TFL Vsebine / TFLGlasnik

Gledam zgodbo Melanie Trump, Slovenke, soproge ameriškega kandidata za predsednika, ki morda to tudi postane. Doseg slovenskih medijev je zgolj rumena barva, pomembno je, kdo je bil njen prvi fant, koliko botoksa je uporabila, mogoče še njena angleščina. Tu se pisanje o Melanie konča. Se sploh zavedamo, kakšno vlogo ima ta trenutek v svetu? Oči vseh medijev so uprte vanjo, menda so po analizah Trumpovih nastopov, ko se je začela pojavljati z njim, ugotovili, da mu rating narašča. Ker gredo Američani na zmago, je vendar jasno, da so jo zdaj še dodatno izšolali v govorništvu, tako da se bo v javnosti pojavljala še več. Seveda. Saj gre za zmago, kajne?

Če bi imela podjetje, ki bi poslovalo z Ameriko, bi to dejstvo zagotovo s pridom unovčila. Zgolj to, da omeniš njo in našo državo, bi pomenilo prednost. V poslovnem svetu - odvisno, s katero dejavnostjo se ukvarjaš, a prepustimo to podjetnikom - bo vsak zagotovo našel primeren način zase. To prednost bi lahko izkoristili vsi, mediji, podjetja in politika. Kaj takega se lahko zgodi samo enkrat. In kaj smo do zdaj storili mi? Nič. Vse ostaja na ravni rumenega tiska, a resnejšega pristopa, denimo zavedajoč se, da imamo ob dobri pripravi strategije in hitri akciji še kakšnega pol leta časa, saj se bo do novembra vse skupaj samo še stopnjevalo, ni videti. Slovenija, zakaj spet ne?

Predstavljam si, kako bi bilo to videti na Hrvaškem. Si predstavljate, da ugotovijo, da ima Melania Trump vsaj nekaj hrvaških korenin? Krasila bi naslovnice vseh tednikov in časopisov, ponosno bi jo razkazovali, kjer bi le bilo mogoče, s spoštljivostjo bi ji priznali neverjetno lepoto, tudi njen uspeh, modni strokovnjaki bi se razpisali o njenem vrhunskem modnem stilu, postala bi ikona mnogih Hrvatic, ki bi jo posnemale, če že ne z originali, pa zagotovo s cenejšimi replikami. Tudi zato, ker so moda in urejene ženske na Hrvaškem čisto nekaj drugega, o čemer je govorila že Jerneja Zhembrowskyy v intervjuju. A ne le zato. Hrvaška Melania bi si verjetno kaj kmalu pripela vsaj drobno broško s hrvaško šahovnico, politiki pa bi hoteli vsak svoj obisk v Ameriki izkoristiti za srečanje z njo, zagotovo bi jo povabili tudi na Hrvaško. Ona je vendar naša, mi smo ponosni nanjo.

Za to gre. Ne le za pomanjkaje ponosa, ampak za pomanjkanje želje po zmagi in uspehu. Pomanjkanje želje stopiti skupaj in uspeti. To niso več samo delavnost, pridnost in znanje, ki jih imamo. Tu gre za kreativnost in pogum. In to so vsi zgoraj našteti posamezniki, ki so presegli slovensko povprečje in v svetu dokazali svojo vrednost. A Slovenija bi lahko od tega imela še mnogo več od ponosa, čeprav ji primanjkuje tudi tega. Morda so na boljšem vrhunski šporniki. Če bi denimo s pravim poslovnim modelom podprli Tomaža Pandurja v začetku, bi lahko od njegovega uspeha prejemali določene tantieme ves čas.

Zato se lahko vračam vedno znova samo nazaj k sebi in k vsem nam, dokler vsak pri sebi ne bo spremenil pogleda na to. Podjetniki, tisti pravi seveda, so že pravi znanilci sprememb. Pogumni in vztrajni ter ne samo pregovorno delavni in izobraženi, pač pa tudi poslovno uspešni in spretni v poslovnosti.

Nisem antropologinja, zagotovo pa vem nekaj: tudi našo drugačnost in posebnost bom negovala naprej, iskanje ljudi z neustavljivo energijo in strastjo, ki lahko edini premikata meje, sta zaveza. Tudi moja, saj tako živim in delam. Pa mladi, ki okušajo možnosti tujine in nam bodo v eni ali morda dveh generacijah zares prinesli željo po zmagi, ponos in pozitivnost ter pozabili na zdaj običajni stavek, ki ga izrečemo najprej: kaj je že s tem narobe? Zamenjali ga bodo s stavkom: odličen je, drugačen je, upa si, prav ponosen sem na to, tudi jaz bom tak!