Uredba o metodologiji za ocenjevanje škode

3224. Uredba o metodologiji za ocenjevanje škode

Na podlagi 97. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94, 33/00 – odl. US, 87/01 in 52/02) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o metodologiji za ocenjevanje škode

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(1)

S to uredbo se določa metodologija, po kateri se ugotavlja, ocenjuje in dokumentira škoda in druge posledice (v nadaljnjem besedilu: škoda), ki jih povzročajo naravne in druge nesreče kot so potres, udor, poplava, zemeljski ali snežni plaz, visok sneg, močan veter, žled, pozeba, suša, neurje, toča ter industrijska nesreča (v nadaljnjem besedilu: nesreča), razen škode, ki jo ocenijo vodje intervencij ali drugi poročevalci v skladu s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja.

(2)

Škoda, ocenjena po metodologiji iz prejšnjega odstavka, je podlaga za pripravo predlogov za odpravo posledic nesreč in usmerjanje priprav varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

2. člen

V tej uredbi uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

1.

Izraz nesreča se v tej uredbi uporablja tudi za tiste vrste nesreč, ki jih predpisi o odpravi posledic naravnih nesreč opredeljujejo kot neugodne vremenske razmere (zmrzal, toča, led ali žled, deževje ali suša). Za zmrzal se šteje tudi slana, če povzroči spomladansko ali zimsko pozebo, za deževje pa neurje, ki skupaj z močnim deževjem povzroči škodo v kmetijski proizvodnji.

2.

Škoda je posledica nesreče, ki nastane zaradi zmanjšanja količine, kakovosti, tržne in uporabne vrednosti na nepremičninah in premičninah (v nadaljnjem besedilu: poškodovane stvari) glede na čas, vrsto, obliko, obseg in intenzivnost nesreče, ter posledica izpada prihodkov zaradi nesreče. Škoda, ocenjena po tej metodologiji, je izenačena z neposredno škodo in škodo v gospodarstvu (škoda na strojih in drugi opremi, na uničenih zalogah in izpad prihodkov), ki ju določajo predpisi o odpravi posledic naravnih nesreč.

3.

Škodni primer je primer, ko v določenem trenutku zaradi določene nesreče nastane škoda na stvareh, v kmetijski proizvodnji ali v gospodarstvu.

4.

Škodna skupina je več škodnih primerov, ki nastanejo iz istega vzroka v omejenem časovnem obdobju 72 ur, ki imajo iste ali podobne značilnosti. Škoda zaradi neugodnih vremenskih razmer ali zaradi množičnega izbruha rastlinskih škodljivih organizmov in živalskih bolezni nastane, ko so izpolnjeni pogoji, določeni s predpisi o odpravi posledic naravnih nesreč in to uredbo. Škodna skupina je tudi več škodnih primerov, ki nastanejo iz istega ali enakega razloga v daljšem časovnem obdobju, če je z zakonom določena vrsta škodnih primerov in obdobje, v katerem se ugotavlja škodna skupina.

5.

Oškodovanci so lastniki ali uporabniki poškodovanih stvari oziroma gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki, zavodi in zadruge s sedežem v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: gospodarski subjekti).

6.

Regija je geografsko zaokroženo območje ali del državnega ozemlja, ki ga povezujejo geografske, urbane ali druge značilnosti, določene s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja.

7.

Za zemeljski plaz po tej uredbi se šteje zemeljski plaz in udor, ki ogrozi naselje ali več naselij, gradbene inženirske objekte, zlasti objekte transportne infrastrukture oziroma drugo premoženje v velikem obsegu, in ne vključuje usadov, podorov in drugih podobnih naravnih pojavov, ki jih povzročajo zlasti intenzivne padavine in neurja, oziroma sprememb, ki občasno nastanejo na nesaniranih plazovih.

2. IZHODIŠČA IN NAČELA ZA OCENJEVANJE ŠKODE

3. člen

Škoda se po tej metodologiji ugotavlja in ocenjuje po naslednjih škodnih skupinah:

1.

