(1)
Za kmeta po tem zakonu se šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma dopolnilno dejavnost.
(2)
Za kmeta se šteje tudi občan:
(3)
Občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo odloča v upravnem postopku o zadevah iz 2. alinee prejšnjega odstavka.
(4)
Če lastnik kmetijskega zemljišča tega ne obdeluje z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost, ker je v delovnem razmerju ali je obrtnik in podobno, se poleg njega štejejo za kmete tudi njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, njegovi bratje in sestre ter nečaki in nečakinje, ki to zemljišče obdelujejo z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost. Ti lahko zahtevajo, da se to dejstvo, da se štejejo za kmete, zaznamuje v zemljiški knjigi.
(5)
Kot glavna oziroma dopolnilna dejavnost po prvem odstavku tega člena se šteje na območju iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona dejavnost, ki daje tako vrednost proizvodnje in storitev dosežene z osebnim delom v kmetijstvu, ki dosega najmanj tretjino povprečnega osebnega dohodka v občini, ali pa tolikšna vlaganja v kmetijstvu, ki bodo omogočila doseganje take vrednosti proizvodnje in storitev v kmetijstvu. Na območju iz 2. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona pa lahko občinske skupščine glede na razvojno usmeritev posameznih ožjih območij določijo tudi drugačna merila za vrednost proizvodnje in storitev ter vlaganj.
(6)
Kmetijske organizacije so po tem zakonu organizacije združenega dela, kmetijske zadruge in druge oblike združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, kazenski poboljševalni zavodi in njihove gospodarske enote ter šole, če se vse te organizacije ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo ali če jim je kmetijsko zemljišče sicer potrebno za opravljanje njihove dejavnosti ter pod pogoji, ki jih določa zakon, tudi društva, če jim kmetijsko zemljišče služi za opravljanje namenov, zaradi katerih so bila ustanovljena.
(7)
Če nastane dvom, ali je občan kmet oziroma ali je organizacija iz prejšnjega odstavka kmetijska organizacija, odloča o tem, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti, v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri je pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma organizacija uporablja. Ta postopek se ne začne, če ima občan v lasti toliko zemljišč, kot jih ima lahko v lasti občan, ki se po tem zakonu ne šteje za kmeta.
(8)
Navodilo o tem, kdaj se šteje, da je občan ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, izda republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.