Zbornik znanstvenih razprav

Samo Bardutzky

Zaslužni profesor dr. Igor Kaučič – sedemdesetletnik

Naj ta kratek zapis, posvečen osebnemu jubileju profesorja Igorja Kaučiča, začnem s tem, da mi je to, da ga lahko napišem, v čast. Najprej zato, ker so tovrstni zapisi ob osebnih jubilejih naših profesoric in profesorjev lepo fakultetno izročilo.

Jure Spruk

Ideološke premise ameriškega pravnega realizma

The author discusses American legal realism and its ideological traits. From a legal-theoretical standpoint, American legal realism can be understood as a theory of judicial decision-making that developed especially in the 1920s and 1930s in response to Langdell’s formalism and formalistic judicial decision-making. Instead of focusing on legal rules, American legal realists focused on the facts of concrete cases. They were less interested in the internal logic of legal reasoning and more concerned with its consequences. The social contextualisation of the main theoretical premises of American legal realism reveals their ideological implications. From an ideological perspective, the critique of legal formalism signified a critique of classical liberal ideological constructs—particularly the notion of a neutral and free market—which concentrated social power in the hands of individuals and corporations at the expense of less privileged social groups. The critique of the exact calculations of the correctness of judicial decision-making was, in effect, a critique of the notion of a naturally inevitable market as a fair mediator between the interests of materially unequal individuals and social groups.

Timotej F. Obreza

Privid pravne konstrukcije. O duhu in porah pravnega (spo)znanja

Pravniki pri svojem delu razmišljajo na podoben način. Prek vzorcev védenja, ki jih pridobijo z ustrezno izobrazbo in poznejšim delovanjem na posameznem pravnem področju, privzemajo ustaljeno miselno shemo. Avtor predstavi tezo, da je takšno miselno izhodišče smiselno razumeti kot privid pravne konstrukcije, ki se pravnikom pri njihovem delovanju utira pred očmi. Pri tem »privid« napoveduje dejstvo, da je ta podoba namišljena, čeprav nujna, »pravna konstrukcija« pa označuje zasnovo (rezultat) in snovanje (ustvarjalni proces) pravnega sveta. S prividom si pravniki ne samo zagotovijo dostop do specifične resnice, prek katere spoznavajo in razvijajo svet prava, pridobijo tudi privilegij, s katerim to področje védnosti monopolizirajo in monetizirajo. Ključna pri tem je priučena spoznavna metoda, ki tvori »ogrodje« pravne konstrukcije in je sestavljena iz enote, tehnike in vrline pravne sporočilnosti. Avtor te tri elemente na kratko ponazori, posebej pa poudari tudi nekatere pomanjkljivosti pravnega razmišljanja. Kot ključen je prepoznan metodološki pluralizem, ki šele omogoči celovitejše razumevanje sveta okrog nas: spoznavno sintezo. Rdeča nit, ki ideji privida pravne konstrukcije usodno botruje, zadeva sprejemanje pomembnosti pravnega dela na eni in odgovorno koriščenje privilegija pravnega znanja na drugi strani.

Luka Vavken

(Ne)priznavanje privilegija zoper samoobtožbo pravnim osebam s poudarkom na enoosebni gospodarski družbi

Prispevek analizira vprašanje, ali je treba v kaznovalnih postopkih priznati pravico do privilegija zoper samoobtožbo ne le fizičnim, temveč tudi pravnim osebam. Ker pregon kaznivih dejanj oziroma prekrškov, v katerem nastopajo pravne osebe, bolj kot pregon fizičnih oseb temelji na materialnih, torej neverbalnih dokazih, uvodni deli razprave obravnavajo vprašanje dometa privilegija zoper samoobtožbo. Ta v sodobni pravni dogmatiki in sodni praksi ne zajema le testimonialnih dokazov, temveč tudi materialne dokaze oziroma dokumentarno gradivo, nad katerim ima osumljenec kontrolo. Ker je kaznovalni očitek – zaradi sistema limitirane akcesorne odgovornosti pravnih oseb – fizični (odgovorni) osebi pravne osebe praviloma vsebinsko prepleten z očitkom pravni osebi, privilegij zoper samoobtožbo, ki ga uživa domnevni storilec kaznivega dejanja oziroma prekrška, pogosto hkrati varuje pred izpovedovanjem in izročanjem dokumentarnega gradiva v svojo škodo tudi pravno osebo. Ne pa vselej! Avtor zavzema stališče, da bi bilo treba v slednjem primeru pravnim osebam priznati samostojno pravico do privilegija zoper samoobtožbo. Še zlasti, kadar je osumljena oziroma obdolžena enoosebna gospodarska družba, pri kateri se s podelitvijo privilegija zoper samoobtožbo dejansko varuje pred izpovedovanjem (ravnanjem) v svojo škodo njenega »lastnika« – edinega družbenika.

Urh Šelih

Izbrani vidiki pravice do izjave v azilnih postopkih

Avtor obravnava pomen pravice do izjave v azilnih postopkih s poudarkom na njeni vlogi pri oceni tveganja vračanja in dodelitvi mednarodne zaščite. Njegova temeljna teza je, da so izjave prosilcev za azil, pridobljene skozi osebni pogovor, ključna podlaga za nadaljnje ravnanje in odločanje pristojnih organov. Še posebej pomembne so v primerih, ko prosilci nimajo drugih trdnih dokazov, kar je pogost pojav. Prispevek se osredotoča na pravne vidike in zahteve pravice do izjave, kot izhajajo iz prava Evropske unije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in nacionalnega prava. Glavni namen prispevka je predstavitev nekaterih ključnih vidikov pravice do izjave, še zlasti v kontekstu procesnih zahtev, ki jih določajo evropski in nacionalni pravni viri. Med te vidike spadajo tudi procesne pravice prosilcev, kot je pravica do komentiranja poročila o osebnem pogovoru in dajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov glede verodostojnosti izjav in dokazov. Avtor se osredotoča na pomembnejše in problematične vidike pravice do izjave, ki zahtevajo posebno pozornost pri obravnavi prošenj za azil. Hkrati navaja, da se pravica do izjave ne izčrpa z osebnim pogovorom, temveč zahteva tudi možnost dodatnih informacij in popravljanja napak ter podajanja pripomb na ugotovitve pristojnih organov. Avtor analizira tudi relevantno sodno prakso, ki podpira tezo o pomembnosti pravice do izjave v azilnih postopkih.

Polona Brumen

Pisma iz Tokia

Z analizo primarnih in sekundarnih virov v angleškem jeziku avtorica predstavi nekatere značilnosti Mednarodnega vojaškega sodišča za Daljni vzhod, ki je po koncu druge svetovne vojne dve leti in pol zasedalo v Tokiu. Opre se na uradno, pogosto tajno korespondenco nekaterih članov sodišča, saj so njihove misli, izražene domačim institucijam, zelo zanimiv vpogled v delovanje sodišča, njegove značilnosti, meddržavno sestavo in tudi dileme, s katerimi so se pri sprejemanju končne odločitve soočali sodniki. Skozi multilateralno prisotnost in sočasno aplikacijo značilnosti različnih pravnih sistemov – čeprav je sodišče delovalo na osnovi Statuta Mednarodnega vojaškega sodišča za Daljni vzhod in takrat veljavnega mednarodnega prava –, sodniki niso zmogli v celoti izstopiti iz svojih pravnih tradicij in v mnogoplastnih okoliščinah dolgotrajnega dela daleč od doma je prihajalo med udeleženci na lokaciji – in v njihovih odnosih z vodilnimi v domačih državah – do nepričakovanih, dotlej nepoznanih zapletov in merjenj moči na različnih ravneh. Glavna posledica tega je bila neenotnost razsodbe: sprejeta večinska sodba je 25 obtožencev spoznala za krive, sedem jih je obsodila na smrtno kazen. Od enajstih članov senata so trije podali (delno) ločeno odklonilno mnenje, predsednik senata pa je na koncu uradno vložil le izjavo o nestrinjanju z višino kazni. Tako je glavni doprinos tega prispevka razkritje neenotnosti sodnega senata, saj nasprotuje običajno razširjenim predstavam, da je bilo predmetno sojenje »ameriška predstava«.

Anže Mediževec

The Right of Self-defence in the Earth’s Orbit

Z razvojem vesoljske tehnologije so v vesolju poleg držav čedalje bolj prisotni tudi nedržavni akterji. Njihova vse večja prisotnost odpira številna pravna vprašanja, tudi v zvezi z uporabo sile, zlasti v okviru pravice do samoobrambe. Prvi cilj tega članka je pojasniti pravno podlago za uporabo sile pri izvajanju samoobrambe v vesolju, zlasti v Zemljini orbiti. Drugi cilj je prispevati k pravnemu okviru, kako lahko države izvajajo samoobrambo pred napadi nedržavnih akterjev v vesolju. Avtor razlikuje med pravili o pripisovanju uporabe sile državi in doktrino nepripravljenosti ali nezmožnosti države »gostiteljice«. Predlaga, da se slednja lahko smiselno prenese na področje vesolja s pomočjo rekonceptualizacije pojma »ozemlja« države od paradigme državne suverenosti v smeri državne jurisdikcije. Nadalje avtor na področju pravil o pripisovanju ravnanja državi primerja določbe v Členih o odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja (ARSIWA) o odgovornosti države in režim objektivne odgovornosti iz Pogodbe o vesolju (OST). Njegov namen je pojasniti, kateri sistem pravil naj se uporablja pri obravnavi vprašanja odgovornosti države za uporabo sile s strani nedržavnih akterjev v vesolju. Glede tega ponudi tri rešitve. Prva temelji na predpostavki, da se pravo vesolja, konkretno VI. člen OST, lahko obravnava kot lex specialis v razmerju do sistema pravil po ARSIWA. Druga podpira stališče, da bi se morala uporabljati splošna pravila o odgovornosti držav iz ARSIWA, saj gre za sekundarna pravila mednarodnega prava, VI. člen OST pa zajema primarna pravila. Tretji pristop ponuja kombinirano razlago VI. člena OST in ARSIWA, ki temelji na sistematični razlagi tam vsebovanih norm, da se ohrani namen sekundarnih pravil mednarodnega prava o odgovornosti držav.

Vasilka Sancin

Agora: Selected Aspects of Intersections Among Artificial Intelligence, Law, and the Right to Life

Artificial intelligence (AI) systems pose both immediate and long-term risks to human rights, necessitating AI governance that aligns with international norms and principles, including respect for human rights.

Yuval Shany

To Use AI or Not to Use AI? Autonomous Weapon Systems and Their Complicated Relationship with the Right to Life

The increased prevalence of AI technology developed or adapted for military use raises difficult questions about the compatibility of this new technology with international law in general, and international human rights law (IHRL) in particular. The Human Rights Committee, the expert body entrusted with monitoring the application of the International Covenant on Civil and Political Rights, expressed its view in 2018 on the relationship between the emergence of new military AI and respect for the right to life. The article reviews the terms of the IHRL debate surrounding the introduction of AI technology into military contexts and its relationship to the right to life. Section one briefly reviews some actual and potential applications of AI in military contexts. Section two deals with three principal objections to introducing military AI to battlefield environments: the capacity of autonomous or semi-autonomous AI systems to properly apply international humanitarian law (IHL), concerns about de facto lowering of standards of humanitarian protection, and the ethical and legal implications of transferring certain life-and-death decisions from humans to machines. Section three reviews, in light of these three principled objections, specific proposals by the ICRC to limit the use of AI in military contexts (limiting the scope and manner of use of autonomous weapon systems, and excluding unpredictable and lethal systems). Section four reviews the main issues discussed in this article from the vantage point of the right to life under IHRL, as elaborated in General Comment No. 36.

Joana Gomes Beirão, Jan Wouters

Towards an International Legal Framework for Lethal Artificial Intelligence Based on Respect for Human Rights: Mission Impossible?

This article considers the potential use of autonomous weapons both in and outside armed conflict, including in law enforcement. It analyses the phenomenon from the perspective of human rights law, with a particular focus on the right to life. For over a decade, the international community has debated whether technological advances pertaining to the development of autonomous weapons require the establishment of new rules within the framework of international humanitarian law. In contrast, consideration of such technology from a human rights law perspective has been limited, despite its implications for the right to life and other human rights. In parallel, several international initiatives have emerged in recent years aiming to establish non-binding and binding rules for the development and use of artificial intelligence (AI) based on respect for human rights. This article reviews four such initiatives: the OECD Recommendation on AI, the UNESCO Recommendation on the Ethics of AI, the INTERPOL and UNICRI Toolkit for Responsible AI Innovation in Law Enforcement, and the Council of Europe AI Convention. It examines the extent to which these initiatives address the specific concerns raised by autonomous weapons.

Maruša T. Veber

Artificial Intelligence and Humanitarian Assistance: Reassessing the Role of State Consent

Avtorica preučuje vlogo in pojem soglasja držav pri zagotavljanju humanitarne pomoči, ki jo podpirajo sistemi umetne inteligence, z vidika veljavnih mednarodnih pravil: splošnega pravnega režima, ki ureja humanitarno pomoč, in posebnih pravil, ki izhajajo iz mednarodnega prava človekovih pravic ter mednarodnega prava oboroženih spopadov. Avtorica ugotavlja, da ima pojem soglasja zadevne države osrednjo vlogo v teh pravilih, pri čemer razlikuje med strateškim soglasjem in operativnim soglasjem za zagotovitev humanitarne pomoči. Strateško soglasje se nanaša na splošno soglasje države za zagotavljanje humanitarne pomoči na njenem ozemlju, operativno soglasje pa se nanaša na soglasje, ki se zahteva na operativni oziroma tehnični ravni za zagotavljanje posamezne vrste humanitarne pomoči na geografsko opredeljenem območju. Avtorica zatrjuje, da je treba utemeljene razloge za zavrnitev operativnega soglasja za humanitarno pomoč, ki jo podpira UI in kot izhajajo iz mednarodnega prava oboroženih spopadov, razlikovati od samovoljne zavrnitve strateškega soglasja. V prvem primeru je zavrnitev operativnega soglasja lahko pravno upravičena, samovoljna zavrnitev strateškega soglasja za dostavo humanitarne pomoči pa je prepovedana. Zagotavljanje humanitarne pomoči brez soglasja zadevne države je pravno lahko upravičeno bodisi na podlagi dovoljenja Varnostnega sveta Združenih narodov bodisi na podlagi sekundarnih pravil mednarodnega prava, zlasti s pravili o protiukrepih.

Anže Singer

Artificial Intelligence in Space: Overview of the European Space Agency and its Rrole in the AI Environment

Evropska vesoljska agencija (European Space Agency – ESA) je bila ustanovljena 30. oktobra 1980. Trenutno združuje triindvajset držav članic, njeno poslanstvo pa je oblikovanje razvoja evropskih vesoljskih zmogljivosti in zagotavljanje, da se naložbe v vesolje usmerjajo tako, da prinašajo koristi evropskim državljanom in svetu. Umetno inteligenco (UI) lahko razumemo kot inteligenco, ki jo izkazujejo stroji in ki lahko opazujejo, zaznavajo ter delujejo v svojem okolju, da maksimirajo verjetnost uspeha pri določenem cilju. UI je lahko pomembna in omogočitvena tehnologija za vesoljske misije, saj pripomore k povečanju znanstvenih rezultatov in k večji učinkovitosti same misije. Najuspešnejše izvedbe UI se v vesoljski industriji še vedno le redko uporabljajo, saj modeli, razviti znotraj nevronskih mrež, niso berljivi za ljudi. Kljub tem izzivom pa poznamo primere, v katerih ESA z lastnimi dejavnostmi uspešno dokazuje uporabo UI v vesoljskem sektorju. Hitro razvijajoče se področje vesoljskih raziskav in tehnologije, UI in z njimi povezane aplikacije odpirajo številne dvome ter razprave, hkrati pa postavljajo pod vprašaj ustreznost tradicionalnega vesoljskega prava. Prisotna je skrb, ali je pravni okvir dovolj posodobljen, da se lahko spoprime z izzivi, ki lahko nastanejo na področju UI in vesolja, ter kaj je treba storiti za ustrezno in pravočasno rešitev teh izzivov. Poleg vprašanj odgovornosti nekateri opozarjajo tudi, da sta zagotavljanje zaupnosti in varstvo podatkov med bolj perečimi temami v kontekstu UI.

