1.
Ta člen se uporablja za pregon in kaznovanje kaznivih ravnanj v zvezi z oboroženim spopadom.
2.
Oseba, za katero se ugotovi, da je kriva kršitve, se obsodi in kaznuje le na podlagi sodbe sodišča, ki zagotavlja osnovna jamstva neodvisnosti in nepristranskosti. Zlasti:
a)
postopek zagotavlja, da je obdolženec brez odlašanja obveščen o podrobnostih kršitve, ki naj bi jo storil, in da se mu pred in med sojenjem zagotovijo vse potrebne pravice in sredstva za obrambo;
b)
nihče ne sme biti obsojen za kršitev, razen na podlagi osebne kazenske odgovornosti;
c)
nihče ne sme biti spoznan za krivega kaznivega dejanja ali opustitve, ki v času storitve po zakonu nista pomenila kaznivega dejanja; prav tako se ne sme izreči hujša kazen od tiste, ki se je uporabljala v času storitve kršitve; če se po storitvi kršitve z zakonom predpiše milejša kazen, se storilcu izreče ta kazen;
d)
vsakdo, ki je obdolžen kršitve, velja za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže krivda v skladu z zakonom;
e)
ima vsakdo, ki je obdolžen kršitve, pravico, da se mu sodi v njegovi prisotnosti;
f)
se nihče ne sme prisiliti, da se izpove zoper samega sebe ali prizna krivdo.
3.
Obsojenec je ob izreku obsodbe poučen o pravnih in drugih sredstvih ter rokih, v katerih lahko ta sredstva uporabi.
4.
Smrtna kazen se ne izreče osebam, ki ob storitvi kršitve še niso dopolnile osemnajst let, in se ne izvrši pri nosečnicah ali materah z majhnimi otroki.
5.
Oblasti si ob koncu sovražnosti prizadevajo v največji možni meri podeliti amnestijo osebam, ki so sodelovale v oboroženem spopadu, ali osebam, ki jim je bila prostost odvzeta zaradi razlogov, povezanih z oboroženim spopadom, ne glede na to, ali so bile internirane ali pridržane.