izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti
1) Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. 2) Ker je sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik niso podane, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.
stečajni postopek - prodaja dolžnika - izpodbijanje prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe
Načelno pravno mnenje z obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1996, da je mogoče uveljavljati morebitne nepravilnosti pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, velja tudi za prodajo dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL. Po prodaji dolžnika le-ta ohrani pravno osebnost, se pravi, da ostane vpisan v sodnem registru kot pravna oseba, ki tako tudi ostane lastnik premoženja, spremeni se nujno le ustanovitelj družbe, se pravi imetnik deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, izbriše pa se tudi označba, da je družba v stečaju. Stečajna masa, v katero gre izkupiček od prodaje dolžnika, ne pridobi po prodaji dolžnika pravne osebnosti, temveč le procesno sposobnost, da se stečajni postopek lahko nadaljuje zoper stečajno maso po določilu 4. odst. 147. člena ZPPSL zaradi poplačila upnikov.
odločanje v stečajnem postopku - odredba - ugovor - ugovor proti ravnanju stečajnega upravitelja
Stečajni upravitelj v okviru svojih pravic in dolžnosti ne izdaja sodnih odločb in tako tudi ne odredb. Odredbo v stečajnem postopku izda le sodišče in to uradni osebi ali organu, ki opravlja stečajni postopek (to pa je tudi stečajni upravitelj po 72. členu ZPPSL) kot nalog za izvršitev posameznih dejanj, kot to določa drugi odstavek 12. člena ZPPSL. ZPPSL torej pozna le ugovor proti ravnanju (ne pa odredbi) stečajnega upravitelja.
zneski, zaseženi v izvršbi - zamudne obresti - obrazložitev odločbe
Pravna in dejanska obrazložitev je vselej potrebna, kadar ni ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2. odst. 209.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku). V obravnavanem primeru je tako. Zavrnjena je bila pritožba, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti za zneske, ki so ji bili v izvršbi zaseženi. Odločba glede tega ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Gre za neupoštevanje določb postopka, zaradi katerih ima odločba take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. To pa je razlog, zaradi katerega sodišče po 31.čl. Zakona o upravnih sporih odpravi izpodbijano odločbo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je žena pooblaščenca tožeče stranke R. P. sodnica Okrajnega sodišča v N., je tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče, ki bo o zadevi odločalo namesto Okrajnega sodišča v N.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Dejstvo, da je prva predlagateljica pri pristojnem okrajnem sodišču, pri katerem je bil vložen predlog za sodno določitev meje, zaposlena kot sodnica, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Upnik lahko zahteva pogodbeno kazen v času od zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti do njene izpolnitve. Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen tudi do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni (1. odstavek 277. člena ZOR).
Stranki sta določili parametre za izračun pogodbene kazni in sicer 1 promil za vsak dan zamude oziroma največ 5% od kupnine 993.097,00 SIT. Zato je potrebno pritrditi revizijskemu stališču, da je bilo po več kot šestih mesecih zamude (torej po več kot 180 dneh), tudi toženi stranki popolnoma jasno, da predstavlja pogodbena kazen znesek v višini 5% od 993.097,00 SIT oziroma 49.654,85 SIT in da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zahtevek na plačilo pogodbene kazni ni bil dovolj določen.
status mirnodobnega vojaškega invalida - zvišanje odstotka invalidnosti
Postopek v zvezi z zahtevo za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti po določbi 1. odstavka 107. člena ZTPVI se po določbi 4. odstavka 107. člena ZTPVI začne, če vojaški invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na določeno pravico. Po določbi 5. odstavka 107. člena ZTPVI se šteje, da je dokazano kot verjetno, da je nastala navedena sprememba po 4. odstavku tega člena, če vojaški invalid o tem predloži mnenje zdravnika specialista in če posebna zdravniška komisija na podlagi tega mnenja in druge medicinske dokumentacije da mnenje, da je verjetno izkazana sprememba iz 1. odstavka tega člena (spremembe pri invalidu, ki vplivajo na njegove pravice, določene z dokončno odločbo). To pomeni, da mora invalid svoji zahtevi predložiti mnenje zdravnika specialista, da je prišlo do povečanja njegove bolezni oz. okvare zdravstvenega stanja, za katero ima z dokončno odločbo priznano invalidnost in pravice, ki iz tega izvirajo, nato pa na podlagi mnenja posebne zdravniške komisije upravni organ izda odločbo.
denacionalizacija stanovanjskih in poslovnih stavb - ovire za vrnitev nepremičnin
Pri ugotavljanju obstoja ovir po 2. odstavku 21. člena ZDen se mora upoštevati celoten položaj zavezanca in ne samo obveznost, vezana na nepremičnino, ki je predmet konkretne denacionalizacijske zadeve.
Odločba o zaplembi ima značaj deklaratorne odločbe, ki na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki je nastalo na podlagi predpisa.
Šteje se, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom, če je bivši lastnik umrl pred 28.8.1945, premoženje pa je bilo podržavljeno po njegovi smrti.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem zemljišču - družbena lastnina - dobroveren graditelj
Toženčeva gradnja je bila opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo sprejeto tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zem- ljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine.
ZOR člen 173, 177, 177/1, 177/2, 177/3, 200, 201, 201/1.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - oprostitev odgovornosti - prispevek oškodovanca - konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti - avtobus in kolesarka - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine
Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari.
Nižjima sodiščema ni mogoče utemeljeno očitati napačne pravne presoje pri opredelitvi višine odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu za izid zdravljenja. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza, pri čemer v obravnavanem primeru ni mogoče zanemariti že opisane vezanosti na obseg tožbenega zahtevka.
prekop in prenos posmrtnih ostankov - pogoj za odločanje po prostem preudarku
Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.
ZDen člen 9, 9/2, 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.
ugotovitev državljanstva
Opcija za nemški Reich in dejanska preselitev vanj je podlaga za sklep, da se takšne osebe štejejo za osebe nemške narodnosti, saj so za nemški Reich lahko optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti.
Vloga za denacionalizacijo mora biti popolna (62. člen ZDen). Če je pomanjkljiva, ker ji niso priložene vse listine po 62. členu ZDen, mora stranka na poziv upravnega organa v odrejenem roku dostaviti manjkajočo dokumentacijo, v nasprotnem primeru upravni organ vlogo zavrže.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - čas, potreben za priposestvovanje - štetje priposestvovalne dobe
Pri nedokazanem pravnoposlovnem prenosu bi lahko tožnik uspel s svojim zahtevkom le, če bi dokazal priposestvovanje, na katerega se je tudi skliceval. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je na kmetiji gospodarila tožnikova mati P. B. do leta 1986, ko je premoženje z izročilno pogodbo izročila tožniku. Od tedaj dalje tožnik do vložitve tožbe v letu 1992 zemljišča ni mogel priposestvovati, ker ni potekla doba, ki jo za priposestvovanje določa 4.odst. 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. FLRJ, št. 6/80). Po 2.odst. 30.čl. tega zakona se v priposestvovalno dobo všteva tudi priposestvovalna doba pravnega prednika, kolikor je šlo za dobrovernega posestnika. Glede tožnikove matere P. B. pa sta sodišči ugotovili, da njena posest ni bila dobroverna. Tako tožnik tudi na podlagi priposestvovanja ni mogel pridobiti lastninske pravice.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - skaženost - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril.
ZPP (1977) člen 113, 113/8.ZOR člen 279, 279/1, 279/2. ZBP člen 26. ZT-90 člen 41. ZT člen 31.
obresti od vnaprej plačane kupnine - obrestne obresti - kdaj začnejo teči - rok za vložitev tožbe - datum vložitve tožbe
V primerih, ki so navedeni v zadnjem odstavku 113. člena ZPP - mednje sodi obravnavana tožnikova terjatev, ker gre za terjatev, ki zastara - ni mogoče zagovarjati razlage, da naj bi za presojo pravočasnosti tožbe ali utemeljenosti morebitnega ugovora zastaranja veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko je bila tožba s priporočeno pošto poslana sodišču, za drugo presojo (npr. tudi za presojo, od katerega dne tečejo procesne zamudne obresti iz 2. odstavka 279. člena ZOR) pa naj bi veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko jo je sodišče prejelo, čeprav mu je bila poslana s priporočeno pošto.
Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).