Odpravnina za določen čas – kdaj jo mora delodajalec izplačati?
Odpravnina za določen čas je velikokrat predmet vprašanj, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v svojem 12. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, odpravnina v primeru pogodbe za določen čas pa je določena šele v 79. členu ZDR-1.
Ob zaključku delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, se pogosto pojavijo številna vprašanja, med drugim tudi kdaj je delodajalec dolžan izplačati odpravnino. Pri tem moramo ločiti dve situaciji:
- Odpravnino ob izteku pogodbe za določen čas.
- Odpravnino ob prekinitvi pogodbe pred iztekom njenega roka.
Prenehanje pogodbe zaradi izteka roka
V primeru, ko pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas preneha zaradi izteka roka, je delodajalec zaposlenemu dolžan izplačati odpravnino. Odpravnine kljub tej določbi sicer ni dolžan izplačati v treh primeri:
- Ko je šlo za nadomeščanje začasno odsotnega delavca.
- Ko je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu.
- Če je šlo za pogodbo o zaposlitvi sklenjeno zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja.[1]
Osnovo za odmero odpravnine predstavlja povprečna mesečna plača zaposlenega za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oz. iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas.[2]
Če delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas preneha po enem letu ali manj, delavcu pripada odpravnina v višini 1/5 osnove. Če je pogodba trajala več kot eno leto, se odpravnina poveča za sorazmerni del (1/12) odpravnine za vsak dodaten mesec dela nad enim letom.[3]
Velikokrat se zgodi tudi, da zaposleni z delodajalcem sklene novo pogodbo. V tem primeru se odpravnina izplača šele ob prenehanju zadnje pogodbe, obdobja zaposlitve pa se seštevajo.[4]
Prenehanje pogodbe zaradi prekinitve pred iztekom roka
Kadar gre za prekinitev pogodbe, sklenjene za določen čas pred njenim iztekom, je delavec upravičen do izplačila odpravnine v določenih primerih. Da mora delodajalec odpravnino za določen čas izplačati, mora biti prekinitev posledica:
- Odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki je podana zaradi poslovnih razlogov oz. zaradi razloga nesposobnosti.
- Izredne odpovedi s strani delavca, če so za to obstajali utemeljeni razlogi (npr. hujše kršitve s strani delodajalca).
Kdaj delavcu odpravnina ne pripada?
Zakon o delovnih razmerjih določa primere, v katerih delavec ni upravičen do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas:
- Če je pogodba sklenjena za nadomeščanje začasno odsotnega delavca.
- Če je delavec opravljal sezonsko delo, ki traja manj kot tri mesece v enem koledarskem letu.
- Če je bila pogodba sklenjena za opravljanje javnih del oz. je delavec zaposlen v okviru aktivne politike zaposlovanja.
Poleg tega delavec ni upravičen do odpravnine, če:
- Delodajalec delavca po izteku pogodbe zaposli za nedoločen čas.
- Delavec odkloni pogodbo za nedoločen čas, ki mu jo ponudi delodajalec.[5]
Da bi se izognili dvoumnostim in morebitnim sporom, je ključnega pomena, da je pogodba o zaposlitvi ustrezno pripravljena. Delodajalci morajo jasno opredeliti pogoje dela, trajanje zaposlitve in pravice delavcev.