dr. Andraž Teršek
Po ustavnem režimu se sme politične funkcionarje tudi ostro kritizirati, objektivno žaliti in osebno napadati, če je to mogoče upravičiti s prepričljivo stvarno podlago. To se lahko počne v nadzorni in demokratizacijski funkciji, ki jo v demokratični družbi opravljajo javnost, tisk in mediji. Tako pravno filozofijo svobode tiska morajo odločno in trajno uresničevati in braniti tudi sodišča. Vsega in vsakršnega tiska ne gre obravnavati enako, ker se razlikuje po verodostojnosti, intelektualni ravni in posledično po značilnostih t. i. povprečnega bralca takega tiska. Politikov kot oseb, razen ob prisiljujočih izjemah, tudi ni mogoče ločeno obravnavati kot politikov in kot (družinskih) oseb, če med obema obstaja stvarna povezava. Pri sodni presoji primerov ostre časopisne kritike na račun politika morajo sodišča upoštevati vse značilnosti in vse posebnosti konkretnega primera. S končno sodno odločitvijo ne smejo varovati politika pred ostrino kritike, niti bralce pred lastno nevednostjo in nepremišljenostjo. Nasprotno, varovati morajo sporočilno svobodo časopisa – pred ekscesi prevlade dnevne strankarske politike, nevednimi in nepremišljenimi bralci in pred tem, da bi se časopisnim sporočilom preprosto »pripisovalo« tisto, kar bi ta sporočila (objave) lahko pomenila, namesto da bi se resno upoštevalo tisto, kar so dejansko pomenila in želela pomeniti. Sodbe sodišč per se pa morajo pomeniti graditev doktrine in konceptualiziranih standarov svobode izražanja in tiska. Biti morajo stabilen pravodajni vir, ne le primer konceptualno razdrobljenega reševanja konkretnih sporov. Zadovoljiti morajo standard konceptualne predvidljivosti, uravnotežene s preteklimi precedensi in tako postavljene v funkcijo pravne varnosti. Ustavnosodni precedens v primeru Grims proti Mladini teh kriterijev ni izpolnil.
