Carinski zakon (CZ)

3. Carinski zakon

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi carinskega zakona

Razglašam carinski zakon, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1994.

012-01/94-170

Ljubljana, dne 28. decembra 1994.

CARINSKI ZAKON

I. DEL

SPLOŠNE DOLOČBE

1. p o g l a v j e

Splošne določbe in definicije

1. člen

(vsebina zakona)

Carinski zakon ureja pravice in obveznosti oseb ter pooblastila carinskih organov v zvezi z blagom v potniškem in blagovnem prometu med carinskim območjem Republike Slovenije in tujimi carinskimi območji.

1.a člen

(uporaba zakona za plačevanje drugih dajatev)

Ta zakon se uporablja tudi za plačevanje drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu, če s predpisi, ki določajo te dajatve ni drugače določeno.

2. člen

(carinsko območje)

(1)

Carinsko območje Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinsko območje) obsega ozemlje Slovenije, teritorialno morje Slovenije in zračni prostor nad ozemljem in teritorialnim morjem Slovenije. Carinsko območje je omejeno s carinsko črto, ki je identična z mejno črto, kakor je ta definirana v zakonu o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 1/91-I).

(2)

Carinski zakon se izvaja enotno na celotnem carinskem območju, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače.

(3)

Posamezne določbe tega zakona se lahko v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami izvajajo tudi izven carinskega območja.

3. člen

(definicije)

Za uporabo tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi imajo naslednji izrazi naslednji pomen:

1.

izraz “carinski organ“ pomeni Generalni carinski urad, carinski urad ali njegovo organizacijsko enoto, ki je pristojna za vodenje vseh ali le nekaterih formalnosti, določenih s carinskimi in drugimi predpisi.

1.a

izraz “odločba” pomeni vsako uradno dejanje carinskega organa, s katerim le-ta v skladu s carinskimi predpisi odloči o določeni zadevi, pri čemer ima to dejanje pravni učinek za eno ali več določenih ali določljivih oseb; ta izraz vključuje tudi zavezujoče informacije iz 7. člena tega zakona;

2.

izraz "carinski dolg" pomeni obveznost osebe iz 5. točke tega člena, da plača v skladu z zakonom obračunan znesek uvoznih dajatev (carinski dolg ob uvozu) oziroma izvoznih dajatev (carinski dolg pri izvozu);

3.

izraz "uvozne dajatve" pomeni:

-

carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu,

-

posebne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s posebnim zakonom;

4.

izraz "izvozne dajatve" pomeni:

-

carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob izvozu,

-

posebne dajatve, ki se plačujejo pri izvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s posebnim zakonom;

5.

izraz “carinski dolžnik“ pomeni osebo, ki je dolžna plačati carinski dolg;

6.

izraz "carinski nadzor" pomeni splošne ukrepe carinskih organov, s katerimi se preprečuje neupravičeno ravnanje s carinskim blagom in zavaruje njegova istovetnost, dokler ni blago sproščeno v prost promet kakor tudi zagotavlja spoštovanje drugih predpisov v zvezi s carinskim blagom;

7.

izraz "carinska kontrola" pomeni izvajanje specifičnih ukrepov, kot npr. pregled in preiskava blaga, prevoznih in prenosnih sredstev, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti dokumentov, preverjanje obstoja, verodostojnosti in točnosti poslovnih knjig in drugih evidenc, pregled prtljage in stvari, ki jih potniki nosijo s seboj ali na sebi in izvajanje uradnih preverjanj z namenom, da se zagotovi pravilna uporaba carinskih predpisov in drugih določb glede blaga, ki je predmet carinskega nadzora;

8.

izraz "carinsko dovoljena uporaba oziroma raba blaga" pomeni:

(a)

predložitev blaga v carinski postopek,

(b)

vnos blaga v prosto carinsko cono,

(c)

ponoven izvoz blaga iz carinskega območja,

(d)

uničenje blaga pod carinskim nadzorom,

(e)

prepustitev blaga carinskim organom v prosto razpolaganje;

9.

izraz "carinski postopek" pomeni:

(a)

sprostitev blaga v prost promet,

(b)

carinsko skladiščenje,

(c)

uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz,

(d)

predelava pod carinskim nadzorom,

(e)

začasni uvoz,

(f)

začasni izvoz na oplemenitenje,

(g)

carinski postopek za izvoz blaga,

(h)

tranzitni postopek;

9.a

izraz “odložni postopek” pomeni enega od naslednjih postopkov:

(a)

tranzitni postopek,

(b)

carinsko skladiščenje,

(c)

uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz po sistemu odloga plačila carine,

(d)

predelava pod carinskim nadzorom,

(e)

začasni uvoz.

10.

izraz “carinska deklaracija” pomeni ravnanje oziroma dejanje s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek;

11.

izraz “carinski deklarant” pomeni osebo, ki odda carinskemu organu carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo v imenu katere je oddana carinska deklaracija;

12.

izraz "predložitev blaga" pomeni obvestilo carinskemu organu, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu organu oziroma na kraj, ki ga je carinski organ določil;

13.

izraz "prepustitev blaga" pomeni dejanje, s katerim carinski organ dovoli uporabo blaga v zahtevanem carinskem postopku;

14.

izraz “imetnik dovoljenja” pomeni osebo, ki ji je bilo izdano dovoljenje v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi;

15.

izraz "uporabnik postopka" pomeni osebo za račun katere je bila carinska deklaracija vložena ali osebo na katero so bile prenešene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom;

16.

izraz "proizvodne operacije" pomeni:

(a)

obdelavo blaga, vključno z montažo, sestavljanjem in pritrjevanjem blaga na drugo blago,

(b)

predelavo blaga,

(c)

popravilo blaga, vključno z montažo, obnavljanjem in usposabljanjem blaga,

(d)

uporabo posameznih vrst blaga, določenega s predpisom iz 72. člena tega zakona, ki ni vključeno v pridobljene proizvode, vendar omogoča njihovo proizvodnjo, četudi se v celoti porabi v tem proizvodnem procesu;

16.a

izraz “uvozno blago” pomeni blago, za katero je bil začet odložni postopek in blago, za katero so bile, v skladu s postopkom uvoza zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu povračila plačane carine, izvedene formalnosti za sprostitev v prosti promet in formalnosti iz drugega odstavka 99. člena tega zakona;

16.b

izraz “blago v nespremenjenem stanju” pomeni uvozno blago, ki, v skladu s postopkom uvoza za proizvodnjo za izvoz ali postopkom predelave pod carinskim nadzorom, ni bilo predmet nikakršne predelave;

17.

izraz "pridobljeni proizvodi" pomeni vse proizvode, ki so rezultat proizvodnih operacij iz 16. točke tega člena;

18.

izraz "enakovredno blago" pomeni domače proizvode, ki se uporabijo namesto uvoženih za proizvodnjo pridobljenih proizvodov;

19.

izraz “normativ” pomeni količino ali delež pridobljenih ali predelanih proizvodov, ki se proizvedejo iz določene količine uvoznega blaga.

4. člen

(carinski status blaga – domače in carinsko blago)

(1)

Domače blago je:

1.

blago v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju v skladu s pogoji iz 13. člena tega zakona, ki mu ni bilo dodano blago uvoženo iz drugih držav. Vendar pa se blago pridobljeno iz blaga, za katerega je začet kateri od odložnih postopkov, v primerih posebnega ekonomskega pomena, ki so določeni s predpisom iz 72. člena tega zakona, ne šteje za domače blago;

2.

uvoženo blago, ki je na carinskem območju sproščeno v prosti promet in

3.

blago, pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju samo iz blaga, navedenega v 2. točki tega odstavka ali iz blaga, navedenega v 1. in 2. točki tega odstavka.

(2)

Carinsko blago je vse blago, razen tistega, ki je navedeno v prejšnjem odstavku.

(3)

Razen v primerih iz 126. člena tega zakona, se domače blago ne šteje več za domače blago, če je dejansko iznešeno iz carinskega območja.

4.a člen

(pravica do zastopanja)

(1)

Pod pogoji iz 47. člena tega zakona lahko vsakdo v postopku pred carinskimi organi določi pooblaščenca, da izvaja dejanja in opravlja formalnosti, ki so določene s carinskimi predpisi.

