Zakon o upravnem sporu (ZUS-1)

4487. Zakon o upravnem sporu (ZUS-1)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)

Razglašam Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 28. septembra 2006.

Št. 001-22-133/06

Ljubljana, dne 6. oktobra 2006

dr. Janez Drnovšek l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O UPRAVNEM SPORU (ZUS-1)

Prvi del

PRISTOJNOST IN ORGANIZACIJA SODIŠČ

1. poglavje

Temeljne določbe

1. člen

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov (v nadaljnjem besedilu: posameznik) in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

2. člen

(1)

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (v nadaljnjem besedilu: tožnik). O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

(2)

Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

(3)

Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

3. člen

Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

4. člen

(1)

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

(2)

Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

5. člen

(1)

V upravnem sporu se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

(2)

V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

(3)

Če zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku.

(4)

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

6. člen

(1)

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

(2)

V upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt, ali pa bi to lahko storila.

7. člen

(1)

V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

(2)

V upravnem sporu sme tožnik zahtevati, da se mu vrnejo vzete stvari ali da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.

(3)

V upravnem sporu odloča sodišče o javnopravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. člen

Sodišča, upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo dajati sodiščem v upravnem sporu pravno oziroma drugo pomoč.

2. poglavje

Organizacija upravnega sodišča in sodniki

9. člen

(1)

Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) ima sedež v Ljubljani.

(2)

Upravno sodišče sodi na sedežu in na zunanjih oddelkih.

(3)

Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče:

-

na oddelku v Celju za območje sodnega okrožja Višjega sodišča v Celju;

-

na oddelku v Novi Gorici za območji sodnih okrožij Višjega sodišča v Kopru;

-

na oddelku v Mariboru za območje sodnih okrožij Višjega sodišča v Mariboru.

(4)

Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika.

(5)

Če tožnik nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji, sodi upravno sodišče na zunanjem oddelku glede na kraj izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.

(6)

Ne glede na četrti in peti odstavek tega člena sodi upravno sodišče na sedežu sodišča v zadevah azila, varstva konkurence in v davčnih zadevah, razen v zadevah dohodnine in v zadevah po zakonu o davkih občanov.

10. člen

(1)

Za položaj, izvolitev oziroma imenovanje in razrešitev sodnic oziroma sodnikov (v nadaljnjem besedilu: sodnik) upravnega sodišča veljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, če ta zakon ne določa drugače.

(2)

Za sodnika upravnega sodišča je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje pogoje za višjega sodnika ali kdor ima poleg splošnih pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo najmanj deset let izkušenj pri odločanju v upravnih stvareh ali na podobnih pravniških delih.

(3)

Sodnika sodišča iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 12. člena tega zakona lahko sodni svet na predlog personalnega sveta, upoštevajoč njegove izkušnje pri delu v upravnih organih oziroma državnih organih, v skladu z rezultati njegovega dela uvrsti v višji plačni razred oziroma na položaj svetnika ne glede na merila, ki so po zakonu, ki ureja sodniško službo, podlaga za uvrstitev sodnikov v posamezne plačne razrede oziroma za napredovanje na položaj svetnika.

(4)

Na upravnem sodišču lahko sodi tudi sodnik višjega sodišča, ki je dodeljen na upravno sodišče pod pogoji zakona, ki ureja sodniško službo.

(5)

Dodelitev po prejšnjem odstavku ni časovno omejena. Sodni svet najmanj enkrat letno preizkusi, ali še obstojijo razlogi in privolitev sodnika za dodelitev.

3. poglavje

Pristojnost in sestava sodišča

1. oddelek

Stvarna pristojnost

11. člen

V upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače.

12. člen

(1)

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče) odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države.

(2)

Vrhovno sodišče odloča o pritožbi in o reviziji.

(3)

Vrhovno sodišče odloča v sporu o pristojnosti med upravnim in drugim sodiščem.

2. oddelek

Sestava sodišča

13. člen

(1)

Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če ta zakon ne določa drugače.

(2)

Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov:

1.

če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, ali če je od odločitve o tožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni ali ni enotna,

2.

če tako določa drug zakon.

(3)

Če so izpolnjeni pogoji iz 1. točke prejšnjega odstavka, poda sodnik posameznik, ki mu je bila zadeva dodeljena v reševanje, predlog predsedniku sodišča, da se o zadevi odloča v senatu. Predlog sodnik posameznik poda do razpisa pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do predložitve zadeve na sejo. O predlogu sodnika posameznika odloči predsednik sodišča s sklepom, zoper katerega ni pritožbe. Preostala člana senata se določita na podlagi letnega razporeda sodnikov.

(4)

Pooblastila, ki jih ima sodnik, ima v postopku, v katerem v skladu z drugim odstavkom tega člena sodi senat, predsednik oziroma predsednica senata (v nadaljnjem besedilu: predsednik senata). Pred sejo oziroma narokom ima sodnik poročevalec enaka pooblastila, kot jih ima po določbah tega zakona predsednik senata.

(5)

O obnovi postopka v primeru iz prvega odstavka tega člena odloča sodnik posameznik, v primeru iz drugega odstavka tega člena pa senat treh sodnikov.

14. člen

(1)

Vrhovno sodišče odloča o pritožbi v senatu treh sodnikov, če je na prvi stopnji odločal senat.

(2)

Vrhovno sodišče odloča o pritožbi po sodniku posamezniku, če je na prvi stopnji odločal sodnik posameznik.

(3)

Sodnik posameznik lahko s sklepom odstopi zadevo v odločitev senatu treh sodnikov, če oceni, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni ali ni enotna.

15. člen

(1)

V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.

(2)

V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti oziroma specializiranim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov.

