Zakon o azilu (ZAzil)

2911. Zakon o azilu (ZAzil)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o azilu (ZAzil)

Razglašam zakon o azilu (ZAzil), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. julija 1999.

001-22-115/99

Ljubljana, dne 16. julija 1999.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N O AZILU (ZAzil)

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE IN TEMELJNA NAČELA

1. člen

(pravica do mednarodne zaščite)

(1)

S tem zakonom se določajo načela, pogoji in postopek za pridobitev in prenehanje mednarodne zaščite ter status, pravice in dolžnosti prosilcev za azil in beguncev v Republiki Sloveniji. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite po tem zakonu.

(2)

Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).

(3)

Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

(4)

Pristojni organ ugotavlja pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje, določene v Ženevski konvenciji, in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

2. člen

(opredelitev pojmov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

-

begunec je oseba, ki ji je priznana pravica do azila po tem zakonu;

-

azil je zaščita, ki se v Republiki Sloveniji daje tujcem. Ta zaščita vključuje zlasti pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom;

-

prošnja za azil je prošnja, s katero tujec išče zaščito na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena tega zakona;

-

prosilec za azil je tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe;

-

tujec je vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije;

-

varna tretja država je država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in:

1.

je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu drugega in tretjega odstavka 1. člena tega zakona,

2.

ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe in

3.

se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo;

-

izvorna država je država, katere državljanstvo ima tujec, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče;

-

resna škoda zajema:

a)

smrtno kazen ali usmrtitev, ali

b)

mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca za azil v izvorni državi, ali

c)

resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada;

-

notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države oziroma v delu države zadnjega stalnega prebivališča prosilca za azil, če gre za osebo brez državljanstva, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca;

-

varna izvorna država je država, kjer je zagotovljena zaščita pred preganjanjem in resno škodo in:

1.

je sprejela in dejansko izvaja zakone in predpise, ki to uveljavljajo,

2.

spoštuje pravice in svoboščine, določene z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah in Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, države Sveta Evrope pa tudi pravice in svoboščine, določene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

3.

spoštuje načelo nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo,

4.

ima vzpostavljen sistem učinkovitih pravnih sredstev zoper kršenje teh pravic in svoboščin,

5.

prosilec za azil ni izkazal resnih razlogov, da glede na osebne okoliščine zanj ni varna izvorna država.

(2)

Varno tretjo državo iz šeste alinee prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije.

(3)

Minimalni skupni seznam varnih izvornih držav določi Evropski Svet. Seznam dodatnih varnih izvornih držav lahko določi Vlada Republike Slovenije.

3. člen

(celovitost družine in pravice ožjih družinskih članov)

(1)

Pravica do azila po tem zakonu se prizna tudi ožjim družinskim članom begunca. Za ožje družinske člane po tem zakonu se štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev. Pri mladoletnih otrocih brez staršev se za ožjega družinskega člana šteje oseba, ki je pooblaščena, da skrbi za otroka.

(2)

Zakoncu begunca se prizna pravica do azila po prejšnjem odstavku, če je zakonska zveza obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo.

(3)

Družinski člani iz prvega odstavka tega člena imajo v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil.

4. člen

(izključitveni razlogi)

(1)

Pravice do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum:

-

da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;

-

da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci;

-

da so zagrešile dejanja, ki so nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov.

(2)

Pravice do azila se ne prizna osebam, ki že uživajo pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat).

(3)

Pravice do azila se ne prizna osebam, katerim so pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije.

5. člen

(prenehanje azila)

(1)

Oseba izgubi status begunca v naslednjih primerih:

-

če prostovoljno poišče zaščito v izvorni državi;

-

če po izgubi državljanstva le-tega prostovoljno ponovno pridobi;

-

če pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države svojega novega državljanstva;

-

če se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustila, oziroma zunaj katere je ostala zaradi strahu pred preganjanjem;

-

če prenehajo okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca;

-

če gre za osebo brez državljanstva, ki se zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca, lahko vrne v državo svojega predhodnega prebivališča.

(2)

V primerih pete in šeste alinee prejšnjega odstavka oseba ne izgubi statusa begunca, če lahko predloži dokaze o verjetnem preganjanju in zaradi tega še naprej odklanja zaščito v državi svojega državljanstva oziroma v državi svojega predhodnega prebivanja.

6. člen

(prepoved prisilne odstranitve ali vračanja)

(1)

Prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, ni dovoljena.

7. člen

(vstop v Republiko Slovenijo)

(1)

Tujca, ki ob vstopu v Republiko Slovenijo izjavi, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, se mora obravnavati kot prosilca za azil v skladu s tem zakonom in se mu mora dovoliti vstop v državo.

(2)

Minister, pristojen za notranje zadeve, podrobneje predpiše postopek in način ravnanja z osebami iz prejšnjega odstavka.

8. člen

(nezakonit vstop v Republiko Slovenijo)

(1)

Tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, mora zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu.

(2)

Oseba iz prejšnjega odstavka se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje.

9. člen

(pomoč prosilcem za azil)

(1)

Prosilcu za azil se mora omogočiti, da čimprej vloži svojo prošnjo za azil.

