Odločba o razveljavitvi četrtega in petega odstavka 3. člena in dela četrtega odstavka 22. člena pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih

2149. Odločba o razveljavitvi četrtega in petega odstavka 3. člena in dela četrtega odstavka 22. člena pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude Marjetke in Rada Kuharja iz Radovljice, Vande Zadnik iz Kočevja, Rudija Bregarja iz Litije, Janeza Jeriča iz Novega mesta, Maje Čuk iz Trbovelj in Franca Rogelška iz Šoštanja na seji z dne 11. junija 1997

V pravilniku o plačilih staršev za programe v vrtcih (Uradni list RS, št. 44/96) se razveljavijo:

četrti in peti odstavek 3. člena,

5. člen in

del četrtega odstavka 22. člena, ki se glasi: "ki se jim plačilo določi na osnovi petega odstavka 3. člena oziroma upoštevaje premoženje iz 5. člena tega pravilnika, in za starše".

Razveljavitev začne učinkovati po poteku šest mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Marjetka in Rado Kuhar menita, da je v neskladju z 2. in 14. členom ustave določba 3. alinee 5. člena pravilnika, ki opredeljuje opravljanje poklica kot premoženje. Pravilnik v celoti pa izpodbijata tudi zato, ker naj bi bil v neskladju s 56. členom ustave (pravice otrok) in 23. členom Pakta o državljanskih in političnih pravicah. Navajata, da naj bi bil način plačevanja varstva arbitraren in samovoljen, nepregleden in netransparenten in v bistvu neizvedljiv. V bistvu pa naj bi povečal ceno vrtca, kar naj bi posledično vodilo k zmanjšanju vpisa v vrtce. Po njunem mnenju je 23. člen Pakta treba razumeti tako, da mora država urediti režim brezplačnega varstva otrok v vrtcih.

Vanda Zadnik meni, da sta 1. in 3. alinea 5. člena pravilnika v nasprotju z zakonom o vrtcih in v neskladju s 14. členom ustave, ker se premoženje enači s statusom oziroma lastništvom gospodarske družbe ali z opravljanjem zasebne dejavnosti in ker se neenako urejajo enake situacije: enako premoženjsko stanje pri tistih, ki opravljajo zasebno dejavnost ali imajo v lasti kapital, se ne upošteva enako kot pri drugih. Meni tudi, da je pravilnik prekoračil zakonska pooblastila in ureja nekaj, kar bi po 87. členu ustave lahko urejal le zakon. Le zakon naj bi namreč lahko določil, katero premoženje se lahko upošteva.

Rudi Bregar navaja, da peti in šesti odstavek 3. člena pravilnika za starše, ki razpolagajo s premoženjem, avtomatično določi, da plačajo najmanj 60 odstotkov cene vrtca. S tem naj bi bili brez pravice do ocene vrednosti premoženja izključeni iz lestvice, določene v četrtem odstavku istega člena. Elementi, ki so v 5. členu pravilnika opredeljeni kot premoženje, naj bi bili nedefinirani in diskriminirajoči. Premoženje je ugotovljivo in ocenljivo, zato naj bi bili starši, ki plačujejo na podlagi premoženja iz 5. člena pravilnika, postavljeni v neenakopraven položaj s starši, ki plačujejo na podlagi lestvice iz 3. člena pravilnika. Meni tudi, da opredelitev premoženja ne bi smela biti stvar pravilnika, pač pa zakona. Iz istih razlogov izpodbija tudi prehodno določbo četrtega odstavka 22. člena pravilnika, ki naj bi enako neenakopravnost uveljavila tudi ob prehodu na nov sistem plačevanja vrtcev.

Janez Jerič navaja, da naj bi bil pravilnik neustrezen in brez zakonske podlage, ker zahteva poračun za nazaj: odločba, datirana z 31. 12. 1996, naj bi se uveljavila od 1. 9. 1996. Sporna se mu zdi določba 4. člena pravilnika o preračunavanju dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki naj bi brez pravne podlage pomenila povečanje katastrskega dohodka, že ugotovljenega z odločbo o odmeri dohodnine. Izpodbija pa tudi določbo 3. člena pravilnika o upoštevanju premoženja po 5. členu istega pravilnika, na podlagi katerega bo moral zaradi oddajanja stare hiše v najem plačati 60 odstotkov cene vrtca, čeprav je od dohodka od najemnine že plačal davek.