(2)

Zastopanje iz prejšnjega odstavka je lahko:

-

neposredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v imenu in za račun druge osebe (pooblastitelja) ali

-

posredno, pri čemer pooblaščenec opravlja dejanja v svojem imenu in za račun druge osebe (pooblastitelja).

(3)

Pooblaščenec se mora za zahtevo carinskega organa izkazati s pisnim pooblastilom, da lahko nastopa za račun osebe, ki jo zastopa. Iz pooblastila mora biti razvidno, ali je zastopanje posredno ali neposredno.

(4)

Če oseba ne more verodostojno in neposredno izkazati, da nastopa kot pooblaščenec v imenu ali za račun druge osebe, se šteje, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun.

4.b člen

(pogoji za opravljanje poslov zastopanja)

(1)

Pooblaščenec v skladu s 4.a členom tega zakona je lahko le oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1.

ima sedež ali stalno prebivališče na carinskem območju, razen v primeru iz četrtega odstavka 47. člena tega zakona;

2.

je na carinskem območju registriran za opravljanje dejavnosti posredovanja v carinskih zadevah;

3.

ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo in je opravil poseben strokovni izpit ali zaposluje najmanj eno osebo, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit.

(2)

Program posebnega strokovnega izpita določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za izvajanje izpitov pa skrbi Generalni carinski urad. Generalni carinski urad lahko na podlagi javnega razpisa pooblasti za izvajanje posebnih strokovnih izpitov ustrezno usposobljeno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem.

(3)

Vlada določi podrobnosti o pogojih in o načinu ter postopku dokazovanja drugih pogojev iz prvega odstavka tega člena.

4.c člen

(evidence)

(1)

Generalni carinski urad v zvezi z opravljanjem poslov zastopanja upravlja zbirke osebnih in drugih podatkov (v nadaljnjem besedilu: evidence), in sicer:

1.

evidenco o izdanih dovoljenjih za opravljanje zastopanja v carinskih zadevah

2.

evidenco imetnikov licence.

(2)

Za pravne osebe in druge osebe, ki opravljajo dejavnost, evidenca iz 1. točke prvega odstavka tega člena vsebuje naslednje podatke:

1.

naziv firme, sedež in naslov (naselje, ulica, hišna številka, pošta);

2.

davčno številko;

3.

seznam pooblaščenih oseb za podpisovanje carinskih deklaracij.

(3)

Za fizične osebe, ki so imetniki licenc, evidenca iz 2. točke prvega odstavka tega člena vsebuje naslednje podatke:

1.

ime in priimek;

2.

naslov stalnega oziroma začasnega bivališča;

3.

davčno številko;

4.

naziv firme, kjer je imetnik licence zaposlen oziroma naziv firme, ki ga je pooblastila za podpisovanje carinskih deklaracij.

(4)

Podatki, navedeni v drugem in tretjem odstavku tega člena, se lahko pridobijo neposredno od osebe, na katero se ti podatki nanašajo, ali iz drugih že obstoječih evidenc.

4.d člen

(drugi podatki v evidencah)

(1)

Poleg osebnih in drugih podatkov, vsebujeta evidenci iz prejšnjega člena še naslednje podatke:

1.

številko, datum in navedba izdajatelja dovoljenja oziroma licence;

2.

vrsta dovoljenja oziroma licence;

3.

veljavnost dovoljenja oziroma licence;

4.

kršitve dovoljenja oziroma licence;

5.

datum in razlogi ter trajanje odvzema dovoljenja oziroma licence;

6.

podaljševanje veljavnosti dovoljenja oziroma licence.

4.e člen

(uporaba in shranjevanje podatkov v evidencah)

(1)

Posameznik ima pravico vpogleda v svoje podatke o evidencah takoj po njihovi vzpostavitvi.

(2)

Podatki v evidencah se hranijo v skladu s carinskimi predpisi.

(3)

Po preteku rokov iz prejšnjega odstavka tega člena se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.

4.f člen

(namen in uporaba evidenc)

Za postopke zbiranja, obdelave, shranjevanja, posredovanja, uporabe in arhiviranja podatkov, vsebovanih v evidencah iz 4.c člena tega zakona, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, če ni s tem zakonom ali drugim predpisom drugače določeno.

5. člen

(uporaba mednarodnih pogodb)

Določbe tega zakona se ne uporabljajo pri plačevanju uvoznih dajatev za uvoženo blago ali postopanje pred carinskimi organi, če je plačevanje uvoznih dajatev ali postopanje pred carinskimi organi drugače urejeno z mednarodno pogodbo, ki jo je Slovenija uveljavila v skladu z zakonom.

6. člen

(uporaba zakona, ki ureja davčni postopek)

Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

6.a člen

(odločbe v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov)

(1)

Če oseba zahteva, da carinski organ izda odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, mora navesti vsa potrebna dejstva ter predložiti vse potrebne dokaze, ki jih carinski organ potrebuje, da bi lahko odločil o zahtevku.

(2)

Odločbo carinski organ izda in vroči vložniku zahtevka kakor hitro je to mogoče.

(3)

Če je zahtevek vložen pisno, mora biti pisna odločba izdana v predpisanem roku, ki začne teči na dan prejema popolnega zahtevka in vročena vložniku zahtevka.

(4)

Rok iz prejšnjega odstavka se lahko podaljša, če v tem času carinski organ ni mogel izdati odločbe. V tem primeru mora carinski organ še pred potekom roka o njegovem podaljšanju obvestiti vložnika zahtevka in navesti razloge, ki opravičujejo podaljšanje roka ter navesti rok, v katerem bo carinski organ odgovoril na zahtevek.

6.b člen

(izvršljivost odločb carinskih organov)

(1)

Odločbe carinskih organov so izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe.

(2)

Carinski organ na zahtevo stranke s sklepom v celoti ali deloma odloži izvršitev odločbe, če utemeljeno domneva, da je izpodbijana odločba v neskladju s carinskimi predpisi ali da bi takojšnja izvršitev lahko povzročila nepopravljivo škodo.

(3)

Če se izpodbijana odločba carinskega organa nanaša na obračun uvoznih ali izvoznih dajatev, se njena izvršitev lahko odloži le, če je predložen ustrezen instrument zavarovanja. Izjemoma lahko carinski organ oprosti zadevno osebo predložitve ustreznega instrumenta zavarovanja, če bi ta zahteva, glede na dolžnikovo stanje, lahko povzročila resne ekonomske ali socialne težave.

6.c člen

(odprava odločbe)

(1)

Odločba, s katero carinski organ v celoti ali deloma ugodi vložniku zahtevka, se odpravi, če je bila izdana na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij in:

1.

je vložnik zahtevka vedel ali bi moral vedeti, da so bile informacije netočne ali nepopolne in

2.

takšna odločba ne bi mogla biti sprejeta na podlagi točnih in popolnih informacij.

(2)

Osebo, na katero se odločba nanaša je treba obvestiti o odpravi odločbe.

(3)

Odprava odločbe učinkuje od dne sprejema prvotne odločbe.

6.d člen

(razveljavitev ali sprememba odločbe)

(1)

Če carinski organ na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti ugotovi, da eden ali več pogojev, pod katerimi je bila odločba izdana ne velja več ali ni več izpolnjen, ne gre pa za primere iz 6.c člena tega zakona, se izdana odločba razveljavi ali spremeni.

(2)

Če carinski organ za zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti ugotovi, da oseba, na katero se odločba nanaša, ne izvršuje naloženih obveznosti ali ne upošteva omejitev v zvezi z blagom, se lahko odločba razveljavi.

(3)

Razveljavitev ali sprememba odločbe učinkuje od dneva, ko je bila osebi, na katero se odločba nanaša, vročena odločba o razveljavitvi ali spremembi. V izjemnih primerih lahko carinski organ zaradi upravičenih interesov osebe, na katero se odločba nanaša, določi kasnejši dan, kdaj razveljavitev ali sprememba začne učinkovati.

(4)

Razveljavitev odločbe ne vpliva na obravnavanje blaga, za katerega je bil na podlagi razveljavljene odločbe še pred njeno razveljavitvijo začet določen postopek. Vendar pa carinski organi lahko zahtevajo, da se v določenem roku za to blago določi druga primerna oblika carinsko dovoljene rabe ali uporabe.

6.e člen

(pravica do pritožbe)

(1)

Vsakdo, ki ima pravni interes v zvezi z odločbo carinskega organa, ima pravico do pritožbe.