(2)

Prosilec za azil mora biti seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku ter o možnostih vstopa v stik z nevladnimi organizacijami, ki nudijo pomoč beguncem, in sicer v jeziku, ki ga razume.

(3)

Prosilec za azil ima pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena tega zakona, da mu pomaga med postopkom.

(4)

Osebe iz prejšnjega odstavka, ki jih izbere prosilec za azil ter predstavniki Visokega komisariata imajo ob vsakem času in na vseh stopnjah postopka za pridobitev azila pravico priti v stik s prosilcem za azil.

(5)

Prosilec za azil ima ob vsakem času pravico zahtevati, da pride v stik z osebami in predstavniki iz prejšnjega odstavka.

10. člen

(dolžnost sodelovanja organov Republike Slovenije z Visokim komisariatom)

(1)

Državni organi in organi lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji morajo v zadevah in vprašanjih, ki se nanašajo na begunce ali prosilce za azil, sodelovati z Visokim komisariatom ter mu nuditi potrebno pomoč pri uresničevanju njegovih nalog, zlasti glede uresničevanja Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci.

(2)

Pristojni organi Republike Slovenije redno seznanjajo Visoki komisariat, oziroma mu na njegovo željo posredujejo točne podatke o:

-

stanju beguncev v Republiki Sloveniji;

-

uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;

-

zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.

(3)

Pristojni organi morajo nemudoma obvestiti predstavnika Visokega komisariata v Republiki Sloveniji o vsaki vloženi prošnji za azil, mu omogočiti, da stopi v stik s prosilci za azil, ga seznanjati s potekom posameznih postopkov in odločitvami pristojnih organov ter mu omogočiti, da da svoje pripombe na te postopke in odločitve.

11. člen

(pravica prosilcev za azil do začasnega prebivanja)

(1)

Prosilec za azil, ki vstopi v Republiko Slovenijo v skladu s 7. členom tega zakona in ki v skladu s tem zakonom vloži prošnjo za azil, sme prebivati v Republiki Sloveniji toliko časa, dokler postopek ni pravnomočno končan.

(2)

Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za tujca, ki v času, ko se nahaja v Republiki Sloveniji, v skladu s tem zakonom vloži prošnjo za azil.

12. člen

(jezik v postopku in pravica do tolmača)

(1)

Prosilcu za azil se mora omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača.

(2)

Tolmač se zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja.

(3)

Tolmač ima pravico do plačila iz proračuna Republike Slovenije v skladu s predpisi o sodnih tolmačih.

(4)

Prosilec za azil si lahko na lastne stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača.

(5)

Prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil.

13. člen

(prosilke za azil)

(1)

Prosilkam za azil se na njihovo utemeljeno prošnjo po možnosti omogoči, da postopek vodi oseba ženskega spola.

(2)

Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi za zagotovitev tolmača.

14. člen

(mladoletniki brez spremstva)

(1)

Mladoletniki brez spremstva so tujci, ki še niso stari 18 let in ki pridejo v Republiko Slovenijo ali v Republiki Sloveniji po prihodu ostanejo brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov.

(2)

Mladoletniku brez spremstva, ki zaprosi za azil, pristojni organ Republike Slovenije pred pričetkom postopka postavi zakonitega zastopnika.

(3)

Prošnje za azil, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, se obravnavajo prednostno in se morajo rešiti v čim krajšem možnem času.

(4)

Pristojni organi morajo v čim krajšem možnem času ugotoviti mladoletnikovo istovetnost ter preveriti, če so v resnici brez spremstva.

(5)

Mladoletnikov brez spremstva se ne sme vrniti v izvorno državo ali v tretjo državo, ki jih je pripravljena sprejeti, dokler jim tam nista zagotovljena primeren sprejem in nega.

(6)

V nobenem primeru se mladoletnikov brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi akti.

15. člen

(poslovno nesposobne osebe)

(1)

Poslovno nesposobnim osebam, ki zaprosijo za azil, se pred pričetkom postopka postavi zakoniti zastopnik.

(2)

Zakonitega zastopnika določi pristojni organ v skladu z zakonom.

(3)

Osebam iz prvega odstavka tega člena se morata zagotoviti vsa potrebna zaščita in osnovna oskrba.

15.a člen

(ranljive skupine)

(1)

Ranljivim skupinam oseb s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, otrokom brez spremstva, invalidnim osebam, starejšim, nosečnicam, roditeljem samohranilcem z otroki in žrtvam posilstva, mučenja ali drugih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja se zagotavlja posebna nega in skrb.

(2)

Posebne potrebe in ranljivost po tem zakonu se ugotavljajo na podlagi individualne ocenitve potrebe posameznega prosilca za azil, begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita.

(3)

Pri nastanitvi ranljivih skupin prosilcev za azil, beguncev in oseb, ki jim je bila priznana subsidiarna zaščita, se upošteva specifični položaj teh oseb in se mu prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega.

16. člen

(svetovalci za begunce)

(1)

Minister, pristojen za notranje zadeve, za podporo in pravno pomoč prosilcem za azil v zvezi z azilnim postopkom na Upravnem in Vrhovnem sodišču imenuje svetovalce za begunce. Za postopek imenovanja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(2)

Razpis za svetovalce za begunce objavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba o imenovanju svetovalca za begunce je dokončna.

