanje besedila tega protokola se čim bolj širi.

20. člen – Podpis

Ta protokol je na voljo za podpis pogodbenicam konvencij šest mesecev po podpisu sklepne listine in ostaja na voljo za podpis dvanajst mesecev.

21. člen – Ratifikacija

Ta protokol se čim prej ratificira. Listine o ratifikaciji se deponirajo pri Švicarskem zveznem svetu, depozitarju konvencij.

22. člen – Pristop

K temu protokolu lahko pristopi katera koli pogodbenica ženevskih konvencij, ki ga ni podpisala. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.

23. člen – Začetek veljavnosti

1.

Ta protokol začne veljati šest mesecev po deponiranju dveh listin o ratifikaciji ali pristopu.

2.

Za vsako pogodbenico konvencij, ki protokol ratificira ali k njemu pristopi pozneje, začne protokol veljati šest mesecev po tem, ko pogodbenica deponira svojo listino o ratifikaciji ali pristopu.

24. člen – Sprememba

1.

Vsaka visoka pogodbenica lahko predlaga spremembe tega protokola. Besedilo vsake predlagane spremembe se pošlje depozitarju, ki se po posvetovanju z vsemi visokimi pogodbenicami in Mednarodnim odborom Rdečega križa odloči, ali je treba sklicati konferenco za obravnavo predlagane spremembe.

2.

Depozitar na konferenco povabi vse visoke pogodbenice in pogodbenice konvencij ne glede na to, ali so podpisnice tega protokola ali ne.

25. člen – Odpoved

1.

Če visoka pogodbenica odpove ta protokol, odpoved začne učinkovati šele šest mesecev po prejemu uradnega obvestila o odpovedi. Če je ob poteku šestih mesecev pogodbenica, ki je protokol odpovedala, udeležena v oboroženem spopadu iz 1. člena, pa odpoved ne začne učinkovati pred koncem oboroženega spopada. Osebe, ki jim je bila prostost odvzeta ali omejena zaradi razlogov, povezanih s spopadom, še naprej uživajo ugodnosti po določbah tega protokola do svoje dokončne osvoboditve.

2.

Uradno pisno obvestilo o odpovedi se pošlje depozitarju, ki ga pošlje vsem visokim pogodbenicam.

26. člen – Uradna obvestila

Depozitar obvesti visoke pogodbenice in pogodbenice konvencij ne glede na to, ali so podpisnice tega protokola, o:

a)

podpisih tega protokola in deponiranju listin o ratifikaciji ter pristopu po 21. in 22. členu;

b)

dnevu začetka veljavnosti tega protokola po 23. členu in

c)

obvestilih in izjavah, prejetih po 24. členu.

27. člen – Registracija

1.

Ko ta protokol začne veljati, ga depozitar v skladu s 102. členom Ustanovne listine Organizacije združenih narodov pošlje Sekretariatu Organizacije združenih narodov v registracijo in objavo.

2.

Depozitar obvesti Sekretariat Organizacije združenih narodov tudi o vseh ratifikacijah in pristopih, prejetih v zvezi s tem protokolom.

28. člen – Verodostojna besedila

Izvirnik tega protokola, katerega besedila v arabskem, kitajskem, angleškem, francoskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri depozitarju, ki pošlje overjene kopije tega protokola vsem pogodbenicam konvencij.

ŽENEVSKA KONVENCIJA ZA IZBOLJŠANJE POLOŽAJA RANJENCEV IN BOLNIKOV V OBOROŽENIH SILAH NA BOJIŠČU Z DNE 12. AVGUSTA 1949

Podpisani pooblaščeni predstavniki vlad, zastopanih na diplomatski konferenci, ki je potekala v Ženevi od 21. aprila do 12. avgusta 1949, so se z namenom spremeniti Ženevsko konvencijo o pomoči ranjencem in bolnikom v vojskah na bojišču z dne 27. julija 1929 dogovorili:

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE

1. ČLEN

Visoke pogodbenice se zavezujejo, da bodo spoštovale to konvencijo in zagotavljale, da se upošteva v vseh okoliščinah.

2. ČLEN

Poleg določb, ki se izvajajo že v miru, se ta konvencija uporablja v vsaki napovedani vojni ali vsakem drugem oboroženem spopadu, ki bi se lahko začel med dvema visokima pogodbenicama ali več visokimi pogodbenicami, tudi če katera od njih vojnega stanja ne prizna.

Konvencija se uporablja tudi v vseh primerih delne ali popolne okupacije ozemlja visoke pogodbenice, tudi če proti okupaciji ni oboroženega odpora.

Tudi če ena od sil v spopadu ni pogodbenica te konvencije, ta v medsebojnih odnosih še naprej zavezuje sile, ki so njene pogodbenice. Poleg tega jih konvencija zavezuje v razmerju do te sile, če ta njene določbe sprejema in uporablja.

3. ČLEN

V oboroženem spopadu, ki ni mednaroden in se začne na ozemlju ene od visokih pogodbenic, vsako stran v spopadu zavezujejo najmanj te določbe:

1.

Z osebami, ki pri sovražnostih ne sodelujejo dejavno, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so odložili orožje, in tistimi, ki ne morejo sodelovati v boju zaradi bolezni, ran, pridržanja ali drugega vzroka, se vedno ravna človeško, brez razlikovanja glede na raso, barvo, vero ali prepričanje, spol, rojstvo, premoženjsko stanje ali kakršno koli drugo podobno merilo.

V zvezi z navedenimi osebami so in ostajajo vedno in povsod prepovedana ta dejanja:

a)

napad na življenje in telo, še posebej umori vseh vrst, pohabljenje, okrutno ravnanje in mučenje;

b)

jemanje talcev;

c)

napad na osebno dostojanstvo, še posebej zaničevalno in poniževalno ravnanje;

d)

izrekanje kazni in izvajanje usmrtitev brez predhodne sodbe pravilno ustanovljenega sodišča, ki zagotavlja vsa pravna jamstva, ki so pri civiliziranih narodih priznana kot nujna.

2.

Ranjence in bolnike je treba zbrati in oskrbeti.

Nepristranska humanitarna organizacija, kot je Mednarodni odbor Rdečega križa, lahko stranem v spopadu ponudi svojo pomoč.

Strani v spopadu si poleg tega s posebnimi sporazumi prizadevajo v celoti ali delno uveljaviti tudi druge določbe te konvencije.

Uporaba predhodnih določb ne vpliva na pravni položaj strani v spopadu.

4. ČLEN

Nevtralne sile določbe te konvencije smiselno uporabljajo za ranjence in bolnike ter zdravstveno in versko osebje oboroženih sil strani v spopadu, ki so sprejeti na njihovo ozemlje ali tam internirani, in tudi za najdene mrtve.

5. ČLEN

Za zaščitene osebe, ki padejo v roke sovražniku, se ta konvencija uporablja vse do njihove dokončne repatriacije.

6. ČLEN

Visoke pogodbenice poleg sporazumov, ki jih izrecno določajo 10., 15., 23., 28., 31., 36., 37. in 52. člen, lahko sklenejo še druge posebne sporazume o vseh zadevah, ki jih je treba po njihovi presoji posebej urediti. Noben posebni sporazum ne sme neugodno vplivati na položaj ranjencev in bolnikov, zdravstvenega ali verskega osebja, kot ga določa ta konvencija, niti omejevati pravic, ki jim jih priznava.

Ranjenci in bolniki ter zdravstveno in versko osebje uživajo ugodnosti po teh sporazumih, dokler se konvencija zanje uporablja, razen če navedeni ali poznejši sporazumi izrecno ne določajo nasprotno ali če ena ali druga stran v spopadu ne sprejme ugodnejših ukrepov v zvezi z njimi.

7. ČLEN

Ranjenci in bolniki ter zdravstveno in versko osebje se nikakor ne morejo niti delno niti v celoti odpovedati pravicam, ki jim jih zagotavljajo ta konvencija in morebitni posebni sporazumi iz prejšnjega člena.

8. ČLEN

Ta konvencija se uporablja v sodelovanju s silami zaščitnicami, katerih naloga je zavarovati interese strani v spopadu, in pod nadzorom teh sil. Za ta namen lahko sile zaščitnice poleg svojega diplomatskega ali konzularnega osebja iz vrst lastnih državljanov ali državljanov drugih nevtralnih sil imenujejo delegate. Odobri jih sila, s katero bodo opravljali svoje naloge.

Strani v spopadu kar najbolj omogočajo delo predstavnikov ali delegatov sil zaščitnic.

Predstavniki ali delegati sil zaščitnic nikakor ne smejo preseči svojih pooblastil po tej konvenciji. Zlasti upoštevajo nujne varnostne potrebe države, v kateri opravljajo svoje naloge. Izjemoma in začasno se njihovo delovanje omeji le, če je to potrebno zaradi neizogibne vojaške nujnosti.

9. ČLEN

Določbe te konvencije niso ovira za humanitarno delovanje Mednarodnega odbora Rdečega križa ali katere koli druge nepristranske humanitarne organizacije, ki ga odobrijo strani v spopadu, da se zaščitijo ranjenci in bolniki, zdravstveno in versko osebje ter se jim pomaga.

10. ČLEN

Visoke pogodbenice se lahko kadar koli dogovorijo, da za opravljanje nalog, za katere so po tej konvenciji zavezane sile zaščitnice, zadolžijo organizacijo, ki zagotavlja nepristranskost in učinkovitost.

