Javna uprava | Tax-Fin-Lex

Polonca Kovač, Erik Kerševan, Boštjan Koritnik

Slovenski ZUP – quo vadis?

Tisti, ki se ukvarjamo z upravnim procesnim pravom poglobljeno, akademsko ali vsakodnevno praktično pri vodenju upravnih postopkov, smo z zanimanjem prisluhnili idejam ob nastopu aktualne vlade leta 2022 o prožnejšem in sodobnim tujim zakonom primerljivem slovenskem Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). V ta namen je bilo v preteklih dveh letih storjenih več korakov, dokončna podoba (morebitnih) sprememb pa še ni jasna. Za pravno ureditev po ZUP v Sloveniji v prihodnje pričakujemo, da bo zakon bolj pripomoček kot ovira učinkovitemu, tj. zakonitemu in vendar razmeroma hitremu upravnemu odločanju, tako da bo odslikaval značilnosti sprememb v družbi in mednarodnih rešitev. Seveda le zakon ne more uveljaviti sodobnejše miselnosti, zato bodo ob novem zakonu potrebne aktivnosti usposabljanja in ozaveščanja. Spremembe pa naj bodo premišljene in sloneče na dobrih izkušnjah izvajanja upravnih postopkov in sodnega nadzora pri nas in širše, kot prikazuje tudi strokovna literatura. Če pride do posega v ZUP, to pač vpliva na milijone zadev, zato je skrajni čas za prebojne spremembe, toda te naj se normirajo in uvajajo s tresočo roko in trezno glavo.

Vasilka Sancin

Pasti spregleda mednarodnega prava

Spoštovanje mednarodnega prava je ključno za uresničevanje mednarodne vladavine prava ter legitimno in učinkovito sodelovanje med njegovimi subjekti, zlasti državami in mednarodnimi organizacijami. Pomembno sredstvo mirnega reševanja sporov so tudi postopki pred mednarodnimi sodišči in tribunali, ki sprejemajo dokončne in pravno zavezujoče odločitve. Njihovo spoštovanje je ključen element predvidljivosti v mednarodnopravnem sistemu in nobena od mednarodnih pravosodnih institucij de facto ne bi obstala, če države in mednarodne organizacije njihovim odločitvam ne bi priznavale zavezujoče moči in jih tudi večinoma spoštovale. Ob odločitvi drugega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Chelleri in drugi proti Hrvaški, ki je vlogo slovenskih ribičev proti Hrvaški označil za nedopustno, pri tem pa spregledal pravno ureditev, ki izhaja iz dokončne in pravno zavezujoče odločitve arbitražnega tribunala, se tako postavlja marsikatero pomembno vprašanje, na kar opozarja tudi avtorica tega prispevka.

Bruna Žuber

Vezanost uprave na sodbo o odpravi izpodbijanega upravnega akta

Odprava izpodbijanega upravnega akta v upravnem sporu za tožnika ne pomeni končanja postopka odločanja o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč predpostavlja vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. Če uprava v ponovljenem postopku v ničemer ne bi bila vezana na odločitev upravnega sodišča, bi to lahko pomenilo izvotlitev tožnikove pravice do sodnega varstva in izkaz neučinkovitosti sodnega nadzora nad delom uprave. Učinkovitost sodnega varstva v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta in vrnitve v ponovno odločanje v slovenski pravni ureditvi zagotavljajo koncept vezanosti na odločitev upravnega sodišča, institut določitve načina izvršitve odločitve upravnega sodišča in možnost stopnjevanja sankcij v primeru nespoštovanja sodbe upravnega sodišča, ki se kaže v zakonskem pooblastilu, da lahko sodišče v takem primeru ob izpolnjenosti zakonskih pogojev meritorno odloči o predmetu zadeve v sporu polne jurisdikcije. Vsi omenjeni instituti so v prispevku obravnavani tako z vidika normativne ureditve kot tudi sodne prakse. Cilj prispevka je prikazati vlogo upravnega sodišča pri izbiri načina ravnanja pri odpravi izpodbijanega upravnega akta in analizirati procesne možnosti tožnika za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

Matevž Bedič

Pravno varstvo javnih uslužbencev: izbrani procesni vidiki

Prispevek obravnava izbrane procesne vidike pravnega varstva, urejenega v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU). Varstvo pravic javnih uslužbencev se zaradi posebnosti, ki pritičejo naravi dela v javnem sektorju, pomembno razlikuje od splošne delovnopravne ureditve. ZJU pravnega varstva ni določil enotno, ampak se postopkovna določila razlikujejo glede na to, ali gre za delovno ali za upravno zadevo. Kriterij, ki ga zakon uporablja za razmejitev med delovnimi in upravnimi zadevami, je (zgolj navidezno) formalen – akti, s katerimi je odločeno o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca iz delovnega razmerja, so poimenovani sklepi, o upravnih zadevah pa se odloča z upravnimi odločbami. Natančnejša analiza pokaže, da ZJU pri poimenovanju aktov ni dosleden, zato je pri presoji delovne in upravne zadeve treba uporabiti tudi materialni kriterij. Posledica nenatančnega zakonskega razlikovanja med naravo zadev je (med drugim) nejasna raba postopkovnih pravil, ki se med seboj pomembno razlikujejo, na primer v pristojnosti delovnega in upravnega sodišča, (ne)uporabi pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na prvi stopnji odločanja, (ne)odložnemu učinku vložene pritožbe.