Drugi del

POSTOPEK V UPRAVNEM SPORU

1. poglavje

Stranke

16. člen

Stranke v upravnem sporu so:

-

tožnik;

-

toženka oziroma toženec (v nadaljnjem besedilu: toženec);

-

prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon.

17. člen

(1)

Tožnik je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

(2)

Zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena.

(3)

Tožnik je lahko tudi zastopnica oziroma zastopnik javnega interesa (v nadaljnjem besedilu: zastopnik javnega interesa) v primerih, ki jih določa zakon.

(4)

Tožnik ne more biti organ, ki je odločal v končanem postopku.

(5)

Toženec je država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi državno ali občinsko odvetništvo ali za zastopanje pooblasti odvetnika oziroma odvetniško družbo.

18. člen

(1)

Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je državno odvetništvo ali druga oseba, ki jo določa zakon.

(2)

Na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora državno odvetništvo ali druga oseba, ki jo določa zakon, vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa.

19. člen

(1)

Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku.

(2)

Dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

(3)

Po prejšnjem odstavku mora sodišče ravnati tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo.

2. poglavje

Splošna pravila postopka

20. člen

(1)

Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

(2)

Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

(3)

V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

(4)

Sodišče lahko stranki odredi omejitev števila in obsega vlog ter ji naloži, da v določenem roku predloži pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov iz vloženih vlog ter določi dolžino povzetka. Tako lahko sodišče ravna zlasti v primeru, če gre za večje število vlog ali so vloge glede obsega ali vsebine nepregledne ali je to potrebno za učinkovito obravnavanje zahtevnejše zadeve.

(5)

Sodišče lahko stranki določi tudi rok, v katerem lahko pošilja vloge pred narokom.

(6)

Rok iz četrtega in petega odstavka sodišče določi glede na zahtevnost dejanja in ne sme biti krajši od 15 dni, razen če posebne okoliščine utemeljujejo določitev krajšega roka, ki pa ne sme biti krajši od osmih dni.

(7)

Če stranka ne ravna v skladu z navodilom sodišča iz prejšnjega odstavka, sodišče vloge ne upošteva. Sodišče stranko opozori na posledice zamude.

(8)

Sodišče lahko stranki odredi tudi omejitev časa za ustno podajanje navedb na naroku.

21. člen

Če je sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če ta zakon ne določa drugače.

22. člen

(1)

V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

(2)

V postopku v upravnem sporu se ne uporablja določba tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku. V postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.

3. poglavje

Roki in vrnitev v prejšnje stanje

23. člen

(1)

Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

(2)

Rok za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona prične teči z objavo akta.

(3)

Rok za pravno sredstvo prične teči z vročitvijo sodne odločbe strankam.

(4)

Če je bila vložena zahteva ali pobuda za oceno ustavnosti akta iz drugega odstavka tega člena, se šteje tožba za pravočasno, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, s katero se je to sodišče izreklo za nepristojno.

24. člen

(1)

Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

(2)

Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.

(3)

Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje.

(4)

Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

(5)

Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

(6)

O vrnitvi v prejšnje stanje odloči sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju.

4. poglavje

Stroški postopka

25. člen

(1)

Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku.

(2)

Stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo.

(3)

Če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za pravosodje). Prisojeni znesek plača toženec.

(4)

Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona.

(5)

Če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena tega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena. Če pa se postopek ustavi po četrtem odstavku 39. člena tega zakona, sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku tega člena.

(6)

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča v sporih iz tretjega odstavka 7. člena tega zakona, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

(7)

Če v primeru iz tretjega, četrtega in šestega odstavka tega člena nastanejo skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke.

5. poglavje

Postopek pred sodiščem prve stopnje

1. oddelek

Tožba

26. člen

Upravni spor se začne s tožbo ali z drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa.

27. člen

(1)

Upravni akt se sme izpodbijati:

1.

če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen;

2.

če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka);

3.

če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju;

4.

iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

(2)

Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano.

(3)

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

28. člen

(1)

Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Zastopnik javnega interesa lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta, v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan.

[Opomba TFL: ZORZFS v posebni ureditvi določa, da je tožbo treba vložiti v 15 dneh od vročitve odločbe o gradbenem dovoljenju za gradnjo objektov zaradi odprave posledic poplav in plazov.]

(2)

Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

(3)

Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

(4)

Če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

29. člen

(1)

Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti.

(2)

Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

(3)

Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

30. člen

(1)

V tožbi je treba navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. V zadevah, kjer je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, mora biti v tožbi določena tudi vrednost spornega predmeta. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.

(2)

Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

(3)

Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

(4)

Tožbi je treba priložiti tudi po en prepis ali kopijo tožbe in prilog za toženca, če je kdo prizadet z upravnim aktom, pa tudi zanj.

(5)

Tožbi je treba v izvirniku ali v prepisu v celoti ali v izvlečkih priložiti listine, ki se nanašajo na zadevo, kolikor niso že v upravnem spisu.

31. člen

(1)

Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori.

(2)

Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

32. člen

(1)

Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače.

(2)

Sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

(3)

Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

(4)

Za izdajo začasne odredbe po prejšnjih odstavkih je pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. Kadar sodišče odloča v senatu, ta odloči tudi o izdaji začasne odredbe.

(5)

O predlogu za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema predloga s sklepom. Sodišče lahko izdajo začasne odredbe veže na pogoj, da tožnik položi varščino za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje.

(6)

Zoper sklep iz prejšnjega odstavka lahko stranke v treh dneh vložijo pritožbo. Pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe. O pritožbi zoper sklep mora pristojno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe.

33. člen

(1)

S tožbo se lahko zahteva:

-

odprava upravnega akta (izpodbojna tožba),

-

ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba),

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1)

Časovnica