Zemljišča:

1.

1 gozdovi;

1.

2 kmetijska zemljišča;

1.

3 zemljišča za gradnjo.

2.

Objekti:

2.

1 stavbe (stanovanjske in nestanovanjske);

2.

2 gradbeni inženirski objekti;

2.

2.1 objekti transportne infrastrukture (ceste, železnice, mostovi in drugo);

2.

2.2 distribucijski cevovodi za vodo in odpadno vodo;

2.

2.3 vodni objekti in drugo;

2.

2.4 elektroenergetski vodi in telekomunikacijsko omrežje.

3.

Osnovna in obratna sredstva:

3.

1 osnovna in obratna sredstva – premičnine in zaloge;

3.

2 tekoča kmetijska proizvodnja;

3.

3 večletni nasadi.

4.

Kulturne dobrine:

4.

1 kulturni in sakralni objekti, spominska obeležja, muzeji in drugo;

4.

2 premična dediščina (umetnine in drugo).

5.

Izpad prihodkov v gospodarstvu;

6.

Drugo.

4. člen

Škoda se deli na:

1.

primarno, ki obsega nujne glavne in spremljajoče stroške za povrnitev in postavitev poškodovane stvari v stanje, v katerem je bila pred nastankom nesreče ter stroške popravil in zamenjave poškodovanih delov ali sklopov (v nadaljnjem besedilu: PŠ), če s to uredbo ni drugače določeno. V primarno škodo se vštevajo tudi stroški čiščenja kraja nastanka škode, rušenja poškodovanih in neuporabnih delov, njihov odvoz ter nujni zagonski stroški;

2.

sekundarno, ki obsega stroške delovanja sil za zaščito, reševanje in pomoč ter nujnih zaščitnih ali preventivnih ukrepov za zavarovanje ljudi, živali ter drugih poškodovanih stvari pred še večjo poškodbo ali uničenjem. Obsega nujna zaščitna dela, kot so varovalni nasipi, okopi, opornice, črpanje, odstranjevanje, škropljenje, preoranje, dognojevanje in druge podobne ukrepe. V sekundarno škodo se štejejo stroški zaščitnih ukrepov ter posegov (začasna preselitev, začasna nastanitev, cepljenje, deratizacija in drugi) s katerimi se zagotavljajo osnovni pogoji za življenje, ter stroški modelnih raziskav in simulacij, ocenjevanja škode ter drugih aktivnosti za izpopolnitev ocen stopnje poškodovanosti in škode.

5. člen

(1)

Na velikost škode vpliva ugotovljena stopnja poškodovanosti poškodovane stvari. Poškodovanost se ugotavlja s primerjavo stanja poškodovane stvari tik pred nesrečo in stanja po nesreči. Pri tem se upošteva tudi življenjsko dobo ter možnosti in vpliv lastne sposobnosti obnavljanja poškodovane stvari.

(2)

Poškodovana stvar je praviloma delno poškodovana, če primarna škoda ne presega 50 odstotkov vrednosti poškodovane stvari, glede na stanje tik pred nesrečo. Stroški povrnitve v prejšnje stanje z vrednostjo rešenih delov, lahko le delno presegajo vrednost poškodovane stvari pred nastankom nesreče. Poleg tega mora biti poškodovana stvar primerna ali sposobna za povrnitev v prejšnje stanje.

(3)

Poškodovana stvar je praviloma uničena, če stroški povrnitve v prejšnje stanje, povečani za vrednost rešenih delov, bistveno presegajo vrednost poškodovane stvari pred nastankom nesreče (ekonomska totalka). Poškodovana stvar je praviloma uničena tudi, če je ni mogoče obnoviti in nima lastne sposobnosti obnavljanja (tehnična totalka). Pri tem se upošteva tudi življenjska doba poškodovane stvari oziroma njen preostanek.

