Uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah...

2629. Uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem

Na podlagi 73. člena zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99 in 124/00) in devetega odstavka 21. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2001 (Uradni list RS, št. 32/01) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(1)

S to uredbo se določajo:

1.

obvezne sestavine posameznega (konkretnega) programa prodaje premoženja države, in

2.

podrobnejši postopki prodaje finančnega premoženja države ter prodaje, oddaje v zakup (najem) in zamenjave stvarnega premoženja države.

(2)

Določbe te uredbe, ki izrecno govorijo le o prodaji, se uporabljajo tudi za zamenjavo, razen če ni v uredbi izrecno drugače določeno, ali iz vsebine ali narave stvari smiselno ne izhaja drugače.

(3)

Uredba se ne uporablja za razpolaganje:

1.

s tistim finančnim in stvarnim premoženjem, za katerega se po drugem odstavku 20. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2001 (Uradni list RS, št. 32/01; v nadaljnjem besedilu: ZIPRS 2001) ne uporabljajo določbe podpoglavja 4.2.,

2.

s premoženjem, za katerega je njegova prodaja, oddaja v zakup (najem) ali zamenjava urejena v drugih predpisih,

3.

živalmi, ki so v lasti države in imajo poseben položaj (npr. psi vodniki),

4.

s posebno tehnično opremo za varovanje oseb, in

5.

v drugih primerih neodplačnega razpolaganja z državnim premoženjem, o katerih odloči Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), če je tako določeno z zakonom.

2. člen

Uporabniki po tej uredbi so vsi državni organi, določeni v prvem odstavku 22. člena ZIPRS 2001, pri čemer so pri prodaji stvarnega premoženja lahko uporabniki tudi ministrstva in Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni sekretariat vlade) in sicer:

1.

ministrstvo za premoženje, s katerim upravljajo ministrstvo in organi ter organizacije v njegovi sestavi, in

2.

generalni sekretariat vlade za premoženje, s katerim upravljajo vladne službe.

3. člen

Posamezni izrazi imajo v tej uredbi naslednji pomen:

1.

“državno premoženje“ je finančno in stvarno premoženje države;

2.

“finančno premoženje države“ so kapitalske naložbe države in terjatve;

3.

“kapitalske naložbe države“ so:

-

delnice in poslovni deleži v gospodarskih družbah,

-

delnice in poslovni deleži, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država več kot 50% vseh delnic ali več kot 50% poslovni delež (v nadaljnjem besedilu: družba mati), v drugih gospodarskih družbah (v nadaljnjem besedilu: hčerinska družba), pri čemer družba mati v razmerju do hčerinske družbe v pretežni meri izvaja dejavnost upravljanja hčerinske družbe, glavnina pridobitne gospodarske dejavnosti, ki je lahko drugačna od dejavnosti matere, pa se izvaja v hčerinski družbi,

-

ustanoviteljske, članske oziroma druge pravice upravljanja v drugih pravnih osebah, katerih imetnik je država;

4.

“stvarno premoženje države“ so premičnine in nepremičnine v lasti države;

5.

“organiziran trg“, “borzni trg“ in “prosti trg“ so enaki pojmom iz zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99; v nadaljnjem besedilu: ZTVP);

6.

“javna ponudba“ je na nedoločen oziroma določen krog oseb naslovljeno javno vabilo k nakupu pod vnaprej objavljenimi pogoji;

7.

“javno zbiranje ponudb“ je na nedoločen oziroma določen krog oseb naslovljeno vabilo k dajanju ponudb za nakup določenega premoženja;

8.

“javna dražba“ je javna prodaja, pri kateri je prodajna pogodba sklenjena s ponudnikom, ki ponudi najvišjo ceno nad izklicno ceno;

9.

“neposredna pogodba“ je prodajna, zakupna (najemna) ali menjalna pogodba, katere predmet je nepremičnina in/ali premičnina, pri kateri ni potrebno, da je pred njeno sklenitvijo izvedena katera od prej naštetih licitacijskih metod prodaje;

10.

“pristojno ministrstvo“ je ministrstvo, ki glede na področje dela ministrstva upravlja s kapitalsko naložbo oziroma drugo obliko državnega premoženja;

11.

“razpolaganje“ je skupni pojem za prodajo finančnega in stvarnega premoženja ter za oddajo v zakup (najem) in zamenjavo stvarnega premoženja države;

12.

po tej uredbi imata pojma “najem“ in “zakup“ enak pomen.

4. člen

Postopek za prodajo državnega premoženja se začne, ko je imenovana komisija iz 6. člena te uredbe.

5. člen

Postopek za prodajo državnega premoženja se konča:

1.

s prenosom lastninske pravice na stvarnem premoženju oziroma imetništva kapitalskih naložb ali terjatev na kupca, ali

2.

z odločitvijo komisije iz 6. člena te uredbe, da se postopek prodaje ustavi.