(3)

Za svetovalca za begunce je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:

-

je državljan Republike Slovenije,

-

je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost,

-

je univerzitetni diplomirani pravnik,

-

je opravil pravniški državni izpit,

-

aktivno obvlada slovenski jezik,

-

je vreden zaupanja za opravljanje dela svetovalca za begunce.

(4)

Svetovalec za begunce se razreši:

-

če se ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev,

-

če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na kazen zapora šestih mesecev ali na hujšo kazen,

-

na lastno željo.

(5)

Seznam svetovalcev za begunce se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Svetovalci za begunce imajo za opravljena dejanja pravne pomoči v postopkih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve, iz sredstev proračuna Republike Slovenije.

17. člen

(splošne obveznosti prosilcev za azil in beguncev)

(1)

Prosilci za azil in begunci morajo spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije.

(2)

Prosilci za azil morajo sodelovati s pristojnimi državnimi organi Republike Slovenije in se podrejati njihovim ukrepom.

18. člen

(varovanje osebnih podatkov)

(1)

Osebni podatki, ki jih v postopku zberejo in pridobijo pristojni organi in drugi državni organi, so varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(2)

Vse izjave, navedbe, pojasnila in podatki, ki jih v postopku za pridobitev azila organom iz prejšnjega odstavka posreduje prosilec za azil, se obravnavajo kot zaupni podatki.

(3)

Organi iz prvega odstavka tega člena morajo osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njegove izvorne države.

19. člen

(pomoč pri vključitvi)

Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev beguncev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:

-

organizira tečaje slovenskega jezika za begunce;

-

organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje beguncev;

-

seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo.

20. člen

(organi)

(1)

Postopek za pridobitev azila na prvi stopnji vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(2)

Postopek lahko vodijo samo uradne osebe, ki morajo biti ustrezno usposobljene na tem področju.

(3)

Zoper odločbo ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, lahko prosilec za azil vloži tožbo na upravno sodišče.

(4)

Organom, ki odločajo o pravici do azila, je potrebno zagotoviti vsestranski dostop do natančnih in ažurnih informacij o dejanskem položaju v posameznih državah, iz katerih prihajajo begunci.

(5)

Minister, pristojen za notranje zadeve, določi uradne osebe za vodenje postopka na prvi stopnji.

21. člen

(razmerje do postopkov po zakonu o tujcih)

(1)

Tujec, ki vloži prošnjo za azil, od dneva vložitve prošnje pa do dokončne zavrnitve prošnje ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje.

(2)

Določbe o prisilni odstranitvi tujca po predpisih, ki veljajo za tujce, se uporabljajo tudi za odstranitev prosilca za azil, ki mu je bila prošnja za azil dokončno zavrnjena in odrejena zapustitev Republike Slovenije, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

II. POGLAVJE

POSTOPEK ZA PRIDOBITEV AZILA

22. člen

(naloge organov v postopku)

V postopku se ugotavlja, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji v skladu s tem zakonom.

23. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

V postopku za pridobitev azila se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.

24. člen

(načela postopka)

(1)

Postopek se prične z vložitvijo prošnje za azil.

(2)

Pristojni organ mora omogočiti prosilcu za azil, da izčrpno predstavi, pojasni ter dokaže vse okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev azila.

(3)

Prosilec za azil je dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom. Prosilec za azil mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek.

(4)

Prosilec za azil mora navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil do konca zaslišanja. Na to mora biti opozorjen v vabilu na zaslišanje.

(5)

Pristojni organ mora ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo.

(6)

Odločba pristojnega organa o dodelitvi azila in priznanju statusa begunca ali zavrnitev prošnje ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. Odločba pristojnega organa temelji samo na podlagi celovite proučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil.

(7)

Pristojni organ mora v postopku omogočiti prosilcem za azil, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ki jim po zakonu gredo. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost prosilcev za azil ni v škodo njihovim pravicam.

25. člen

(vložitev prošnje za azil)

(1)

Prošnja za azil se vloži pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve.

(2)

Tujec iz 8. člena tega zakona vloži prošnjo za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji.

(3)

Tujci, ki niso v Republiki Sloveniji, lahko vložijo prošnjo za azil tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini.

(4)

Tujca, ki želi ali izrazi namen vložiti prošnjo za azil pri drugem državnem organu ali organu lokalne skupnosti, se napoti na pristojni organ.

(5)

Državni organ ali organ lokalne skupnosti, kateremu tujec izrazi željo oziroma namen, da vloži prošnjo za azil, mora sprejeti takšno izjavo brez odlašanja uradno na zapisnik. Zapisnik morata podpisati prosilec za azil in uradna oseba državnega organa.

(6)

Minister, pristojen za notranje zadeve, izda navodilo o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimi prošnjami oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik iz prejšnjega odstavka.

26. člen

(ravnanje s tujcem, ki izrazi namen vložiti prošnjo za azil)

Zakon o azilu (ZAzil)

Časovnica