Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije

3075. Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije

V skladu z veljavnimi predpisi in s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo sklepajo stranke: Gospodarska zbornica Slovenije – Združenje lesarstva Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije – Sekcija za lesarstvo kot predstavnika delodajalcev

ter

– Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikat lesarstva Slovenije – SINLES in Neodvisnost KNSS – Konfederacija novih sindikatov Slovenije kot predstavniki delojemalcev

K O L E K T I V N O P O G O D B O
za lesarstvo Slovenije

Veljavnost kolektivne pogodbe

Pogodba velja:

A)

Krajevno: za območje Republike Slovenije.

B)

Stvarno: za vse delodajalce, ki opravljajo dejavnost pretežno v lesarstvu. Delodajalec je pravna ali fizična oseba, ki na teritoriju Republike Slovenije zaposluje delovno silo.

C)

Osebno: za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost pretežno v lesarstvu, če trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije.

Za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili ne veljajo določbe 43. do 58. člena in tarifne priloge, druge določbe pa veljajo, če ni njihova uporaba izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi. Kolektivna pogodba velja tudi za učence in študente na praksi.

D)

Časovno: Ta pogodba začne veljati prvi dan naslednjega meseca po podpisu in velja do 31. 8. 1997. Pogodba se objavi v Uradnem listu RS. Vsaka stranka lahko pogodbo pisno odpove, najkasneje tri mesece pred potekom roka njene veljavnosti. Učinki odpovedi prično teči 1. 1. naslednjega leta. Če pogodba ni odpovedana pred pričetkom zadnjega trimesečja v koledarskem letu, se veljavnost pogodbe podaljša za naslednje leto. Pred odpovedjo je stranka, ki odpoveduje, dolžna pričeti postopek za spremembo oziroma dopolnitev pogodbe.

Tarifna priloga, ki je sestavni del te pogodbe in se nanaša na uresničevanje določb 43. do 54. člena te pogodbe, velja do 31. 3. 1996. Tarifna priloga se sprejme vsako leto najkasneje do 20. 12. za naslednje leto. Če se ne sprejme v tem roku, se veljavnost tarifne priloge podaljša za naslednje leto.

I. PRAVICE IN OBVEZNOSTI ORGANIZACIJE OZIROMA DELODAJALCA IN DELAVCEV

1. člen (SKP 1.)*

Razvrstitev del

Delovna mesta se razvrščajo v devet tarifnih razredov glede na zahtevano strokovno izobrazbo, določeno v aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, in sicer:

I. enostavna dela,

II. manj zahtevna dela,

III. srednje zahtevna dela,

IV. zahtevna dela,

V. bolj zahtevna dela,

VI. zelo zahtevna dela,

VII. visoko zahtevna dela,

VIII. najbolj zahtevna dela,

IX. izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela.

* V pogodbi so ob zaporednih členih napisane tudi številke členov iz splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, na katere se člen nanaša.

Delodajalec je dolžan pred sprejemom akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest oziroma njegovih sprememb in dopolnitev, pridobiti in obravnavati mnenje sindikatov in se do tega mnenja pisno opredeliti.

2. člen (SKP 1.)

Tipična dela in naloge

Tipična dela in naloge po tarifnih razredih so:

I. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Enostavna dela, sestavljena iz različnih in kratkotrajnih operacij, ki jih je mogoče zaradi njihove tehnološke značilnosti opravljati po enostavnem postopku in z enostavnimi delovnimi sredstvi. Za opravljanje teh del ni potrebno posebno strokovno izobraževanje. Težišče je v pridobivanju delovnih spretnosti in navad za praktično delo po posebnih vrstah del in delovnih nalog.

Zahtevana izobrazba: osnovna šola s programom uvajanja v delo.

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

pomožna dela pri strojni in ročni obdelavi, sestavljanju, lepljenju, furniranju in pri površinski obdelavi;

-

zavijanje in embaliranje polizdelkov in izdelkov;

-

ročno brušenje, kitanje, luženje in lakiranje;

-

ročno transportiranje materialov, polizdelkov in izdelkov;

-

skladiščna dela pri skladiščenju materialov, polizdelkov in izdelkov;

-

zlaganje in prekladanje žaganega lesa;

-

valjanje hlodov na krlišču.

II. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, ki vključujejo manj zahtevna dela v proizvodnji, opravljanje delovnih operacij, ki se ponavljajo in izvajajo z enostavnimi ali mehaniziranimi sredstvi, opravljanje manj zahtevnih del pri strojih in napravah, ipd.

Za to raven zahtevnosti je potrebna osnovnošolska izobrazba z dodatnim verificiranim programom specifičnega usposabljanja. V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

sortiranje in lupljenje hlodovine;

-

sortiranje in izračunavanje oblog;

-

sekanje in sortiranje odpadkov;

-

sestavljanje zabojev in palet;

-

čeljenje lesa;

-

izdelovanje moznikov;

-

strojno spajanje furnirja;

-

vrtanje, žaganje in skobljanje polizdelkov;

-

izdelovanje konstrukcij;

-

tapeciranje delov in polizdelkov;

-

strojno šivanje blaga in usnja;

-

sestavljanje in lepljenje polizdelkov in podsestavov;

-

ročno furniranje robov;

-

sklapanje okenskih kril;

-

impregniranje in barvanje sestavnih delov;

-

zahtevno luženje in lakiranje;

-

zahtevna pomožna dela pri strojih;

-

ročna montaža okovja;

-

kopiranje in razmnoževanje;

-

enostavna administrativna dela.

III. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, v okviru katerih se opravljajo srednje zahtevna, raznovrstna dela na splošnem in tehničnem področju – delo z različnimi stroji, z orodjem in napravami. Za opravljanje teh del se zahteva višja stopnja razumevanja temeljev delovnega procesa, ker so pri opravljanju dela možne nepredvidljive delovne situacije, v katerih delavec sam rešuje nastale probleme.

Zahtevana izobrazba: osnovna šola in dveletni verificirani program.

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

strojno čiščenje hlodovine;

-

razžagovanje hlodovine na polnojarmeniku ali hlodarki;

-

izdelovanje iverja;

-

krojenje lesa in furnirja;

-

zahtevno čeljenje;

-

sortiranje žaganega lesa;

-

stiskanje na stiskalnicah in furniranje;

-

strojno zabijanje moznikov;

-

žaganje na večlistni krožni žagi;

-

brušenje na večvaljnem brusilnem stroju;

-

skobljanje na štiristranskem skobeljnem stroju;

-

zahtevno vrtanje, žaganje, brušenje in rezkanje;

-

montaža kril in ključavnic;

-

izdelovanje nosilcev;

-

zastekljevanje oken;

-

brizganje;

-

upravljanje proizvodnih linij;

-

zahtevna administrativna dela;

-

zahtevna montažna dela;

-

totalna vizualna kontrola izdelkov.

IV. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, ki vključujejo zahtevna in raznovrstna dela v pripravi proizvodnje, v izvajanju tehnoloških procesov, v kontroli, vzdrževanju strojev in naprav ter tehnično-administrativna dela. Na teh delovnih mestih se zahteva poklicno praktično in teoretično znanje o uravnavanju delovanja procesnih naprav, predelavi materialov ipd. ter v večji meri samostojno reševanje konkretnih manjših problemov.

Za to raven zahtevnosti ustreza znanje, pridobljeno v triletnem srednjem izobraževanju (poklicna šola).

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

najzahtevnejše sestavljanje končnih izdelkov;

-

popravljanje končnih izdelkov;

-

izdelovanje šablon, modelov, vzorcev in delovnih pripomočkov;

-

strojno brušenje in vzdrževanje rezil;

-

montiranje in servisiranje izdelkov na terenu;

-

izvajanje sušenja lesa;

-

inštruiranje delovne faze;

-

upravljanje zahtevnih proizvodnih linij;

-

vodenje delovnih skupin v proizvodnji in skladiščih;

-

zahtevnejša priprava podatkov za obračun proizvodnje in OD;

-

zelo zahtevna administrativna dela.

V. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, ki vključujejo zahtevnejša raznovrstna dela v neposredni proizvodnji; v pripravi dela, storitvena dela, administrativna dela, dela, vezana na poslovne funkcije, vodenje obratov, izmen itd. Za opravljanje teh del je potrebno poglobljeno strokovno znanje določene usmeritve ter znanje s področja organizacije dela in varstva pri delu.

Za to raven zahtevnosti ustreza znanje, pridobljeno v štiriletnem srednjem izobraževanju (smer tehnik).

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

izdelovanje kalkulacij;

-

upravljanje zahtevnejše kontrole kakovosti;

-

vodenje del v oddelku ali na manjšem gradbišču;

-

izvajanje proizvodnega dela učencev;

-

opravljanje izredno zahtevnih proizvodnih linij;

-

samostojna dela v knjigovodstvu in računovodstvu;

-

konstruiranje izdelkov;

-

izvajanje ekonomske propagande;

-

prodajanje proizvodov in izdelkov;

-

analiza dela ter študij dela (normiranje);

-

planiranje proizvodnje, materiala in vzdrževanja;

-

predpisovanje tehnoloških postopkov;

-

operativna nabava surovin in materiala na domačem trgu;

-

operativna prodaja na domačem trgu.

VI. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, v okviru katerih se opravljajo zelo zahtevna dela priprave, spremljanja, kontrole, organiziranja, analiziranja delovnih procesov, operativno in strokovno vodenje delovnih procesov ter vodenje na posameznih področjih poslovanja.

Za to raven zahtevnosti ustreza pridobljeno znanje v programih višješolskega izobraževanja.

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela in naloge:

-

organiziranje in vodenje del v več oddelkih;

-

oblikovanje dokumentacije;

-

organiziranje in oblikovanje delovnih mest;

-

študij in oblikovanje internega transporta, vzdrževanja surovin, repromateriala in skladiščenja;

-

analiza in predpisovanje postopkov kalkulacij;

-

raziskovalno delo na posameznem izdelku, surovini, repromaterialu;

-

zahtevnejša dela v knjigovodstvu in računovodstvu;

-

oblikovanje propagandnih sporočil;

-

zahtevnejše konstuiranje izdelkov;

-

vodenje delovnih procesov;

-

vodenje organizacijskih enot ali oddelkov samostojnih strokovnih služb;

-

projektiranje tehnologij proizvodnje;

-

opravljanje tehnološko komercialnih del v inženiringu;

-

operativna prodaja na tujih trgih;

-

vodenje inovativne dejavnosti;

-

planiranje proizvodnih procesov.

VII. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, v okviru katerih se opravljajo visoko zahtevna dela načrtovanja, analiziranja, organiziranja razvoja, delovnih procesov, oblikovanja novih teoretičnih in praktičnih rešitev, vodenja poslovanja, strokovnega vodenja delovnih procesov, svetovanja ipd.

Za to raven zahtevnosti ustreza znanje, pridobljeno v programih visokošolskega izobraževanja.

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

oblikovanje in predpisovanje informacijskih sistemov;

-

analiza in projektiranje domačega trga;

-

razvoj nadomestnih surovin in repromaterialov;

-

razvoj in projektiranje strojev, naprav, orodij in načinov dela;

-

projektiranje proizvodnih procesov;

-

razvoj in oblikovanje tehnoloških procesov;

-

razvoj in oblikovanje proizvodov;

-

analiza in projektiranje zunanjega trga.

VIII. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, v okviru katerih se opravljajo visoko zahtevna dela pri pripravi, analitičnem proučevanju, raziskovanju proizvodnje, poslovnih in podobnih procesov. Visoko zahtevna dela v zvezi z znanstvenimi raziskavami, oblikovanje novih teoretičnih in praktičnih rešitev, spremljanje, oblikovanje in prenos sistema kompleksnih informacij, ipd.

Za to raven zahtevnosti ustreza znanje, pridobljeno po zaključku visokošolskega izobraževanja v programih specializacij ali v programih za pridobitev magisterija.

V to skupino so praviloma razvrščeni delavci, ki opravljajo naslednja dela:

-

zahtevnejša raziskovalno-razvojna dela;

-

vodenje stalnih raziskovalnih teamov.

IX. tarifni razred (zahtevnostna skupina)

Delovna mesta, ki vključujejo visoko zahtevna, samostojna svetovalna znanstveno-raziskovalna dela, vodilna dela v velikih sistemih s področja gospodarstva.

Teoretično in praktično znanje in sposobnosti, ki omogočajo nova dognanja na posebno zahtevnih strokovnih področjih, načrtovanje in koordiniranje znanstvenih raziskovanj velikih gospodarskih in drugih delovnih sistemov, reševanje najzapletenejših problemov in oblikovanje modelov za prenos teh rešitev v prakso.

V to zahtevnostno kategorijo so praviloma uvrščeni doktorji znanosti, ki opravljajo naslednja dela:

-

projektiranje novih metod, načinov in postopkov na podlagi lastnih razvojno-raziskovalnih dosežkov.

3. člen (SKP 2.)

Pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi

Delovne izkušnje se lahko določijo kot pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, če so glede na zahtevano strokovno izobrazbo, znanje in zmožnosti potrebne zaradi vrste, zahtevnosti in odgovornosti dela.

Zahtevane delovne izkušnje lahko znašajo do 5 let.

4. člen (SKP 3.)

Objava delovnega mesta

V objavi delovnega mesta je potrebno navesti:

-

firmo in sedež delodajalca,

-

čas, za katerega se sklepa delovno razmerje,

-

pogoje za sklenitev delovnega razmerja,

-

rok za prijavo kandidata,

-

rok, v katerem mora biti kandidat obveščen o izbiri.

Kandidat, ki ni bil izbran, ima v roku, določenem za zahtevo, pravico do vpogleda v podatke, ki so bili z objavo zahtevani kot pogoj in na podlagi katerih je bila opravljena izbira.

7. člen (SKP 6.)

Pogodba o zaposlitvi

S pogodbo o zaposlitvi delavec in organizacija oziroma delodajalec uredita naslednja vprašanja:

-

sklenitev, nastop in trajanje delovnega razmerja,

-

delovno mesto, za katero se sklepa delovno razmerje, naziv delovnega mesta ter tarifni in plačilni razred, v katerega je delovno mesto razvrščeno,

-

poskusno delo (če se zahteva),

-

pripravništvo (če se delovno razmerje sklepa s pripravnikom),

-

kraj opravljanja dela,

-

delovni čas, odmori, počitki in dopust,

-

ukrepi za posebno varstvo delavcev,

-

izobraževanje,

-

osnovna plača, dodatki in nadomestila,

-

način ugotavljanja delovne uspešnosti (norma, akord, premije, ocenjevanje,...),

-

način spremembe pogodbe,

-

druge pravice in obveznosti organizacije oziroma delodajalca in delavca.

Za delavce, ki pri svojem delu pridobivajo tehnično-tehnološka znanja, poslovna znanja in vzpostavljajo poslovne zveze, lahko pogodba o zaposlitvi vsebuje konkurenčno klavzulo ter medsebojne obveznosti delodajalca in delojemalca (odškodnina, odmena,...).

Delavca je potrebno pred podpisom pogodbe o zaposlitvi seznaniti z vsebino kolektivnih pogodb, ki določajo njegove pravice in obveznosti.

Organizacija oziroma delodajalec mora te kolektivne pogodbe hraniti na mestu, dostopnem vsem delavcem.

Delavec lahko kadarkoli zahteva vpogled v vsebino kolektivnih pogodb, organizacija oziroma delodajalec pa mu tega ne sme odreči.

8. člen (SKP 7.)

Poskusno delo

Organ, ki odloči o sprejemu delavca v delovno razmerje, lahko določi poskusno delo in način spremljanja poskusnega dela ter sprejme oceno o uspešnosti poskusnega dela. Poskusno delo ne sme trajati dlje, kot je določeno v objavi.

Trajanje poskusnega dela za posamezna dela znaša:

-

za dela I. do III. tarifnega razreda največ en mesec,

-

za dela IV. tarifnega razreda največ dva meseca,

-

za dela V. tarifnega razreda največ tri mesece,

-

za dela VI.,VII.,VIII.in IX. tarifnega razreda največ šest mesecev.

Med poskusnim delom spremlja delavca tričlanska komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje poslovodni organ. Člani te komisije morajo imeti najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe kot delavec, ki je na poskusnem delu in ga ocenjujejo.

Komisija mora oceniti poskusno delo pred potekom poskusnega dela s pisno oceno, ki se vroči delavcu in organu, ki odloča o uspešnosti in neuspešnosti poskusnega dela.

9. člen (SKP 8.)

Pripravništvo

Pripravništvo se določi za različno dolga obdobja glede na stopnjo strokovne izobrazbe, če poseben zakon ne določa drugače;

-

za dela IV. in V. stopnje strokovne izobrazbe največ 6 mesecev,

-

za dela VI. stopnje strokovne izobrazbe največ 9 mesecev,

-

za dela VII. stopnje strokovne izobrazbe največ 12 mesecev.

Pripravništvo se podaljša, če opravičena odsotnost delavca, ki opravlja pripravništvo za dela IV. in V. stopnje strokovne izobrazbe, traja najmanj 14 dni, za dela VI. stopnje najmanj 21 dni in za dela VII. stopnje najmanj 28 dni. Pripravništvo se podaljša za toliko časa, kolikor traja opravičena odsotnost delavca.

Delavcu-pripravniku, ki opravlja pripravništvo tako, da dela s krajšim delovnim časom od polnega, se v odvisnosti od dolžine delovnega časa čas pripravništva podaljša največ za tri mesece (IV. in V. stopnja), štiri mesece (VI. stopnja), oziroma največ za šest mesecev (VII. stopnja).

Pripravništvo poteka po programu, ki ga pripravi mentor ali ustrezna strokovna služba. V programu mora biti predviden tudi čas za pripravo pripravnika na strokovni izpit.

V pogodbi o zaposlitvi pripravnika se določi način spremljanja in ocenjevanja pripravništva.

Zaradi nadpovprečne uspešnosti pripravnika se lahko na predlog mentorja pripravniška doba skrajša največ za 1/3.

Strokovni izpit vsebuje preizkus znanja stroke in delovnega področja, za katero se je pripravnik usposabljal, ter splošni del, ki zajema znanje o podjetju, delovnih razmerjih ipd., kar predpiše organizacija.

Pripravništva ni potrebno opravljati delavcu, ki je v nadaljnjem izobraževanju ob delu ali iz dela dosegel višjo stopnjo izobrazbe v okviru svojega poklica ali stroke.

Delavcu, ki se je ob delu ali iz dela izobraževal v drugi stroki ali za drug poklic in je že opravil pripravniški izpit, se pripravniška doba skrajša za čas trajanja splošnega dela pripravniškega programa, opraviti pa mora le posebni del pripravniškega izpita.

Pripravnik opravlja pripravniški izpit najkasneje do izteka pripravniške dobe. Če pripravniškega izpita ne opravi, ga ima pravico opravljati v roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 45 dni. Če pripravniškega izpita tudi drugič ne opravi, mu delovno razmerje preneha z dnem, ko ga ni opravil.

12. člen (SKP 10.)

Razporejanje delavcev iz kraja v kraj

Delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:

-

če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja,

-

če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi:

a)

za matere delavke in delavce samohranilce z otrokom do treh let starosti – skupaj več kot dve uri dnevno

b)

za delavke samohranilke in delavce samohranilce z otrokom do osmega leta starosti, če nimajo možnosti zagotoviti otroškega varstva – skupaj več kot dve uri dnevno

c)

za delavce invalide II. in III. kategorije – skupaj več kot dve uri dnevno

d)

za delavce starejše od 50 let – skupaj več kot tri ure dnevno

e)

za druge delavce – skupaj več kot štiri ure dnevno.

V primerih, naštetih v točkah a, b, c, d in e, iz prejšnjega odstavka, je organizacija oziroma delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi.

Če razporeditev delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve zaradi oddaljenosti kraja dela zahteva spremembo delavčevega prebivališča, mu je potrebno zagotoviti enakovredne bivalne pogoje in možnost šolanja otrok (osnovno in srednje šolstvo).

Za čas te razporeditve delavec ne more prejemati manjše osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo, kot jo je prejemal pred razporeditvijo.

14. člen (SKP 12.)

Delo na domu

Organizacija oziroma delodajalec in delavec določita s pogodbo nadomestilo za uporabo delavčevih sredstev najmanj v višini amortizacije. Organizacija oziroma delodajalec sta dolžna zagotavljati varne delovne razmere in varno delovno okolje ter nadzorovati varnost pri delu.