II. KOMISIJA ZA VODENJE IN NADZOR POSTOPKA PRODAJE PREMOŽENJA

6. člen

(1)

Postopek v zvezi z razpolaganjem z državnim premoženjem v imenu države izvajajo uporabniki preko Komisije za vodenje in nadzor postopka prodaje državnega stvarnega in finančnega premoženja (v nadaljnjem besedilu: komisija). Komisija je organ uporabnika.

(2)

Komisija je lahko imenovana za vodenje in nadziranje izvedbe prodaje posamičnega programa prodaje, ki lahko vsebuje enega ali več predmetov prodaje.

7. člen

(1)

Komisija je sestavljena iz članov, ki jih imenuje predstojnik uporabnika ter predsednika, ki ga imenuje minister, pristojen za finance. V komisijo so lahko imenovane tudi zunanje neodvisne in strokovne osebe. Komisija ima lahko največ sedem članov. O številu članov komisije odloči predstojnik uporabnika.

(2)

Kadar se prodaja stvarno premoženje, ne glede na določbo prejšnjega odstavka, predsednika komisije imenuje predstojnik uporabnika.

(3)

Če do 30. junija 2001 pristojni minister ne imenuje komisije iz prvega odstavka tega člena, jo lahko imenuje minister, pristojen za finance.

(4)

Strokovna in administrativna opravila za komisijo opravlja tajnik, ki ga imenuje predstojnik uporabnika.

(5)

Člani komisije, ki niso uslužbenci državnih organov, so upravičeni do povračila stroškov in sejnine v višini, ki velja za člane nadzornega sveta družbe, ki je predmet postopka prodaje po tej uredbi, oziroma njej primerljive družbe.

8. člen

(1)

Postopke v zvezi s prodajo državnega premoženja vodi in koordinira komisija. Naloge in pristojnosti komisije so predvsem naslednje:

1.

koordinira pripravo posamičnega programa prodaje in uskladi njegovo vsebino;

2.

vodi in nadzira izvedbo ostalih dejanj postopka prodaje, odobri posamezna dejanja v okviru postopka prodaje ali uporabniku predlaga, da dopolni ali odpravi nastale pomanjkljivosti;

3.

v primeru prodaje z javnim zbiranjem ponudb, pozove k stavljanju ponudb, opravi potrebne postopke v zvezi s ponudbami ter pogajanja z izbranimi zainteresiranimi kupci oziroma jih izvede v sodelovanju s finančnim svetovalcem (če je ta predviden v programu prodaje), predlaga zaključek prodajnega postopka ter uporabniku predlaga kupca oziroma najugodnejšega ponudnika, s katerim naj vlada sklene pogodbo o prodaji;

4.

poda poročilo o opravljenih dejanjih hkrati s predlogom za prodajo uporabniku in ministru, pristojnemu za finance;

5.

opravlja druge naloge, ki jih ima po tej uredbi v cilju doseči uspešno realizacijo posamičnega programa prodaje.

(2)

Za izvedbo posameznih dejanj v postopku lahko komisija pooblasti strokovne osebe, ter pravne ali finančne svetovalce.

9. člen

(1)

Mandat predsednika komisije in članov traja do konca postopka prodaje državnega premoženja.

(2)

Med postopkom lahko v skladu s pooblastili iz 7. člena te uredbe predstojnik uporabnika oziroma minister, pristojen za finance, razrešita člana ali predsednika komisije in imenujeta novega.

10. člen

Predsednik komisije ima naslednje pristojnosti:

1.

sklicuje in vodi seje komisije;

2.

ugotavlja rezultate glasovanja in razglasi sprejete sklepe;

3.

opravlja druge naloge v skladu s to uredbo in pooblastili.

11. člen

(1)

Seje komisije sklicuje predsednik komisije z vabilom, v katerem je naveden kraj in čas seje ter dnevni red seje. Vabilo morajo člani prejeti praviloma tri dni pred sejo.

(2)

Na seji so praviloma prisotni samo člani komisije, o navzočnosti ostalih oseb na posamezni seji pa odloči komisija vsakič posebej.

(3)

Seja komisije je sklepčna, če je na seji prisotnih več kot polovica njenih članov.

(4)

Glasuje se javno. Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina vseh prisotnih članov komisije. V primeru neodločenega izida glasovanja odloči glas predsednika.

(5)

O delu seje in sprejetih sklepih se vodi zapisnik, ki ga podpiše predsednik ali vsi navzoči člani komisije, če sprejmejo tak sklep.

