4. člen
Rezidentstvo
1. Razen kot določa ta odstavek, za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice” pomeni vsako osebo, ki je po zakonih te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, državljanstva, sedeža uprave, kraja ustanovitve ali kateregakoli drugega merila podobne narave, s tem da se državljan Združenih držav ali tujec, ki mu je bilo zakonito priznano stalno prebivališče (imetnik “zelene karte”), šteje za rezidenta Združenih držav samo, če je taka oseba znatno prisotna, ima stalno prebivališče ali običajno bivališče v Združenih državah.
a)
Izraz “rezident države pogodbenice“ ne vključuje katerekoli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo od dohodka iz virov v tej državi ali premoženja, ki se tam nahaja, ali dobička, ki se pripiše stalni poslovni enoti v tej državi.
b)
V primeru dohodka, ki ga prejme ali plača enota, ki se obravnava kot osebna družba, zapuščina ali sklad po zakonih ene ali druge države pogodbenice, se ta izraz uporablja samo v obsegu, v katerem se dohodek take osebne družbe, zapuščine ali sklada obdavči v tej državi, in sicer pri njih ali pri njihovih družbenikih ali upravičencih.
c)
Pravna oseba, ki je organizirana po zakonih države pogodbenice in je na splošno v tej državi oproščena plačila davkov ter je ustanovljena in vzdrževana v tej državi:
(i)
izključno za verski, dobrodelni, izobraževalni, znanstveni ali drug podoben namen ali
(ii)
za zagotavljanje pokojnin ali podobnih koristi zaposlenim na podlagi načrta,
se za namene tega odstavka obravnava kot rezident te države pogodbenice.
d)
Upravičen vladni subjekt se obravnava kot rezident države pogodbenice, kjer je ustanovljen.
2. Če je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:
a)
šteje se za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima na razpolago stalno prebivališče v obeh državah, se šteje za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenskih interesov, ali če nima v nobeni od obeh držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;
c)
če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, si pristojni organi držav pogodbenic prizadevajo rešiti vprašanje s skupnim dogovorom.
3. Če je zaradi določb prvega odstavka družba rezident obeh držav pogodbenic, potem se, če je ustanovljena ali organizirana po zakonih ene od držav pogodbenic ali njene politične enote, vendar ne po zakonih druge države pogodbenice ali njene politične enote, taka družba šteje za rezidenta prve omenjene države pogodbenice. V vseh drugih primerih se družba šteje za rezidenta države pogodbenice za namene te konvencije, samo če se tako sporazumejo in v obsegu, kot se sporazumejo pristojni organi držav pogodbenic na podlagi 25. člena (Postopek skupnega dogovora).
4. Če je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik ali družba, rezident obeh držav pogodbenic, si pristojni organi držav pogodbenic prizadevajo rešiti vprašanje s skupnim dogovorom in določiti način uporabe konvencije za to osebo.