16. člen (SKP 13.)

Pri določanju presežnih delavcev se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom.

Temeljno merilo za ohranitev zaposlitve je delovna uspešnost. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost.

Merilo delovne uspešnosti je mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti.

V primeru enake delovne uspešnosti delavcev je prvo korekcijsko merilo za ohranitev zaposlitve upoštevanje strokovne izobrazbe delavca oziroma usposobljenost za delo (v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oziroma usposobljenost).

Drugo merilo je upoštevanje delovnih izkušenj. Upošteva se v primeru enake delovne uspešnosti in izobrazbe delavcev. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšimi delovnimi izkušnjami (ob enaki delovni uspešnosti in izobrazbi).

Tretje merilo je upoštevanje delovne dobe. Ta se upošteva v primeru enake delovne uspešnosti, izobrazbe in delovnih izkušenj. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšo delovno dobo (ob enaki uspešnosti, izobrazbi in delovnih izkušnjah).

Četrto merilo je upoštevanje zdravstvenega stanja delavca (ob enaki uspešnosti, izobrazbi, delovnih izkušnjah in delovni dobi). Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim zdravstvenim stanjem oziroma delavci, ki so zboleli za poklicno boleznijo, med temi pa delavci, ki so utrpeli poškodbe pri delu v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Peto merilo je upoštevanje socialnega stanja; upošteva se, če imajo delavci iste kategorije enako delovno uspešnost, strokovno izobrazbo, izkušnje, delovno dobo in zdravstveno stanje. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim socialnim stanjem, pri ugotavljanju socialnega stanja pa se upošteva predvsem dohodek na družinskega člana, število nepreskrbljenih otrok, zaposlenost družinskih članov, opravljanje obrtne dejavnosti, lastništvo oziroma solastništvo v zasebnih in mešanih podjetjih, lastništvo na kmetijah večjih od 4 ha.

Program reševanja presežnih delavcev mora biti finančno ovrednoten.

Odpravnine presežnim delavcem morajo biti izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka.

20. člen (SKP 14.)

Arbitražna komisija v postopku reševanja presežkov delavcev

Če organ upravljanja oziroma delodajalec sprejme program razreševanja presežnih delavcev in pri tem ne upošteva stališč, mnenj in predlogov sindikata, lahko sindikat v 8 dneh od dneva, ko mu je bil vročen sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, sproži postopek pred arbitražno komisijo.

Če sindikat v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne sproži postopka pred arbitražno komisijo, je program dokončen.

Če je sindikat sprožil postopek pred arbitražno komisijo, je program dokončen, ko arbitražna komisija tako odloči.

Če se arbitražna komisija ne more konstituirati, ker posamezna stranka ni imenovala svojega arbitra, imenuje arbitra na predlog stranke sodišče za delovne spore z območja, na katerem je sedež organizacije oziroma delodajalca.

21. člen (SKP 15.)

Delovni čas

1. Tedenski delovni čas

Delovni čas traja največ 40 ur na teden, vključno s plačanimi polurnimi odmori. Delovni čas je lahko med letom razporejen neenakomerno v skladu z določili zakona.

Če ima delavec v letu večji letni fond ur, mu mora podjetje v roku dveh mesecev omogočiti, da izkoristi presežek ur. V primeru, da tega ne omogoči, mu mora plačati dodatek po postavki za nadure na osnovi plače tekočega obračunskega meseca.

2.

Delovni čas, krajši od polnega delovnega časa

Delavec, ki je sklenil delovno razmerje z delovnim časom, krajšim od polnega, ima enake pravice kot delavec, ki je sklenil delovno razmerje s polnim delovnim časom. Če delavka dela s krajšim delovnim časom, ker to terjajo koristi otroka, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavko in organizacijo oziroma delodajalcem.

Če eden izmed staršev z otrokom do sedemnajstega meseca starosti dela polovico delovnega časa, se razporeditev delovnega časa določi z dogovorom med delavcem in organizacijo oziroma delodajalcem.

Skrajšanje delovnega časa se lahko določi v skladu z merili iz podjetniške kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta podjetja.

3.

Delo prek polnega delovnega časa

Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije

Časovnica