6. člen

(1)

Ugotavljanje škode obsega zbiranje količinskih, vrednostnih in drugih podatkov ter osnov za ocenjevanje škode glede na vrsto nesreče in njen obseg.

(2)

Ocenjevanje škode obsega oceno škode na podlagi podatkov in osnov iz prejšnjega odstavka.

(3)

Ocenjevanje škode lahko obsega predhodno cenitev in končno oceno škode.

7. člen

(1)

Predhodna cenitev škode je splošna predhodna ocena stanja in višine škode po nesreči. Izdela se po potrebi in v primeru večjih nesreč, glede na njihov obseg in posledice. Izdela se na podlagi obstoječih statističnih raziskav in evidenčnih podatkov, ki jih vodijo državni organi, strokovna združenja, gospodarske in druge zbornice, zavarovalnice in drugi. Predhodna cenitev se izvede tudi z ogledi prizadetih poškodovanih stvari ter z uporabo letalskih, satelitskih, meteoroloških in drugih posnetkov ter s presojo pričakovanih posledic in potrebnih nujnih ukrepov. V posameznih dejavnostih se upoštevajo tudi standardna merila stroke v kombinaciji z vzorčnimi posnetki ali simulacijo rezultatov in vzorčnih analiz. S predhodno cenitvijo se ugotovi tudi nastanek in obseg nesreče, pri katerem ni mogoče takoj po nesreči oceniti dokončne škode.

(2)

Predhodna cenitev škode se izdela zlasti v primeru zemeljskega plazu žleda, pozebe, suše in toče. Ugotovitve iz predhodne cenitve se v času do končne ocene škode preverjajo tudi s kontrolnimi pregledi poškodovane stvari.

(3)

O izdelavi predhodne cenitve in izvajanju kontrolnih pregledov odloča Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (v nadaljnjem besedilu: uprava) samostojno ali na pobudo pristojnih državnih organov, pooblaščenih javnih zavodov ter zbornic.

(4)

Predhodna cenitev škode se praviloma izdela v treh dneh po nesreči oziroma, ko so nastale razmere, na podlagi katerih je možno ugotoviti nastanek nesreče (suša).

8. člen

(1)

Končna ocena škode se opravi na podlagi cenitev ter z uporabo izhodišč, metod, osnov, meril in kriterijev, določenih s to uredbo. V končni oceni škode morata biti ločeno izkazani primarna in sekundarna škoda.

(2)

Ocenjevanje se lahko opravi tudi kombinirano z raziskovalnim ocenjevanjem znotraj posamezne dejavnosti z namenom, da se sprejmejo ustrezne odločitve o ukrepih za odpravo posledic nesreče. V postopku ocenjevanja se mora ugotoviti stopnja poškodovanosti, značilnosti nesreče in poškodb ter druga dejstva, ki so pomembna za odpravo posledic nesreče. Ugotoviti je potrebno tudi nevarnosti ponovitve nesreče, primernost objektov za uporabo, nosilnost, ekološke in druge vplive. Tudi pri kombiniranem ocenjevanju mora biti škoda izkazana ločeno na primarno in sekundarno škodo.

(3)

V škodnih primerih, kjer osnove, merila in kriteriji niso določeni s to uredbo, se upošteva načelo podobnosti po namenu in vsebini ter primerljivosti in ekonomičnosti glede na prostor, vrsto nesreče in čas.

(4)

Končna ocena škode se praviloma izdela v dveh mesecih po nesreči, v kmetijstvu pa pred spravilom oziroma najkasneje v enem mesecu po spravilu pridelka. Če se škoda ocenjuje zaradi enakih ali različnih vrst nesreč v daljšem časovnem obdobju, določenem z zakonom, rok za izdelavo končne ocene škode začne teči z iztekom obdobja, določenega z zakonom.

3. OCENJEVANJE ŠKODE

9. člen

(1)

Škoda se ocenjuje:

1.

s primerjavo dejanske vrednosti poškodovane stvari pred in po nesreči;

2.

z ocenjevanjem po stroškovnem principu za povrnitev v stanje pred nesrečo;

3.

z ocenjevanjem zmanjšanja uporabne vrednosti poškodovane stvari;

4.

s primerjalno presojo na podlagi vzorcev.

(2)

Če je škoda posledica dveh ali več različnih nesreč se škoda oceni za vsako nesrečo posebej v skladu s to metodologijo.

10. člen

(1)

Škoda se ocenjuje s primerjavo stanja poškodovane stvari pred in po nesreči (primerjalna metoda) po obrazcu

ŠK = Vo – VŠD,

pri čemer je

ŠK = višina škode v eurih,

Vo = ocenjena dejanska vrednost pred nesrečo v eurih, z upoštevanjem vpliva amortizacije, pri škodi na zalogah pa z upoštevanjem sprememb vrednosti zaradi tržnih razmer,

z upoštevanjem vpliva amortizacije,

VŠD = vrednost po nesreči v eurih;«.

ali po obrazcu

ŠK = Vo x SP (% / 100) + SŠ

pri čemer je

SP = stopnja poškodovanosti izražena v faktorju do 1,00,

SŠ = sekundarna škoda.

(2)

Vse vrednosti morajo biti izračunane po istih kriterijih in v skladu s to uredbo. Stopnja poškodovanosti se oceni na podlagi ogleda in strokovne presoje.

11. člen

(1)

Po stroškovnem principu se škoda oceni z ugotovitvijo potrebnih stroškov za nadomestitev primarne škode na podlagi predračunov ali obračunov. Pri tem se mora upoštevati merila, kriterije in cenovne osnove določene s to metodologijo oziroma, če te niso določene, cene, ki so predpisane ali dokumentirane z realnimi kalkulacijami. Škoda se oceni po obrazcu:

ŠK = SPŠ – VA,

pri čemer je

SPŠ = vsota vseh potrebnih stroškov za nadomestitev primarne škode v eurih,

VA = vrednost amortizacije poškodovane stvari v eurih.

(2)

Med potrebne stroške ne spadajo stroški, ki predstavljajo izboljšave na poškodovani stvari glede na stanje pred nesrečo ter stroški zajeti v sekundarni škodi.

12. člen

(1)

S strokovno in cenitveno presojo zmanjšane uporabne vrednosti poškodovane stvari se škoda oceni zlasti na večjih primarnih in oskrbnih sistemih, elektrarnah, toplarnah in drugih sistemih, kjer je uporaba načinov ocenjevanja iz 10. in 11. člena te uredbe nezadostna in je zaradi posebnih značilnosti teh sistemov potrebna dodatna cenitvena obdelava.

(2)

Če gre v primeru iz prejšnjega odstavka za poškodovano stvar, ki je bila ob nesreči v varni uporabi in je bila takrat njena knjižna vrednost enaka ničli, se za izhodiščno vrednost upošteva največ do 30 odstotkov za nepremičnine, za premičnine pa največ do 20 odstotkov povprečne nabavne vrednosti za enak ali podoben sistem.

13. člen

(1)

Škoda se oceni na podlagi vzorcev s primerjalno presojo začetnega in spremenjenega stanja, ki omogočajo realno presojo poškodovanosti in oceno škode (žled, pozeba, suša, poplava in podobne nesreče) glede na izhodiščno vrednost poškodovane stvari.

(2)

Če je s posebnim predpisom določen postopek za ocenjevanje škode na določeni stvari, se lahko uporabi tak predpis, tudi za oceno škode za namene določene s to uredbo. Pri tem posebni predpis ne sme biti v nasprotju z načeli in izhodišči za ocenjevanje škode po nesrečah po tej uredbi.

14. člen

Vse izračunane vrednosti za poškodovane stvari, ki so izračunane po 10., 11., 12. in 13. člena te uredbe, predstavljajo dejansko nadomestno vrednost, ki temelji na nabavnih cenah oziroma povprečnih tržnih cenah, namenu in vrsti uporabe, stopnji opremljenosti in upoštevanju starosti poškodovane stvari.

15. člen

(1)

Za dokazovanje, ocenjevanje in izkazovanje škode pri vseh vrstah nesreč se uporabljajo podatkovne osnove, merila, kriteriji in cenovne osnove.

(2)

Škoda se ugotavlja in ocenjuje po lastnikih ali uporabnikih, lokalnih skupnostih in po potrebi po katastrskih občinah.

(3)

Če je nesreča povzročila škodo tudi prekomejno, se oceni samo škoda na območju Republike Slovenije.

16. člen

(1)

Podatkovne osnove so:

-

splošne, kot so lokacija, vrsta poškodovane stvari, naslov ali sedež, lastništvo, vrsta in čas nesreče, škodna skupina, namembnost in dejavnost;

-

tehnične, kot je opis stanja in značilnosti poškodovane stvari glede na namen, vrsto uporabe, starost in tehnične podatke.

(2)

Za podatkovne osnove iz prejšnjega odstavka se uporabljajo tudi šifranti določeni s predpisi o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja ter javne evidence.

17. člen

Merila so čas, cenitveni parametri, normativi in standardi, strukture cenovnih in drugih odnosov, koeficienti ter amortizacija, kot jih določa izvedeniška cenitvena stroka.

18. člen

Kriteriji so metodološko enotni in se uporabljajo pri presoji:

-

stanja poškodovanosti v fizičnem, uporabnem in vrednostnem pogledu;

-

možnosti večanja ali manjšanja poškodb glede na naravo poškodovane stvari, vključno z upoštevanjem lastne sposobnosti za obnavljanje;

-

varnosti uporabe in ukrepov za zaščito;

-

smotrnosti posegov za povrnitev v prejšnje stanje oziroma drugih ukrepov.

19. člen

(1)

Cenovne osnove so merila, izračunana v obliki povprečnih ali enotnih cen, s katerimi se izračuna škoda po enem od načinov iz 9. člena te uredbe.

(2)

Povprečne ali enotne cene so izračunane po splošnih kalkulativnih osnovah, normativih ter standardih glede na značilnosti in vrsto poškodovane stvari.

(3)

Cenovne osnove so izračunane kot cene na enoto za posamezno delo ali storitev, ki jo je potrebno opraviti za enostavno obnovo poškodovane stvari ter kot cene za prostorsko enoto, s katerimi se izračuna nabavna vrednost poškodovane stvari.

(4)

Cenovna osnova, ki pa se ne uporablja za stavbe, je tudi knjigovodska ocenjena ali nabavna vrednost in vrednost po odpisu amortizacije v letu, v katerem se ocenjuje škoda.

(5)

Cenovne osnove za ocenjevanje škode po tej metodologiji določi uprava na podlagi statističnih podatkov v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi oziroma drugimi službami in organizacijami ter jih objavi na svoji spletni strani. Uprava lahko po potrebi za ocenjevanje škode ob določeni vrsti nesreče določi posebne cenovne osnove, če že objavljene cenovne osnove niso zadostne. Uprava pri določanju cenovnih osnov praviloma upošteva regijsko primerljive cene glede na kraj nesreče.

(6)

Cenovne osnove iz prejšnjega odstavka uprava praviloma objavlja v začetku leta, vendar le, če so se cene po posameznih področjih v preteklem letu povečale ali zmanjšale za več kot 10 odstotkov.

20. člen

Vpliv starosti poškodovane stvari se upošteva pri vseh načinih ocenjevanja škode, določenih v 9. členu te uredbe, razen za vodogradbene ali druge naprave, zemljišča in stavbe ter gradbene inženirske objekte, ki zagotavljajo varnost v prostoru oziroma se njihovo delovanje ne zaračunava kot strošek.

