TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločba o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.

V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Smisel zakonske ureditve je v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati.