Nalaganje dokumenta...
Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (BUSIDO)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS (mednarodne) 10-27/2001, stran 641 DATUM OBJAVE: 11.5.2001
VELJAVNOST: od 22.6.2001 / UPORABA: od 22.6.2001
RS (mednarodne) 10-27/2001
27. Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (BUSIDO)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ZDRUŽENIMI DRŽAVAMI AMERIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA (BUSIDO)
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ZDRUŽENIMI DRŽAVAMI AMERIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA (BUSIDO)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (BUSIDO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 10. aprila 2001.
001-22-41/01
Ljubljana, dne 19. aprila 2001
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ZDRUŽENIMI DRŽAVAMI AMERIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA (BUSIDO)
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ZDRUŽENIMI DRŽAVAMI AMERIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA (BUSIDO)
1. člen
Ratificira se Konvencija med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, podpisana v Ljubljani 21. junija 1999 ter spremenjena z izmenjavo not z dne 27. januarja 2000 in 9. januarja 2001.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku ter v prevodu glasi:*
K O N V E N C I J A MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ZDRUŽENIMI DRŽAVAMI AMERIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA
Republika Slovenija in Združene države Amerike so se v želji, da bi sklenile konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, dogovorile o naslednjem:
1. člen
Splošno področje uporabe
1. Ta konvencija se uporablja samo za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic, razen če ni v konvenciji drugače določeno.
2. Ta konvencija na noben način ne omejuje nobene izključitve, oprostitve, odbitka, dobropisa ali druge olajšave ali koristi, ki jih zdaj ali kasneje priznavajo:
a)
zakoni ene ali druge države pogodbenice ali
b)
katerikoli drug sporazum med državama pogodbenicama.
3. Ne glede na določbe pododstavka 2 b):
a)
se določbe 25. člena (Postopek skupnega dogovora) te konvencije uporabljajo izključno za vsak spor glede tega, ali je ukrep s področja uporabe te konvencije, in postopki po tej konvenciji se izključno uporabljajo za tak spor, ter
b)
razen če pristojni organi ne določijo, da davčni ukrep ni s področja uporabe te konvencije, se obveznosti te konvencije o enakem obravnavanju uporabljajo izključno za ta ukrep, razen za take obveznosti nacionalne obravnave ali obravnave po načelu držav z največjimi ugodnostmi, kot se lahko uporabljajo za trgovino z blagom po Splošnem sporazumu o carinah in trgovini. Nobena obveznost nacionalne obravnave ali obravnave po načelu največjih ugodnosti po kateremkoli drugem sporazumu se ne uporablja v zvezi s tem ukrepom;
c)
za namene tega odstavka je ukrep zakon, predpis, pravilo, postopek, odločitev, upravni ukrep ali vsaka podobna določba ali ukrep.
4. Ne glede na katerokoli določbo konvencije razen petega odstavka tega člena lahko država pogodbenica obdavči svoje rezidente (kot je določeno s 4. členom (Rezidentstvo)) in zaradi državljanstva lahko obdavči svoje državljane, kot da konvencija ni začela veljati. V ta namen izraz državljan vključuje nekdanjega državljana ali dolgotrajnega rezidenta, čigar eden glavnih namenov izgube takega statusa je bil izogibanje davku (kot je določeno z zakoni države pogodbenice, katere državljan ali dolgotrajni rezident je bila oseba), vendar samo 10 let, ki sledijo taki izgubi.
5. Določbe četrtega odstavka ne vplivajo na:
a)
koristi, ki jih je država pogodbenica podelila po drugem odstavku 9. člena (Povezana podjetja), drugem in petem odstavku 18. člena (Pokojnine, socialna varnost, anuitete, preživnina za zakonca in preživnina za otroka) in 23. členu (Oprostitev dvojnega obdavčenja), 24. členu (Enako obravnavanje) in 25. členu (Postopek skupnega dogovora), in
b)
koristi, ki jih je država pogodbenica podelila po 19. členu (Državna služba), 20. členu (Študenti, pripravniki, profesorji in raziskovalci) in 27. členu (Diplomatski predstavniki in konzularni uslužbenci) posameznikom, ki niso niti državljani te države niti jim ni bilo priznano stalno prebivališče v tej državi.