4. OCENJEVANJE ŠKODE PO ŠKODNIH SKUPINAH

4.1 Zemljišča

4.1.1 Splošne določbe

21. člen

(1)

Škodo na samem zemljišču se ugotavlja v višini vrednosti del, potrebnih za vzpostavitev zemljišča v stanje pred nesrečo in na vseh izboljšavah, ki so bile opravljene za doseganje koristnejše, varnejše in funkcionalnejše izrabe zemljišča. Praviloma škoda na zemljiščih, razen v gozdovih in kmetijskih zemljiščih, ne more biti popolna.

(2)

Izboljšave na zemljišču so:

-

ureditvena dela, odvajanje zalednih voda, varstvo pred erozijo in plazenjem;

-

namakalni, osuševalni ali melioracijski posegi;

-

gozdne prometnice (ceste, vlake);

-

parkovne ureditve;

-

zunanja ureditvena dela ob stavbah;

-

lokalna gospodarska javna infrastruktura.

(3)

Pri izboljšavah na zemljiščih iz prejšnjega odstavka je potrebno upoštevati vpliv amortizacije oziroma staranja.

4.1.2 Gozdovi

22. člen

(1)

Škoda v vseh razvojnih fazah gozda (mladje, gošča, letvenjak, drogovnjak, debeljak) se ugotavlja z vzorčenjem.

(2)

Škoda se ocenjuje po stopnjah poškodovanosti, od katerih je odvisen tudi zmanjšan vrednostni donos gozda.

(3)

Podrobnejša merila za ocenjevanje škode v gozdovih zaradi nesreč predpiše minister, pristojen za gozdarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

(4)

Škodo na gozdovih praviloma ocenjuje Zavod za gozdove Slovenije.

4.1.3 Kmetijska zemljišča

23. člen

Škoda na kmetijskem zemljišču se oceni v višini vrednosti del, potrebnih za vzpostavitev kmetijskega zemljišča v stanje pred nesrečo. Za uničeno kmetijsko zemljišče se oceni zemljišče, na katerem ni smotrno izvajati del za vzpostavitev v stanje pred nesrečo in ga ni več mogoče uporabljati za kmetijsko dejavnost. Ceno kmetijskega zemljišča se določi na podlagi povprečnih cen kmetijskih zemljišč v regiji.

24. člen

Škoda na namakalnem ali melioracijskem sistemu se oceni na podlagi površine oziroma števila poškodovanih ali uničenih sistemov.

4.1.4 Zemljišča za gradnjo

25. člen

(1)

Zemljišča za gradnjo so zazidana in nezazidana. Nezazidano zemljišče za gradnjo je zemljišče, predvideno s prostorskimi akti za zazidavo.

(2)

Izboljšave na zemljiščih za gradnjo obsegajo zunanja ureditvena dela na gradbeni parceli, in sicer:

-

posestne ograje vseh vrst;

-

ureditev površin z dostopi, rampami in stopnicami;

-

višinsko stabilizacijo zemljišča s škarpami, terasami, zidovi ali opornimi zidovi;

-

odvajanje meteornih in zalednih voda, drenaže;

-

urejen vrt, parkovno in travnato ureditev ter sadna in hortikulturna drevesa;

-

dostope in objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje.

(3)

Zunanja ureditvena dela so lahko:

-

skromne izvedbe brez posestne ograje le z vrtom in dostopom;

-

srednje izvedbe s posestno ograjo v lažji izvedbi (mreža, les), vrtom, trato in robniki;

-

boljše izvedbe z masivno posestno ograjo, vrtom, trato in robniki.

(4)

Zunanja ureditvena dela iz prejšnjega odstavka se glede na izvedbo lahko oceni s faktorjem od 0,90 do 1,10.

26. člen

(1)

Škoda na zemljišču za gradnjo se oceni po obrazcu iz 10. ali 11. člena te uredbe.

(2)

Škoda na ograjah in zunanjih ureditvenih delih se oceni s smiselno uporabo cenovnih osnov, določenih s to uredbo za stavbe in oceno delne škode na stavbah.

4.2 Objekti

4.2.1 Stavbe

27. člen

Uredba o metodologiji za ocenjevanje škode

Časovnica