1.
Zaščita, do katere so upravičeni civilne organizacije civilne zaščite, njihovo osebje, zgradbe, zaklonišča in materialna sredstva, ne preneha, razen če poleg opravljanja svojih nalog storijo ali se uporabljajo za sovražniku škodljiva dejanja. Zaščita lahko preneha šele po tem, ko ni bilo upoštevano dano opozorilo, v katerem je v vseh ustreznih primerih določen razumen časovni rok.
2.
Za sovražniku škodljivo dejanje se ne šteje:
a)
če se naloge civilne zaščite opravljajo pod vodstvom ali nadzorom vojaških oblasti;
b)
če civilno osebje civilne zaščite pri opravljanju nalog civilne zaščite sodeluje z vojaškim osebjem ali se nekaj vojaškega osebja dodeli civilnim organizacijam civilne zaščite;
c)
če opravljanje nalog civilne zaščite naključno koristi vojaškim žrtvam, zlasti tistim, ki ne sodelujejo v boju.
3.
Prav tako se za sovražniku škodljivo dejanje ne šteje, če civilno osebje civilne zaščite nosi lahko osebno orožje zaradi vzdrževanja reda ali zaradi samoobrambe. Strani v spopadu na območjih, kjer poteka ali bo verjetno potekalo kopensko bojevanje, izvedejo ustrezne ukrepe za omejitev orožja na kratkocevno orožje, kot so pištole ali revolverji, in tako pomagajo pri razlikovanju med osebjem civilne zaščite in borci. Čeprav na takih območjih osebje civilne zaščite nosi drugo lahko osebno orožje, se kljub temu spoštuje in zaščiti, takoj ko se prepozna kot tako.
4.
Dejstvo, da so civilne organizacije civilne zaščite organizirane po vojaškem zgledu in je služenje v njih obvezno, jim ne odvzema zaščite po tem poglavju.