Nalaganje dokumenta...
Zakon o zdravstvenem varstvu
OBJAVLJENO V: Uradni list SRS 38-446/1974, stran 2090 DATUM OBJAVE: 19.12.1974
VELJAVNOST: od 27.12.1974 do 21.1.1980 / UPORABA: od 27.12.1974 do 21.1.1980
SRS 38-446/1974
466.
Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije
UKAZ
o razglasitvi zakona o zdravstvenem varstvu
o razglasitvi zakona o zdravstvenem varstvu
Razglaša se zakon o zdravstvenem varstvu, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 11. decembra 1974, Zbora občin dne 11. decembra 1974 in na seji Družbenopolitičnega zbora dne 11. decembra 1974.
Št. 50-6/74
Ljubljana, dne 11. decembra 1974.
Predsednik Sergej Kraigher l. r.
ZAKON
o zdravstvenem varstvu
o zdravstvenem varstvu
Prvi del
TEMELJNE DOLOČBE
Ta zakon določa enotnost sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, obveznost ustanovitve samoupravnih interesnih zdravstvenih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: zdravstvene skupnosti), organizacijo zdravstvene dejavnosti v Socialistični republiki Sloveniji, samoupravna izhodišča za svobodno menjavo dela med delovnimi ljudmi in delavci organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter načela za zagotovitev pravic do zdravstvenega varstva.
Pravica do zdravstvenega varstva zajema v skladu z zakonom tudi druge oblike socialne varnosti.
Pravico do zdravstvenega varstva ter druge oblike socialne varnosti zagotavljajo delovni ljudje in občani z zdravstvenim zavarovanjem v zdravstvenih skupnostih.
Vsem delovnim ljudem in občanom je zagotovljena pravica do neposrednega zdravstvenega varstva, druge oblike socialne varnosti pa pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
Zagotavljanje zdravstvenega varstva in drugih oblik socialne varnosti kot dejavnost zdravstvenih skupnosti in izvajanje zdravstvenega varstva kot osnovna dejavnost organizacij, ki opravljajo naloge zdravstvenega varstva, sta posebnega družbenega pomena.
Zagotavljanje zdravstvenega varstva je pravica in dolžnost celotne družbene skupnosti, uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva pa je pravica in dolžnost zdravstvene skupnosti ter njena družbena odgovornost.
Da se zagotovijo temeljne pravice iz zdravstvenega varstva in bistveni pogoji za delo zdravstvene skupnosti, lahko družbenopolitična skupnost odredi ustrezne ukrepe.
Delovni ljudje in delavci organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, uresničujejo v zdravstveni skupnosti svobodno menjavo, dela, združujejo delo in sredstva, si po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo zdravstveno varstvo, odločajo o vrstah in obsegu pravic iz zdravstvenega zavarovanja, določajo politiko razvoja in pospeševanja zdravstvene dejavnosti in usklajujejo razvoj teritorialne razporejenosti zdravstvenih organizacij, zagotavljajo možnosti in skrbijo za raziskovalno delo ter za vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev in uresničujejo druge skupne interese na področju zdravstvenega varstva.
V zdravstvenih skupnostih morajo biti zagotovljene delovnim ljudem in občanom vsaj tiste pravice do zdravstvenega varstva in vsaj v tistem obsegu, ki je določen s tem in z drugimi zakoni ter z ratificiranimi mednarodnimi sporazumi.
Zdravstvene skupnosti se po tem zakonu ustanovijo za območje občine (v nadaljnjem besedilu: Občinska zdravstvena skupnost), za območje več občin (v nadaljnjem besedilu: regionalna zdravstvena skupnost) in za območje Socialistične republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zdravstvena skupnost Slovenije).
Zdravstveno varstvo in druge oblike socialne varnosti si zagotavljajo delovni ljudje in občani v zdravstvenih skupnostih po načelih vzajemnosti in solidarnosti ter enotnosti sistema v skladu z zakonom.
Naloge zdravstvenega varstva opravljajo strokovno usposobljeni delavci.
Vrste in okvirno vsebino dela organizacij združenega dela zdravstvene dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: zdravstvena organizacija) določa ta zakon.
Drugi del
ZDRAVSTVENE SKUPNOSTI
1. Splošne določbe
V občinsko zdravstveno skupnost se s samoupravnim sporazumom na podlagi tega zakona združijo delovni ljudje in občani skupaj z delavci organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost.
V zdravstvene skupnosti iz prejšnjega odstavka se lahko združijo tudi delovni ljudje, včlanjeni v društvih, če podpišejo samoupravni sporazum o ustanovitvi zdravstvene skupnosti.
Za uresničevanje skupnih interesov in nalog, za zagotovitev enakih pravic in obveznosti iz enotnosti sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ter za zagotovitev rizične sposobnosti in svobodne menjave dela na širšem območju, se občinske zdravstvene skupnosti združujejo v skladu z določbami tega zakona s samoupravnimi sporazumi v regionalne zdravstvene skupnosti in v zdravstveno skupnost Slovenije.
V občinski zdravstveni skupnosti se lahko uporabniki in izvajalci zdravstvenega varstva zaradi kar najbolj neposrednega uresničevanja samoupravnih pravic in interesov v okviru ožjih samoupravnih organizacij in skupnosti organizirajo v enote.
Zdravstvene skupnosti in enote so pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih imajo po ustavi, zakonu, samoupravnem sporazumu o ustanovitvi zdravstvene skupnosti in po svojem statutu.
S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi zdravstvene skupnosti in z njenim statutom se podrobneje urejajo: delovno področje, organizacija in sestava skupščine zdravstvene skupnosti, pooblastila in odgovornosti skupščine in drugih organov zdravstvene skupnosti, način odločanja v njenih organih, način združevanja, način, kako člani zdravstvene skupnosti nadzorujejo delo organov upravljanja in strokovnih služb ter druga razmerja v zdravstvenih skupnostih, določena s tem zakonom in druge zadeve skupnega pomena za člane zdravstvene skupnosti.
Samoupravni sporazum o ustanovitvi zdravstvene skupnosti in statut začneta veljati, ko ju potrdi skupščina ustrezne družbenopolitične skupnosti.
2. Občinska zdravstvena skupnost
Občinsko zdravstveno skupnost upravlja skupščina skupnosti.
Skupščino občinske zdravstvene skupnosti sestavljajo delegati delegacij, ki jih delovni ljudje in občani, člani skupnosti, neposredno in prek organizacij združenega dela in drugih organizacij ter skupnosti volijo in odpokličejo.
Skupščina občinske zdravstvene skupnosti ima zbor uporabnikov, ki ga sestavljajo delegati delegacij delavcev organizacij združenega dela in delovnih ljudi samoupravnih organizacij in skupnosti ter delovnih ljudi in občanov v krajevnih skupnostih - uporabniki zdravstvenega varstva (v nadaljnjem besedilu uporabniki) ter zbor izvajalcev, ki ga sestavljajo delegati delegacij delavcev v zdravstvenih organizacijah ter delavcev v drugih za opravljanje zdravstvene dejavnosti z zakonom pooblaščenih organizacijah združenega dela - izvajalci zdravstvenega varstva (v nadaljnjem besedilu: izvajalci).
Skupščina občinske zdravstvene skupnosti odloča na sejah svojih zborov.
O vprašanjih, ki so bistvenega pomena za skupnost in so kot taka določena s samoupravnim sporazumom o ustanovitvi občinske zdravstvene skupnosti, odločata zbora enakopravno; odločitev velja, če je sprejeta v obeh zborih v enakem besedilu.
Delovni ljudje in občani, združeni v občinski zdravstveni skupnosti, na podlagi enakopravnega odločanja in svobodne menjave dela zlasti:
-
sprejemajo v okviru regionalnega programa zdravstvenega varstva opredeljeni program zdravstvenega varstva za območje občine in v skladu s programom določajo pravice in obveznosti iz zdravstvenega varstva ter dajejo predloge za programe zdravstvenega varstva za regijo in SR Slovenijo;
-
združujejo sredstva za uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva in za njegov razvoj;
-
skrbijo za neposredno uveljavljanje in uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva;
-
skrbijo za vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev;
-
obravnavajo programe in dejavnosti zdravstvenih organizacij in predlagajo potrebne ukrepe;
-
sklepajo samoupravne sporazume in družbene dogovore;
-
uresničujejo druge skupne interese na področju zdravstvenega varstva;
-
sodelujejo z drugimi družbenopolitičnimi in samoupravnimi skupnostmi.
Delovni ljudje in občani se v občinski zdravstveni skupnosti lahko organizirajo v enote po teritorialnem in funkcionalnem principu pod pogoji, ki jih določa samoupravni sporazum o ustanovitvi občinske zdravstvene skupnosti ali njen statut.
Enota občinske zdravstvene skupnosti zlasti:
-
skrbi za uresničevanje zdravstvenega varstva, zlasti preventivnega zdravstvenega varstva, ki obsega izvajanje ukrepov, da se odvračajo in preprečujejo nesreče pri delu in obolenja za poklicno boleznijo;
-
sodeluje pri oblikovanju občinskega programa zdravstvenega varstva;
-
v okviru občinske zdravstvene skupnosti uveljavlja posebne potrebe po zdravstvenem varstvu;
-
obravnava delo in problematiko zdravstvenih organizacij, v katerih uveljavljajo delovni ljudje in občani svoje pravice iz zdravstvenega varstva in predlaga ustrezne ukrepe občinskim zdravstvenim skupnostim.
