Odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu v neskladju z Ustavo

5594. Odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Hasije Dedič, Bosna in Hercegovina, Sabahudina Gashija, Zulfije Gashi in Selvedina Gashija, vseh iz Republike Srbije, ki jih zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, in Adema Husiča, Bosna in Hercegovina, ki ga po pooblastilu zakonite zastopnice Hasije Dedič zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji 7. decembra 2006

Prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01, 98/03, 17/06 in 51/06 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe morajo pristojni organi pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov.

Pobudniki menijo, da je prvi odstavek 41. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil) v neskladju s temeljnimi načeli pravne države, ker omogoča, da se o pravicah posameznikov odloči s formalnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 41. člena ZAzil naj bi se ponovna prošnja za azil zavrgla, razen če bi prosilec za azil predložil dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Pobudniki menijo, da je odločanje o obstoju spremenjenih okoliščin vsebinska odločitev, o kateri bi pristojni organ moral odločiti z meritorno odločbo. Izpodbijana določba naj bi zato omogočila, da se o ustavnih in temeljnih pravicah posameznikov odloča s formalnim sklepom o zavrženju vloge. Upravni organ bi moral predložene dokaze o utemeljenosti prošnje za ponovni postopek presojati po procesnih standardih za meritorno odločanje in ne po standardih za odločanje o izpolnjenosti formalnih procesnih predpostavk. Po mnenju pobudnikov bi se smelo s sklepi odločati samo o postopkovnih vprašanjih in o postranskih vprašanjih v zvezi z izvedbo postopka (226. člen Zakona o splošnemu upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), za odstop od temeljnih načel postopka bi moral biti podan izjemno utemeljen razlog, da bi bila takšna ureditev lahko skladna z načeli pravne države. Menijo, da je bil namen izpodbijane ureditve izključiti možnost, da bi tožba v upravnem sporu zadržala izvršitev odločitve (prisilna odstranitev). Prvi odstavek 41. člena ZAzil naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi zato, ker naj bi omejeval možnost izvedbe ponovnega azilnega postopka izključno na nastop spremenjenih okoliščin za prosilca za azil po izdaji odločbe. Menijo, da bi morala biti zakonsko urejena možnost ponovne vložitve prošnje za azil tudi v drugih izjemnih primerih, ko prosilec za azil v predhodnem postopku ni navedel vseh okoliščin iz upravičenih razlogov. Pobudniki v pobudah tudi podrobneje navajajo okoliščine konkretnih primerov. Navajajo, da je Vrhovno sodišče izpodbijano določbo razlagalo tako, da so bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe v izvorni državi.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril.