Javna uprava - številka 1 - 2, letnik 2019

Erik Kerševan in Rada Sitar

Ustavna pravica do varstva osebnih podatkov v upravnem postopku in upravnem sporu – poudarki teorije in sodne prakse

V tem prispevku je obravnavano vprašanje temeljnih ustavnih okvirjev izvrševanja upravnih postopkov glede pridobivanja osebnih podatkov ter potrebnega sodnega varstva v primeru kršitev pravice do varstva osebnih podatkov. Med procesnimi zakoni, ki jih najpogosteje uporabljajo upravni organi, je na prvem mestu Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), katerega določbe pa je treba razlagati in uporabiti ne le v skladu z Ustavo Republike Slovenije, temveč tudi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Splošno uredbo o varstvu podatkov. Določbe Splošne uredbe so za upravne organe kot upravljavce tudi neposredne zavezujoče v celoti, saj zakon, ki bi v skladu s Splošno uredbo po njenem sprejetju uporabil možnosti uveljavitve posebnosti ureditve v Republiki Sloveniji, do objave tega prispevka ni bil sprejet. Avtorja tudi ugotavljata, da pravna sredstva, ki so sicer na voljo za izpodbijanje upravnih aktov, niso vselej niti ustrezna niti dovolj učinkovita za varstvo ustavne pravice do varstva osebnih podatkov, zato je nujno poiskati tiste rešitve, ki posameznikom zagotavljajo učinkovito (sodno) varstvo te pravice. Rešitev je mogoče prepoznati v Splošni uredbi, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravljavca ali obdelovalca, ki jo lahko poleg drugih pravnih sredstev vloži vsak posameznik, kadar meni, da so bile njegove pravice iz te uredbe kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu s to uredbo.

Nove in stare dileme o vročanju v javno(u)pravnih postopkih

Vročanje je eden od nenehno perečih institutov upravnega procesnega prava, naj bo po ZUP ali področnih zakonih, saj brez pravilne vročitve pravni učinki vodenih postopkov in izdanih aktov v upravnih zadevah in tudi pri smiselni rabi ZUP v drugih javnopravnih postopkih ne nastopijo ali so odloženi. Zato v praksi ne zmanjka dilem, ki se pojavljajo kot nove, čeprav gre pravzaprav skoraj vedno za ista, torej stara vprašanja, tako glede konkretnih podvprašanj, na primer kdaj in katere akte vročati po ZUP, komu vročati (strankam, stranskim udeležencem, različnim pooblaščencem), izbor pravilnega načina in kraja vročanja (na primer kdaj javno naznanilo), problematika fikcij (katere poznamo in kdaj (ne) nastanejo na primer pri osebnem vročanju), posebej vročanja v tujino, tek rokov in uporaba pravnih sredstev itd., kot konteksta njihove razlage. Avtorja analizirata sodne primere iz zadnjih let, pri čemer podajata nekaj sistemskih ugotovitev in vodil za pravilno rabo ZUP o vročanju. Še tako odlično izpeljan postopek in pripravljen osnutek akta sta brez vrednosti, če ne pride do vročitve, ki zadosti namenu seznanitve zaradi varstva pravic naslovnika in zagotavljanja učinkovite obrambe pred posegi države. Zato sicer ni prav formalizirano razlagati pravil, toda zlasti pri fikcijah vročitev ni prostora za bližnjice, ker recimo zasledujejo ekonomski interes oblasti znižanja stroškov, ko ne sledijo standardom poštenega postopka.

Nežka Dekleva

Pomen glavne obravnave pri odločanju v upravnem sporu polne jurisdikcije

Upravni spor predstavlja neodvisen nadzor sodne veje oblasti nad upravnopravnim delovanjem, v okviru katerega sodišče presoja zakonitost sprejetih odločitev uprave. Pri tem je pomembno, da lahko sodišče presoja ne le pravna, temveč tudi dejanska vprašanja, in da glede tega lahko samo ugotavlja dejstva in okoliščine, izvaja in ocenjuje dokaze ter samo odloči o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tako je prav pooblastilo sodišča za odločanje v sporu polne jurisdikcije pomembno za zagotavljanje polnega sodnega nadzora nad upravo, varstva posameznikovega pravnega položaja pred oblastnim delovanjem izvršilne (upravne) veje oblasti in nenazadnje učinkovitega reševanja upravnih zadev. Prispevek obravnava upravni spor polne jurisdikcije glede na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za tak način odločanja. V tem okviru je poudarjeno še odločanje v upravnem sporu po opravljeni glavni obravnavi, v primerjavi s sprejemanjem odločitev na seji. Pri tem se avtorica osredotoča na izvedbo glavne obravnave in na njen pomen pri uporabi reformatoričnega pooblastila v upravnem sporu.