2. člen
Davki, za katere se uporablja konvencija
1. Obstoječi davki, za katere se uporablja ta konvencija, so:
a)
v Združenih državah:
(i)
zvezni davki od dohodka, uvedeni z Zakonikom o notranjih prihodkih (razen dajatev za socialno varnost), in
(ii)
zvezne trošarine, uvedene v zvezi z zasebnimi ustanovami;
b)
v Sloveniji:
(i)
davek od dobička pravnih oseb;
(ii)
davek od dohodka posameznikov, vključujoč mezde in plače, dohodek iz kmetijskih dejavnosti, dohodek iz poslovanja, kapitalske dobičke in dohodek iz nepremičnin in premičnin, in
(iii)
davek od premoženja bank in hranilnic.
2. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršnekoli enake ali vsebinsko podobne dajatve, ki se dodatno uvedejo po datumu podpisa konvencije k že obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojni organi držav pogodbenic drug drugega obvestijo o kakršnihkoli bistvenih spremembah, ki so bile izvedene v njunih davčnih zakonih ali drugih zakonih, ki vplivajo na njihove obveznosti po konvenciji, ter o vsakem uradnem objavljenem gradivu o uporabi konvencije, vključno s pojasnili, predpisi, odločbami ali sodnimi odločitvami.
3. člen
Splošne definicije
1. Za namene te konvencije, razen če sobesedilo ne zahteva drugače:
a)
izraz “oseba” vključuje posameznika, zapuščino, sklad, osebno družbo, družbo in vsako drugo telo, ki združuje več oseb;
b)
izraz “družba” pomeni katerokoli korporacijo ali katerikoli subjekt, ki se v skladu z zakoni države, v kateri je organiziran, za davčne namene obravnava kot korporacija;
c)
izraza “podjetje države pogodbenice” in “podjetje druge države pogodbenice” pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
d)
izraz “mednarodni promet” pomeni kakršenkoli prevoz z ladjo ali letalom, razen če gre za tak prevoz samo med kraji v državi pogodbenici;
e)
izraz “pristojni organ” pomeni:
(i)
v Združenih državah: finančnega ministra ali njegovega pooblaščenca in
(ii)
v Sloveniji: Ministrstvo za finance ali njegovega pooblaščenega predstavnika;
f)
izraz “Združene države” pomeni Združene države Amerike in vključuje njihove države in Zvezno okrožje Kolumbija; tak izraz vključuje tudi njihovo teritorialno morje ter morsko dno in podzemlje podmorskih območij ob tem teritorialnem morju, nad katerimi Združene države izvajajo suverene pravice v skladu z mednarodnim pravom; izraz pa ne vključuje Puerto Rica, Deviških otokov, Guama ali katerihkoli drugih posesti ali ozemlja Združenih držav;
g)
izraz “Slovenija“ pomeni Republiko Slovenijo, in ko se uporablja v zemljepisnem smislu, pomeni ozemlje Republike Slovenije, vključno s teritorialnim morjem, morskim dnom in podzemljem ob teritorialnem morju v obsegu, v katerem Republika Slovenija izvaja svoje suverene pravice ali jurisdikcijo nad takim teritorialnim morjem, morskim območjem, morskim dnom in podzemljem v skladu s svojo domačo zakonodajo in mednarodnim pravom;
h)
izraz “državljan” države pogodbenice pomeni:
(i)
vsakega posameznika, ki ima državljanstvo te države, in
(ii)
vsako pravno osebo, osebno družbo ali združenje, katerih status izhaja iz veljavnih zakonov v tej državi;
i)
izraz “upravičen vladni subjekt” pomeni:
(i)
vsako osebo ali telo, ki združuje več oseb in predstavlja vladno telo države pogodbenice, politične enote ali lokalne oblasti države pogodbenice;
(ii)
osebo, ki je v celoti neposredno ali posredno v lasti države pogodbenice ali politične enote ali lokalne oblasti države pogodbenice, pod pogojem, (A) da je organizirana po zakonih države pogodbenice, (B) da se njeni zaslužki knjižijo na njen račun, pri čemer noben delež njenega dohodka ne gre v dobro katerekoli zasebne osebe, in (C) da se ob likvidaciji njeno premoženje prenese na državo pogodbenico, politično enoto ali lokalno oblast, in
(iii)
pokojninsko ustanovo ali sklad osebe, opisane v pododstavku i) ali ii), ki je ustanovljen in deluje izključno za upravljanje ali zagotavljanje pokojninskih koristi, opisanih v 19. členu (Državna služba);
pod pogojem, da subjekt, opisan v pododstavku ii) ali iii), ne opravlja komercialnih dejavnosti.
2. Kadarkoli država pogodbenica uporabi konvencijo, imajo vsi izrazi, ki v njej niso določeni, razen če sobesedilo ne zahteva drugače ali se pristojni organi ne dogovorijo o skupnem pomenu na podlagi določb 25. člena (Postopek skupnega dogovora), pomen, ki ga imajo takrat po pravu te države za namene davkov, za katere se konvencija uporablja; katerikoli pomen po veljavnih davčnih zakonih te države prevlada nad pomenom, ki ga ima izraz po drugih zakonih te države.
4. člen
Rezidentstvo
1. Razen kot določa ta odstavek, za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice” pomeni vsako osebo, ki je po zakonih te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, državljanstva, sedeža uprave, kraja ustanovitve ali kateregakoli drugega merila podobne narave, s tem da se državljan Združenih držav ali tujec, ki mu je bilo zakonito priznano stalno prebivališče (imetnik “zelene karte”), šteje za rezidenta Združenih držav samo, če je taka oseba znatno prisotna, ima stalno prebivališče ali običajno bivališče v Združenih državah.
a)
Izraz “rezident države pogodbenice“ ne vključuje katerekoli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo od dohodka iz virov v tej državi ali premoženja, ki se tam nahaja, ali dobička, ki se pripiše stalni poslovni enoti v tej državi.
b)
V primeru dohodka, ki ga prejme ali plača enota, ki se obravnava kot osebna družba, zapuščina ali sklad po zakonih ene ali druge države pogodbenice, se ta izraz uporablja samo v obsegu, v katerem se dohodek take osebne družbe, zapuščine ali sklada obdavči v tej državi, in sicer pri njih ali pri njihovih družbenikih ali upravičencih.
c)
Pravna oseba, ki je organizirana po zakonih države pogodbenice in je na splošno v tej državi oproščena plačila davkov ter je ustanovljena in vzdrževana v tej državi:
(i)
izključno za verski, dobrodelni, izobraževalni, znanstveni ali drug podoben namen ali
(ii)
za zagotavljanje pokojnin ali podobnih koristi zaposlenim na podlagi načrta,
se za namene tega odstavka obravnava kot rezident te države pogodbenice.
d)
Upravičen vladni subjekt se obravnava kot rezident države pogodbenice, kjer je ustanovljen.
2. Če je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:
a)
šteje se za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima na razpolago stalno prebivališče v obeh državah, se šteje za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenskih interesov, ali če nima v nobeni od obeh držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;
c)
če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, si pristojni organi držav pogodbenic prizadevajo rešiti vprašanje s skupnim dogovorom.
3. Če je zaradi določb prvega odstavka družba rezident obeh držav pogodbenic, potem se, če je ustanovljena ali organizirana po zakonih ene od držav pogodbenic ali njene politične enote, vendar ne po zakonih druge države pogodbenice ali njene politične enote, taka družba šteje za rezidenta prve omenjene države pogodbenice. V vseh drugih primerih se družba šteje za rezidenta države pogodbenice za namene te konvencije, samo če se tako sporazumejo in v obsegu, kot se sporazumejo pristojni organi držav pogodbenic na podlagi 25. člena (Postopek skupnega dogovora).
4. Če je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik ali družba, rezident obeh držav pogodbenic, si pristojni organi držav pogodbenic prizadevajo rešiti vprašanje s skupnim dogovorom in določiti način uporabe konvencije za to osebo.
5. člen
Stalna poslovna enota
1. Za namene te konvencije izraz “stalna poslovna enota” pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega v celoti ali delno potekajo posli podjetja.
2. Izraz “stalna poslovna enota” še posebej vključuje:
a)
sedež uprave,
b)
podružnico,
c)
pisarno,
d)
tovarno,
e)
delavnico in
f)
rudnik, naftno ali plinsko nahajališče, kamnolom ali katerikoli drug kraj, kjer pridobivajo naravne vire.
3. Gradbišče ali projekt gradnje ali montaže ali objekt ali vrtalna ploščad ali ladja, ki se uporabljajo za raziskovanje naravnih virov, predstavljajo stalno poslovno enoto, samo če traja ali se dejavnost nadaljuje več kot dvanajst mesecev.
4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz “stalna poslovna enota” ne vključuje:
uporabe prostorov samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b)
vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave;
c)
vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namene predelave s strani drugega podjetja;
d)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen nakupovanja dobrin ali blaga za podjetje ali zbiranja informacij za podjetje;
e)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen opravljanja katerekoli druge dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje;
f)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za kakršnokoli kombinacijo dejavnosti, omenjenih v pododstavkih od a) do e).
5. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka, kjer oseba, ki ni zastopnik z neodvisnim statusom, za katerega se uporablja šesti odstavek, deluje v imenu podjetja ter ima in običajno uporablja v državi pogodbenici pooblastilo za sklepanje pogodb, ki so za podjetje zavezujoče, se za to podjetje šteje, da ima stalno poslovno enoto v tej državi v zvezi z vsemi dejavnostmi, ki jih ta oseba prevzame za podjetje, razen če so dejavnosti take osebe omejene na tiste iz četrtega odstavka, zaradi katerih se to stalno mesto poslovanja po določbah tega odstavka ne bi štelo za stalno poslovno enoto, če bi se opravljale prek stalnega mesta poslovanja.
6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali kateregakoli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, pod pogojem, da te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja kot samostojni zastopniki.
7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.
6. člen
Dohodek iz nepremičnin
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine” ima pomen, ki ga določa zakonodaja države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rud, virov ter drugih naravnih bogastev; ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, oddajanjem v najem ali vsako drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.
5. Rezident države pogodbenice, ki je zavezanec za davek v drugi državi pogodbenici od dohodka iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, si lahko za vsako davčno leto izbere, da se davek od takega dohodka izračuna na neto osnovi, kot da bi bil ta dohodek poslovni dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti v taki drugi državi. Vsaka taka izbira je zavezujoča za davčno leto izbire in vsa naslednja davčna leta, razen če pristojni organ države pogodbenice, v kateri je premoženje, soglaša z razveljavitvijo izbire.
7. člen
Poslovni dobiček
1. Poslovni dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej. Če podjetje posluje, kot je prej omenjeno, se lahko poslovni dobiček podjetja obdavči v drugi državi, vendar samo toliko dobička, kot se pripiše tej stalni poslovni enoti.
2. V skladu z določbami tretjega odstavka, kjer podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše poslovni dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in neodvisno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod istimi ali podobnimi pogoji.
3. Pri določanju poslovnega dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s primerno porazdelitvijo poslovodnih in splošnih upravnih stroškov, stroškov raziskav in razvoja, obresti in drugih stroškov, ki so nastali za namene podjetja kot celote (ali njegovega dela, ki vključuje stalno poslovno enoto) bodisi v državi, kjer je stalna poslovna enota, ali drugje.
4. Stalni poslovni enoti se ne pripiše poslovni dobiček samo zaradi razloga, ker nakupuje dobrine ali blago za podjetje.
5. Za namene prejšnjih odstavkov se dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti, določi po isti metodi leto za letom, razen če ni upravičenega in zadostnega razloga za nasprotno, in vključuje samo dobiček, ki izhaja iz premoženja ali dejavnosti stalne poslovne enote.
6. Če poslovni dobiček vključuje dohodkovne postavke, ki so posebej obravnavane v drugih členih konvencije, določbe tega člena ne vplivajo na določbe tistih členov.
7. Za namene konvencije izraz “poslovni dobiček” pomeni dohodek iz vsakega trgovanja ali poslovanja, vključno z dohodkom podjetja, ki izhaja iz opravljanja osebnih storitev in iz oddajanja opredmetenega premičnega premoženja v najem.
8. Pri uporabi prvega in drugega odstavka 7. člena (Poslovni dobiček), šestega odstavka 10. člena (Dividende), petega odstavka 11. člena (Obresti), četrtega odstavka 12. člena (Licenčnine in avtorski honorarji), tretjega odstavka 13. člena (Kapitalski dobiček), 14. člena (Samostojne osebne storitve) in drugega odstavka 21. člena (Drugi dohodki) je vsak dohodek ali kapitalski dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti ali stalni bazi med njenim obstojem, obdavčljiv v državi pogodbenici, kjer je taka stalna poslovna enota ali stalna baza, tudi če so plačila odložena, dokler taka stalna poslovna enota ali stalna baza ne preneha obstajati.
8. člen
Pomorski in letalski prevoz
1. Dobiček podjetja države pogodbenice iz delovanja ladij ali letal v mednarodnem prometu se obdavči samo v tej državi.
2. Za namene tega člena dobiček iz delovanja ladij ali letal vključuje dobiček iz najema (časovnega ali za potovanje) ladij ali letal s posadko. Vključuje tudi dobiček iz najema praznih ladij ali letal, če najemnik uporablja te ladje ali letala v mednarodnem prometu ali če je dohodek iz najema priložnosten glede na dobiček iz delovanja ladij ali letal v mednarodnem prometu. Dobiček podjetja iz notranjega prevoza premoženja ali potnikov znotraj ene ali druge države pogodbenice se obravnava kot dobiček iz delovanja ladij ali letal v mednarodnem prometu, če se ta prevoz opravlja kot del mednarodnega prometa.