Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja in tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih nista v neskladju z ustavo

4745. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja in tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih nista v neskladju z ustavo

Številka: U-I-40/06-10

Datum: 11. 10. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Stritar iz Mojstrane na seji 11. oktobra 2006

Drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, 17/06, 20/06 in 39/06 – ur. p. b.) in tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 in 67/02) nista v neskladju z Ustavo.

Pobudnica navaja, da drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) posega v lastninsko pravico lastnikov gozdov, ker določa, da je divjad državna lastnina. Meni, da divjadi ni mogoče obravnavati ločeno od lastninske pravice na zemljiščih. Divjad naj bi bilo mogoče uloviti in upleniti le z uporabo zemljišča, na katerem se divjad nahaja. Živa narava naj ne bi mogla biti predmet lastninske pravice, ker naj bi njene lastnosti izključevale lastninskopravna upravičenja: imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Iz zgodovinskega razvoja dejavnosti lovstva in primerjalne ureditve v drugih evropskih državah naj bi izhajalo, da je ureditev lastninske pravice na divjadi povezana z vprašanjem pravice lova in lastninske pravice na zemljišču. Divjad naj bi bila nikogaršnja stvar, ki naj bi z odstrelom postala last tistega, na katerega zemljišču je odstreljena. Ker naj bi bili za gozdove pomembni predvsem dve obliki gospodarjenja (gospodarjenje z lesom in izvajanje lova), naj bi ureditev, pri kateri je prostoživeča divjad v lasti države, očitno posegala v pravico iz 33. člena Ustave. Zgodovinsko gledano naj bi bil element lastninske pravice na gozdu tudi prisvajanje uplenjene divjadi in gospodarjenje z divjadjo. Meni, da pri takšni ureditvi ne gre za določanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine v smislu prvega odstavka 67. člena Ustave, temveč za poseg v pravico do zasebne lastnine. Zato naj bi bilo treba izpodbijano določbo ZVO-1 pretehtati v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Meni, da za takšen poseg v lastninsko pravico ni najti dopustnega cilja, ukrep ni niti nujen niti primeren. Smotrno gospodarjenje z divjadjo bi lahko dosegli tudi z določitvijo dolžnosti lastnikom gozdov. Primerjalnopravno gledano naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s sistemom, ki temelji na zasebni lastnini in svobodni gospodarski pobudi.

Pobudnica navaja, da je tretja alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) v neskladju s 33. členom Ustave. Navaja, da je Ustavno sodišče navedeno določbo že presojalo s sklepom št. U-I-51/95 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 65). Meni, da stališča Ustavnega sodišča v navedenem sklepu ni mogoče uporabiti pri presoji tretjega odstavka 5. člena ZG z vidika izvajanja lova. Nabiranja gozdnih sadežev, suhljadi in gozdnih rastlin naj ne bi bilo mogoče primerjati z izvajanjem lova na zasebnih zemljiščih. Navaja, da omejitve lastninskih upravičenj, ki zmanjšajo vrednosti stvari in njenega donosa, vedno pomenijo poseg v 33. člen Ustave. Zato naj bi zakonska določba, ki daje vsakomur pravico lova v tujem gozdu, pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine. Meni, da se s tako ureditvijo prekomerno posega v pravico iz 33. člena Ustave.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

Ustavno sodišče je iz zadeve št. U-I-98/04 izločilo vlogo pobudnice z dne 3. 10. 2005 in jo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo z zadevo št. U-I-40/06. Glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem.

Drugi odstavek 163. člena ZVO-1 določa: "Divjad po predpisih o lovstvu je lastnina države."

Pobudnica meni, da je divjad, ki se nahaja na zemljišču, povezana z zemljiščem. Zato naj samostojna lastninska pravica nad divjadjo ne bi bila mogoča. Ureditev, pri kateri je divjad v državni lasti, naj bi bila v neskladju s 33. členom Ustave.

Pravica do zasebne lastnine je zagotovljena v 33. členu Ustave. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, ampak mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu (odločba št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150).

V skladu s prvim odstavkom 15. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ) je stvar samostojni telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Divjad so vse vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ki se lovijo (prvi odstavek 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu, Uradni list RS, št. 16/04 – v nadaljevanju ZDLov-1). SPZ šteje živali za stvari, ki so lahko predmet stvarnih pravic. Zato šteje divjad v veljavni pravni ureditvi za samostojno premično stvar. Divjad ni sestavina(*1) zemljišča, niti njegova pritiklina.(*2) Dejstvo, da divjad po naravi stvari za svoje gibanje (premikanje) uporablja zemljišče in da jo je mogoče odloviti ter upleniti samo z uporabo zemljišča, ne pomeni, da je neločljivo povezana z zemljiščem, na katerem se nahaja. Zato za divjad še toliko bolj velja, da je samostojna stvar, kot to velja za plodove.(*3)

Pobudnica meni, da pomeni izpodbijana ureditev poseg v lastninsko pravico na zemljišču, ker naj bi iz zgodovinskega razvoja lovstva izhajalo, da je element lastninske pravice na gozdu tudi prisvajanje divjadi kot nikogaršnje stvari in gospodarjenje z divjadjo. Vendar je treba upoštevati, da se z družbenim razvojem vedno bolj uveljavlja zavest o resnični vrednosti zdravega življenjskega okolja, biološke raznovrstnosti in njenih sestavnih delov za nadaljnji obstoj človeštva. Biološka(*4) raznovrstnost je pomembna za evolucijo in vzdrževanje sistemov, ki ohranjajo življenje v biosferi. Ohranjanje biološke raznovrstnosti je skupna skrb vsega človeštva (Konvencija o biološki raznovrstnosti, Uradni list RS, št. 30/6, MP, št. 7/96 – v nadaljevanju MKBR). Zato je bil spremenjen tudi pomen divjadi z družbenim razvojem, s spremembami vrednostnega sistema in z zavedanjem o pomenu zdravega življenjskega okolja ter ohranjanja narave. Divjad je poleg gospodarske in socialne funkcije pridobila predvsem ekološko funkcijo (ohranjanje biološke raznovrstnosti,(*5) ohranjanje naravnega ravnovesja). S civilizacijskim razvojem je pri divjadi bolj poudarjen njen naravovarstveni pomen kot njen pomen za posameznika. Temeljna funkcija divjadi ni več v zadovoljevanju gospodarsko-ekonomskih interesov kmetijstva in gozdarstva, temveč je divjad del okolja, ki mora biti varovan tako, da so ohranjeni dolgoročni pogoji za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja. Ohranjati je treba biološko raznovrstnost ter zagotavljati trajnostno uporabo njenih sestavnih delov. Zaradi takšne funkcije divjadi za okolje je divjad dobila status naravnega bogastva.

V okviru splošnih določb Ustava v 5. členu navaja nekatere pozitivne obveznosti države, med katere sodi tudi skrb za ohranjanje naravnega bogastva. Člen 70 Ustave je namenjen varstvu naravnih bogastev. Zakonodajalec je zavezan, da na podlagi 70. člena Ustave z zakoni določi pogoje za izkoriščanje naravnih bogastev, pogoje uporabe zemljišč, pogoje in način uresničevanja gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom uresničevanja skrbi države za zdravo življenjsko okolje itd. V drugem odstavku 70. člena Ustave je zakonodajalec tudi pooblaščen, da z zakonom uredi pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva.(*6) Naravna bogastva so del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek. Zato daje Ustava zakonodajalcu možnost, da določi vsebino in obseg lastninskih upravičenj glede na vrsto naravnega bogastva ter ob upoštevanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije naravnega bogastva določi način pridobivanja in uživanja lastnine na njej.(*7)

Zakonodajalec mora pri določanju vsebine lastninske pravice na posameznih dobrinah upoštevati družbene spremembe. Največje spremembe nastajajo prav na področju naravnega bogastva. Glede na to je zakonodajalec s tem, ko je v drugem odstavku 163. člena ZVO-1 določil, da je divjad v državni lasti in ne nikogaršnja stvar, ravnal v skladu s pooblastili, ki izhajajo iz 5. in 70. člena Ustave. Zato z izpodbijano ureditvijo ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču se v tej zadevi ni bilo treba opredeliti do tega, ali bi bila tudi drugačna ureditev v skladu z določbama 5. in 70. člena Ustave.

Pobudnica meni, da tretja alineja prvega odstavka 5. člena ZG, ki nalaga lastnikom gozdov, da morajo dovoliti lov v svojem gozdu, posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Tretja alineja prvega odstavka 5. člena ZG določa: "Lastninska pravica na gozdovih se izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija. Lastnik gozda zato mora dovoliti v svojem gozdu čebelarjenje ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi."