Podzastopanost žensk je danes še vedno realnost na številnih področjih poklicnega udejstvovanja. Na teh področjih še nikakor ne moremo govoriti o popolni (dejanski) emancipaciji, čeprav je treba poudariti, da pravo v manjši meri že določa nekatere bolj ali manj uspešne in primerne mehanizme za večjo uravnoteženost zastopanosti med spoloma, na primer v politiki s kvotami za evropske parlamentarne volitve.1 Kot ugotavlja več slovenskih pionirskih raziskav o podzastopanosti žensk v lokalni samoupravi,2 je majhno število županj prav zaskrbljujoče. V okviru teh raziskav so sicer izprašali tudi nekaj županj, vendar so bile le del raziskovalnega vzorca in ne v središču raziskovalnega procesa. Zato smo se na Inštitutu za ustavno pravo odločili, da opravimo raziskavo, ki bo namenjena izključno županjam. Poleg tega smo se izdatno potrudili, da bi se vzorec ankete čim bolj približal celotnemu številu županj v Sloveniji (oziroma da bi jih čim več odgovorilo na našo anketo).
Tudi v zakonodajnem telesu se vsaj na deklarativni ravni zavedajo težave podzastopanosti žensk. Zato je Državni zbor Republike Slovenije leta 2015 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015– 2020.3 Resolucija določa cilje in ukrepe za uresničevanje enakosti spolov na posameznih področjih življenja žensk v Sloveniji za obdobje od leta 2015 do leta 2020, ker kljub napredku na nekaterih področjih enakost žensk še vedno naj ne bi bila zadostna. Ker pa je resolucija samo politični akt, bodo morali poslanci in poslanke znova pokazati svojo politično voljo, da bodo z nadaljnjimi zakonodajnimi spremembami sprejeli konkretnejše ukrepe, iz katerih bodo izhajale pravice in obveznosti. Prav pričujoča raziskava pa naj bo v dodatno pomoč pri razkrivanju ovir, s katerimi se srečujejo (bodoče) županje, in pri iskanju rešitev zanje.
Pri ugotavljanju etiologije, tj. dejavnikov, ki vplivajo na (pod)zastopanost žensk v lokalnih skupnostih, zlasti županj, je treba upoštevati celotno družbeno in politično situacijo, ki so ji v Sloveniji izpostavljene ženske s političnimi ambicijami. Zato smo za vse aktualne slovenske županje (trenutno jih je 16, županov pa kar 196) pripravili anketo, katere rezultati so predmet analize v tem prispevku. Anketa je bila strukturirana iz vprašanj odprtega in zaprtega tipa, pri zbiranju informacij pa smo si pomagali tudi z odgóvorno matriko. Nanjo nista odgovorili samo dve županji in morda velja pripomniti, da je ena od njiju celo izrazila močne pomisleke glede samega projekta ŽupanJA.
Ankete so bile poslane po navadni pošti. Ker pa je bil odziv sprva nekoliko slabši, smo omogočili tudi elektronsko izpolnjevanje. Vprašalnike smo poslali v začetku julija 2016, zadnji odgovor pa smo prejeli v oktobru 2016. Preliminarne izsledke raziskave smo 8. marca 2017 predstavili na vseslovenskem srečanju županj v občini Grad, na katerem so županje pokazale veliko mero navdušenja nad projektom. Ob tej priložnosti naj se še enkrat zahvalimo vsem županjam, ki so sodelovale v našem projektu.
Z raziskavo si prizadevamo, (1.) da bi osvetlili, s kakšnimi ovirami se srečujejo ženske v Sloveniji, ki so kandidirale in bile izvoljene za županje, in (2.) da bi odkrili, kakšna je njihova izkušnja z opravljenem te funkcije. Z izsledki te raziskave upamo, da bomo pomagali pri razjasnitvi razlogov in pri pripravi predlogov za izboljšanje stanja, zato da se bo zastopanost žensk na županski funkciji v razmerju do moških bolj uravnotežila.