12. člen

Če vsi člani soglašajo, se lahko seja komisije izvede tudi korespondenčno. V primeru korespondenčne seje morajo člani komisije prejeti pisen predlog sklepa, o katerem se glasuje. Člani komisije glasujejo tako, da na lističu, na katerem so prejeli predlog sklepa, pod predlogom obkrožijo besedico “ZA“ ali “PROTI“, se na listič podpišejo, navedejo datum in uro glasovanja, ter listič vrnejo predsedniku komisije v roku in na način kot je določeno v navodilih za glasovanje. Seja se lahko izvede tudi z uporabo elektronskih medijev.

13. člen

(1)

Člani komisije so dolžni kot poslovno tajnost varovati vse podatke, s katerimi so se seznanili v zvezi s postopkom.

(2)

Varovanje tajnosti podatkov v skladu s to točko veže tudi vse druge osebe, ki so bile navzoče pri delu komisije.

(3)

Dokumentacijo v zvezi s prodajo mora tajnik komisije hraniti ločeno od ostalih listinskih dokumentov. Vsebovati mora celotno listinsko gradivo, ki je v kakršnikoli povezavi s prodajo.

III. PROGRAM PRODAJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

14. člen

(1)

Prodaja kapitalskih naložb, terjatev, nepremičnin ali premičnih stvari se lahko izvede na podlagi sprejetega posameznega (konkretnega) programa prodaje (v nadaljnjem besedilu: posamezni program prodaje). Posamezni program prodaje se lahko nanaša na enega ali več predmetov prodaje.

(2)

Posamezni program prodaje in njegove spremembe oziroma dopolnitve sprejme vlada v skladu z 22., 23. in 24. členom ZIPRS 2001. Uporabnik mora pred predložitvijo predloga posameznega programa prodaje ali njegovih sprememb oziroma dopolnitev v sprejem vladi pridobiti soglasje ministra, pristojnega za finance. Ne glede na določbe prejšnjih stavkov tega odstavka se šteje, da je posamezen program prodaje, ki se nanaša na stvarno premoženje, vlada sprejela že s sprejemom programa prodaje državnega premoženja za leto 2001 in ga uporabniku ni potrebno ponovno predložiti vladi, zato posamezen program prodaje sprejme samo komisija kot podlago za izvedbo prodaje.

(3)

Predlog posameznega programa prodaje oblikuje komisija v sodelovanju z uporabnikom.

(4)

Če komisija med postopkom prodaje oceni, da je potrebno vsebino programa spremeniti oziroma dopolniti, predlaga uporabniku, naj pripravi obrazložen predlog sprememb oziroma dopolnitev. Predlog sprememb oziroma dopolnitev lahko pripravi tudi komisija.

15. člen

Posamezen program prodaje mora obsegati:

1.

opredelitev ciljev prodaje in razloge, s katerimi se utemeljuje, da bodo s prodajo ti cilji doseženi ter pravni temelj prodaje;

2.

opis kapitalske naložbe, terjatve, nepremičnin ali premičnih stvari, ki so zajete v tem programu in so predmet prodaje in sicer:

-

pri delnicah oziroma deležih: opis dejavnosti pravne osebe, število delnic oziroma odstotek poslovnega deleža, pravice ki izhajajo iz lastništva in morebitne druge okoliščine, ki vplivajo na prodajno ceno,

-

pri nepremičninah: opis nepremičnine. Posameznemu programu prodaje mora biti priložen izpis iz zemljiške knjige ali druga listina, ki izkazuje lastništvo nepremičnine,

-

pri premičninah: opis, ki omogoča identifikacijo stvari,

-

pri terjatvah: višino terjatve in dolžnika ter listino, ki izkazuje lastništvo terjatve;

3.

opredelitev metod prodaje, ki bodo uporabljene, in razloge, s katerimi se utemeljuje, da je izbrana metoda ustrezna za dosego ciljev prodaje;

4.

obrazložitev pripravljalnih dejanj, ki bodo opravljena v zvezi s prodajo ali navedbo razlogov, zaradi katerih pripravljalna dejanja, upoštevaje določbe te uredbe, niso potrebna.

IV. METODE PRODAJE DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

16. člen

Prodajo finančnega in stvarnega premoženja je potrebno izvesti po tisti metodi, ki zagotavlja javnost in preglednost postopkov in upošteva cilje prodaje posamičnega premoženja države.

17. člen

(1)

Če ni drugače določeno, se državno premoženje proda na podlagi ene od naslednjih metod:

1.

javna ponudba,

2.

javno zbiranje ponudb,

3.

javna dražba.

(2)

Kadar je potrebno pri prodaji kapitalskih naložb poleg doseganja čim višje kupnine upoštevati tudi uresničitev širših gospodarskih interesov države, se prodaja v skladu s šestim odstavkom 21. člena ZIPRS 2001, opravi na podlagi pogajanj z zainteresiranimi kupci, izbranimi na podlagi javnega zbiranja ponudb. Pogodba se sklene z najugodnejšim ponudnikom.

Uredba o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem

Časovnica