Iva Ramuš Cvetkovič

AI—A Possible Solution to the Threats Against Human Lives Arising from Space Objects?

Z izstrelitvijo satelita Sputnik I leta 1957 je prvi vesoljski objekt dosegel vesolje. Sledili so mu še številni drugi, danes pa vesoljske objekte obravnavamo kot nepogrešljiv del našega vsakdana. Satelite in podatke, ki jih zagotavljajo, uporabljamo za spremljanje okolja s pomočjo opazovanja Zemlje, urejanje podnebja in upravljanje naravnih nesreč, pa tudi za gospodarske dejavnosti, denimo kmetijstvo, promet, komunikacije in še številne druge. Kljub številnim koristim pa vesoljski objekti pomenijo grožnjo človeškim življenjem v vesolju, v zračnem prostoru in na Zemlji. Tehnološki napredek 21. stoletja, še zlasti čedalje pogostejša uporaba umetne inteligence, je vzbudil upanje, da bodo te grožnje zmanjšane, omiljene ali celo v celoti odpravljene. Avtor v članku presoja, ali je tako upanje razumno in upravičeno. Najprej opredeli nekaj primerov groženj človeškim življenjem, ki izhajajo iz vesoljskih objektov, ter navede primere, ko so se te grožnje že uresničile v praksi. Drugič, predstavi veljavni pravni okvir in ga nato v tretjem koraku oceni ter pokaže, da ne zadošča za obravnavo omenjenih groženj. V četrtem delu prikaže, kako je predvidena uporaba umetne inteligence za omilitev teh groženj. V petem delu oriše nekatere nove pravne izzive, ki bi se lahko pojavili ob taki uporabi umetne inteligence, in na tej podlagi končno presodi, ali bo taka omilitev groženj s pomočjo umetne inteligence res tako učinkovita, kot se trenutno napoveduje.

Kristina Čufar

AI Software/Hardware as Mind/Body Problem. Global Supply Chains, Shadow Workers, and Wasted Lives

Umetna inteligenca (UI) in druge tehnologije, ki temeljijo na algoritmih, so se v zadnjem desetletju pretežno že vključile v naša vsakdanja življenja. Čeprav ima UI izjemen potencial in je že pripomogla k izboljšanju človekovega položaja, je hkrati deležna ostre kritike, saj lahko med drugim reproducira pristranskost in družbene krivice ali okrepi distopične oblike nadzora. Večina znanstvenih, regulativnih in etičnih razprav se osredotoča na izzive UI na ravni programske opreme, pa je vidik strojne opreme UI pogosto prezrt. Razumevanje UI kot programske opreme, tj. kot umetnega »uma«, poudarja zgolj domnevno nove in vznemirljive vidike te tehnologije, pri tem pa prezre človeške in materialne stroške njene izdelave. To sovpada s tradicionalnim dualizmom uma in telesa, ki um postavlja nad telo in tako izkrivlja naš pogled na celoten problem. Da bi se zoperstavili prevladujočim narativom, avtorica predlaga razumevanje UI kot strojne in tudi programske opreme, s čimer se želi razširiti obseg etičnih in pravnih vprašanj, ki bi jih morali zajeti pri regulaciji UI. Celostno in sistemsko obravnavanje pojava UI mu odvzame njegovo zaznano edinstvenost. Ko resno upoštevamo svetovni obseg pridobivanja surovin, dela in podatkov, ki so potrebni za vzpostavitev UI, postane jasno, da je UI zgolj še en primer kolonialnega kapitalizma.

Zbornik znanstvenih razprav - letnik 2024