(2)

Pravico do pritožbe ima tudi oseba, ki je zahtevala, da carinski organi izdajo odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, pa le-ta ni bila izdana v predpisanem roku v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 6.a člena tega zakona.

(3)

Pritožba se vloži pri carinskem organu, ki je izdal ali bi moral izdati odločbo.

(4)

O pritožbi zoper odločbe, ki jih na prvi stopnji izdajajo carinski uradi ali njihove organizacijske enote, odloča Generalni carinski urad. O pritožbi zoper odločbe, ki jih na prvi stopnji izdaja Generalni carinski urad, odloča Ministrstvo za finance.

2. p o g l a v j e

Informacije o carinskih predpisih

7. člen

(zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo in o poreklu blaga)

(1)

Carinski organ izdaja zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo in o poreklu blaga na podlagi pisne zahteve, na način in po postopku, ki ga določi vlada.

(2)

Zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo in o poreklu blaga so zavezujoče za carinske organe v odnosu do imetnika informacije samo glede razvrstitve blaga v kombinirano nomenklaturo oziroma glede porekla blaga in le za blago, za katero so carinske formalnosti izvedene po dnevu, ko so bile informacije izdane.

(3)

Carinske formalnosti iz prejšnjega odstavka so v primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga tiste, ki jih je treba izpeljati v skladu z 11.a oziroma 14.a členom tega zakona.

(4)

Imetnik zavezujoče informacije mora biti zmožen dokazati, da:

(a)

v primeru zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo: blago, ki ga deklarira v vseh elementih ustreza blagu, ki je opisano v informaciji;

(b)

V primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga: zadevno blago in okoliščine, na podlagi katerih se določa poreklo blaga v vseh elementih ustreza blagu in okoliščinam, ki so opisane v informaciji.

(5)

Zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo je veljavna šest let, zavezujoča informacija o poreklu blaga pa tri leta od dneva izdaje. Vendar pa se informacija šteje za nično, če temelji na netočni ali nepopolni informaciji vložnika zahtevka za izdajo informacije.

(6)

Ne glede na prejšnji odstavek zavezujoča informacija preneha veljati:

(a)

v primeru informacije o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo:

(i)

če, zaradi spremembe predpisov, informacija ni več v skladu z veljavno zakonodajo,

(ii)

če informacija ni več v skladu z uradnimi tolmačenji kombinirane nomenklature zaradi:

-

spremembe pojasnjevalnih opomb k carinski nomenklaturi, ki se sprejmejo na nacionalni ravni ali zaradi odločbe sodišča ali

-

mnenja o uvrstitvi blaga ali spremembe pojasnjevalnih opomb k nomenklaturi harmoziranega sistema poimenovanj in šifrskih oznak blaga, ki jo sprejme Svetovna carinska organizacija, ustanovljena leta 1952 kot “Svet za carinsko sodelovanje”.

(iii)

če je informacija razveljavljena ali spremenjena v skladu s 6.d členom tega zakona, pri čemer mora biti imetnik informacije obveščen o razveljavitvi ali spremembi.

V primeru prenehanja veljavnosti zavezujoče informacije iz podtočk (i) in (ii) te točke informacija preneha veljati naslednji dan po uradni objavi spremembe.

(b)

v primeru zavezujoče informacije o poreklu blaga:

(i)

če informacija, zaradi spremembe predpisov ali sklenitve mednarodnega sporazuma, ni več v skladu z veljavnimi predpisi

(ii)

če informacija ni več v skladu s:

-

pojasnjevalnimi opombami in mnenji, ki se sprejmejo na nacionalni ravni ali zaradi odločbe sodišča ali

-

sporazumom o pravilih o poreklu blaga, sprejetim v okviru Svetovne trgovinske organizacije ali s pojasnjevalnimi opombami oziroma mnenji, sprejetimi za razlago tega sporazuma;

(iii)

če je informacija razveljavljena ali spremenjena v skladu s 6.d členom tega zakona, pri čemer mora biti imetnik informacije obveščen o razveljavitvi ali spremembi.

V primeru prenehanja veljavnosti zavezujoče informacije iz podtočk (i) in (ii) te točke informacija preneha veljati naslednji dan po uradni objavi predpisa, mednarodnega sporazuma, pojasnjevalnih opomb ali mnenj ali njihovi spremembi.

(7)

Imetnik zavezujoče informacije, ki preneha veljati v skladu s točko (a)(i) ali (ii) ali točko (b)(i) ali (ii) prejšnjega odstavka, se lahko sklicuje na to informacijo tudi po njeni razveljavitvi in sicer šest mesecev od dneva uradne objave, če je, še pred razveljavitvijo informacije, sklenil zavezujoče kupoprodajne pogodbe za zadevno blago na podlagi te zavezujoče informacije. V primerih iz točk (a)(i) in (b)(i) lahko predpis ali sporazum določita rok, v katerem se je še mogoče sklicevati na informacijo v skladu s tem odstavkom.

(8)

Zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo oziroma o poreklu blaga je mogoče uporabiti v skladu s tem členom samo za določitev uvoznih ali izvoznih dajatev ali določitev višine izvoznih spodbud ali drugih povračil, povezanih z vodenjem kmetijske politike.

3. p o g l a v j e

Druge splošne določbe

8. člen

(dolžnost predložitve dokumentov)

(1)

Za izvajanje carinskih predpisov je vsaka oseba, ki je posredno ali neposredno vključena v posle v zvezi z blagom, dolžna carinskim organom na njihovo zahtevo v predpisanem roku predložiti vse potrebne dokumente in pojasnila, ne glede na obliko njihovega zapisa, ter zagotoviti carinskim organom potrebno pomoč.

(2)

Kdor zahteva, da carinski organ odloči o zadevi, ki zadeva izvajanje carinskih predpisov, mora carinskemu organu predložiti vse potrebne dokumente in druge podatke, ki jih carinski organ potrebuje za odločitev.

8.a člen

(obseg pooblastil carinskih organov)

Carinski organi so pooblaščeni, da v skladu s predpisi izvajajo kontrolo, ki je potrebna, da bi se zagotovilo pravilno izvajanje carinskih predpisov.

8.b člen

(zaupnost podatkov)

(1)

Vse informacije, ki so zaupne po svoji naravi ali so bile carinskim organom predložene kot zaupne se obravnavajo kot uradna tajnost.

(2)

Carinski organ ne sme razkriti informacij iz prejšnjega odstavka brez izrecnega dovoljenja osebe ali institucije, ki je informacije zagotovila, razen v primerih, ko so v skladu z veljavno zakonodajo carinski organi dolžni ali pooblaščeni razkriti informacije v zvezi s konkretnimi pravnimi postopki.

9. člen

(hramba dokumentov)

Napovedni stavek se spremeni tako, da se glasi: “Osebe so dolžne dokumente iz 8. člena tega zakona hraniti zaradi izvajanja carinske kontrole deset let po poteku leta, v katerem:

(a)

je bila sprejeta deklaracija za sprostitev blaga v prost promet oziroma deklaracija za izvoz blaga, vendar le, če ne gre za primere opredeljene v alinei (b) tega člena,

(b)

je pretekel rok carinskega nadzora (67. člen) v primeru uvoza blaga, ki je bilo ob sprostitvi v prost promet oproščeno plačila carine oziroma mu je bila carinska stopnja znižana zaradi namena za katerega se je uvozilo,

(c)

je bil kateri drug carinski postopek v zvezi blagom zaključen,

(d)

je blago, vnešeno v prosto carinsko cono bilo iznešeno iz nje.

II. DEL

PODLAGE ZA DOLOČITEV VIŠINE UVOZNIH OZIROMA IZVOZNIH DAJATEV TER DRUGIH UKREPOV TRGOVINSKE POLITIKE

1. p o g l a v j e

Carinske stopnje in razvrstitev blaga v carinsko tarifo

10. člen

(carinska tarifa)

(1)

Carina se plačuje v primerih, ki so predvideni s tem zakonom po stopnjah, ki so določene v carinski tarifi, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2)

Carinsko tarifo določa poseben zakon.

2. p o g l a v j e

Poreklo blaga

11.a člen

(nepreferencialno poreklo blaga)

12. do 14. člen tega zakona določajo osnovna pravila za določitev nepreferencialnega porekla blaga, kadar je le-to potrebno zaradi:

1.

uporabe carinske tarife, razen preferencialnih carinskih stopenj;

2.

uporabe drugih ukrepov trgovinske politike, določenih v zvezi s prometom posameznih vrst blaga ter

3.

priprave in izdaje nepreferencialnih potrdil o poreklu blaga.

12. člen

(osnovno pravilo o poreklu blaga)

Kot blago s poreklom iz določene države se šteje:

1.

v tej državi v celoti pridobljeno ali proizvedeno blago ali

2.

v tej državi zadosti predelano blago.

13. člen

(v celoti pridobljeni proizvodi)

Šteje se, da so naslednji proizvodi v celoti pridobljeni ali proizvedeni v določeni državi:

(a)

mineralni proizvodi, pridobljeni v tej državi,

(b)

rastlinski proizvodi, ki so v tej državi nabrani,

(c)

žive živali, skotene in vzrejene v tej državi,

(d)

proizvodi, pridobljeni iz živih živali, vzrejenih v tej državi,

(e)

proizvodi, pridobljeni z lovom in ribolovom v tej državi,

(f)

proizvodi morskega ribolova in drugi proizvodi, pridobljeni iz morja izven teritorialnih voda te države z ladjami, ki so registrirane v tej državi in plujejo pod zastavo te države,

(g)

blago, pridobljeno ali proizvedeno na ladjah - tovarnah iz proizvodov, omenjenih v točki (f), če je takšna ladja registrirana v tej državi in pluje pod njeno zastavo,

(h)

proizvodi pridobljeni iz oziroma izpod morskega dna izven teritorialnih voda te države, pod pogojem, da ima ta država izključno pravico za izkoriščanje tega morskega dna,

(i)

odpadki in ostanki proizvodov, ki izvirajo iz proizvodnih operacij in rabljeni proizvodi, če se zbirajo v tej državi izključno zaradi reciklaže surovin,

(j)

blago, ki je proizvedeno izključno iz blaga, omenjenega v točkah (a) do (i) ali iz njihovih proizvodov na katerikoli proizvodni stopnji.

14. člen

(zadosti predelano blago)

(1)

Blago, katerega proizvodnja zajema več držav, se šteje, da je po poreklu iz tiste države, v kateri je bila opravljena zadnja bistvena ekonomsko upravičena obdelava ali predelava, katere rezultat je bil pridobitev novega proizvoda oziroma, ki predstavlja pomemben postopek v proizvodnji določenega proizvoda.

(2)

Kot zadnja bistvena ekonomsko upravičena obdelava ali predelava iz prejšnjega odstavka se ne more šteti:

(a)

pakiranje ali prepakiranje blaga, ne glede na to, kje je bila izdelana embalaža,

(b)

razdeljevanje večjih količin na manjše ali združevanje manjših količin v večje,

(c)

sortiranje, klasiranje, izpranje ali razdeljevanje blaga z rezanjem ali ustekleničenjem,

(d)

etiketiranje in zaznamovanje blaga,

(e)

konzerviranje blaga za transport oziroma skladiščenje,

(f)

zlaganje blaga v skupine,

(g)

zakol uvožene žive živine pred potekom roka, ki ga predpiše vlada s predpisom iz 14.b člena tega zakona.

14.a člen

(preferencialno poreklo blaga)

Kadar je ugotavljanje porekla blaga potrebno zaradi ugotavljanja upravičenosti preferencialnega carinskega obravnavanja posameznega blaga, se le-to ugotavlja v skladu:

1.

z mednarodnimi pogodbami, ki jih je uveljavila Slovenija in, ki določajo preferencialno carinsko obravnavanje ali

2.

s tem zakonom in predpisom iz 14.b člena tega zakona, če je preferencialno carinsko obravnavanje posameznega blaga določeno z enostranskimi ukrepi Slovenije.

14.b člen

(podrobnejši predpisi)

Vlada določi podrobnejše kriterije za ugotavljanje in način dokazovanja porekla blaga.

3. p o g l a v j e

Carinska vrednost

15. člen

(namen določanja carinske vrednosti)

Carinska vrednost blaga predstavlja osnovo za uporabo carinske tarife in, če tako določajo drugi ukrepi trgovinske politike, tudi za njihovo izvajanje.

16. člen

(definicija in osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti)

(1)

Carinska vrednost uvoženega blaga je dogovorjena cena (transakcijska vrednost), to je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo, če ustreza pogojem, navedenim v naslednjem odstavku.

(2)

S ceno, ki pomeni carinsko vrednost je mišljeno:

1.

da so vključeni vsi stroški in drugi izdatki (20. člen) v zvezi s prodajo in dobavo blaga do tam, kjer prihaja blago na carinsko območje,

2.

da so izključeni vsi stroški, davščine in takse, ki se zaračunavajo na carinskem območju,

3.

da ni omejitev za kupce glede razpolaganja ali uporabe blaga, razen omejitev, ki so določene s slovenskimi predpisi, omejitev, ki se nanašajo na prepoved nadaljnje prodaje v tretje države ali omejitev, ki bistveno ne vplivajo na vrednost blaga,

4.

da v pogodbi o nakupu in prodaji ni pogojev ali obveznosti, katerih vrednost se ne more ugotoviti glede na vrednost blaga, ki se carini,

5.

da prodajalec ne bo neposredno ali posredno prejel nobenega dela prihodka od kupčeve nadaljnje prodaje ali kakšnega drugačnega kupčevega razpolaganja ali od kupčeve uporabe blaga, razen v primerih iz 20. člena tega zakona,

6.

da kupec in prodajalec nista vzajemno povezana oziroma, če sta povezana, da na dogovorjeno ceno ni vplivalo trgovinsko, finančno ali kako drugo razmerje med kupcem in prodajalcem.

(3)

Carinska vrednost za blago, ki se izvaža, je vrednost blaga, dobavljenega na slovenski meji.

17. člen

(uporaba pravil o enakem in o podobnem blagu)

(1)

Če carinske vrednosti za uvoženo blago, ni mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona, se vzame za carinsko vrednost dogovorjena cena za blago enake kvalitete in enakih lastnosti, kupljeno za uvoz v Slovenijo in uvoženo v istem ali v približno istem času kot blago, ki se carini.

(2)

Če carinske vrednosti za uvoženo blago ni mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona in prvega odstavka tega člena, se vzame za carinsko vrednost dogovorjena cena za podobno blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo in uvoženo v istem ali v približno istem času kot blago, ki se carini.

(3)

Za ugotovitev carinske vrednosti na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se uporabi dogovorjena cena za enako ali podobno blago, prodano v enaki obliki nakupa in prodaje (prodaja na drobno ali na debelo) in v približno enaki količini, kot blago, ki se carini. Če ni takšnih prodaj, se uporabi dogovorjena cena za enako ali podobno blago, prodano v drugačni obliki nakupa in prodaje ali v drugačnih količinah.

(4)

Če je več dogovorjenih cen za enako oziroma podobno blago, se uporabi za ugotovitev carinske vrednosti za uvoženo blago najnižja dogovorjena cena.

18. člen

(druga pomožna pravila za ugotavljanje carinske vrednosti)

(1)

Če carinske vrednosti za uvoženo blago ni mogoče ugotoviti na podlagi 16. in 17. člena tega zakona, je treba ravnati takole:

1.

če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v Sloveniji v enakem stanju, kot je bilo uvoženo, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cene za mersko enoto, po kateri se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v takem stanju osebam, ki niso vzajemno povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, v največji skupni količini v istem ali približno istem času, ko se uvaža blago, ki se carini, pod pogojem, da se ta cena zmanjša za znesek:

-

običajnih provizij, stroškov prometa in drugega dobička v zvezi s prodajo blaga enakega razreda ali vrste, uvoženega v Slovenijo,

-

carine in uvoznih davščin ter drugih davščin in taks, ki se zaračunavajo pri prodaji blaga v Sloveniji.

Če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno blago ne prodaja v Sloveniji v enakem stanju kot je bilo uvoženo in če to zahteva uporabnik postopka, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cen za mersko enoto, po kateri se uvozno blago po oplemenitenju prodaja v največji skupni količini osebam v Sloveniji, ki niso povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, pogoj pa je, da se ta cena zmanjša za znesek vrednosti oplemenitenja in za stroške iz prvega odstavka te točke,

2.