Najprej je treba analizirati dejavnosti, ki so jih županje opravljale pred nastopom njihove trenutne funkcije. Tako bomo lahko ugotovili, kateri so bili najodločilnejši dejavniki, ki so jih pripeljali do sprejema odločitve za kandidaturo in do končne izvolitve na funkcijo. Zanimivo je dejstvo, da aktualne županje prihajajo iz raznolikih demografskih skupin. Starost županj se razteza od 31 do 59 let, pri čemer so kar štiri od njih stare 45 let.4 Vse so visoko izobražene, v večini imajo diplomo s področja družboslovja, kot so na primer ekonomija, socialno delo, pravo itd. Pred vložitvijo kandidature ni bila nobena od vprašanih aktivna v ženskih organizacijah, dve pa sta imeli predhodne izkušnje na področju prizadevanj za enakopravnost med spoloma. Nekaj jih je v tem obdobju delovalo tudi v političnih strankah, velika večina pa je bila v tem času aktivno vključena v odločanje oziroma delovanje lokalne samouprave (kar tri od njih so bile pred nastopom županske funkcije zaposlene kot direktorice občinske uprave). Iz te ugotovitve izhaja, da je zelo pomembno predhodno udejstvovanje v lokalni samoupravi.
Prav vse sodelujoče županje so bile pred nastopom svoje funkcije zaposlene na raznolikih področjih, kjer so zasedale odgovorne položaje. Izkušnje s spopadanjem z bremenom odgovornosti in sprejemanja odločitev so bile tako pomemben dejavnik, zaradi katerega so bile tudi same prepričane, da bodo lahko dobro opravljale župansko funkcijo, kjer je oseba vsakodnevno soočena s številnimi pritiski iz vseh strani, prav tako pa je treba včasih sprejemati težke odločitve, ki niso po volji vsem.
Seveda pa se ljudje običajno ne odločijo za tako velik korak, kot je kandidatura za župana oziroma županjo, dokler ne začutijo podpore in spodbude s strani drugih. Skoraj vse vprašane so priznale, da same nikoli prej niso razmišljale o kandidaturi, dokler ji tega niso predlagale druge osebe (zlasti prijatelji, družina, strankarski funkcionarji in predstavniki organizacij). Ta spodbuda je bila zanje odločilna zlasti zato, ker so v njej prepoznale iskreno podporo, zaradi katere so se končno tudi odločile za vložitev kandidature. Podpora družine je za žensko vsekakor zelo pomembna. Eden pomembnejših dejavnikov je bil tudi veliko nezadovoljstvo nad dotedanjim vodenjem občine.
Poleg tega županje dodajajo, da so glede svoje kandidature pred sprejemom končne odločitve slišale tudi kar nekaj pomislekov, in sicer zlasti od izvoljenih ali imenovanih funkcionarjev ter družinskih članov. Vendar pa so vse kljub temu naposled vendarle sprejele odločitev, da kandidirajo, saj je prevladala njihova želja po spremembi delovanja občine, prav tako pa jim je sprejem odločitve olajšalo dejstvo, da se lahko zanesejo na podporo svojih partnerjev in da so njihovi otroci dosegli starost, pri kateri niso več močno odvisni od svoje matere. Dodaten zagon jim je dalo tudi mišljenje, da so enako sposobne kot moški, njihova skrb za politične probleme in pa ocena, da so se sposobne uspešno spopasti s pritiski in nadzorom javnosti. Podpora politične stranke pri sprejemanju končne odločitve o kandidaturi zanje ni bila odločilna, zlasti pa v funkciji županje niso videle zgolj ene od stopnic na poti do drugih funkcij. Tudi dejavnika lastne izobrazbe in predhodnih delovnih izkušenj v lokalni samoupravi sta pomembno pripomogla k njihovemu mišljenju, da so ustrezna izbira za opravljanje županske funkcije. Iz raziskave izhaja, da kar tri četrtine županj opravlja svojo funkcijo poklicno.