Matej Avbelj

Odprta vprašanja učinkovanja direktiv v pravnih redih držav članic

Neposredni učinek direktiv v pravu EU obstaja že celih pet desetletij, kljub temu pa se v teoriji in praksi Sodišča EU in nacionalnih sodišč še naprej poraja več odprtih vprašanj. Ta zadevajo vir, obseg in pravne posledice neposrednega učinka direktiv v prepletu s temeljnima načeloma primarnosti in lojalnosti do prava EU. Avtor meni, da so razlogi za tako stanje večplastni in da svojo vsebino črpajo že iz različnih teoretičnih pogledov na pravno zasnovo EU kot celote. Razprava je posledično sestavljena iz treh delov. Avtor najprej predstavi teoretična razhajanja o pomenu in pravnih posledicah neposrednega učinka direktiv. Nato analizira razvoj tega temeljnega načela prava EU v sodni praksi Sodišča EU. Nazadnje pa opozori še na nekatere očitno pravno zmotne sodbe slovenskih sodišč, ki so napačno razumela sodno prakso Sodišča EU na tem področju.

Rok Dacar

Nekatera vprašanja zlorabe prevladujočega položaja na trgih, ki jih poganjajo velepodatki

Zaradi digitalizacije in splošno hitrega tehnološkega razvoja imajo velepodatki vse pomembnejšo vlogo tudi na področju evropskega konkurenčnega prava in politike. Njihove specifike odpirajo številna vprašanja o načinu uporabe uveljavljenih pravil, povezanih z zlorabo prevladujočega položaja. Pri določanju relevantnega trga velepodatkov je ustaljeni test SSNIP le zelo omejeno uporaben, čeprav novejša praksa Evropske komisije navaja, da trg obstaja tudi v primeru, ko podjetje, ki velepodatke obvladuje, slednjih ne prodaja. Pri ugotavljanju prevladujočega položaja na trgu velepodatkov bo tržni delež zaradi inovacijskih pritiskov konkurentov imel manjšo vlogo, kot jo ima na »tradicionalnih« trgih. Zlorabe prevladujočega položaja, ki izhajajo iz obvladovanja velepodatkov, se lahko kažejo na različne načine. Evropska komisija doslej ni prepovedala še nobene združitve podjetij, ki obvladujejo velepodatke, njena argumentacija v zadevnih sklepih pa po mnenju kritikov kaže na napačno razumevanje narave velepodatkov. Velepodatki lahko nujno zmogljivost pomenijo v zelo specifičnih primerih. Ugotavljanje obstoja predatorstva in nepoštenih cen je zaradi posebnosti velepodatkov, ki izključujejo uporabo standardnih in v praksi ustaljenih testov, težavno. Nazadnje, nemški Urad za varstvo konkurence je z odločitvijo v zadevi Facebook začrtal pot za presojanje obstoja nepoštenih pogojev poslovanja v povezavi z obvladovanjem velepodatkov.

Kristijan Briški

Pogodba o opremljanju in pogodba o javno-zasebnem partnerstvu v sistemu javnih in upravnih pogodb

Avtor sistematično obravnava pogodbo o opremljanju in pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu ter pravno problematiko v zvezi s sklepanjem teh pogodb in njihovo (ne)skladnostjo s pravili javnega naročanja. Pogodbe o opremljanju omogočajo investitorjem, da zgradijo komunalno infrastrukturo, ki jo nato predajo občini, s tem pa si zagotovijo popoln nadzor nad postopkom izgradnje komunalne infrastrukture za svoj objekt, kar vključuje tudi lastno izbiro izvajalca brez izvedbe postopkov javnega naročanja, h katerim bi bila zavezana občina, če bi gradnjo izvedla sama. Javno-zasebno partnerstvo je po drugi strani opredeljeno kot sodelovanje, v katerem zasebni sektor financira ali sofinancira javne projekte, kot so gradnja in vzdrževanje infrastrukture, pri čemer razlikujemo med koncesijskim partnerstvom in javnonaročniškim partnerstvom, in sicer glede na to, na kateri stranki je težišče operativnega tveganja. S takim sodelovanjem javni sektor prihrani denarna in človeška sredstva, ki bi jih potreboval, če bi želel lastnoročno izpeljati nekatere večje projekte in tako elegantno uporabi know-how, ki ga ima zasebni sektor zaradi izkušenj pri izvedbi lastnih projektov. Avtor članka je pripravil tudi analizo stališč sodne prakse s pregledom nekaterih zanimivejših sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije in Sodišča EU. Upravno sodišče RS je v več primerih presojalo o razpisnih pogojih in merilih za izbor najugodnejše ponudbe, pri čemer je poudarjalo potrebo po jasnih in natančno določenih merilih ter transparentnem postopku, Sodišče EU pa je odločilo, da je pogodba o izvedbi prostorske ureditve med dvema javnima subjektoma javno naročilo gradenj ter poudarilo, da neposredna izvedba infrastrukturnih del po nacionalni zakonodaji ne izključuje uporabe postopkov javnih naročil.