če carinske vrednosti ni mogoče ugotoviti po prejšnji točki, se ugotovi na podlagi obračunane vrednosti, ki ustreza znesku:

-

vrednosti materiala in stroškov, nastalih pri proizvodnji uvoženega blaga,

-

dobička, ki ga pri uvozu v Slovenijo običajno dosežejo proizvajalci blaga enakega razreda ali vrste iz države izvoza, kot je blago, ki se carini, in stroškov, ki jih imajo pri takem uvozu,

-

stroškov in drugih izdatkov iz 20. člena tega zakona.

(2)

Na zahtevo uporabnika postopka se lahko spremeni vrstni red uporabe 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.

19. člen

(ugotavljanje carinske vrednosti na drugo ustrezen način in omejitve pri tem)

(1)

Če se carinska vrednost za uvoženo blago ne more ugotoviti na podlagi 16., 17. in 18. člena tega zakona se ugotovi s pomočjo razpoložljivih podatkov na način, ki je skladen z načeli in splošnimi določbami:

-

sporazuma o uporabi VII. člena GATT 1994,

-

VII. člena GATT 1994 in

-

tega poglavja.

(2)

Carinske vrednosti iz prejšnjega odstavka ni mogoče ugotavljati na podlagi:

1.

prodajne cene blaga proizvedenega na carinskem območju Slovenije,

2.

postopka, po katerem je mogoče za carinsko vrednost uporabiti višjo od dveh alternativnih vrednosti,

3.

prodajne cene blaga na domačem trgu države izvoznice,

4.

stroškov proizvodnje, razen tistih, ki so kot stroški določeni v skladu s prvo alineo 2. točke prvega odstavka 18. člena tega zakona,

5.

cene blaga za izvoz v druge države,

6.

najnižjih carinskih vrednosti ali

7.

poljubnih ali fiktivnih vrednosti.

20. člen

(stroški in izdatki, ki se vštevajo v carinsko vrednost)

(1)

Pri ugotavljanju carinske vrednosti v skladu s 16. členom tega zakona se v carinsko vrednost prištejejo naslednji stroški in izdatki, če le-ti še niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni:

1.

provizije posrednikov in druge provizije, razen nakupnih provizij,

2.

stroški embalaže, ki jo je mogoče obravnavati kot del blaga,

3.

stroški embalaže in sicer stroški za material in delo,

4.

naslednji stroški dostave do kraja vnosa na carinsko območje:

(a)

stroški prevoza in zavarovalnine za uvoženo blago in

(b)

stroški natovarjanja, pretovarjanja in manipulacije, ki so nastali v zvezi z dobavo uvoženega blaga;

5.

sorazmerni del vrednosti surovin, reprodukcijskega materiala in delov za vdelavo, kupljenih v tujini, ki jih je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in so bili uporabljeni pri proizvodnji uvoženega blaga;

6.

sorazmerni del vrednosti drugega blaga, ki ga je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in je bilo uporabljeno pri proizvodnji uvoženega blaga;

7.

sorazmerni del vrednosti orodja, kalupov, matric in podobnih proizvodov, ki jih je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in so bili uporabljeni pri proizvodnji uvoženega blaga;

8.

nadomestila in stroški v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem;

9.

del zneska, dosežen z nadaljnjo prodajo, odstopom ali uporabo uvoženega blaga, ki se neposredno ali posredno plača prodajalcu;

10.

sorazmerni del vrednosti storitev, opravljenih v tujini, ki jih kupec posebej plača in so potrebne za proizvodnjo blaga, ki se uvaža. Vrednost storitev ne obsega stroškov raziskav, opravljenih v tujini.

(2)

Nadomestila in stroški za pravico do reprodukcije uvoženega blaga se ne vštevajo v carinsko vrednost blaga.

21. člen

(upoštevanje doplačil, posebnih plačil ipd.)

(1)

Če se uvaža blago, za katero je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke prejšnjega člena, mora uporabnik postopka to označiti v carinski deklaraciji.

(2)

Uporabnik postopka mora naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu, najpozneje v 30 dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost.

22. člen

(vračunavanje skupnih stroškov v carinsko vrednost več vrst blaga)

(1)

Če je v posamezni pošiljki več vrst blaga, ki se carini po raznih carinskih stopnjah, se celotni stroški, ki se nanašajo na nakup blaga, ter stroški s prevozom, zavarovanjem in dostavo obračunavajo v sorazmerju z vrednostjo posamezne vrste blaga.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ na zahtevo deklaranta celotne stroške, ki se nanašajo na več vrst blaga v posamezni pošiljki, doda vrednosti tistega blaga, ki se uvršča v tarifno številko, katere carinska stopnja je najvišja.

23. člen

(upoštevanje fakturne vrednosti, valuta)

(1)

Za carinsko vrednost se vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno.

(2)

Če je v fakturi navedena vrednost blaga izražena v tuji valuti, se valuta preračuna v domačo valuto, po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki ga ugotovi minister, pristojen za finance.

(3)

Če faktura iz opravičenih vzrokov ni priložena oziroma če vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinski organ carinsko vrednost v skladu s 17. do 19. členom tega zakona.

24. člen

(finančni stroški)

Obresti za kredite in stroški za zagotovitev denarnih sredstev v tujini (finančni stroški), ki se nanašajo na plačilo uvoženega blaga, se ne vštevajo v carinsko vrednost, če je fi-nančni sporazum sestavljen pisno, pod naslednjima pogojema:

1.

če so obresti ločene od dejansko plačane cene ali cene, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo; ali

2.

če na zahtevo organizacijske enote carinskega urada, kupec lahko dokaže, da je plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati, približno enaka dejansko plačani ceni za istovrstno ali podobno blago, kupljeno brez finančnega sporazuma, in da je obrestna mera v okviru mer za takšne transakcije v državi, v kateri je zagotovljen kredit.

25. člen

(upoštevanje popustov, znižanj cen)

(1)

Vsa običajna znižanja cene in kasa skonto se upoštevajo pri določitvi carinske vrednosti blaga, če so v času ugotavljanja carinske vrednosti že določeni in bodo uveljavljene v dogovorjenem roku po uvozu blaga.

(2)

Stroški montažnih del, ki se opravljajo v Republiki Sloveniji, se ne vštevajo v carinsko vrednost za stroje, aparate in naprave, ki se uvažajo.

26. člen

(carinska vrednost blaga, poslanega brezplačno)

Carinska vrednost za blago, ki se uvaža brez plačila protivrednosti se ugotavlja na podlagi 17. do 19. člena tega zakona.

27. člen

(posebna pravila in natančnejši predpisi)

(1)

Ne glede na določila tega poglavja, se lahko s tem zakonom ali predpisi, izdanimi na njegovi podlagi določijo posebna pravila za določanje carinske vrednosti blaga, ki je bilo pred sprostitvijo v prost promet predmet drugih vrst carinsko dovoljene rabe ali uporabe.

(2)

Ne glede na 16. do 19. člen tega zakona se lahko carinska vrednost hitro pokvarljivega blaga, običajno dobavljenega za komisijsko prodajo, na zahtevo carinskega delaranta ugotovi na poenostavljen način, določen s predpisom iz tretjega odstavka tega člena.

(3)

Vlada izda predpise o natančnejših pogojih in načinu ugotavljanja carinske vrednosti.

III. DEL

RAVNANJE Z BLAGOM, KI JE VNEŠENO NA CARINSKO OBMOČJE PREDEN JE ZANJ DOLOČENA CARINSKO DOVOLJENA RABA ALI UPORABA

1. p o g l a v j e

Vnos blaga na carinsko območje

28. člen

(mejni prehodi)

(1)

Carinsko blago je dovoljeno vnesti na carinsko območje le preko mejnih prehodov, v času, ko so odprti za promet.

(2)

Mejne prehode, preko katerih se opravljata blagovni ali potniški promet v skladu s carinskimi ali drugimi predpisi, določi vlada.

(3)

Promet blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski ali drugi predpisani kontroli je dovoljen le preko tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za promet takšnega blaga.

(4)

S predpisom iz drugega odstavka tega člena lahko vlada omeji ali prepove vnos posameznih vrst blaga preko določenih mejnih prehodov.

29. člen

(carinski nadzor)

(1)

Blago, ki se vnaša na carinsko območje, je pod carinskim nadzorom od trenutka vnosa na carinsko območje in je lahko predmet kontrole carinskih organov.

