1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine” ima pomen, ki ga določa zakonodaja države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rud, virov ter drugih naravnih bogastev; ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, oddajanjem v najem ali vsako drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.
5. Rezident države pogodbenice, ki je zavezanec za davek v drugi državi pogodbenici od dohodka iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, si lahko za vsako davčno leto izbere, da se davek od takega dohodka izračuna na neto osnovi, kot da bi bil ta dohodek poslovni dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti v taki drugi državi. Vsaka taka izbira je zavezujoča za davčno leto izbire in vsa naslednja davčna leta, razen če pristojni organ države pogodbenice, v kateri je premoženje, soglaša z razveljavitvijo izbire.