STA novice / Sodišče EU: Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti za odpadke v Sloveniji ni v nasprotju s pravom EU (dopolnjeno)

Novela zakona o varstvu okolja, ki jo je državni zbor sprejel marca 2021, je prinesla bistvene spremembe glede ureditve na področju proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Ključna sprememba je bila vzpostavitev samo ene organizacije za vsak tok odpadkov, ki mora biti v lasti proizvajalcev in delovati neprofitno. Organizacija in proizvajalci, ki so lastniki njenih poslovnih deležev, pa ne smejo biti kapitalsko povezani z izvajalci storitev ravnanja z odpadki.

Zaradi nestrinjanja z omenjeno ureditvijo so se na ustavno sodišče obrnili družba Interzero, ki je imetnica okoljevarstvenega dovoljenja za upravljanje skupnega sistema upravljanja s komunalno in nekomunalno odpadno embalažo ter imetnica odločb o potrditvi skupnega načrta ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, z odpadnimi nagrobnimi svečami in z odpadnimi baterijami in akumulatorji, ob tem pa še njen lastnik in pri njej zaposlene osebe ter gospodarske družbe, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost.

Ustavno sodišče je tako junija 2022 sprva določene člene zakona, ki jih spodbijajo družbe za ravnanje z odpadki, zadržalo, aprila leta 2023 pa sporočilo, da so se pred končno odločitvijo o skladnosti z ustavo delov zakona o varstvu okolja, ki se nanašajo na novo ureditev proizvajalčeve razširjene odgovornosti, s številnimi vprašanji v zvezi z interpretacijo pravil evropskega pravnega reda odločili obrniti na Sodišče EU.

Vrhovno sodni organ unije so tako vprašali glede dopustnosti ureditve, po kateri sme dejavnost izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti za posamezen tok odpadkov opravljati le ena pravna oseba na ozemlju članice EU na nepridobiten način.

Sodišče EU v današnji sodbi tako izpostavlja, da ob upoštevanju načela sorazmernosti ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki uvaja monopol z ustanovitvijo ene neprofitne organizacije, pooblaščene za skupno izpolnjevanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, ki ima izključno pravico za opravljanje te dejavnosti za določeno kategorijo proizvodov, hkrati pa določa prenehanje veljavnosti dovoljenj, na podlagi katerih so gospodarski subjekti do tedaj opravljali navedene dejavnosti, kot tudi prenehanje veljavnosti vseh pogodb, ki so jih ti gospodarski subjekti sklenili pri opravljanju te dejavnosti.

A po mnenju sodišča mora to ureditev med drugim spremljati vzpostavitev regulativnega okvira, ki zagotavlja, da bo lahko monopolist dejansko dosledno in sistematično uresničeval cilja varstva okolja in varovanja javnega zdravja, ter določiti prilagoditve uporabe novih pravil, s katerimi se je mogoče izogniti pretiranemu bremenu za vpletene gospodarske subjekte. Po navedbah sodišča je treba tudi določiti dovolj dolgo prehodno obdobje, da se lahko gospodarski subjekti prilagodijo spremembam, ali sistem primernega nadomestila za škodo, ki jo utrpijo.

Sodišče prav tako ne nasprotuje temu, da lahko proizvajalci, za katere velja obveznost razširjene proizvajalčeve odgovornosti in ki dajejo na trg najmanj 51 odstotkov celotne količine iste kategorije proizvodov, za katera velja razširjena odgovornost, ustanovijo tako organizacijo in da imajo v njej poslovni delež.

Ne nasprotuje niti temu, da je za njih določena prepoved opravljanja dejavnosti zbiranja in obdelave odpadkov ter kapitalskih in sorodstvenih povezav med navedeno organizacijo, člani njenega poslovodnega organa in proizvajalci, ki imajo v njej poslovne deleže, ter osebam, ki zbirajo in obdelujejo odpadke ter tistim, ki imajo glasovalno pravico v organu upravljanja ali nadzora navedene organizacije.

Sodniki ob tem prav tako niso izrazili nestrinjanja z določili slovenske zakonodaje o obveznem skupnem izpolnjevanju obveznosti razširjene odgovornosti za proizvajalce izdelkov in tem, da ti z že omenjeno neprofitno organizacijo sklenejo pogodbo.

Morajo pa te obveznosti po opozorilih sodnikov spremljati tudi zadostna procesna jamstva, predvsem glede morebitnih nasprotij interesov ali neugodnim konkurenčnim položajem, s katerim je mogoče preprečiti kakršno koli pretirano breme za proizvajalce pri opravljanju njihove gospodarske dejavnosti, ki bi bilo posledica samovoljnih ali nepredvidljivih vplivov na njihova pogodbena razmerja.