(2)

Blago iz prejšnjega odstavka ostane pod carinskim nadzorom dokler se ne določi njegov carinski status in, v primeru carinskega blaga dokler ni spremenjen njegov carinski status, razen v primeru iz 67. člena tega zakona, oziroma dokler ni vnešeno v prosto carinsko cono, ponovno izvoženo oziroma uničeno v skladu s 141. členom tega zakona.

(3)

Niso pod carinskim nadzorom:

1.

domače in tuje ladje, ki plovejo pod vojaško pomorsko zastavo,

2.

policijska vozila, plovila in zrakoplovi

3.

domači in tuji vojaški zrakoplovi

(4)

Ne glede na prejšnji odstavek je pod carinskim nadzorom blago, ki se naloži ali razloži iz ladij iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka kot tudi promet med temi ladjami in obalo ter blago, ki se naloži ali razloži iz vojaških zrakoplovov iz 3. točke prejšnjega odstavka. Pod carinskim nadzorom je tudi blago, ki ga nosijo s seboj osebe, ki se vkrcajo ali izkrcajo na ladje oziroma zrakoplove iz prejšnjega odstavka.

30. člen

(prevoz blaga od carinske črte do mesta predložitve)

(1)

Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, mora nemudoma to blago v nespremenjenem stanju, po poti, ki jo določi Generalni carinski urad in v skladu z morebitnimi navodili carinskega organa prepeljati do:

(a)

prvega mejnega carinskega organa iz drugega odstavka 28. člena ali na drugo mesto, ki ga določi carinski organ ali

(b)

do proste carinske cone, če se blago vnaša v to cono neposredno v pomorskem ali zračnem prometu.

(2)

Prevoznik, ki je prevzel blago po vnosu na carinsko območje, je prav tako odgovoren za izvršitev obveznosti iz prejšnjega odstavka.

(3)

Blago, ki se nahaja izven carinskega območja in je v skladu z mednarodnim ali meddržavnim sporazumom, ki ga je uveljavila Slovenija, lahko predmet carinske kontrole, se obravnava enako kot blago, vnešeno na carinsko območje.

(4)

Obveznost iz alinee (a) prvega odstavka tega člena se zaradi izvajanja predpisov o turističnem, maloobmejnem ali poštnem prometu ali prometu blaga neznatne ekonomske vrednosti, opusti, če s tem ni ogroženo izvajanje carinskega nadzora in kontrole. Podrobnejše predpise za izvajanje izjem iz tega odstavka določi minister, pristojen za finance.

(5)

Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za blago na ladjah in zrakoplovih, ki prečkajo teritorialno morje ali zračni prostor Slovenije, če njihov namembni kraj ni na carinskem območju.

(6)

Če oseba iz prvega ali drugega odstavka tega člena ne more izvršiti svojih obveznosti zaradi višje sile ali nepredvidljivih okoliščin, mora takoj obvestiti najbližji carinski organ o razlogih za neizpolnitev obveznosti in sporočiti, kje se blago nahaja, če ni v celoti izgubljeno, ter v kakšnem stanju je.

(7)

Če mora ladja ali zrakoplov iz petega odstavka tega člena zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile začasno pristati v pristanišču oziroma na letališču na carinskem območju in zaradi teh okoliščin ni mogoče izvršiti obveznosti iz prvega odstavka tega člena, mora oseba, ki je pripeljala ladjo ali zrakoplov na carinsko območje ali druga oseba, ki nastopa v njenem imenu, nemudoma obvestiti carinske organe o nastali situaciji.

(8)

Carinski organ določi ukrepe, ki jih je treba izvršiti, da se zagotovi carinski nadzor nad blagom iz šestega odstavka tega člena in blagom na ladjah in zrakoplovih v primerih iz sedmega odstavka tega člena ter da se zagotovi, da se blago, če je to potrebno, prepelje do carinskega organa ali drugega mesta, ki ga določi ali odobri carinski organ.

31. člen

(posebnosti carinskega nadzora glede na obliko transporta)

Ukrepe carinskega nadzora in posebnosti glede na obliko transporta (cestni, železniški, zračni, pomorski, poštni) določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet, oziroma v primeru poštnega prometa, z ministrom, pristojnim za informacijsko družbo.

2. p o g l a v j e

Predložitev blaga carinskemu organu

32. člen

(predložitev carinskega blaga)

(1)

Blago, ki je v skladu z alineo (a) prvega odstavka 30. člena tega zakona pripeljano do carinskega organa ali na drugo mesto, ki ga je določil ali odobril carinski organ, mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje ali prevoznik, ki je prevzel blago po vnosu na carinsko območje, predložiti carinskemu organu.

(2)

Obveznost iz prejšnjega odstavka se odpusti, če je to potrebno zaradi izvajanja predpisov o blagu, ki ga potnik nosi s seboj ali o blagu, za katero je začet carinski postopek, ni pa predloženo carinskemu organu.

(3)

Blago je lahko predloženo na kakršen koli ustrezen način, ki carinskemu organu omogoča, da lahko nedvoumno ugotovi, kje se prevozno sredstvo in blago nahajata. Blago, ki ni očitno videno in blago, ki se ne prevaža v običajnem prostoru za tovor, je treba predložiti izrecno.

33. člen

(predpregled blaga)

(1)

V skladu z dovoljenjem carinskega organa in na način, ki ga določi vlada, je dovoljeno predloženo blago pregledati in odvzeti vzorce, zato da bi se lahko izbrala carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga.

(2)

Carinski organ izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka na podlagi zahtevka osebi, ki je pooblaščena, da izbere carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga.

3. p o g l a v j e

Skupna prijava

34. člen

(vložitev skupne prijave)

(1)

Če ta zakon ne določa drugače, je treba za blago, predloženo carinskemu organu, vložiti skupno prijavo.

(2)

Skupna prijava mora biti vložena, ko je blago predloženo, razen če je carinski organ dovolil, da se skupna prijava vloži naknadno, vendar ne kasneje kot prvi delovni dan po dnevu, ko je bilo blago predloženo.

(3)

Skupno prijavo mora vložiti:

(a)

oseba, ki je vnesla blago na carinsko območje oziroma prevoznik, ki je prevzel blago po vnosu na carinsko območje ali

(b)

oseba, v imenu katere je nastopala oseba iz prejšnje točke.

(4)

Ne glede na določbe o uvozu blaga v potniškem prometu in poštnih pošiljk, lahko carinski organi odpustijo obveznost vložitve skupne prijave, če to ne ogroža carinskega nadzora nad blagom in če so pred potekom roka iz drugega odstavka tega člena izpeljane formalnosti za določitev carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga.

35. člen

(vsebina in oblika skupne prijave)

(1)

Skupna prijava se izpolni na obrazcu, ki ga določi vlada. Kot skupna prijava se lahko, pod pogoji, ki jih določi vlada, uporabljajo tudi komercialni in drugi dokumenti, ki vsebujejo podatke, potrebne za identifikacijo blaga.

(2)

V skladu s predpisom vlade iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ dovoli uporabo tehničnih pripomočkov za elektronsko izmenjavo podatkov.

36. člen

(ravnanje carinskega organa)

Carinski organ zadrži en izvod skupne prijave zaradi naknadnega preverjanja, ali je bila za blago, na katero se skupna prijava nanaša vložena zahteva za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga v roku, ki ga določa 37. člen tega zakona.

36.a člen

(obveznost določitve carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga)

(1)

Za carinsko blago, predloženo carinskim organom je treba določiti carinsko rabo ali uporabo, ki je dovoljena za takšno carinsko blago.

(2)

Oseba, ki poseduje začasno hranjeno blago mora skrbeti za to, da bo blago pridobilo eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab.

37. člen

(roki za vložitev zahteve za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga)

(1)

Če je blago predloženo carinskemu organu skupaj s skupno prijavo, je treba vložiti zahtevo za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga najpozneje v:

(a)

45 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago pripeljano v pomorskem prometu;

(b)

20 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago, pripeljano z drugimi transportnimi sredstvi.

(2)

Če okoliščine posameznega primera tako zahtevajo, lahko carinski organ skrajša rok iz prejšnjega odstavka ali pa ga podaljša. Podaljšanje roka v skladu s tem odstavkom je mogoče odobriti le toliko, kolikor je to potrebno zaradi izjemnih okoliščin konkretnega primera.

