TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).