Zbornik znanstvenih razprav - Portal TAX-FIN-LEX

Joseph (Jože) Straus

The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”

The crisis caused by the war in Ukraine and the COVID-19 pandemic constitutes the most serious challenge for Europe since World War II. The crisis threatens Europe’s security and economy to an unprecedented level. No prediction on when and how the crisis will end is possible. However, irrespective of its end, there is no doubt that for Europe, it will generate costs amounting to several hundreds of billions if not even some trillions of Euros, i.e. seriously harm and weaken the European economy and endanger Europe’s position as a global economic power. It will also result in fundamental changes of international economic and political relations. Searching for, working on and designing rational and effective solutions to successfully master the aftermath of the crisis politically and economically should have a priority for the European Union, coming next only to the incredibly challenging efforts to master the ongoing crisis. The COVID-19 pandemic as well as the war in Ukraine caught the EU by surprise and unprepared. Europe should avoid such an experience in the future. Regardless of how this crisis will end, mastering its aftermath and identifying the respective risks and opportunities of the EU will have to start with identifying the main beneficiary(ies) of the crisis and analysing its (their) treatment of the EU and its Member States before and during the crisis. This will not be possible by limiting the actions to the day-to-day business, such as finding new suppliers for raw materials and energy, harmonising fiscal rules, providing the necessary funds to master the financial crisis, etc. A much broader visionary approach will be necessary to find solutions for sustainable peace in Europe. An outcome such as that of the Treaty of Versailles should be avoided. One should prevent the “sleepwalkers” of today, i.e. those ignoring the “uncomfortable knowledge”, letting Europe slide into World War III. The EU should make it clear to all of its Members, for Europe, the “European Solidarity’, with all of its attributes, constitutes the core of the EU’s genuine interests, including those of security and defence. This will require also amendments of the TEU and TFEU discussed in this paper. Otherwise, the EU and its Members will never acquire the status of an equal animal—in the global context—i.e. become truly sovereign and independent.

Damjan Kukovec

Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo

Avtor preučuje, kako je pojem avtonomije prava Evropske unije, ki je organizacijsko načelo koherentnosti Sodišča EU, s katerim slednje zagotavlja enotnost in skladnost evropskega pravnega sistema ter prežema celotno sodno prakso Sodišča EU, imel ključno vlogo v odmevnih primerih pred Sodiščem EU, v katerih je bila neposredno vpletena Slovenija. Avtor najprej obravnava zadevo Detiček, prvi primer slovenskega predloga za predhodno odločanje, v kateri je Sodišče stopilo na najbolj sporno presečišče načela vzajemnega zaupanja in varstva človekovih pravic, sicer ključnih elementov avtonomije. V drugi, odmevni zadevi Arhivi je Komisija s tožbo zahtevala ugotovitev, da je Slovenija kršila nedotakljivost arhivov EU in s tem avtonomijo evropskih institucij ter izvajanja prava EU s tem, ko je enostransko zasegla dokumente na sedežu Banke Slovenije. V tretji, meddržavni zadevi Slovenija proti Hrvaški, pa je Sodišče ugotovilo, da ni pristojno za ugotovitev, ali je Hrvaška z neizvršitvijo arbitražne odločbe kršila pravo EU, ker arbitražni sporazum ni nikoli postal del pravnega reda EU. Avtor ugotavlja, da globlje razumevanje vloge avtonomije v pravnem razlogovanju Sodišča EU omogoča slovenskim pravnikom najboljše predvidevanje odločitev Sodišča, s tem pa tudi pravno razlogovanje, ki bo bolje artikuliralo interese Slovenije v jeziku prava EU.

Jaka Kukavica

Otok sredi Evrope? Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog

Prispevek obravnava položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v medsodniškem dialogu v Evropi prek analize medsebojnih sklicev med vrhovnimi sodišči držav članic EU. Razlikuje med aktivno udeležbo Vrhovnega sodišča RS v medsodniškem dialogu – sklicevanjem Vrhovnega sodišča RS na druga evropska vrhovna sodišča – in pasivno udeležbo – sklicevanjem drugih evropskih vrhovnih sodišč na odločitve Vrhovnega sodišča RS. Medsebojne sklice smo identificirali na podlagi iskanja vnaprej določenih iskalnih gesel v podatkovnih bazah odločitev vrhovnih sodišč v vseh 28 državah članicah EU. V populaciji približno 1.330.000 odločitev, ki so jih vrhovna sodišča v EU sprejela v obdobju 2000–2018 v zadevah zasebnega prava, smo identificirali skoraj 3.000 odločitev, v katerih so se evropska vrhovna sodišča medsebojno sklicevala. V primerjalnem kontekstu se Vrhovno sodišče RS v medsodniški dialog aktivno vključuje zmerno pogosto: na druga evropska vrhovna sodišča se je sklicevalo v 63 primerih s heterogenim vzorcem sklicev, ki ga prispevek podrobno analizira. Pasivno je Vrhovno sodišče RS v medsodniški dialog vključeno redko: le v enem primeru se je tuje vrhovno sodišče sklicevalo na njegovo odločitev. Takšna skoraj popolna izoliranost je značilna tudi za druga vrhovna sodišča novejših in manjših držav članic, katerih delovni jezik je širšemu občinstvu nerazumljiv. Prispevek ponudi razmislek o tem, kaj bi bilo potrebno, da bi se Vrhovno sodišče RS bolj trdno postavilo na evropski zemljevid kot enakovreden diskurzivni partner bolj uveljavljenim vrhovnim sodiščem.

Rok Dacar, Aleš Ferčič

Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«

Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem mora podjetje, ki ima na zgornjem trgu (nujne zmogljivosti) prevladujoč položaj, omogočiti dostop do te zmogljivosti, ki je nepogrešljiva za delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem, trgu, tretjim podjetjem, ki želijo na tem trgu delovati. Natančni pogoji za njeno aktivacijo so zaradi nedosledne, čeprav obsežne prakse Evropske komisije in Sodišča Evropske unije nejasni. Prispevek poskuša z analizo nekaterih najpomembnejših sodb s področja doktrine nujne zmogljivosti ugotoviti, katere pogoje morajo za to, da je doktrino mogoče uporabiti, izpolniti posamezne vrste zmogljivosti (materializirane, nematerializirane in pravice intelektualne lastnine). Prav tako pa se tudi opredeli do v literaturi pogostih očitkov, da je praksa Evropske komisije in Sodišča Evropske unije s področja doktrine nujne zmogljivosti samovoljna. Čeprav je praksa resnično nedosledna, pa ni tudi samovoljna, saj jo je treba razumeti v luči spreminjajočih ciljev, ki jih skozi čas zasledujeta konkurenčna politika in konkurenčno pravo.

Jure Spruk

Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo

Članek obravnava povezavo med pravno državo (in vladavino prava) in pravnim načelom zaupanja v pravo v ustavni demokraciji. Pravna država in vladavina prava sta osrednja kakovost moderne države, znotraj katere se človek končno osvobodi verske predestinacije in naravnega determinizma. Človekova svoboda gre z roko v roki z njegovo odgovornostjo za vodenje države, kar se pretežno zgodi skozi pravo. Zaupanje v pravo je ena od opornih točk družbenega veziva, brez katerega pravo izgubi koordinacijsko funkcijo v državi in družbi. Zaupanje v pravo pomeni zaupanje v (so)človeka, pravno načelo zaupanja v pravo skozi krepitev predvidljivosti in stabilnosti pravnih pravil pa brani ta sociološki minimum.

Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič

Evropski koncept neodvisnega sodstva in kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije

Avtorja obravnavata pravne standarde, ki jih glede neodvisnega sodstva vsebujejo dokumenti oziroma pravni akti Sveta Evrope ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije. Iz njih izpeljeta evropski koncept neodvisnega sodstva. Za operacionalizacijo tega koncepta sta izdelala poseben test, ki je priložen članku in ki omogoča kvantifikacijo formalne neodvisnosti sodstva v posameznih državah, zlasti pa v državah članicah Evropske unije. Na podlagi prej omenjenega testa sta analizirala hrvaško, madžarsko, nemško, poljsko in slovensko pravno ureditev na področju sodstva. Glede tega sta ugotovila, da v poljski in madžarski pravni ureditvi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki po mnenju avtorjev ne zagotavljajo nekaterih temeljnih evropskih pravnih standardov neodvisnega sodstva, takih pomanjkljivosti pa nista ugotovila v hrvaški, nemški in slovenski pravni ureditvi. V zvezi s slednjimi sta ugotovila razlike pri posameznih pravnih standardih, ki kažejo, da so v vsaki od opazovanih pravnih ureditev mogoče, pravzaprav zaželene izboljšave, celokupno gledano pa so pravne ureditve teh držav primerljive, saj dosegajo rezultat okrog 0,8 (80 odstotkov), kar zadošča za sklep, da je zagotovljena formalna neodvisnost sodstva v Hrvaški, Nemčiji in Sloveniji. Avtorja posebno pozornost namenjata primerom, ki so morda na prvi pogled videti skladni z evropskim standardi neodvisnega sodstva, dejansko pa niso. Glede tega na primeru sodnega sveta poleg zunanjih vplivov oziroma napadov na neodvisno sodstvo opozarjata na tako imenovane notranje napade, ki lastnost značaj trojanskega konja.

Urška Kramberger Mendek

Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč

Z obveznostjo mirnega reševanja sporov se je povečal pomen mednarodnih sodišč in arbitraž. Sredstva mirnega reševanja sporov so postala pomembna sredstva zunanje politike, kar je vodilo do povečanja prizadevanj za izvolitev predstavnikov v mednarodna sodišča in arbitraže. V izvolitev svojih kandidatov so države začele vlagati čedalje več sredstev ter uporabljati raznolike pristope in spodbude. Začeli so se pojavljati pomisleki, da kandidati morda niso izvoljeni le zaradi svojih kompetenc, temveč zaradi vplivnosti države in uspešnega lobiranja. Mednarodna skupnost je zato začela sprejemati številne mednarodne standarde neodvisnosti sodstva in spodbujati oblikovanje mehanizmov za pregled nominacij kandidatov za sodnike ter pozivati države k nominacijam ustreznih kandidatov. Slovenija se je na take pomisleke odzvala že zelo zgodaj in sprejela Zakon o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS), ki ureja nacionalni postopek izbire kandidatov za mednarodne sodnike in arbitre. Primerjava zakona z ureditvijo in pogoji, določenimi v statutih posameznih mednarodnih sodišč, pokaže, da zakon dejansko predpisuje dodatne pogoje ter z zahtevanim postopkom celo omejuje možnosti za izvolitev slovenskih kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč in arbitraž, v katerih Slovenija nima vnaprej zagotovljenega mesta sodnika.

Peter Šujica, Damjan Korošec

Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje – stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence

Avtorja s pomočjo obravnave splošnih značilnosti opustitvenih ravnanj, metodično utemeljene na konceptu narave stvari, poskušata izgraditi temeljni miselni koncept razumevanja nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Določitev splošnih pogojev za podreditev opustitvenih ravnanj storitveno oblikovanim opisom kaznivih dejanj tako izhaja iz pogleda, da je za opustitveno ravnanje bistven obstoj od storilca ločenega tveganja, ki je neposredni vzrok prepovedane posledice. Izhajajoče razmerje med storilcem in tveganjem, v prispevku abstraktno opisano kot razmerje šibkega obvladovanja, temelji na normativni zapovedanosti, objektivni zmožnosti ter storilčevi zmožnosti izvesti ukrep reševanja pravne dobrine oziroma tveganje za pravno dobrino zmanjšati. Tako so zamejeni sestavni deli objektivnega neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja, ki nespremenjeni veljajo tudi za reševalne ukrepe, podprte z najsodobnejšimi možnostmi presoje tveganj s tehnologijo umetne inteligence. Avtorja na koncu prek koncepta tveganja določita lastnosti nujnega storitvenega kaznivega dejanja in način razlage izrecno določenih znakov (predvsem objektivnih in normativnih) v opustitveni izvršitveni različici.

Matija Damjan

Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi

Glasba je pomemben izrazni element v filmski umetnosti. Skladatelja, ki glasbo ustvari posebej za uporabo v filmu, zato slovenska zakonodaja priznava za soavtorja avdiovizualnega dela. Druge avtorje glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnih delih, pa se obravnava samo kot glasbene avtorje. Vendar se ustvarjalno delo skladatelja filmske glasbe razlikuje od prispevkov drugih filmskih umetnikov po tem, da je filmska glasba ustvarjena ločeno od preostalih prispevkov in jo je zlahka mogoče izkoriščati tudi samostojno, zunaj okvira avdiovizualnega dela. Da so skladatelji filmske glasbe hkrati glasbeni in filmski ustvarjalci, se v slovenski pravni ureditvi kaže tudi pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki poteka drugače, če se filmska glasba izkorišča v okviru avdiovizualnega dela ali pa kot samostojno glasbeno delo. To razlikovanje delno odstopa od prevladujoče prakse v drugih primerljivih pravnih redih. Prispevek analizira pojem avtorstva avdiovizualnega dela in prispevkov k njemu po slovenskem pravu. Predstavlja, kako se je slovenski sistem kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na filmski glasbi izoblikoval z odločitvami Urada RS za intelektualno lastnino, Sveta za avtorsko pravo in v sodni praksi. Opredeljena so sporna vprašanja pravne ureditve in predstavljene različne interpretacije, ki so jih zastopali različni deležniki.

Vid Žepič

Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu

Rimska hipotečna zastavna pravica je zastavnemu upniku ob odsotnosti drugačnega dogovora po zapadlosti zavarovane terjatve zagotavljala zgolj zahtevek za prepustitev zastavljene stvari v nelastniško posest do poplačila zavarovane terjatve. Zaradi svojih šibkih upravičenj si je zastavni upnik prizadeval z dodatnimi dogovori okrepiti pravni položaj. Da bi preprečili zlorabe praviloma gospodarsko in družbeno močnejšega ter pogajalsko spretnejšega upnika, so rimski klasični juristi zasledovali ideal uravnoteženja pravic in obveznosti udeleženih strank. Bistveni prvini njihovega prizadevanja sta priznanji upnikove pravice do prodaje zastavljene stvari kot tudi zastaviteljeve pravice do zahtevka za vračilo presežka kupnine. Kaserjeva teza o okrepljenem pravnem položaju zastavnega upnika, ki naj bi bil nekakšna posebnost rimskopravnega razvoja, se že pri obravnavi razvoja zastavne pravice v klasičnem pravu izkaže za pretirano. Poseben pravnopolitični obrat je opazen v postklasični cesarski zakonodaji, ko se je ustalila zahteva po olajševanju zastaviteljevega pravnega položaja. Ta ustreza težnji postklasičnega obligacijskega prava po privilegiranju dolžnika kot stereotipno šibkejše stranke. Med novosti tega obdobja na področju razvoja zastavne pravice štejemo zlasti omejitve predmeta zastavne pravice, nove razlagalne pristope k zastavni pravici na prirasti zastavljene stvari, prepoved komisornega dogovora, omejevanje upnikove proste presoje pri unovčenju zastavne pravice in okrepitev državnega nadzora pri upnikovi prodaji zastavljene stvari. Varstveni ukrepi cesarske zakonodaje, ki jih lahko štejemo za odsev nazadujočega gospodarstva, so sicer izboljšali zastaviteljev socialni položaj, vendar prispevali k nižji kreditni ponudbi.

Miloš Dimitrijević

Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost

Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačnostjo darilne pogodbe, se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude nehvaležnosti. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Upoštevaje težavnost opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve daril in neodplačnih pravnih poslov, ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti pojavljajo praktične težave. Te izhajajo iz neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizraziteje pa se kažejo pri remunatoričnih darilih, darilih danih iz drugih posebnih nagibov, ter v okoliščinah, v katerih je obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil. Sociološki in antropološki zaključek je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja in vračanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh kompleksnosti razmerja med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem. Zdi se, da pravni sistemi neuspešno poskušajo uporabiti splošne pogodbenopravne (tržne) režime na darilih, ki so nedvomno, zunajtržna in s tem v bistvenem nepogodbena kategorija. Posebna pravila, ki naj bi odražala posebnost daril kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril. Bistveno odprto vprašanje je, ali je ta nezaupljivost utemeljena ali pa je zgolj posledica zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.

Anže Dobelšek

Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo

Nova evropska pravna ureditev močno vpliva na ureditev storitev splošnega gospodarskega pomena. Od sedanje pravne ureditve javne službe se je osredinila predvsem na pravni režim za podeljevanje posebnih ali izključnih pravic za opravljanje teh dejavnosti, pri čemer je pustila ob strani sedanjo ureditev pravnih in organizacijskih oblik izvajalcev teh storitev v nacionalni zakonodaji in določa le pogoje, ki jih morajo ti izvajalci izpolnjevati za neposredno pridobitev posebnih ali izključnih pravic za opravljanje teh dejavnosti. Predvideva tudi enotno ureditev temeljev konkurenčnega postopka za podelitev posebnih ali izključnih pravic za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so podlaga za ureditev tega postopka v nacionalni zakonodaji. Nabor novosti je v svojem bistvu nova pravna ureditev, ki je odpravila dolgoletno pomanjkljivo ureditev na tem področju, zlasti v zvezi s pravili evropskega konkurenčnega prava.

Marjan Kos

Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID-19 Pandemic: A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia

In a response to the COVID-19 pandemic, the Slovenian Government adopted numerous measures that were substantively similar to those, adopted in other states. The scope and intensity of those measures significantly affected the principle of the separation of powers and the protection of human rights. In this context, the Constitutional Court of the Republic of Slovenia adopted Decision U-I-79/21, which marked the contours for the review of legality and constitutionality of the Governmental measures in subsequent cases. The key message of the Decision was the demand for the strict observance of the principle of legality when adopting measures to prevent the spread of COVID-19, which interfere with human rights. This article explains the context of the Decision and presents key arguments from the Decision and the concurring and dissenting opinions as well as the response of the expert community.

Zarja Hude

Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism

During the second wave of the COVID-19 epidemic, the Slovenian legislator adopted the Act Determining Intervention Measures to Assist in Mitigating the Consequences of the Second Wave of COVID-19 Epidemic (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19). According to the draft law, the aim of the emergency piece of legislation was to mitigate and eliminate negative effects of the COVID-19 epidemic on businesses, the labour market, the healthcare system and social security schemes. Nevertheless, the intervention act also amended provisions concerning the termination of employment contract by introducing a new exception to the requirement of a substantiated valid (business) reason for dismissing a worker. The employers in both private and public sector were now eligible to terminate the employment contracts of workers who met the conditions for acquiring the right to an old-age pension without stating or justifying any valid (business) reason whatsoever. The article examines the judgement of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia reached in a case put forward by Slovenian trade unions and the Advocate of the Principle of Equality, with an emphasis on the courts somewhat formalistic approach to what could have been a major antidiscrimination decision concerning old-age.

Zbornik znanstvenih razprav - letnik 2022