37.a člen

(ravnanje s predloženim blagom)

(1)

Prekladanje, raztovarjanje in premeščanje s prevoznih sredstev v prostore določene ali odobrene s strani carinskih organov, je dovoljeno le ob predhodnem soglasju carinskih organov.

(2)

Soglasje iz prejšnjega odstavka ni potrebno v primeru nepredvidene in neposredne nevarnosti. V tem primeru je treba carinske organe nemudoma obvestiti o prekladanju, raztovarjanju ali premeščanju.

(3)

Zaradi pregleda blaga in prevoznega sredstva sme carinski organ kadarkoli zahtevati, da se blago razloži ali razpakira.

(4)

Premestitev predloženega blaga iz prvotnega položaja ni dovoljena brez dovoljenja carinskega organa.

4. p o g l a v j e

Začasna hramba blaga

38. člen

(začasna hramba predloženega blaga)

(1)

Dokler za predloženo blago ni določena carinsko dovoljena raba ali uporaba, se to blago, od predložitve carinskemu organu v skladu z 32. členom tega zakona dalje, šteje za začasno hranjeno blago (v nadaljevanju: začasno hranjeno blago).

(2)

Začasno hranjeno carinsko blago se lahko hrani v skladu s prejšnjim odstavkom le na mestih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.

(3)

Carinski organ lahko od osebe, ki poseduje začasno hranjeno blago zahteva predložitev instrumenta zavarovanja za plačilo morebitnega carinskega dolga iz 145. ali 146. člena tega zakona.

(4)

Vlada določi podrobnejša pravila za začasno hrambo blaga v skladu s tem zakonom.

39. člen

(ravnanje z začasno hranjenim blagom)

Medtem, ko je carinsko blago začasno hranjeno, je, razen v primerih iz 33. člena tega zakona, lahko predmet le tistih operacij, ki zagotavljajo ohranitev blaga v nespremenjenem stanju, ne da bi se spreminjal njegov izgled ali tehnične karakteristike.

40. člen

(ravnanje carinskih organov v primeru kršitev rokov iz 37. člena tega zakona)

(1)

Carinski organ sprejme potrebne ukrepe v skladu s tem zakonom, vključno z vnovčenjem blaga, če oseba, ki poseduje začasno hranjeno blago ne opravi formalnosti za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v rokih, predvidenih v 37. členu tega zakona.

(2)

Carinski organ lahko v okviru ukrepov iz prejšnjega odstavka premesti carinsko blago v drug poseben prostor, ki je pod carinskim nadzorom. Premestitev v skladu s tem odstavkom se opravi na strošek in odgovornost osebe, ki poseduje začasno hranjeno blago.

(3)

Če carinski organ v skladu s prvim odstavkom tega člena začasno hranjeno blago proda, ravna v skladu z 61.b členom tega zakona.

5. p o g l a v j e

Druge določbe

41. člen

(uporaba določb tega dela zakona za tranzitno blago)

(1)

Za blago, ki je ob vnosu na carinsko območje v tranzitnem postopku, se ne uporabljajo 30. člen, razen alinee (a) prvega odstavka, ter 32. do 40. člen tega zakona.

(2)

Za blago, ki v skladu s tranzitnim carinskim postopkom prispe na namembni kraj in mora biti v skladu s tem postopkom predloženo carinskemu organu, se uporabljajo določbe 33. člena tega zakona ter 3. in 4. poglavja tega dela zakona.

42. člen

(uničenje predloženega carinskega blaga)

(1)

Če okoliščine posameznega primera tako zahtevajo, lahko carinski organ predloženo carinsko blago uniči. Carinski organ mora o uničenju blaga obvestiti osebo, ki poseduje blago. Stroške uničenja nosi oseba, ki poseduje blago.

(2)

Če gre v primerih iz prejšnjega odstavka za blago, za katerega so predpisana pravila ravnanja v zvezi z odstranjevanjem, odlaganjem ali uničevanjem, mora carinski organ ravnati na predpisan način.

43. člen

(nezakonit vnos carinskega blaga in kršitev obveznosti)

(1)

Če carinski organ najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje.

(2)

V primeru kršitev obveznosti po tem zakonu postane blago, ki je predmet kršitve obveznosti jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega dolga.

IV. DEL

CARINSKO DOVOLJENA RABA ALI UPORABA BLAGA

1. p o g l a v j e

Splošno

44. člen

(načelo nediskriminatornosti)

(1)

Če ni drugače določeno, lahko oseba, ki je dolžna vložiti zahtevo za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, zahteva odobritev katere koli predvidene vrste carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, ne glede na naravo, količino, poreklo blaga, vrsto pošiljke ali njen namembni kraj.

(2)

Prejšnji odstavek ne preprečuje uvedbo prepovedi in omejitev po posebnih predpisih, predvsem zaradi interesov javne morale, varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja, varstva nacionalnih vrednot umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti ali zaradi varstva pravic intelektualne lastnine.

(3)

Vlada lahko določi, da določene vrste blaga zaradi svojih specifičnih lastnosti lahko v zvezi z odobritvijo carinsko dovoljene rabe oziroma uporabe blaga obravnavajo le posebej določeni carinski organi.

2. p o g l a v j e

Carinski postopki

1. podpoglavje

Začetek carinskega postopka

45. člen

(obveznost vložitve carinske deklaracije, posledice)

(1)

Za vse blago, ki naj bi bilo predmet carinskega postopka je treba vložiti carinsko deklaracijo za ta postopek.

(2)

Domače blago, deklarirano za izvoz, začasni izvoz na oplemenitenje, tranzit ali postopek carinskega skladiščenja je pod carinskim nadzorom od trenutka sprejema carinske deklaracije do trenutka, ko zapusti carinsko območje, je uničeno ali je carinska deklaracija umaknjena.

46. člen

(oblika carinske deklaracije)

(1)

Carinska deklaracija je lahko:

(a)

izpolnjena in oddana v pisni obliki,

(b)

narejena in oddana z uporabo tehničnih pripomočkov za elektronsko izmenjavo podatkov, če takšno uporabo odobri carinski organ v skladu s predpisom vlade ali

(c)

oddana v ustni obliki ali z dejanjem s katerim oseba, ki razpolaga z blagom izrazi svojo namero, da začne določen carinski postopek za zadevno blago, vendar le, če je to dovoljeno v skladu s predpisom vade.

(2)

Obliko in način izpolnjevanja carinskih deklaracij določi vlada.

47. člen

(carinski deklarant)

(1)

Carinski deklarant je lahko katerakoli oseba s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka.

(2)

Če sprejem carinske deklaracije naloži določeni osebi kakršnekoli dolžnosti, mora, carinsko deklaracijo izpolniti ta oseba ali druga oseba za račun prve.

(3)

Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko carinski deklarant tudi podružnica tuje pravne osebe, ki je v skladu z zakonom registrirana na carinskem območju.

(5)

Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko carinski deklarant tranzitnega blaga ali blaga, ki se začasno uvaža tudi oseba, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča v Sloveniji, če carinski organ šteje takšno deklaracijo za primerno. Carinski deklarant blaga, ki se uvaža neobrtoma, je prav tako lahko tudi oseba, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če carinski organ šteje takšno deklaracijo za primerno.

47.a člen

(obveznosti carinskega deklaranta)

Carinski deklarant mora zagotoviti:

1.

točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji,

2.

verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil deklaraciji in

3.

spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka.

1. oddelek: Pisna carinska deklaracija

A. Običajni postopek

48. člen

(izpolnitev carinske deklaracije)

(1)

Carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo v skladu s predpisom iz drugega odstavka 46. člena, tako da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. Carinska deklaracija mora biti podpisana.

(2)

Deklaraciji mora deklarant priložiti vse druge dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska, fitosanitarna ali druga predpisana kontrola.

49. člen

(prevzem in sprejem carinske deklaracije ter merodajni trenutek)

(1)

Carinski organ sprejme popolno deklaracijo skupaj s prilogami in dokazili iz drugega odstavka prejšnjega člena takoj, pod pogojem, da je blago, na katero se deklaracija nanaša, predloženo temu carinskemu organu.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ prevzame carinsko deklaracijo preden je blago predloženo carinskemu organu, vendar takšna deklaracija začne učinkovati, ko je blago predloženo.

(3)

Če carinski organ ob prevzemu deklaracije ugotovi formalne nepravilnosti v deklaraciji, jo vrne skupaj s prilogami deklarantu in navede na njej, v čem je formalna nepravilnost, z namenom, da bi deklarant odpravil ugotovljene formalne nepravilnosti.

