mag. Teja Golobič in dr. Rajko Pirnat
V članku je obravnavana ureditev oskrbe z vodo, pri čemer je glavni poudarek na ureditvi v pravu Evropske unije, ki ne vključuje sektorske zakonodaje za to področje, poleg tega države članice same določajo lastninskopravno ureditev. Analizirane so glavne karakteristike vodnega sektorja, to so lokalna narava oskrbe s pitno vodo, položaj naravnega monopola, neelastično povpraševanje in močan javni interes, ki je prisoten zaradi esencialnega pomena vode. Ugotovljeno je, da obstajajo razlike med vodnim in drugimi infrastrukturnimi sektorji, vendar pa je, tudi v primeru, da glede sektorske liberalizacije vodni ne sledi drugim, mogoče v obravnavanem sektorju uvesti več konkurence in več transparentnosti. V članku je s sodno prakso podkrepljena analiza uporabe konkurenčnega prava Evropske unije za primer opredelitve dejavnosti kot storitve splošnega gospodarskega interesa. Z evropsko državljansko pobudo »Right2water« je bil ob predlogu Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb izražen močan odpor splošne javnosti do zasebnih izvajalcev, izrecen zapis pravice do pitne vode v nacionalni ustavi pa je zaenkrat moč najti le v peščici držav po svetu. Predstavljeni so tudi izsledki vodilnih študij participacije zasebnega kapitala v zadevnem sektorju, ki kažejo na neobstoj enoznačnega odgovora o optimalnem modelu organiziranja oskrbe s pitno vodo.