Jorg Sladič in Verica Trstenjak

Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih

V pravu EU se pravna vprašanja potrošniških kreditov ne izčrpajo samo z vprašanjem nedopustnih določb v pogodbah s potrošniki, ki so povezane s predpogodbenimi pojasnilnimi dolžnostmi. Avtorja zastopa stališče, da so predpogodbene pojasnilne dolžnosti vsebovane že od vsega začetka v pravu EU, ter kritično analizirata drugačno stališča Vrhovnega sodišča RS. Zato najprej podata pregled zakonodaje in sodne prakse na ravni EU o varstvu potrošnikov in poudarita dolžnosti slovenske javne uprave pri izvajanju evropskega prava varstva potrošnikov. Pri tem analizirata zlasti načela nacionalne procesne avtonomije, načelo enakovrednosti in učinkovitosti. Nato pa analizirata tipično javnopravna vprašanja, kot je dopustnost upravnih sankcij (prekrški) v zvezi s krediti v švicarskih frankih. To vprašanje je Sodišče EU obravnavalo v zadevi Horžić. Zaradi posebnosti dejanskega stanja te zadeve hrvaška zakonodaja o prekrških ni nasprotovala pravu EU. V nadaljevanju avtorja obravnavata vprašanje, ali omejitve dajanja kreditov v tujih valutah vplivajo na prost pretok storitev in kapitala. To vprašanje je Sodišče EU obravnavalo v zadevi Milivojević, v kateri je ugotovilo, da hrvaška zakonodaja o pogojevanju dajanja kreditov s predhodnim dovoljenjem hrvaških organov nasprotuje pravu EU, saj gre za navaden ekonomski razlog prepovedi, za katerega ni upravičila v pravu EU. Avtorja članek skleneta z obravnavo slovenske problematike zakona o varstvu kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih, saj je Evropska centralna banka že opozorila, da tak zakon ni v skladu s pravom EU, ker učinkuje retroaktivno in ne omogoča pravične porazdelitve bremen med kreditodajalci in kreditojemalci.

Andrej Brezavšček

Razširjena odgovornost proizvajalcev na primeru odpadne embalaže

Obravnavan je sistem razširjene odgovornosti proizvajalca na primeru odpadne embalaže. Razširjena odgovornost proizvajalca je operativna sistemska izpeljava načela, da mora onesnaževalec okolja plačati (angl. polluter pays), ki sledi konceptu trajnostnega razvoja. V Sloveniji to področje (med drugim) urejajo Zakon o varstvu okolja, Uredba o odpadkih ter Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Na ravni Evropske unije to področje urejajo Direktiva o odpadkih, Direktiva o embalaži in odpadni embalaži ter številni drugi predpisi. V Sloveniji ravnanje z odpadno embalažo zagotavljajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki so izvajalci razširjene odgovornosti proizvajalca. Avtor obravnava vprašanja v zvezi z ustreznostjo sistema zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo iz več vidikov, na primer kaj pomeni izvzem pomembne količine embalaže iz sistema razširjene odgovornosti proizvajalca tistih proizvajalcev, ki na trg dajo manj kot 15 ton embalaže letno, vprašanje doseganja okoljskih ciljev, (ne)verodostojnost uradnih statistik o nastajanju odpadne embalaže in poročanja Evropski komisiji, konkurence med sistemi razširjene odgovornost proizvajalca. Avtor navaja nekatere predloge za izboljšanje sistema razširjene odgovornosti proizvajalca glede odpadne embalaže: vključitev vse embalaže v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, izboljšanje konkurenčnega okolja, ustanovitev klirinške hiše, verodostojno zbiranje podatkov o količini embalaže in odpadne embalaže ter zagotavljanje sledljivosti, razmejitev med komunalno in nekomunalno odpadno embalažo in drugi.

Aleksij Mužina

Postopek podelitve koncesije: prednosti preglednosti pred formalnostjo

Postopek izbire koncesionarja v Zakonu o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZNKP) sledi primerljivemu poglavju Direktive EU o koncesijah. Postopek podelitve koncesije lahko v praksi razumemo ob smiselni uporabi institutov odprtega postopka, toda hkrati zavedajoč se, da gre za postopek, ki naj bo bistveno manj formaliziran, kot je postopek javnega naročila. Podobno stališče glede postopka podelitve koncesije – tako imenovano stališče o prednosti preglednosti pred formalnostjo – je sicer zavzelo že Sodišče EU v zadevi Comune di Ancona proti Regione Marche leta 2013. Zato je tudi glede obveznega zagotavljanja preglednosti treba ugotoviti, da je ureditev v ZNKP na tem področju, vsaj glede faze oddaje koncesije, prožnejša od ureditve v pravilih o javnem naročanju.

Katja Štemberger

Vpliv nove pravne ureditve sklepanja koncesijskih pogodb na področju gospodarskih javnih služb

Prispevek obravnava vpliv, ki ga ima uveljavitev novega Zakona o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZNKP) na področju gospodarskih javnih služb. V prvem delu avtorica ugotavlja, ali se ZNKP na področju gospodarskih javnih služb sploh uporablja, kakšno je razmerje med ZNKP in Zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS) ter Zakonom o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), v nadaljevanju pa predstavi postopek podeljevanja koncesij, kot bi moral veljati od uveljavitve ZNKP dalje, ter nekatera druga vprašanja, ki jih nova pravna ureditev odpira.