Pri vprašanju, katere značilnosti bi moral imeti uspešen župan oziroma županja, jih je prepričljiva večina odgovorila, da mora imeti dober imidž, prepričljiv nastop, sposobnost timskega dela, diplomatske sposobnosti, socialno inteligenco, voljo tvegati, osebnost vredno zaupanja in biti zvest.
Za večino anketiranih županj velja, da so po lastnem prepričanju samozavestne, podjetne, imajo »debelo kožo« in se ne bojijo tveganj.
Naposled je le nastopila dobro premišljena vložitev kandidature. Večina jih je kandidirala s podporo ene ali več političnih strank, čeprav so bile za kandidatko s strani strank predlagane le štiri od njih.
V času predvolilne kampanje so se morale županje soočiti s številnimi ovirami, in sicer zlasti z umazanimi kampanjami drugih protikandidatov ter s srečevanjem s podporniki, prav tako pa so zaradi kampanje imele na voljo manj časa za družino, izgubile so tudi del zasebnosti. Kljub nekaterim navedenim oviram so se z njimi očitno odlično spoprijele, saj na koncu na njihovo izvolitev niso vplivale. Svojo volilno kampanjo pa so večinoma financirale same, nekatere tudi s pomočjo političnih strank.
Že zgoraj je bilo omenjeno, da je bila ena od odločilnih spodbud, zaradi katere so županje sprejele končno odločitev o kandidaturi, tudi podpora njihovih partnerjev. Ne gre namreč zanikati, da sta podpora in pomoč partnerja v primeru, ko oseba opravlja tako odgovorno funkcijo, kot je županovanje, neprecenljiva. Zato velja preveriti tudi urejenost njihovih gospodinjstev. Skoraj vse županje so bodisi poročene bodisi živijo v zunajzakonski skupnosti. Večina jih pravi, da si v gospodinjstvu s partnerjem enakomerno porazdelita naloge, vendar je kar nekaj tudi tistih, ki same nosijo odgovornost za večino gospodinjskih del. Poudariti je treba še dejstvo, da je v gospodinjstvu ene od županj njen partner tisti, ki ima večino odgovornosti. Prav tako imajo skoraj vse županje tudi otroke in v večini primerov ti še vedno živijo doma. Tudi pri odgovornosti za otroke je porazdelitev bremena s partnerjem podobna.
Glede področij, ki jim kot županje najbolj namenjajo pozornost, izstopajo zlasti investicije ter infrastruktura, prav tako pa dajejo velik poudarek na stiku z občani in na njihove potrebe. Čeprav med njimi prevladuje večinsko mnenje, da se področja, ki jim namenjajo pozornost, ne razlikujejo od tistih, ki jim namenjajo pozornost moški kolegi, se po mnenju nekaterih razlike kažejo zlasti na področju urejenosti okolja, pri natančnosti ob izvajanju investicij ter pri komunikaciji z občani in mediji. Prav tako so dejale, da je večini moških kolegov najpomembnejše zagotoviti asfaltirane ceste (še zlasti v volilnem letu) in da se pri županjah morda kaže malce več vpletanja čustev, kar zadeve včasih malce oteži.
Anketa se je osredotočila tudi na poglede županj na lasten položaj v lokalni politiki. Večina vprašanih ni opazila, da bi imele pri opravljanju svojega dela kdaj težave izključno zaradi dejstva, da so ženske. Tiste, ki pa so te težave opazile, so opisale, da se morajo pri svojem delu precej bolj dokazovati, preden jih moški kolegi začnejo jemati resno in za enakovredne. Dodale so tudi, da je prisotnega veliko seksizma, zaradi česar morajo nastopiti odločneje in ostreje.
Vse se strinjajo, da je v lokalni politiki trenutno premalo žensk, zlasti županj. Pri odgovoru na vprašanje, kaj bi bili lahko razlogi za to težavo, so poudarile zlasti pomanjkanje poguma, kar je pogosto posledica skrbi za družino. Zaradi velike odgovornosti, ki jo prinaša županska funkcija, in zaradi pogosto nepredvidljivega delavnika, se ženske namreč pogosto ustrašijo, da ne bodo več imele dovolj časa za svojo družino. Prav tako so poudarile, da gre pri lokalni politiki za okolje, v katerem prevladujejo moški, zaradi česar medse še vedno težko sprejmejo sposobno in samozavestno žensko. Številne pa se tudi ne želijo izpostavljati javnosti, še zlasti ne svojih otrok.
Glede vprašanja, ali bi bilo treba tudi na županskih volitvah uvesti spolne kvote, so mnenja županj deljena. Tiste, ki uvedbo spolnih kvot podpirajo, menijo, da bi s tem več žensk dobilo možnost za kandidaturo, s čimer bi dosegli tudi njihovo večjo in boljšo zastopanost, kar bi morda v prihodnje spodbudilo in opogumilo tudi druge ženske pri sprejemanju odločitve o kandidaturi. Zagovornice nasprotnega stališča pa pravijo, da bi se z uvedbo kvot le še bolj poudarila šibkost ženskega spola, prav tako pa izbor ne bi več temeljil na kakovosti in resnični volji posameznika, temveč samo temu, da se izpolni neka zakonska obveznost.
Večina jih poudarja, da bi se namesto oziroma poleg uvedbe spolnih kvot država morala osredotočiti tudi na dejavnike, ki vplivajo na odločanje žensk za vstop v politiko, in da se te poskuša odpraviti. Le šibka večina vprašanih meni, da spol naj ne bi bil dejavnik, ki bi na splošno pri izvolitvi za županjo vplival na mnenje ljudi, prav tako pa naj stereotipni pogled na žensko na splošno ne bi oviral k izvolitvi na funkcijo županje. Dve od vprašanih županj menita, da je sam spol pomenil konkretno oviro pri njuni izvolitvi za županjo. Kljub temu pa je treba poudariti, da so vprašane podale deljena mnenja na vprašanje, ali bo družba kdaj dovolj zrela za enako zastopanost žensk na županskih funkcijah. Ena od županj je opisala svojo izkušnjo, da je bila ob kandidaturi leta 2010 deležna kar nekaj opazk na svoj račun, kot so »kaj bo pa ona«, pa tudi da »ženske sodijo samo za štedilnik«. Vendar čez štiri leta ob ponovni kandidaturi tega ni več opazila. Druga županja je poudarila, da je spol ni oviral, ker ljudje pač hočejo spremembe in so to z njeno izvolitvijo tudi dobili. Prej so imeli kar šestnajst let župane. Ker pa je bila sama že deset let direktorica občinske uprave, so ji ljudje zaupali, da bo v prihodnje uspešno vodila občino.
Dejavniki, na katere bi se torej morala osredotočiti država in ki po njihovem prepričanju pomembno vplivajo na izvolitev ženske za županjo, so zlasti volilni sistem, pogled družbe na politiko, prevlada moških v (lokalni) politiki, podpora stranke ter volivcev ženski, socializacija ter vzgoja in medijski prikaz moških ter žensk.
Z namenom celostne analize okolja, v katerem ženske opravljajo svojo funkcijo županje, je treba upoštevati tudi ozračje, v katerem se razvija slovenska lokalna politika. Po mnenju večine vprašanih je slednja manj umazana kot državna politika, saj se odvija v manjšem prostoru, kjer se ljudje med seboj – zlasti v manjših občinah – bolj poznajo in tudi želijo sodelovati skupaj, ne glede na politično pripadnost. Vendar pa so nekatere dodale, da je umazanost lokalne politike velikokrat odvisna od ljudi, ki so bili izvoljeni v občinski svet, pogosto pa naj bi bilo tudi neobjektivno poročanje s strani medijev, laganje, izsiljevanja ter podtikanja, za kar nihče nikoli ne odgovarja. V času volilne kampanje so pogosto prepuščene na milost in nemilost novinarjev in nasprotnikov. Pri tem obračunavanju trpijo vsi, ne samo kandidatka, temveč tudi njeni otroci, partner in starši. Vendar pa nekatere poudarjajo, da na lokalni ravni po končanih volitvah ni več čutiti takih strankarskih nesoglasij, saj vsi težijo k temu, da bi se naredilo čim več za kraj.
Kljub temu je velika večina vprašanih županj pripravljena ponovno kandidirati na prihajajočih lokalnih volitvah, saj poudarjajo, da štiriletni mandat ne zadostuje za izvedbo vseh projektov in nalog, ki so si jih postavile, poleg tega si želijo še nadaljnjega uspešnega razvoja občine. Enak delež je tudi prepričanih, da jim je v dosedanjem mandatu uspelo uresničiti svoje predvolilne obljube.
Na zadnje vprašanje, kaj bi svetovale ženski, ki se odloča za politično kariero (predvsem županje), so različno odgovorile. Svetujejo, naj taka ženska ostane predvsem močna, poštena in pogumna oseba, ki sledi postavljenim ciljem in ne podlega spletkarstvu ter kupčkanju političnih strank in posameznikov. Županje želijo, naj se ženske zavedajo, da so sposobne razmišljati kot moški in sposobne narediti nekaj več. Prav tako morajo zaupati v svoje sposobnosti in se ne smejo ustrašiti izzivov, ki jih ta funkcija prinaša. Prizadevajo naj si za čim tesnejši stik z občani, biti morajo nasmejane in dobre volje, se zahvaliti za vsako pomoč in predloge ter spoštovati vsakega, ki naveže stik z njimi. Opozarjajo pa tudi, da je županovanje služba »24/7«, ki je naporna, težka in odgovorna, vendar dodajajo, da je ves trud poplačan, ko enkrat uspeš uresničiti postavljene cilje v dobro občanov. Zaradi vsega tega naj se ženske odločijo za vstop v politiko le takrat, ko bodo to funkcijo opravljale z vsem srcem in ljubeznijo, kljub vsem bremenom, ki jih to potegne za seboj.
V 20. in 21. stoletju na politični ravni v svetu čedalje bolj prevladuje splošno zavedanje, da so ženske enakopravni subjekt in da morajo imeti tudi enake možnosti,5 na dejanski ravni se razmere zaradi različnih dejavnikov spreminjajo zelo počasi, in to s težavo. V zakonodajo bi bilo zato treba vnesti več konkretnejših, tj.proaktivnih ukrepov, ki bi vplivali na izboljšanje stanja podzastopanosti županj v Sloveniji, saj je njihov osemodstotni delež res majhen.
V že omenjeni resoluciji Državnega zbora je zapisana ugotovitev, da je bila Slovenija dolgo v demokratičnem primanjkljaju pri političnem odločanju, ker so bile ženske v politiki praktično odsotne.6 Z ustavnim zakonom o spremembi 43. člena Ustave RS iz leta 2004 je bil storjen pomemben korak na poti k enakemu položaju žensk. Od takrat je v Ustavi RS zapisano, da zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.7
Leta 2004 so bile tako uvedene kvote naprej za volitve v Evropski parlament, leta 2005 za volitve v občinske in mestne svete, nazadnje pa leta 2006 še – kar je najpomembneje – za volitve v Državni zbor. Po teh spremembah je prišlo do napredka, vendar pa ta ni bil dosežen hkrati na vseh ravneh in ponekod ne dovolj. Razlog za to naj bi bil tudi v moškem monopolu pri vodenju političnih strank. Boj s predsodki in stereotipnim pogledom na žensko naj bi bil težaven, ker je ženskam onemogočeno prodreti na položaje odločanja in v vrh struktur političnih strank.8