S samoupravnim aktom o organiziranju enote in s statutom občinske zdravstvene skupnosti se podrobneje določijo njene naloge, pravice in organizacija.
3. Regionalna zdravstvena skupnost
Občinske zdravstvene skupnosti se združijo v regionalno zdravstveno skupnost, ki obsega geografsko strnjeno območje več občin tako, da je ekonomsko in glede na razvitost in organiziranost zdravstvene dejavnosti sposobna zagotoviti zdravstveno varstvo in druge pravice iz zdravstvenega zavarovanja kot jih določijo zakon, samoupravni splošni akti zdravstvenih skupnosti in programi zdravstvenega varstva.
Občinske zdravstvene skupnosti v regionalni zdravstveni skupnosti po načelih vzajemnosti in solidarnosti zlasti:
-
določajo s samoupravnim sporazumom enake pravice in obveznosti iz zdravstvenega varstva za območje regije in v ta namen združujejo svoja sredstva;
-
oblikujejo enotna merila za uresničevanje svobodne menjave dela na območju regije;
-
usklajujejo svoje programe zdravstvenega varstva in sprejemajo programe zdravstvenega varstva za območje regije;
-
skrbijo za delitev dela med zdravstvenimi organizacijami v skladu s potrebami delovnih ljudi, v skladu z učinkovitostjo zdravstvenega varstva in gospodarnim izkoriščanjem zdravstvenih zmogljivosti in materialnih možnosti območja;
-
uresničujejo skupne družbene interese na področju zdravstvenega varstva, o katerih so se sporazumele v zdravstveni skupnosti Slovenije;
-
zagotavljajo skladen razvoj teritorialne razporejenosti zdravstvenih zmogljivosti;
-
zagotavljajo možnosti za napredek zdravstvene dejavnosti ter za vzgojo in izobraževanje zdravstvenih kadrov;
-
spodbujajo samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje v okviru regije ter sklepajo samoupravne sporazume in družbene dogovore za območje regije;
-
sklepajo z zdravstvenimi organizacijami samoupravne sporazume o izvajanju zdravstvenega varstva;
-
sodelujejo z družbenopolitičnimi in samoupravnimi skupnostmi;
-
opravljajo še druge naloge s področja zdravstvenega varstva, ki so skupnega pomena za regijo.
Skupščino regionalne zdravstvene skupnosti sestavljajo delegati občinskih zdravstvenih skupnosti tako, da je zagotovljeno enakopravno odločanje uporabnikov in izvajalcev.
4. Zdravstvena skupnost Slovenije
Delovni ljudje in občani v Zdravstveni skupnosti Slovenije usklajujejo politiko na področju zdravstvenega varstva za uresničevanje skupnih interesov in za izvrševanje tistih nalog, ki pomenijo splošni interes prebivalstva Socialistične republike Slovenije na področju zdravstvenega varstva ter opravljajo naloge, ki terjajo širšo solidarnost za hitrejši razvoj zdravstvenega varstva; pri tem zlasti:
-
uresničujejo enotnost sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja;
-
zagotavljajo enotnost najmanjšega obsega zdravstvenega varstva in solidarnosti med zdravstvenimi skupnostmi;
-
pospešujejo izenačevanje pogojev za uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva;
-
združujejo sredstva za pokrivanje rizikov, ki nastopajo pri posameznih regionalnih zdravstvenih skupnostih kot posledica večjih elementarnih nesreč, epidemij nalezljivih bolezni in drugih množičnih obolenj in poškodb ali kot posledica izjemno visokih stroškov za najzahtevnejše zdravstvene storitve in zaradi tega presegajo rizično sposobnost regionalne zdravstvene skupnosti in jih razporejajo na podlagi sprejete politike in dogovorjenih meril;
-
združujejo sredstva za izenačevanje možnosti za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega varstva po načelih solidarnosti med regijami in sicer na podlagi sprejete politike in dogovorjenih meril;
-
usklajujejo programe razvoja zdravstvenega varstva v zdravstvenih skupnostih, sprejemajo program zdravstvenega varstva v republiki ter sodelujejo pri oblikovanju politike družbenoekonomskega razvoja Socialistične republike Slovenije;
-
sklepajo v okviru republike družbene dogovore in samoupravne sporazume s področja zdravstvenega varstva in dajejo pobudo za sporazumevanje;
-
skrbijo za izvajanje mednarodnih sporazumov s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ter sodelujejo pri oblikovanju stališč pri sklepanju teh sporazumov;
-
programirajo razvoj zdravstvenih zmogljivosti, katerih delo pomeni skupni interes vseh zdravstvenih skupnosti in združujejo sredstva za graditev teh zmogljivosti;
-
usmerjajo in pospešujejo znanstveno-raziskovalno, študijsko in analitično razvojno delo na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, ki ima pomen za vso republiko ter zagotavljajo sredstva za opravljanje tega dela;
-
oblikujejo enotna merila za uresničevanje svobodne menjave dela v zdravstvenih skupnostih;
-
oblikujejo enotna načela kadrovske politike na področju zdravstvene dejavnosti;
-
usklajujejo in usmerjajo zdravstveno dejavnost ob naravnih in drugih hudih nesrečah in v drugih izrednih razmerah ter v sistemu ljudske obrambe;
-
sodelujejo z družbenopolitičnimi skupnostmi in z drugimi samoupravnimi skupnostmi.
5. Skupne določbe
Načela prvega in tretjega odstavka 11. člena ter 13. in 14. člena tega zakona se primerno uporabljajo tudi za sestavo in delo regionalnih zdravstvenih skupnosti in Zdravstvene skupnosti Slovenije.
Kadar zdravstvena skupnost Slovenije obravnava zadeve, ki pomenijo poseben interes regionalnih zdravstvenih skupnosti, soodločajo v njeni skupščini delegacije regionalnih zdravstvenih skupnosti. Te morajo biti sestavljene tako, da je zagotovljeno načelo enakopravnega odločanja uporabnikov in izvajalcev ter zastopanost zdravstvenih skupnosti za območje občine.
Če odločitev o vprašanju iz drugega odstavka 14. člena tega zakona ni sprejeta v enakem besedilu v obeh zborih skupščine občinske zdravstvene skupnosti, se izvede usklajevalni postopek med zboroma.
Če v usklajevalnem postopku med zboroma ni doseženo soglasje, lahko občinska skupščina začasno uredi to vprašanje.
Če ne pride do soglasne odločitve v regionalni zdravstveni skupnosti, lahko začasno uredijo občinske skupščine v regiji to vprašanje na način, ki ga same določijo.
Če ne pride do soglasne odločitve v Zdravstveni skupnosti Slovenije, lahko začasno uredi to vprašanje Skupščina Socialistične republike Slovenije.
Začasna ureditev po tem členu velja, dokler se ne doseže soglasje med zboroma, vendar največ eno leto.
Regionalne zdravstvene skupnosti in zdravstvena skupnost Slovenije organizirajo svoje strokovne službe, ki morajo zagotavljati uspešno, strokovno in racionalno uresničevanje nalog zdravstvene skupnosti.
S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi regionalne zdravstvene skupnosti se določijo tudi naloge, ki jih njena strokovna služba opravlja za občinske zdravstvene skupnosti ter organizacija in način izvrševanja teh nalog.
Na strokovno službo se ne morejo prenašati pravice, pooblastila in odgovornosti zdravstvene skupnosti.
Vodjo strokovne službe imenuje skupščina zdravstvene skupnosti v soglasju s skupščino družbenopolitične skupnosti. Vodja strokovne službe je za delo strokovne službe odgovoren zdravstveni skupnosti, glede nalog, zadev in dejavnosti, o katerih soodloča zdravstvena skupnost s pristojnimi zbori družbenopolitične skupnosti, pa tudi ustrezni družbenopolitični skupnosti.
Skupščina občinske zdravstvene skupnosti oziroma skupščina Zdravstvene skupnosti Slovenije enakopravno s pristojnimi zbori občinske skupščine oziroma Skupščine SR Slovenije odloča:
-
o splošni politiki na področju zdravstvenega varstva;
-
o politiki razvoja in pospeševanja zdravstvenih dejavnosti ter o načrtih in programih njenega razvoja;
-
o sistemu zdravstvenih dejavnosti;
-
o minimalnih standardih za opravljanje posameznih oblik zdravstvenega varstva;
-
o drugih vprašanjih s področja zdravstvenega varstva, ki se na podlagi ustave in zakona urejajo z zakoni oziroma odloki in z drugimi splošnimi akti skupščin družbenopolitičnih skupnosti.
Skupščina zdravstvene skupnosti sprejema v soglasju s skupščino pristojne družbenopolitične skupnosti odločitve, ki so bistvenega pomena za uresničevanje pravic in obveznosti delovnih ljudi, združenih v skupnosti in so določene s tem zakonom, ali drugim zakonom ali z odlokom občinske skupščine.
Pred odločitvijo o soglasju delegati pristojnih zborov skupščine družbenopolitične skupnosti in delegati skupščine zdravstvene skupnosti razpravljajo in usklajujejo stališča.
Usklajevanje razvojne politike in programov zdravstvenega varstva s cilji ekonomskega in družbenega razvoja občine oziroma republike, določenimi v družbenih planih občine oziroma republike, se zagotavlja z družbenim dogovarjanjem.
Če zdravstvena skupnost ne odloči o vprašanju, od katerega je bistveno odvisno njeno delo in bi zaradi tega nastala občutna škoda, skupščina družbenopolitične skupnosti na predlog njenega Izvršnega sveta s svojo odločitvijo začasno uredi tako vprašanje.
Zakonitost dela zdravstvene skupnosti nadzorujejo pristojni upravni organi družbenopolitičnih skupnosti.
Delovni ljudje, združeni v zdravstveni skupnosti, imajo pravico biti seznanjeni s stanjem in problemi skupnosti.
Zdravstvena skupnost obvešča delovne ljudi o stanju in o problemih zdravstvene skupnosti praviloma po njihovih delegatih v skupščini zdravstvene skupnosti.
V statutu zdravstvene skupnosti se določijo še drugi načini obveščanja.
V samoupravnem sporazumu o ustanovitvi zdravstvene skupnosti se določi organ skupnosti in pooblasti za opravljanje nadzora nad izvajanjem v skupnosti sprejete politike, nad uveljavljanjem pravic in obveznosti delovnih ljudi, združenih v skupnosti, nad uporabo sredstev ter nad delovanjem organov skupnosti in njenih strokovnih služb; samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti določi tudi število članov nadzornega organa in način njihove izvolitve.
Delovno področje nadzornega organa ter pravice in dolžnosti tega organa določi podrobneje statut skupnosti.
Tretji del
ZDRAVSTVENO VARSTVO
1. Uresničevanje zdravstvenega varstva
Zdravstveno varstvo obsega neposredno zdravstveno varstvo in druge oblike socialne varnosti.
Neposredno zdravstveno varstvo obsega sistem ukrepov, prizadevanj in dejavnosti za varovanje, krepitev in povrnitev zdravja, za zboljševanje zdravstvenih razmer, za preprečevanje in zmanjševanje obolenj ter invalidnosti, za zgodnje odkrivanje ter pravočasno in učinkovito zdravljenje bolezni, za rehabilitacijo obolelih in poškodovanih in za razvijanje in utrjevanje vitalne sposobnosti naroda.
Zdravstveno varstvo je sestavni del družbene reprodukcije in važen dejavnik produktivnosti dela ter obrambne sposobnosti naroda ter sodi med bistvene elemente socialne politike in življenjske ravni vseh delovnih ljudi in občanov.
Zdravstveno varstvo se uresničuje:
-
z dviganjem zdravstvene prosvetljenosti in zavesti občanov;
-
s saniranjem okolja in z zboljševanjem higienskih razmer za življenje in delo občanov;
-
z ukrepi za aktivno zdravstveno varstvo prebivalstva, zlasti delavcev pri delu in borcev NOV;
-
z odpravljanjem vzrokov obolenj in poškodb ter z odpravljanjem njihovih posledic;
-
z zagotavljanjem ugodnih možnosti za zdrav razvoj otrok in mladine ter za varstvo žensk, zlasti med nosečnostjo, ob porodu in po porodu;
-
z odkrivanjem, zdravljenjem ter z rehabilitacijo in habilitacijo obolelih, poškodovanih in invalidnih;
-
s preskrbovanjem zdravil in drugih medicinskih sredstev za preventivo, zdravljenje in rehabilitacijo;
-
z zagotavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja;
-
z zdravstvenim nadzorstvom;
-
z drugimi ukrepi za zboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.
Zdravstveno varstvo zagotavljajo delovni ljudje združeni v zdravstvenih skupnostih v sodelovanju z družbenopolitičnimi skupnostmi ter organizacijami združenega dela in drugimi organizacijami in skupnostmi.
Zdravstvene skupnosti in družbenopolitične skupnosti ustvarjajo v mejah svojih pravic in dolžnosti kar najugodnejše možnosti za zdravstveno varstvo, skrbijo za organiziranje in uspešno funkcioniranje zdravstvene dejavnosti na svojem območju ter zagotavljajo nadzorstvo glede zakonitosti in strokovnosti dela zdravstvenih organizacij in zdravstvenih delavcev.
Organizacije združenega dela in druge organizacije ustvarjajo v skladu s posebnimi predpisi kar najugodnejše možnosti za razvoj zdravstvenega varstva delavcev pri delu.
Pri izvajanju zdravstvenega varstva sodelujejo zdravstvene organizacije zlasti z zdravstvenimi skupnostmi in družbenopolitičnimi organizacijami, z delovnimi ljudmi in občani v samoupravnih organizacijah in skupnostih, z zdravstveno službo Jugoslovanske ljudske armade, s sanitarno in z drugimi inšpekcijami, z Rdečim križem Slovenije in z gorsko reševalno službo, s šolami za izobraževanje zdravstvenih delavcev, s strokovnimi društvi zdravstvenih delavcev in z drugimi društvi.
Ob naravnih ali drugih hudih nesrečah in v drugih izrednih razmerah lahko predstojnik republiškega upravnega organa za zdravstvo odredi mobilizacijo zdravstvenih delavcev in določi zdravstvenim organizacijam posebne naloge, ki sicer ne sodijo v njihovo redno dejavnost.
V posebno nujnih primerih lahko odredi zdravstvene ukrepe iz prejšnjega odstavka tudi izvršni svet občinske skupščine.
Finančne obveznosti za pripravo in za zdravstvene ukrepe iz prejšnjih dveh odstavkov gredo v breme SR Slovenije oziroma občine, ki je take ukrepe odredila, če ni v zakonu ali v drugem aktu o zdravstvenem varstvu določen drug plačnik.
2. Uveljavljanje in izvajanje neposrednega zdravstvenega varstva
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost zagotavljati možnosti za njegovo uresničevanje.
Vsakdo je dolžan skrbeti za svoje zdravje; nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.
Občan uživa pravice iz zdravstvenega varstva na podlagi zakona ter splošnih samoupravnih aktov zdravstvene skupnosti.
Vsakdo ima pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvene organizacije.
Zdravstvene skupnosti in zdravstvene organizacije uredijo način uveljavljanja pravice iz prejšnjega odstavka v svojih splošnih aktih.
Pri uveljavljanju zdravstvenega varstva je vsakomur zagotovljena:
1.
pravica do ugovora na pristojni organ zdravstvene organizacije oziroma zdravstvene skupnosti, če bolnik meni, da niso bila uporabljena zadosti učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela;
2.
pravica, da izve za diagnozo bolezni in za prognozo zdravljenja, če to po mnenju zdravnika, ki ga zdravi, ne bi poslabšalo njegovega zdravja ali zmanjšalo možnosti zdravljenja;
3.
pravica, da so kirurški in drugi medicinski posegi dovoljeni samo z vnaprejšnjo privolitvijo s posegom in z morebitnimi posledicami seznanjenega bolnika oziroma staršev ali skrbnika, če je bolnik mladoleten ali nima opravilne sposobnosti. V nujnih primerih, ko je v nevarnosti bolnikovo življenje, so kirurški ali drugi posegi dopustni tudi brez vnaprejšnje privolitve bolnika, če je v takem stanju, da ne more odločati sam, oziroma zaradi nujnosti ni mogoče dobiti privolitve staršev ali skrbnika;
4.
pravica, da lahko ob predpisanih pogojih zahteva konziliarni pregled, posvetovanje z zdravnikom, ki ga sam izbere ter preizkus strokovnosti dela zdravstvene organizacije oziroma njene strokovne enote oziroma zdravstvenega delavca.
Splošni akt zdravstvene organizacije oziroma zdravstvene skupnosti podrobneje določi način uveljavljanja pravic iz tega člena v skladu z načeli iz 41. člena tega zakona.
Za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom lahko zahtevajo zdravstveno varstvo tudi njihovi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki, za delavce njihove organizacije združenega dela, za delovne ljudi zavarovance in njihove družinske člane pa organ zdravstvene skupnosti.
Mladoletne osebe ali osebe pod skrbništvom na zahtevo zakonitega zastopnika oziroma skrbnika ni mogoče odpustiti z zdravljenja, če bi bilo s tem huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih in če s tem ne soglaša zdravnik, ki ga zdravi.
Zdravstveno varstvo izvajajo zdravstveni delavci zdravstvenih organizacij ter drugih z zakonom pooblaščenih organizacij.
Zdravstveno varstvo se ne more izvajati kot samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov (zasebna zdravstvena praksa).
Zdravstvene organizacije in zdravstveni delavci izvajajo zdravstveno varstvo po načelih sodobnih medicinskih in drugih znanosti, po preizkušeni medicinski doktrini, z uveljavljanjem dispanzerske metode dela, po načelih kodeksa etike zdravstvenih delavcev in ob upoštevanju etičnih meril samoupravne družbe.
Pri uveljavljanju zdravstvenega varstva je edino merilo prednosti nujnost zdravstvenega posega, težavnost bolezenskega primera in usposobitev za življenje in delo.
Pri izvajanju zdravstvenega varstva morajo zdravstveni delavci upoštevati bolnikovo osebnost in spoštovati njegovo človeško dostojanstvo.
Zdravstveni delavci morajo ravnati z bolniki ob enakih pogojih enako.
Zdravstveni delavci so pri izvajanju zdravstvenega varstva in v mejah njim določenega delovnega področja in strokovne izobrazbe samostojni in neodvisni ter so za svoje delo odgovorni.
