18. člen
(druga pomožna pravila za ugotavljanje carinske vrednosti)
(1)
Če carinske vrednosti za uvoženo blago ni mogoče ugotoviti na podlagi 16. in 17. člena tega zakona, je treba ravnati takole:
1.
če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v Sloveniji v enakem stanju, kot je bilo uvoženo, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cene za mersko enoto, po kateri se uvoženo blago oziroma enako ali podobno uvoženo blago prodaja v takem stanju osebam, ki niso vzajemno povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, v največji skupni količini v istem ali približno istem času, ko se uvaža blago, ki se carini, pod pogojem, da se ta cena zmanjša za znesek:
-
običajnih provizij, stroškov prometa in drugega dobička v zvezi s prodajo blaga enakega razreda ali vrste, uvoženega v Slovenijo,
-
carine in uvoznih davščin ter drugih davščin in taks, ki se zaračunavajo pri prodaji blaga v Sloveniji.
Če se uvoženo blago oziroma enako ali podobno blago ne prodaja v Sloveniji v enakem stanju kot je bilo uvoženo in če to zahteva uporabnik postopka, se carinska vrednost za uvoženo blago ugotovi na podlagi cen za mersko enoto, po kateri se uvozno blago po oplemenitenju prodaja v največji skupni količini osebam v Sloveniji, ki niso povezane z osebami, od katerih kupujejo to blago, pogoj pa je, da se ta cena zmanjša za znesek vrednosti oplemenitenja in za stroške iz prvega odstavka te točke,
2.
če carinske vrednosti ni mogoče ugotoviti po prejšnji točki, se ugotovi na podlagi obračunane vrednosti, ki ustreza znesku:
-
vrednosti materiala in stroškov, nastalih pri proizvodnji uvoženega blaga,
-
dobička, ki ga pri uvozu v Slovenijo običajno dosežejo proizvajalci blaga enakega razreda ali vrste iz države izvoza, kot je blago, ki se carini, in stroškov, ki jih imajo pri takem uvozu,
-
stroškov in drugih izdatkov iz 20. člena tega zakona.
(2)
Na zahtevo uporabnika postopka se lahko spremeni vrstni red uporabe 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.