Boštjan Savšek
Prispevek obravnava naravo povračilnih zahtevkov. Povračilni zahtevek je zahtevek, ki nastane tistemu, ki je v korist drugega opravil določeno izpol- nitev. Izpolnitev je največkrat plačilo v denarju, lahko pa je tudi katera druga opustitev, dajatev ali storitev. Regres plačnika je njegova pravica, da v primeru, ko je plačal več, kot znaša njegov delež, zahteva povračilo od solidarnega dol- žnika delež, ki ga je zanj plačal. Praviloma lahko vsak izpolni tujo obveznost, če obstaja njegov pravni interes za izpolnitev obveznosti. V slovenski teoriji in praksi je subrogacija izraz, ki najsplošneje označuje položaj, ko dolžnik name- sto določenega predmeta terjatve upniku izvrši nadomestno izpolnitev ali ko oseba, ki izpolni tujo obveznost, na podlagi pogodbe ali zakona vstopi v upni- kov pravni položaj. V prvem primeru govorimo o realni subrogaciji, v drugem pa o personalni subrogaciji. Prispevek se osredotoča le na personalno subroga- cijo. V teoriji in praksi je treba jasno razlikovati med subrogacijsko in regresno naravo povračilnega zahtevka, čeprav se zaradi nedosledne rabe terminologije ustvarja vtis, da pojma regres in subrogacija vsebinsko pomenita enako. To še posebej velja za »regresne« zahtevke ZZZS in ZPIZ, za katere namesto odško- dninskopravne konstrukcije velja subrogacijska narava povračilnega zahtevka. Pri regresnem zahtevku namreč izpolnitelj izvršuje svojo izvirno pravico, pri subrogaciji pa izpolnitelj izvršuje izvedeno upnikovo pravico.