Izsledki naše raziskave kažejo, da so županje visoko kvalificirane ženske, z dolgoletnimi izkušnjami na odgovornih položajih, zlasti znotraj lokalnih skupnosti, kjer so bile pogosto soočene s sprejemanjem težkih odločitev, kar je nedvomno pripomoglo k temu, da so se lažje odločile za župansko kandidaturo. So večinoma v srednjih letih, svojo funkcijo opravljajo večinoma poklicno in izhajajo predvsem iz občin z majhnim številom prebivalcev. Dejavnika, ki sta najbolj odločilno vplivala na njihovo odločitev za vložitev kandidature, sta bila želja po spremembi delovanja občine in podpora s strani družine. Kljub precejšnji nepredvidljivosti delavnika si le nekako še vedno vzamejo dovolj časa za vodenje gospodinjstva in skrb za svoje otroke, pri čemer je neprecenljivega pomena pomoč njihovih partnerjev. Prav to pa se je pokazalo, da je zelo pomembno, saj županje menijo, da je skrb za družino dejavnik, ki sicer številnim ženskam prepreči vložitev kandidature za županjo. Šest županj meni, da ljudje zgolj zaradi spola županje samodejno dojemajo kot manj primerne. Kot je bilo že omenjeno, se županje strinjajo, da bi morali bolj poudariti dejavnike, ki vplivajo na delež žensk, ne pa samo zakonsko zagotoviti kvote. Kot je bila ena od njih nazorna, je »hitrejša pot […] zagotovo zakonska zagotovitev, dolgoročno boljši pa so dejavniki.« Nekatere županje so poudarile tudi, da so v času kandidature in pri opravljanju županske funkcije doživele več neprijetnih izkušenj, na primer šikaniranje, umazano kampanjo in stereotipne opazke, kar kaže na to, da stereotipno pojmovanje vloge ženske še vedno ni preživeto.
Kot je bilo predlagano v raziskavi Vpliv sistema spolnih kvot na vključevanje načela enakosti spolov pri političnem odločanju na lokalni ravni9 in za kar se zavzema tudi Ribičič v tem zborniku,10 bi bila zagotovo na prvem mestu primerna uvedba volilnih kvot za županje, tako da bi morali predlagatelji zagotoviti nujno določeno število žensk, kadar bi se na ravni države predlagalo določeno število županskih kandidatov.
V prihodnosti pa bi bile razumne tudi druge zakonodajne spremembe (sprememba finančnih predpisov, medijskega prava, prava socialne varnosti, volilne zakonodaje itd.),11 ki bi lahko poleg kvot pozitivno vplivale na zmanjšanje podzastopanosti žensk. Glede na našo raziskavo bi bilo smiselno, da bi:
Naštete rešitve za izboljšanje zastopanosti, ki so jih prepoznale tudi anketirane županje, se, kar je zanimivo, v nekaterih točkah skladajo z rešitvami, ki so bile predlagane v Poročilu o enakosti med ženskami in moškimi v letu 2017 v Evropski uniji, ki ga je pripravila Evropska komisija. Tako lahko v njem preberemo, da so kvote učinkoviti način pospeševanje procesa izboljšanja zastopanosti žensk. Poudarjen je pomen tudi drugih ukrepov, kot so na primer sprememba politične kulture, preseganje stereotipov o vodstvenih sposobnostih žensk, uskladitev družinskega in službenega življenja, enakost dostopa do finančnih virov, programi za pomoč oziroma mentorstvo kandidatk.12 Rešitve, ki jih poleg kvot predlagajo slovenske županje in tudi institucije Evropske unije, so si torej precej podobne.