Maja Čuk meni, da ureditev petega odstavka 3. člena v zvezi s 5. členom pravilnika krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Osebam, ki razpolagajo s premoženjem, navedenim v pravilniku, naj ne bi bilo omogočeno plačevanje vrtca po enakih kriterijih kot ostalim. Samo dejstvo, da je nekdo samostojni podjetnik ali lastnik delnic gospodarske družbe, naj ne bi avtomatično pomenilo tudi, da ima večje dohodke. Za ugotavljanje zaslužkov oziroma obdavčljivih dohodkov pa so pristojne davčne službe.

Franc Rogelšek navaja, da naj bi se plačilo za vrtec staršem, od katerih je vsaj eden samostojni podjetnik ali obrtnik, po izpodbijanem pravilniku povečalo za 123 odstotkov. Meni, da je sporna ureditev pravilnika, po kateri se šteje opravljanje samostojne dejavnosti za premoženje.

Ministrstvo za šolstvo in šport v odgovoru na pobudo Marjetke in Rada Kuharja navaja, da je bil izpodbijani pravilnik izdan na podlagi 33. člena zakona o vrtcih in v skladu s podlagami za plačilo staršev, opredeljenimi v 32. členu zakona. Taka rešitev naj bi bila nujno potrebna zaradi zagotovitve pravičnosti za vse starše, ki imajo otroke vključene v vrtec. Starši, ki se jim iz javnih sredstev zagotavlja večji delež subvencije za vrtec, ne morejo biti v ugodnejšem položaju kot tisti starši, ki se jim iz javnih sredstev zagotavlja nižji delež subvencije. Po prej veljavni ureditvi so se lahko upoštevali samo izkazani dohodki, ki pa v mnogih primerih niso odražali resničnega socialnega položaja družine. Premoženje poleg prejemkov, ki se odražajo v dohodku na družinskega člana, dopolni sliko materialnega položaja družine in naj bi bilo pomembno predvsem pri opredeljevanju materialnega položaja družin zasebnikov, obrtnikov in podjetnikov, pri katerih naj bi dobiček ne bil ustrezna osnova za ugotavljanje dohodka na družinskega člana. Upoštevanje premoženja pri ugotavljanju upravičenosti do socialnovarstvenih prejemkov je uveljavljeno tudi v zakonu o socialnem varstvu iz leta 1992.

Opustitev premoženja kot ene od osnov za določitev plačila staršev naj bi v prakso zopet vrnila stanje, ki je pomenilo vprašanje pravičnosti sistema. Starši, ki imajo kot edine vire dohodkov plače, bi se znašli v neenakopravnem položaju s starši, ki pridobivajo svoje dohodke kot obrtniki, samostojni podjetniki oziroma s samostojnim opravljanjem svojega dela. V teh primerih naj bi namreč še vedno obstajala velika razlika med formalno izkazanimi dohodki in dejanskim materialnim položajem družine. Temeljni princip zakona in pravilnika je omogočiti pravično določitev plačila v vsakem konkretnem primeru na podlagi dohodkov in prejemkov ter premoženja. V izjemnih primerih pa je mogoče upoštevati tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni položaj družine.

Pravilnik naj bi bil po nekaj let trajajoči pravni praznini prinesel red na to področje. Elementi, ki določajo ceno programa v vrtcih, so opredeljeni v 30. členu zakona o vrtcih. Cena programa obsega stroške vzgoje, varstva in prehrane otroka v vrtcu, s čimer je zagotovljena enotna metodologija za določitev cen v vrtcih za celotno državo. Ministrstvo tudi meni, da 23. člen Pakta o državljanskih in političnih pravicah ne obvezuje države, da zagotovi za otroke brezplačno varstvo. Pakt in Konvencija o otrokovih pravicah zavezujeta državo, da otrokom zaposlenih staršev zagotavlja službe in ustanove za varstvo otrok. To pa naj bi zagotavljala sistem organizirane predšolske vzgoje, ki jo izvajajo javni vrtci, in obveznost lokalne skupnosti, da zagotovi zadostno število prostih mest v javnem vrtcu ali razpiše koncesijo.

Vsi pobudniki izkazujejo pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem po 24. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Vsi so starši enega ali več predšolskih otrok, vpisanih v vrtec, in jim je bilo odmerjeno plačilo na podlagi izpodbijanih določb pravilnika.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-330/96 z dne 21. 11. 1996 zavrnilo predlog pobudnice Vande Zadnik za začasno zadržanje izvrševanja petega odstavka 3. člena in 5. člena pravilnika. Na seji dne 11. 6. 1997 je nato pobude, združene zaradi enotnega obravnavanja, sprejelo in glede na izpolnjene pogoje po četrtem odstavku 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

I. Ustavne in zakonske podlage