Pri uveljavljanju zdravstvenega varstva je vsakomur zagotovljena:
1.
pravica do ugovora na pristojni organ zdravstvene organizacije oziroma zdravstvene skupnosti, če bolnik meni, da niso bila uporabljena zadosti učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela;
2.
pravica, da izve za diagnozo bolezni in za prognozo zdravljenja, če to po mnenju zdravnika, ki ga zdravi, ne bi poslabšalo njegovega zdravja ali zmanjšalo možnosti zdravljenja;
3.
pravica, da so kirurški in drugi medicinski posegi dovoljeni samo z vnaprejšnjo privolitvijo s posegom in z morebitnimi posledicami seznanjenega bolnika oziroma staršev ali skrbnika, če je bolnik mladoleten ali nima opravilne sposobnosti. V nujnih primerih, ko je v nevarnosti bolnikovo življenje, so kirurški ali drugi posegi dopustni tudi brez vnaprejšnje privolitve bolnika, če je v takem stanju, da ne more odločati sam, oziroma zaradi nujnosti ni mogoče dobiti privolitve staršev ali skrbnika;
4.
pravica, da lahko ob predpisanih pogojih zahteva konziliarni pregled, posvetovanje z zdravnikom, ki ga sam izbere ter preizkus strokovnosti dela zdravstvene organizacije oziroma njene strokovne enote oziroma zdravstvenega delavca.
Splošni akt zdravstvene organizacije oziroma zdravstvene skupnosti podrobneje določi način uveljavljanja pravic iz tega člena v skladu z načeli iz 41. člena tega zakona.