Če ranjenci in bolniki ter zdravstveno in versko osebje iz kakršnega koli razloga ne uživajo pomoči sile zaščitnice ali druge organizacije iz prejšnjega odstavka ali jo prenehajo uživati, sila, ki jih pridržuje, zaprosi nevtralno državo ali tako organizacijo, da prevzame naloge, ki jih po tej konvenciji opravlja sila zaščitnica, ki jo imenujejo strani v spopadu.

Če zaščite teh oseb ni mogoče ustrezno zagotoviti, sila, ki jih pridržuje, ob upoštevanju določb tega člena zaprosi humanitarno organizacijo, kot je Mednarodni odbor Rdečega križa, ali sprejme njeno ponudbo, da prevzame humanitarne naloge, ki jih opravljajo sile zaščitnice po tej konvenciji.

Vsaka nevtralna sila ali organizacija, ki jo povabi ta sila ali ki se ponudi za ta namen, mora delovati z vso odgovornostjo do strani v spopadu, od katere so odvisne osebe, ki jih ščiti ta konvencija, in predložiti zadostna zagotovila, da je sposobna prevzeti določene naloge in jih opravljati nepristransko.

Navedenih določb ni mogoče razveljaviti s posebnimi sporazumi med silami, od katerih se ena, pa čeprav le začasno, zaradi vojaških dogodkov, zlasti delne ali popolne okupacije svojega ozemlja, ne more svobodno pogajati z drugo silo ali njenimi zaveznicami.

Kadar koli se v tej konvenciji omenja sila zaščitnica, se ta izraz nanaša tudi na organizacije, ki jo v smislu tega člena nadomeščajo.

11. ČLEN

Sile zaščitnice za rešitev nesoglasij ponudijo dobre usluge, kadar presodijo, da je to v korist zaščitenih oseb, zlasti kadar se strani v spopadu ne morejo sporazumeti o uporabi ali razlagi določb te konvencije.

Za ta namen lahko vsaka sila zaščitnica na povabilo ene strani v spopadu ali na lastno pobudo predlaga stranem v spopadu sestanek njihovih predstavnikov, zlasti oblasti, odgovornih za ranjence in bolnike ter zdravstveno in versko osebje, če je le mogoče na ustrezno izbranem nevtralnem ozemlju. Strani v spopadu morajo upoštevati v zvezi s tem dane predloge. Sile zaščitnice po potrebi lahko predlagajo stranem v spopadu v odobritev osebo, ki pripada nevtralni sili ali jo pooblasti Mednarodni odbor Rdečega križa, in je povabljena, da sodeluje na sestanku.

II. POGLAVJE

RANJENCI IN BOLNIKI

12. ČLEN

Pripadnike oboroženih sil in druge osebe iz naslednjega člena, ki so ranjeni ali bolni, je treba vedno spoštovati in zaščititi.

Stran v spopadu, pod katere oblastjo so, z njimi ravna človeško in jih oskrbuje brez kakršnega koli razlikovanja glede na spol, raso, narodno pripadnost, vero, politično prepričanje ali kakršno koli drugo podobno merilo. Vsak napad na njihovo življenje in telo ali nasilje nad njimi je strogo prepovedano; zlasti jih je prepovedano ubijati, iztrebljati, mučiti ali na njih opravljati biološke poskuse; ne smeta se jim namerno odklanjati zdravniška pomoč in oskrba niti se ne smejo izpostavljati nevarnostim okužb ali nalezljivih bolezni.

Prednostno obravnavo upravičujejo le nujni medicinski razlogi.

Z ženskami je treba ravnati z vsem spoštovanjem do njihovega spola.

Stran v spopadu, ki je svoje ranjence ali bolnike prisiljena prepustiti sovražniku, pusti z njimi, kolikor je to mogoče zaradi vojaških razlogov, del svojega zdravstvenega osebja in materiala za pomoč pri njihovi oskrbi.

13. ČLEN

Ta konvencija se uporablja za te skupine ranjencev in bolnikov:

1.

pripadnike oboroženih sil ene od strani v spopadu in pripadnike milic ali prostovoljnih enot, ki so del teh oboroženih sil;

2.

pripadnike drugih milic in drugih prostovoljnih enot, vključno s pripadniki organiziranih odporniških gibanj, ki pripadajo strani v spopadu in delujejo znotraj ali zunaj lastnega ozemlja, tudi če je to ozemlje okupirano, če take milice ali prostovoljne enote, vključno s takimi organiziranimi odporniškimi gibanji, izpolnjujejo te pogoje:

Akt o dopolnitvah Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Sveta Evrope, Ženevskih konvencij in dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitve, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile (MAZŽV)

Časovnica