(4)

Če ni drugače izrecno določeno, se za izvajanje izbranega carinskega postopka upoštevajo predpisi, ki so veljali na dan sprejema carinske deklaracije za ta postopek.

50. člen

(sprememba podatkov v carinski deklaraciji)

(1)

Carinski organ lahko na podlagi zahteve deklaranta dovoli, da deklarant spremeni posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je že sprejel, vendar se deklaracija tako ne sme razširiti še na drugo blago, razen tistega, na katerega se je že prvotno nanašala.

(2)

Spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ:

1.

obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali

2.

ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni ali

3.

prepustil blago deklarantu.

51. člen

(umik carinske deklaracije)

(1)

Carinski organ lahko na podlagi zahtevka deklaranta dovoli umik že sprejete deklaracije, če deklarant predloži zanesljiv dokaz o tem, da je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek zaradi nenamerne napake ali da zaradi posebnih okoliščin izpeljava deklariranega carinskega postopka ne bi bila več upravičena.

(2)

Če je carinski organ že obvestil deklaranta o nameravanem pregledu blaga, o umiku deklaracije odloči šele po pregledu blaga.

(3)

Umik deklaracije praviloma ni več mogoč po tem, ko je bilo blago prepuščeno v izbrani carinski postopek. Izjeme določi vlada.

(4)

Umik carinske deklaracije ne vpliva na uporabo kazenskih določb.

52. člen

(preverjanje carinske deklaracije)

(1)

Zaradi preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije lahko carinski organ:

1.

pregleda dokumente, ki spremljajo deklaracijo. Carinski organi lahko zahtevajo od deklaranta, da predloži še druge listine in dokumente, da bi se preverila točnost navedb v deklaraciji;

2.

pregleda blago, vzame vzorce za analizo ali podrobnejši pregled.

(2)

Rezultati preverjanja deklaracije so namenjeni za uporabo določb o carinskem postopku, katerega je deklarant zahteval. Če se preverjanje deklaracije ne izvede, se za uporabo določb o carinskem postopku upoštevajo podatki, ki jih je carinski deklarant navedel v deklaraciji.

53. člen

(pregled blaga in drugi carinski ukrepi za preverjanje deklaracije)

(1)

Pregled blaga in vse drugo ravnanje z blagom, ki se opravi zaradi pregleda ali odvzemanja vzorcev, se opravi na odgovornost deklaranta. Stroške nosi deklarant.

(2)

Deklarant ima pravico, da je prisoten pri pregledu blaga in jemanju vzorcev. Carinski organ sme zahtevati od deklaranta, da je sam ali njegov zastopnik prisoten pri pregledu blaga oziroma jemanju vzorcev, če je njegova pomoč potrebna, da bi se olajšal pregled blaga ali odvzemanje vzorcev.

(3)

Carinski organ ni dolžan deklarantu plačati nadomestila za vzorce blaga, če je količina oziroma vrednost tega blaga, vzeta kot vzorec v okviru vzorčnih količin, ki omogočajo normalno izvedbo kontrole.

54. člen

(delni pregled blaga)

(1)

Carinski organ lahko pregleda le del blaga, ki je zajet s posamezno deklaracijo. Ugotovitve delnega pregleda veljajo za vse v deklaraciji prijavljeno blago.

(2)

Deklarant lahko zahteva nadaljnji pregled blaga, če meni, da rezultati delnega pregleda blaga niso ustrezni glede na preostalo blago.

(3)

Če se ena sprejeta carinska deklaracija nanaša na blago iz različnih postavk kombinirane nomenklature, se šteje, za izvajanje prvega odstavka tega člena, da je za blago iz vsake postavke vložena samostojna deklaracija.

55. člen

(ukrepi za naknadno ugotavljanje istovetnosti blaga)

(1)

Carinski organ sprejme potrebne ukrepe, ki bodo omogočili naknadno ugotavljanje istovetnosti blaga, če je to potrebno zaradi ugotavljanja in zagotavljanja skladnosti s pogoji, določenimi za carinski postopek, kakršnega je za v deklaraciji določeno blago izbral carinski deklarant.

(2)

Carinske oznake, ki so pritrjene na blago ali transportna sredstva sme odstraniti ali uničiti samo carinski organ ali druga oseba z njegovim dovoljenjem, razen če je zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile njihova odstranitev ali uničenje nujno potrebna, da bi se zavarovalo blago ali transportno sredstvo.

(3)

Za ohranitev oziroma nepoškodovanje carinskih oznak sta odgovorna prevoznik ali carinski deklarant.

56. člen

(prepustitev blaga)

(1)

Carinski organ prepusti blago takoj, ko je končano preverjanje podatkov iz deklaracije oziroma, ko je deklaracija potrjena brez preverjanja navedenih podatkov, če so izpolnjeni pogoji za izbran carinski postopek in če za zadevno blago ne veljajo kakšne omejitve ali prepovedi, ki preprečujejo izvedbo izbranega carinskega postopka.

(2)

Vse blago, ki je zajeto s posamezno carinsko deklaracijo, se prepusti deklarantu istočasno. Če pa je z eno deklaracijo zajeto blago iz večih postavk kombinirane nomenklature, se šteje, kot da je za blago iz vsake postavke predložena samostojna deklaracija.

(3)

Če je zaradi sprejema carinske deklaracije nastal carinski dolg, blago ne more biti prepuščeno deklarantu, ne glede na prvi odstavek tega člena, dokler dolg ni poravnan ali zavarovan v skladu s 157.a členom tega zakona. Ta odstavek se ne uporablja za postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev.

(4)

Če mora v skladu s pogoji predpisanimi za dovolitev določenega carinskega postopka carinski deklarant predložiti ustrezno zavarovanje za plačilo mogočega carinskega dolga, blago ne more biti prepuščeno deklarantu, dokler takšno zavarovanje ni predloženo carinskemu organu.

57. člen

(posebni ukrepi carinskih organov v zvezi z blagom)

(1)

Carinski organ sprejme katere koli potrebne ukrepe, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo, če:

1.

blago ne more biti prepuščeno deklarantu, ker:

-

ni bilo mogoče začeti ali nadaljevati pregleda blaga v roku, ki ga je določil carinski organ zaradi razlogov na strani deklaranta ali

-

dokumenti, ki bi morali biti predloženi za odobritev izbranega carinskega postopka, niso bili predloženi ali

-

plačilo ali zavarovanje, ki bi moralo biti predloženo za zavarovanje obveznosti plačila uvoznih dajatev, ni bilo izvršeno ali predloženo v predpisanem roku ali

-

za blago veljajo prepovedi ali omejitve, ki bi preprečevale izvedbo zahtevanega postopka;

2.

blago ni odstranjeno v roku desetih dni po prepustitvi deklarantu.

58. člen

(podrobnejši predpisi)

Vlada določi podrobnosti v zvezi s carinskimi deklaracijami, njihovim preverjanjem, pregledom blaga ter jemanjem vzorcev.

B. Poenostavljeni postopek

59. člen

(poenostavitve glede carinskih deklaracij)

(1)

Carinski organ lahko v primerih in na način, ki ga določi vlada, odobri eno od naslednjih poenostavitev:

1.

v posameznih primerih opustitev navedbe določenih podatkov v carinski deklaraciji, ki bi morali biti navedeni v skladu z 48. členom tega zakona ali opustitev predložitve določenih dokumentov, ki bi morali biti v skladu z 48. členom tega zakona predloženi skupaj z deklaracijo (nepopolna deklaracija);

2.

predložitev komercialnega ali drugega uradnega dokumenta, skupaj s prošnjo za izvedbo določenega carinskega postopka namesto deklaracije iz 48. člena tega zakona ali uporabo nepopolne deklaracije za začetek dovoljenih carinskih postopkov v določenem obdobju (poenostavljeni postopek deklariranja) ali

3.

deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov blaga; v tem primeru lahko carinski organ oprosti deklaranta obveznosti predložitve blaga.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek, morajo predloženi dokumenti vsebovati vsaj podatke, potrebne za evidentiranje blaga in identifikacijo blaga ter ugotavljanje njegove narave. Pri deklariranju na podlagi knjigovodskih vpisov je treba k vsakemu vpisu dodati tudi datum vpisa.

Časovnica