Na podlagi (1.) te raziskave, (2.) že opravljenih raziskav v slovenskem prostoru, (3.) že omenjene resolucije Državnega zbora ter (4.) različnih pobud oziroma dokumentov, ki so nastali na ravni Evropske unije, lahko sprejmemo ugotovitev, da je težava podzastopanosti žensk na vseh ravneh političnega udejstvovanja zdaj že dokaj jasno identificirana. Kot odziv na to problematiko so bili podani tudi nekateri konkretni predlogi ukrepov za zboljšanje stanja, ki pa so na različnih ravneh političnega udejstvovanja (država, EU, lokalna samouprava) bolj ali manj enaki oziroma vsaj primerljivi. Zato ima še močnejša skupna evropska pobuda na tem področju možnost, da »pade na plodna tla«. Na državah oziroma odločevalcih pa je, da cilj večje zastopanosti žensk v (lokalni) politiki, ki ga spremljajo primerni ukrepi, pretvorijo tudi v resničnost – da jih torej čim bolj kakovostno in v doglednem času prenesejo v družbeno resničnost, tudi s pomočjo de lega lata. Sklenimo v upanju, da bo tudi naša raziskava pripomogla k uresničitvi tega postavljenega cilja.
Priloga: Rezultati izvedene raziskave Dokument v PDF obliki
Opombe:
1 Četrti odstavek 15. člena Zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament (Uradni list RS, št. 40/04 – uradno prečiščeno besedilo, 41/07 – ZVRK, 109/09, 9/14 in 59/17) se glasi: »Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kot 40 odstotki. Vsaka lista mora biti sestavljena tako, da je najmanj en kandidat vsakega od spolov uvrščen v zgornjo polovico liste.«
2 Glej sodobnejše raziskave, kot so A. M. Pleš, M. Roksandić, T. S. Pleš: Vpliv sistema spolnih kvot na vključevanje načela enakosti spolov pri političnem odločanju na lokalni ravni (2015),
3 Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (Uradni list RS, št. 84/15).
4 Tukaj je treba opozoriti, da so ti podatki aktualni za leto 2016, ko smo prejeli izpolnjene ankete.
5 Na primer Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 določa enake pravice moških in žensk. Nato je bila leta 1979 sprejeta Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, že leta 1950 pa tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin itd. Aktualni Milenijski razvojni cilji Organizacije združenih narodov določajo, da je treba zagotoviti enakost med spoloma in opolnomočiti ženske, ker ženske še vedno trpijo diskriminacijo in nasilje povsod po svetu. Enakost spolov ni samo človekova pravica, ampak nujni temelj za miren in uspešen svet. Več o tem na <http://www.un.org/sustainabledevelopment/gender-equality/ in http://www.milenijski-cilji.si/cilji/enakost>.
6 Glej Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020.
7 Ustavni zakon o spremembi 43. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 69/04).
8 Glej Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020.
9 Glej raziskave, primeroma naštete v opombi 2.
10 Glej prispevek v tem zborniku Lokalna samouprava v svetu in pri nas.
11 V Nemčiji na primer izvajajo program, ki pomaga bodočim političarkam z mentorstvom. Več o tem na https://www.frauen-macht-politik.de/helene-weber-kolleg/. V Luksemburgu pa izvajajo aktivnosti, s katerimi poskušajo ozavestiti ljudi s problematiko podzastopanosti žensk. Več o tem na <http://votezegalite.lu/>.
12 Report on equality between women and men in the EU 2017, <https://eeas.europa.eu/sites/ eeas/files/2017_report_equality_women_men_in_the_eu_en.pdf>, str. 35. Glej tudi Opinion on „Gender Balance in Decision-making in Politics“, <https://ec.europa.eu/info/ sites/info/files/final_version_5_december.pdf>.
Tax-Fin-Lex d.o.o.
pravno-poslovni portal,
založništvo in
izobraževanja
Tax-Fin-Lex d.o.o.
Železna cesta 18
1000 Ljubljana
Slovenija
T: +386 1 4324 243
E: info@tax-fin-lex.si
PONUDBA
Predstavitev portala
Zakonodaja
Sodna praksa
Strokovne publikacije
Komentarji zakonov
Zgledi knjiženj
Priročniki
Obveščanja o zakonodajnih novostih
TFL AI
TFL IZOBRAŽEVANJA
TFL SVETOVANJE
TFL BREZPLAČNO
Brezplačne storitve
Preizkusite portal TFL
E-dnevnik Lex-Novice
E-tednik TFL Glasnik