Navigacija
Portal TFL

Zbornik znanstvenih razprav - številka (0), letnik 2016

Zbornik znanstvenih razprav

Zbornik znanstvenih razprav je revija Pravne fakultete v Ljubljani, ki z občasnimi prekinitvami izhaja že vse od leta 1921. Zbirka obsega arhiv od leta 2008 dalje. Izhaja 1 x letno.

Strokovna revija
Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
dr. Primož Gorkič
dr. Bojan Bugarič, dr. Aleš Galič, dr. Katja Škrubej, dr. Luka Tičar
dr. Tilen Štajnpihler Božič
dr. Janko Ferk (Univerza v Celovcu, Deželno sodišče v Celovcu), dr. Katja Franko Aas (Pravna fakulteta Univerze v Oslu), dr. Velinka Grozdanić (Pravna fakulteta Univerze na Reki), dr. Tatjana Josipović (Pravna fakulteta Univerze v Zagrebu), dr. Claudia Rudolf (Inštitut za pravo Evropske unije, mednarodno pravo in primerjalno pravo, Pravna fakulteta Univerze na Dunaju), dr. dres. h. c. Joseph Straus (Inštitut Maxa Plancka za inovacije in konkurenco)

Želite dostop do člankov revije?

Brezplačna registracija
Aleš Novak

Aleš Novak

Akademik prof. dr. Marijan Pavčnik – ob sedemdesetletnici

Pisanje priložnostnega zapisa ob sedemdesetletnici, še zlasti če gre za jubilej človeka takega formata, kot je prof. Pavčnik, je velik zalogaj. Kako je mogoče v nekaj strani strniti življenje, posvečeno premišljevanju o pravu? Kako lahko v nekaj lahkotno zapisanih vrstic strnem spoznanja, ki so se oblikovala skozi leta študija in iskanj?

dr. Rajko Pirnat

dr. Rajko Pirnat

Prof. dr. France Bučar – in memoriam

Težko je v kratkih besedah opisati delo tako plodovitega in širokega misleca, kot je bil pokojni profesor Bučar. Napisal je številna dela, v katerih je obravnaval zelo različna vprašanja družbe in države na vseh različnih ravneh, od mikro ravni podjetja kot organizacije do nadnacionalne ravni meddržavnih povezav. Kljub izrednemu opusu, ki ga je zapustil, pa se ga sam najbolj spominjam kot profesorja.

Jasmina Arnež

Jasmina Arnež

The Potential Use of Legitimate Force for the Preservation of Order: Defining the Inherent Role of Public Police Through Policing Functions that cannot be Carried out by Private Police

In the UK, private policing institutions have been rapidly increasing since the 1980s, so the lines between public- and private police have been blurred. This paper explores whether there is a policing function that is inherent in public police and if so, why it occupies this position. It integrates Rousseau’s social contract theory, Bittner’s definition of police functions, Brodeur’s reasoning on force and Loader and Walker’s concept of ‘policing as public good’ to argue that the potential use of legitimate force for the preservation of order is the function intrinsic to public police. It shows why it cannot and should not be carried out by private police and outlines how it depends on police legitimacy. It concludes with an abstract rethinking of public-state-police relations to determine that this function remains in the realm of public policing.

Tina Korošec, Maruša Tekavčič Veber

Tina Korošec, Maruša Tekavčič Veber

Pravica do samoobrambe zoper nedržavne akterje v luči boja proti terorizmu

Uporaba sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje na ozemlju druge države, ki nima učinkovitega nadzora nad nedržavnim akterjem, je predmet številnih razprav. Tradicionalni pogled možnost uporabe sile v samoobrambi iz 51. člena Ustanovne listine Organizacije združenih narodov omejuje na razmerja med državami, grožnja mednarodnega terorizma pa deluje kot pospeševalec trendov širjenja te izjeme od prepovedi uporabe sile tudi zoper izključno zasebne vojaške napade. Države so svoje odzive na napade nedržavnih akterjev v preteklosti skušale utemeljevati s pripisljivostjo delovanja nedržavnih akterjev državi gostiteljici, v zadnjih letih pa se je, zlasti v okviru vojaškega posredovanja zoper ISIL v Siriji, pojavila doktrina nepripravljenosti ali nezmožnosti države »gostiteljice«. Avtorici v članku orišeta prevladujoče pravne argumente za uporabo sile v samoobrambi zoper nedržavne akterje ter ocenita, ali je v tem kontekstu prišlo do spremembe tradicionalnega razumevanja pravice do samoobrambe v mednarodnem pravu.

Polonca Kovač

Polonca Kovač

Izzivi alternativnega reševanja sporov v upravnih razmerjih v Sloveniji in širše

V upravnih razmerjih in posebej v posamičnih upravnih zadevah se zaradi vezanosti upravnih organov na predpis in primarnega varstva javne koristi alternativno reševanje sporov (ARS) šele postopoma uvaja v pravni red in prakso. Kljub omejitvam v upravnih razmerjih pa nekatere oblike ARS prinašajo prednosti, kot so hitrejši in učinkovitejši postopki, večje zadovoljstvo udeležencev in sprejem (čeprav zanje neugodnih) odločitev, manj bremen za instančne in kaznovalne organe ter sodišča, ustvarjalnejša vloga uprave itd. Prek razvoja ARS na splošno, priporočil Sveta Evrope in EU ter izbranih tujih ureditev se v prispevku analizira posebnosti upravnih razmerij glede uporabe ARS. Upošteva se splošno ureditev po ZUP in ZUS-1 ter primere iz področne zakonodaje in prakse. Na teh podlagah poteka sistematična razprava o omejitvah in potencialih ARS ter dogmatiki oblik, de lege lata in de lege ferenda. Avtorica zaključi, da je treba razumeti ARS v upravnih razmerjih drugače kot na primer v pravdi, toda prednosti pristopa, ob uvedbi korektivnih mehanizmov zoper zlorabe v obstoječe upravne in sodne postopke, pretehtajo obstoječo formaliziranost. ARS se tako kaže kot odličen instrument za razvoj dobre uprave.

Primož Križnar

Primož Križnar

Varstvo lokacijske zasebnosti s pomočjo mozaične teorije podatkov

Posameznikova pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic. Del te »vgrajene« posameznikove zasebnosti je tudi zmožnost osebe, da se giblje in prehaja iz različnih položajev oziroma lokacij z upravičenim pričakovanjem, da se njenih poti, postankov oziroma trenutnega položaja sistematično ne beleži in ne shranjuje za morebitno prihodnjo uporabo. Ne glede na to posameznikom večkrat ni znano oziroma se jim zdi zanemarljivo, da moderna tehnologija čedalje bolj agresivno posega v njihovo zasebnost, katere del je med drugim tudi lokacijska zasebnost. Vendar pa je treba tudi slednji, kot eni od eksistencialnih komponent zasebnosti, zagotoviti vso potrebno pravno varstvo, ki se vsaj zaenkrat kaže v implementaciji mozaične teorije v evropski pravni prostor s pomočjo izoblikovanih stališč Evropskega sodišča za človekove pravice o zasebnosti.

Luka Mišič

Luka Mišič

O libertarizmu in lastninskem pojmovanju človekovih pravic

Avtor v razpravi predstavi teorijo libertarizma, jo jasno loči od teorije liberalizma in skuša odgovoriti na vprašanje, kakšno je pravzaprav libertarno pojmovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Avtor pri tem že z naslovom razkrije, da iz doktrine libertarizma izhaja lastninsko pojmovanje človekovih pravic, skozi besedilo pa bralcu razkrije razloge za tako razumevanje in hkrati predstavi tako vsebinsko kot tudi oblikovno transformacijo tradicionalnega, to je vertikalnega ali obrambnega učinka človekovih pravic, kjer te posameznika varujejo pred posegi oblasti. Povsem drugačno razumevanje vloge človekovih pravic izhaja iz libertarno opredeljene ideje posameznikove svobode, utemeljene na t.i. načelu samolastništva, po katerem je vsak posameznik lastnik svojega telesa in svoje volje, ter na načelu neagresivnosti, v skladu s katerim mora vsak poseg v posameznikovo svobodo, to je v njegovo lastninsko pravico, biti utemeljen na soglasju strank. Človekove pravice, kot tudi druge pravice, tako kot negativne, relativne in vrednostno nevtralne nastopajo v povsem podrejenem odnosu do naravne in nadrejene pravice do lastnine.

Mirko Pečarič

Mirko Pečarič

Kolektivna modrost – nova oblika sodelovanja ljudstva pri upravljanju javnih zadev

Kolektivna modrost je (staro-novi) element sodelovanja ljudstva pri upravljanju, ki jo je treba oceniti z vidika demokratičnega državnega upravljanja predvsem zaradi njenega (domnevnega) cilja o objektivnejših, bolj nepristranskih in strokovnih informacijah, kot bi jih lahko dali posamezni strokovnjaki. Če lahko reprezentativni vzorec da dovolj veliko zanesljivost ne le za dejstvo demokratičnosti, temveč tudi za delovanje v smeri demokratičnih zaključkov, nam to izhodišče daje nov razlog za vnovično preverjanje ureditve sodelovanja ljudstva pri upravljanju javnih zadev. Če bi bila k takemu načinu pridobivanja podatkov pridružena še pravila za predvidevanje, bi lahko glede na rezultate študij njuni rezultati dali večjo objektivnost in prilagodljivost pravnih norm realnim situacijam. Tako bi se vzpostavil javni sistem ljudske modrosti, ki bi lahko v zapletenih zadevah prekašal današnje, še vedno pretežno hierarhične in posredne oblike demokratičnega vladanja, ki se zanašajo predvsem na lastno intuicijo in mnenja strokovnjakov.

Joseph Straus

Joseph Straus

“Pay for Delay” – A Subtly Hidden, Overlooked or Ignored Transatlantic Divide: Exemplified on the Actavis decision of the US Supreme Court and the Servier decision of the EU Commission

The relationship between antitrust law and intellectual property rights, as exclusive rights, i.e. legal monopolies, has always been characterized by a mutual distrust of protagonists of either discipline. Only more recently the understanding started to prevail that intellectual property and antitrust laws work in tandem to bring new and better technologies, products and services to consumers at lower prices. The judicial treatment of the so-called “pay for delay” patent settlement agreements by courts and antitrust authorities, however, demonstrates how complicate and problem-burdened the application of antitrust law on legal transactions at the crossroads of antitrust law and patent law is and how difficult it is to achieve well balanced solutions satisfying the goals of both disciplines. In this contribution the legal situation under the US law, as applied by the US Supreme Court in the Actavis case, and under the EU law, as applied by the EU Commission in the Servier case is examined and the differences elaborated by taking into account the relevant facts of each case. The approach of the EU Commission is, eventually, critically reviewed in the light of the recent interpretation of Article 101 of the Treaty on the Functioning of the European Union by the Court of Justice of the European Union in the Groupement des Cartes Bancaires case.

Maruša Varl

Maruša Varl

Elementi kaznovalne odškodnine v slovenskem pravu

Kaznovalna odškodnina je eden najbolj kontroverznih institutov civilnega prava, ki vzbuja veliko pozornost pravne stroke tako v evropskem kot tudi v anglosaksonskem pravnem okolju. Gre za denarno odškodnino, ki jo oškodovanec dobi poleg zneska, s katerim se sicer zasledujeta cilja izravnave (restitucije) in zadoščenja (satisfakcije) kot glavna cilja odškodninskega prava. Prispevek analizira slovenski pravni red in v njem išče institute, v katerih lahko zasledimo preventivni in kaznovalni namen odškodnine. Sklepna ugotovitev je, da kaznovalna funkcija odškodninskega prava ni nesporno sprejeta v slovenski pravni red kot enakovredna restituciji in satisfakciji.

Potrebujete pomoč? Pokličite nas na 01 432 42 43 ali pošljite sporočilo.
 
x Dialog title
dialog window