Vodje ekip zdravstvenih delavcev in predstojniki delovnih enot, ki zanemarijo potrebno nadzorstvo ali zaupajo opravljanje določenega dela zdravstvenemu delavcu, ki za to ni strokovno usposobljen ali ki ni pokazal potrebnih osebnih lastnosti za opravljanje takšnega dela, so za to odgovorni.
Zdravstveni delavec lahko zaradi izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja zaupa drugemu zdravstvenemu delavcu posamezna zdravstvena opravila, za katera se ta usposablja, vendar ga mora neposredno strokovno nadzorovati in je za njegovo delo odgovoren.
Zdravstveni delavci in drugi delavci v zdravstveni dejavnosti ne smejo zapustiti svojega delovnega mesta, dokler ne dobe nadomestitve, čeprav je njihov delovni čas potekel, če bi to pomenilo nevarnost za zdravje ljudi.
Pri opravljanju nalog zdravstvenega varstva so zdravstveni delavci dolžni varovati poklicno skrivnost.
Za poklicno skrivnost se šteje vse, kar zdravstveni delavec pri opravljanju svojega poklica izve o bolezni ter o osebnih ali družinskih razmerah bolnika.
Poklicna skrivnost zavezuje tudi druge, ki so pri opravljanju svojega dela izvedeli za podatke, ki so poklicna skrivnost.
Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko razreši zdravstvenega delavca prizadeti bolnik.
Zdravstvene organizacije in zdravstvene skupnosti morajo urediti svoje strokovno poslovanje in dokumentacijo tako, da je poklicna skrivnost vselej varovana; to velja tudi za njihovo poslovanje z državnimi organi in z organizacijami združenega dela, če v posebnih predpisih ni drugače določeno.
Podatke o diagnozi in prognozi zdravljenja da bolniku in njegovi družini oziroma skrbniku le zdravnik.
Zdravstvena organizacija in zdravstveni delavec morata dati vsakemu nujno zdravstveno pomoč. To velja za zdravstvene delavce tudi zunaj njihovega rednega dela in ne glede na to ali so za tako pomoč izrecno zaprošeni ali ne.
Za nujno zdravstveno pomoč zdravstvena organizacija oziroma zdravstveni delavec ne sme vnaprej zahtevati plačila.
Dolžnost občana je, da v nujnih primerih po svojih zmožnostih daje drugemu prvo pomoč.
Bolnik, ki umre v zdravstveni organizaciji, mora biti obduciran. Izjemoma lahko na željo svojcev umrlega predstojnik strokovne enote odloči, da se obdukcija opusti, če je vzrok smrti nesporen in če se zdravnik, ki je zdravil umrlega, s tem strinja.
V skladu z določbami tega zakona in kodeksa etike zdravstvenih delavcev določi splošni akt zdravstvene organizacije splošne obveznosti in odgovornosti zdravstvenih delavcev ter uredi pravice in dolžnosti bolnikov pri uveljavljanju zdravstvenega varstva.
3. Program zdravstvenega varstva
Program zdravstvenega varstva ugotavlja, kaj je družbeni interes na področju zdravstvenega varstva in določa, kako se v določenem obdobju in na določenem območju ta interes uresničuje.
Program obsega zlasti:
-
naloge zdravstvenega varstva;
-
izhodišča za kakovostni razvoj zdravstvenega varstva in zdravstvene dejavnosti;
-
načrtovanje graditve zdravstvenih zmogljivosti;
-
načrt usposabljanja strokovnih kadrov;
-
pravice in dolžnosti udeležencev programa.
Program zdravstvenega varstva mora temeljiti na analizi zdravstvenega stanja prebivalstva, izhajati iz potreb prebivalstva po celovitem zdravstvenem varstvu, upoštevati kadrovske in druge zmogljivosti ter zagotoviti funkcionalno integracijo in smotrno delitev dela.
Program zdravstvenega varstva se sprejme za daljše obdobje in za obdobje enega leta ter je praviloma usklajen z obdobjem, za katero velja akt SR Slovenije, ki določa politiko družbenoekonomskega razvoja.
Delavci v zdravstvenih organizacijah sprejemajo svoje delovne in finančne načrte in programe za delo in razvoj na podlagi programa zdravstvenega varstva zdravstvene skupnosti.
Predlog programa zdravstvenega varstva pripravijo zdravstvene skupnosti.
Program zdravstvenega varstva je sprejet, ko ga sprejme skupščina zdravstvene skupnosti enakopravno s pristojnimi zbori skupščine družbenopolitične skupnosti.
Če program zdravstvenega varstva ni sprejet in bi bilo zaradi tega prizadeto ali ogroženo zdravstveno varstvo na določenem območju, določi družbenopolitična skupnost s svojim aktom najnujnejše naloge zdravstvenega varstva, izvajalce teh nalog in finančne vire za uresničitev teh nalog.
Četrti del
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
1. Upravičenci in pravice
Delovni ljudje zagotavljajo sebi in svojim družinskim članom v zdravstveni skupnosti pravico do neposrednega zdravstvenega varstva in druge pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi si zagotovijo socialno varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti.
Zdravstvena skupnost zagotavlja neposredno zdravstveno varstvo tudi drugim občanom, ki niso zavarovani po tem zakonu, če jim zdravstveno varstvo ni zagotovljeno z zakonom ali z ratificiranimi mednarodnimi sporazumi na stroške tujega nosilca zdravstvenega zavarovanja.
Vrste in obseg pravic iz tega člena določijo delovni ljudje s samoupravnim sporazumom v skladu z zakonom, pogoje in način uresničevanja in uveljavljanja teh pravic pa zdravstvene skupnosti s statutom v skladu z zakonom in samoupravnim sporazumom.
Delovni ljudje iz prvega odstavka prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: zavarovanci) so delavci v združenem delu ali v delovnem razmerju pri zasebnih delodajalcih, ki delajo najmanj polovico polnega delovnega časa, izvoljeni delegati v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti ter samoupravnih in družbenih organizacijah, če jim je opravljanje dolžnosti v tej funkciji edini ali glavni poklic in če prejemajo za to delo stalno povračilo ter člani obrtnih in ribiških zadrug, če jim je delo v zadrugi edini ali glavni poklic, učenci v poklicnem izobraževanju in učenci poklicnih šol, ki imajo poleg šolskega pouka tudi praktični pouk pri delovni organizaciji, v šoli ali pri zasebnem delodajalcu in občani, ki opravljajo dejavnost s samostojnim osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov.
Zavarovanci so tudi občani na šolanju, strokovni izpopolnitvi ali podiplomskem študiju, ki so zaradi tega izgubili lastnost delavca v združenem delu, če ta čas dobivajo štipendijo in nimajo statusa rednega študenta, občani, ki jih pošlje organizacija pred pridobitvijo lastnosti delavca v združenem delu kot svoje štipendiste na praktično delo v drugo organizacijo, da se tam strokovno usposobijo ali izpopolnijo, udeleženci javnih del in mladinskih delovnih akcij, ki so invalidsko zavarovani za vse primere invalidnosti, osebe na pouku za obrambo in zaščito v mladinskih učnih enotah in centrih za pouk mladine in začasno nezaposlene osebe po končanem študiju.
Zavarovanci so tudi učenci srednjih šol ter študenti višjih in visokih šol ter akademij.
Zavarovanci so tudi kmetje, preužitkarji, uživalci stalnih kmečkih preživnin ter uživalci kmečkih starostnih pokojnin.
Na podlagi minulega dela so zavarovanci tudi začasno nezaposleni delavci, dokler so prijavljeni pri skupnosti za zaposlovanje, uživalci prejemkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uživalci stalnih priznavalnin, uživalci družbenih preživnin in uživalci stalne družbene denarne pomoči.
Zavarovanci so tudi občani, ki so sklenili v tujini delovno razmerje ali ki jim je prenehala lastnost delavca v združenem delu v SR Sloveniji, pa se v tujini strokovno izpopolnjujejo in dobivajo štipendijo, če niso zavarovani pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja.
Zavarovanci so tudi občani, ki uživajo pravice izključno od tujega nosilca pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, če jim zdravstveno varstvo ni zagotovljeno z mednarodnimi sporazumi na stroške tujega nosilca zdravstvenega zavarovanja.
Zavarovanci so tudi izseljenci-povratniki pod pogoji, ki jih določi zdravstvena skupnost. Tujci v SR Sloveniji so zavarovani pod enakimi pogoji kot zavarovanci.
V zdravstveni skupnosti se lahko zavarujejo osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v kooperaciji z zadrugo ali organizacijo združenega dela pod pogoji, ki jih v skladu z zakonom določi zdravstvena skupnost.
V zdravstveni skupnosti se lahko zavarujejo tudi druge skupine delovnih ljudi pod pogoji, ki jih določi zdravstvena skupnost.
Kot družinski člani zavarovancev iz 56. do 58. člena tega zakona so zavarovani:
-
ožji družinski člani: zavarovančev zakonec, zavarovančevi zakonski in nezakonski otroci, posvojenci in pastorki, če izpolnjujejo pogoje, določene s splošnim aktom zdravstvene skupnosti;
-
širši družinski člani; vzdrževani zavarovančevi starši (starši, očim in mačeha ter posvojitelj in posvojiteljica), če izpolnjujejo pogoje, ki jih določi zdravstvena skupnost, in otroci, ki jih je zavarovanec vzel k sebi in jih preživlja (vnuki, bratje, sestre in rejenci), pod pogoji, ki so določeni za zavarovančeve otroke.