Iztok Rakar Jože Benčina Daša Tičar

Zveze občin – zakaj še vedno mrtva črka na papirju?

Medobčinsko sodelovanje je eden od instrumentov za krepitev sposobnosti občin, da zagotovijo ustrezen obseg in kakovost svojih storitev. Zveza občin je prostovoljna, formalna, institucionalizirana, javnopravna oblika medobčinskega sodelovanja, namenjena dolgoročnemu sodelovanju občin na zahtevnejših delovnih področjih. Čeprav že od leta 1993 obstaja pravna podlaga, je bila do danes v Sloveniji ustanovljena zgolj ena zveza občin, pa še ta ni začela delovati in se je nato preoblikovala v drugo statusno obliko. Na podlagi analize literature, obrazložitev zakonodajnih sprememb in izvedene anketne raziskave ugotavljamo, da občine o tej obliki medobčinskega sodelovanja nimajo izdelanega mnenja. Na podlagi anketnih rezultatov sklepamo, da na neustanovitev zveze občin vpliva kombinacija več dejavnikov in ne zgolj en sam, ki bi ga zakonodajalec potencialno lažje obravnaval. Nekoliko izstopa le dejavnik vrste in strukture organov upravljanja, kar lahko kaže na to, da je problem še vedno v prenosu pristojnosti na zvezo in s tem povezano možnostjo vplivanja občin na odločanje. Menimo, da na področju pravnega urejanja ni več manevrskega prostora in da je treba rešitve iskati v spodbujanju interesa občin, da začnejo uporabljati to obliko sodelovanja.

Maša Žehelj

Problematika aktualne ureditve instituta davčne samoprijave v Sloveniji

V prispevku je predstavljen institut davčnega prava – davčna samoprijava. Institut v slovenski davčni pravni ureditvi v osnovi zasleduje le poznejšo celovito priglasitev davkov, ki jih mora zavezanec plačati skupaj z zakonskimi predpisanimi obrestmi. Pri tem ni pomembno, ali zavezanec davka ni plačal v zakonskem roku zaradi pomote, malomarnosti ali celo naklepa. Pomembno je le, da vloži davčno samoprijavo, preden nastopijo zakonsko določene omejitve, po nastopu katerih davčna samoprijava ni več mogoča, in da se celotna davčna obveznost tudi plača z vložitvijo samoprijave. Predstavljena je aktualna zakonska ureditev in njene pomanjkljivosti ter predlogi, kako bi bilo treba institut urediti oziroma dopolniti, da bi bila ureditev smotrnejša in da bi v celoti zasledovala svoj cilj. V prispevku je prav tako predstavljena primerjalnopravna ureditev instituta iz nekaterih drugih evropskih držav. S primerjavo ureditve v tujini avtorica postavlja vzporednice s slovensko ureditvijo in hkrati ugotavlja, katere dobre rešitve tujih ureditev bi lahko prenesli v naš pravni sistem.

Ciril Ribičič

In memoriam - Zaslužni profesor dr. Ivan Kristan (1930–2023)

Prispevek je nekrolog zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani dr. Ivanu Kristanu, ki je več generacijam slovenskih pravnikov s svojim znanjem in izkušnjami pomagal rasti v življenjskem ter poklicnem pogledu, ob tem pa je s svojim strokovnim in znanstvenim delom ter s svojo javno dejavnostjo pomembno pripomogel k razvoju slovenske pravne znanosti in slovenske družbe nasploh. Med drugim je bil v letih 1981–1985 dekan Pravne fakultete, med letoma 1985 in 1987 pa 34. rektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Naslednja štiri leta (1987–1991) je bil sodnik Ustavnega sodišča SFR Jugoslavije v Beogradu, kjer je v turbulentnih letih 1990 in 1991 pri odločanju in z ločenimi mnenji nasprotoval nekaterim ustavnopravno spornim predlogom in odločitvam. Tako je nasprotoval tudi predlogu, ki naj bi preprečil sprejem slovenskih ustavnih amandmajev, ki so utemeljevali prvine slovenske suverenosti. Takrat je bilo jugoslovansko ustavno sodišče edini zvezni državni organ, ki teh amandmajev ni že v naprej obsodil, pri čemer je imel odločilno vlogo prav dr. Kristan, ki je zahteval spoštovanje ureditve, po kateri ustavno sodišče ni pristojno za predhodno ustavno presojo. Med letoma 1992 in 1997 je bil dr. Kristan prvi predsednik Državnega sveta Republike Slovenije.

Javna uprava - številka 1 - 2, letnik 2024