Cepar - Vol 24, številka 1, Maj 2026

Lukas Baschung, Armand Brice Kouadio

To What Extent Do Resilience Antecedents Differ Between Public Administrations and Private Enterprises? A Literature Review

Namen: zaradi razlik v poslanstvu, ciljih, upravljanju, virih in poklicni etiki krizni dogodki, kot je pandemija covida-19, različno vplivajo na javne in zasebne organizacije. Zato se lahko razlikujejo tudi dejavniki, ki podpirajo njihovo odpornost. Članek na podlagi sistematičnega pregleda literature s področja javne uprave in menedžmenta podaja celovito analizo dejavnikov odpornosti v javnih upravah ter jih primerja z dejavniki odpornosti v zasebnih podjetjih. Tako preučuje, koliko se dejavniki odpornosti razlikujejo med tema dvema vrstama organizacij. Ugotovitve naj bi pomenile trdno podlago za nadaljnji razvoj odpornosti javnih uprav in z njo povezanih raziskav. Zasnova/metodologija/pristop: literatura, vključena v ta sistematični pregled, je bila izbrana na podlagi iskanja v bazah Web of Science (WoS), Google Scholar ter v petdesetih najvišje uvrščenih revijah s področja javnega menedžmenta in menedžmenta, izbranih predvsem glede na njihovo uvrstitev v Scopusu. Iskanje se je posebej osredotočilo na javne uprave, ozko opredeljene kot entitete s politično avtoriteto na svojem področju delovanja, pri čemer so bile zaradi izogibanja nepotrebni kompleksnosti izključene avtonomne javne organizacije, kot so bolnišnice. Študije, vključene v pregled, so morale odpornost obravnavati tudi v smislu zmožnosti “Absorb-Overcome-Recover” ob zunanjih ali notranjih pretresih. Zbiranje podatkov je potekalo po smernicah PRISMA, kar je pripomoglo k zmanjšanju pristranskosti in zagotovilo, da so bile za poglobljeno analizo izbrane le najrelevantnejše študije. Ugotovitve: poleg številnih skupnih dejavnikov odpornosti na organizacijski, timski in individualni ravni, večinoma povezanih s finančnimi, materialnimi in človeškimi viri, pregled razkriva tudi ključne elemente, značilne za javne uprave, kot so pravne in birokratske omejitve. Avtorji trdijo, da je glede na prevladujočo paradigmo javnega menedžmenta razvoj tega dejavnika lahko zahteven. Poleg tega se zdi sposobnost mobiliziranja mreže partnerjev za reševanje vprašanj, povezanih s krizami, posebej pomembna za javne organizacije. V primeru javnih uprav sodelovanje z drugimi javnimi in zasebnimi akterji namreč ni bistveno le za lastno preživetje in neprekinjeno organizacijsko delovanje, temveč zaradi njihovega družbenega poslanstva tudi za vodenje odziva na krizo. Akademski prispevek k področju: na podlagi obstoječe znanstvene literature članek pojasnjuje, koliko se dejavniki odpornosti razlikujejo med javnimi upravami in zasebnimi podjetji. Čeprav so splošne razlike med javnim in zasebnim sektorjem dobro poznane, taka primerjava dejavni-kov odpornosti doslej še ni bila opravljena. Članek tako ustvarja trdno podlago za nadaljnje empirične raziskave številnih ugotovljenih raziskovalnih vrzeli. Izvirnost/pomen/vrednost: obstaja več dejavnikov, na katerih morajo organizacije delati, če želijo izboljšati svojo odpornost, ne glede na pravno obliko. Vendar članek opredeljuje tudi tiste dejavnike odpornosti, ki so posebej pomembni za javne uprave in zato zahtevajo posebno pozornost javnih menedžerjev.

Sanja Vrbek, Tina Jukić

Factors Enabling Public Organisations to Act as Constructive Co-Creators in the Context of Open Government Data

Namen: prispevek obravnava koncept soustvarjanja, ki temelji na odprtih podatkih javnega sektorja (OPJS) in združuje načela OPJS ter soustvarjanja z namenom spodbujanja inovacij in ustvarjanja javne vrednosti. Posebej se osredotoča na organizacijske značilnosti in zmogljivosti, ki javnim organizacijam omogočajo učinkovito vključevanje v soustvarjanje na podlagi OPJS. Zasnova/metodologija/pristop: dosedanja literatura je spodbujevalne in zaviralne dejavnike večinoma preučevala z vidika zmogljivosti za objavljanje OPJS, manj pozornosti pa je namenila zmogljivostim, potrebnim za njihovo soustvarjalno uporabo. Študija zato opredeljuje organizacijske značilnosti, ki javnim organizacijam omogočajo, da se v soustvarjanje na podlagi OPJS vključujejo kot konstruktivni partnerji. V ta namen je bil izveden sistematičen pregled literature ter analiza ugotovitev dveh ločenih, vendar povezanih raziskovalnih sklopov: (1) o OPJS in (2) o soustvarjanju na podlagi OPJS. Rezultati: rezultati kažejo, da je zmogljivost javnih organizacij za objavlja-nje OPJS nujna, vendar sama po sebi ne zadošča za soustvarjanje s temi podatki. Za učinkovito sodelovanje v takih praksah je potrebna globlja organizacijska preobrazba. To pomeni, da morajo javne organizacije soustvarjanje sprejeti kot strateško usmeritev, slediti storitveno-dominantni logiki (angl. service-dominant logic), uporabljati agilne in participativne pristope ter krepiti zaupanje, vodenje in kompetence zaposlenih, ki omogočajo sodelovalne inovacije na podlagi OPJS. Praktične implikacije: študija opredeljuje in sintetizira organizacijske dejavnike, ki javnim organizacijam omogočajo, da prevzamejo konstruktivno in aktivno vlogo v pobudah soustvarjanja na podlagi OPJS. Hkrati ponuja vpogled v notranje reforme in krepitev zmogljivosti, ki so potrebne, da bi bile javne organizacije pripravljene na soustvarjanje v ekosistemih OPJS. Izvirnost/vrednost: prispevek predstavlja prvi poskus sistematične sinteze organizacijskih predpogojev za soustvarjanje na podlagi OPJS. S tem zagotavlja podlago za nadaljnje raziskave, usmerjene v razvoj celostnega okvira organizacijske pripravljenosti za soustvarjanje na podlagi OPJS in praktičnih orodij za njeno ocenjevanje.

Fernando Martínez Arribas, Óscar Briones Gamarra

Problematic Aspects in Spanish Democracy: Some Proposals for Better Public Governance

Namen: prispevek analizira stanje demokracije v Španiji na podlagi podatkov in vrednosti, ki jih izkazujejo glavni mednarodni indeksi demokracije, s posebnim poudarkom na konceptu vladavine prava kot sredstva omejevanja oblasti. Posebej obravnava parametre, povezane s sodno neodvisnostjo, politizacijo uprave in zaznavo korupcije, ter predlaga ukrepe za izboljšanje upravljanja na osrednji ravni splošne državne uprave. Zasnova/metodologija/pristop: raziskava temelji na mešani metodologiji, ki združuje kvantitativne in kvalitativne metode. Njen namen je preučiti učinke rezultatov Španije v indeksih demokracije in vladavine prava ter analizirati omejitve izvrševanja samovoljne oblasti (Krygier), ovrednotiti vzroke teh učinkov in na tej podlagi predlagati reforme na področju javne uprave. Ugotovitve: študija ugotavlja, da se Španija sicer uvršča v prvi kvartil analiziranih indeksov demokracije, vendar je v zadnjem desetletju mogoče zaznati upad rezultatov pri kazalniku vladavine prava. Akademski prispevek k področju: raziskava je v osnovi študija posamezne države, tj. Španije, in uporablja kvantitativne ter kvalitativne podatke, da bi trenutno stanje enega osrednjih kazalnikov demokracije v Španiji, to je vladavine prava, umestila v objektivne parametre ter analizirala zaznane glavne trende. Ob tem primerja globalni in španski položaj ter predlaga mehanizme, ki po presoji avtorjev Španiji ne bi omogočili le izboljšanja njenega položaja v teh indeksih, temveč predvsem okrepitev omejitev samovoljne oblasti s teleološkim pristopom. Omejitve/implikacije raziskave: široko zastavljen predmet raziskovanja, to je razmerje med vladavino prava in demokracijo, zahteva njegovo omejitev na določeno ozemlje (Španijo), raven oblasti (splošno državno upravo) in časovni okvir (od leta 2012, ki sovpada z veliko svetovno gospodarsko krizo, do sedanjosti). Poleg tega obseg raziskave ne omogoča podrobne obravnave vseh atributov, ki sestavljajo vladavino prava, pri čemer velja tudi, da vsi indeksi ne uporabljajo enakih atributov in ne temeljijo na enakih metodologijah. Praktične/družbene implikacije: študija ima pomembne praktične in družbene implikacije. Poleg ugotovitev, ki izhajajo iz različnih indeksov, so namreč aktualni dogodki v Španiji potrdili obstoj problematičnih vidikov vladavine prava, povezanih s politizacijo pravosodja in uprave ter s korupcijo, ki vplivajo na družbeno zaznavanje delovanja demokracije. Izvirnost/vrednost: raziskava nastaja v času, ko so nekatere vodilne osebnosti glavne španske sredinsko leve vladajoče stranke povezane s korupcijskimi primeri. Zdajšnji predsednik vlade je prišel na oblast junija 2018 po uspehu konstruktivne nezaupnice, katere povod je bila korupcija, povezana s sredinsko desno stranko, ki je tedaj vodila vlado. Zato je, ne da bi bilo postavljeno pod vprašaj demokratično bistvo Španije, pozornost treba usmeriti k tistim elementom, ki lahko pripomorejo k boljšemu uresničevanju namena pravne države kot sredstva za omejevanje izvrševanja oblasti.

Nina Ponikvar, Sara Ražman, Tjaša Redek, Petra Došenović Bonča

Evidence on Social and Economic Dimensions of Informal Caregiving in Slovenia

Namen: članek obravnava ključne socio-demografske in zdravstvene značilnosti neformalnih oskrbovalcev v Sloveniji ter izbrane kazalnike njihovih življenjskih vzorcev. Poleg tega podaja oceno ekonomske vrednosti neplačane oskrbe. Zasnova/metodologija/pristop: na podlagi nacionalno reprezentativnih podatkov (n = 1.075), zbranih leta 2025 s celovitim vprašalnikom, z uporabo logistične regresije predstavljamo dokaze o profilih oskrbovalcev. Ugotovitve: rezultati kažejo, da višja starost ter vključenost v prožne ali samostojno usmerjane oblike zaposlitve pomembno povečujeta verjetnost zagotavljanja neformalne oskrbe. Med oskrbovalci in neoskrbovalci se kažejo tudi opazne razlike v razširjenosti posameznih zdravstvenih stanj, kazalnikih duševnega blagostanja in življenjskih vzorcih. Samoo-cenjeno splošno zdravstveno stanje se med skupinama ne razlikuje pomembno, vendar so med oskrbovalci pogostejše mišično-skeletne motnje, poškodbe in nekatera kronična stanja. Z združitvijo podatkov iz vprašalnika z ocenami iz drugih obsežnih študij o oskrbovalcih in času, ki ga namenjajo oskrbi, ekonomsko vrednost neplačane oskrbe ocenjujemo na 2,1–4,1 milijarde evrov, kar je približno 3–6 % slovenskega BDP. Akademski prispevek k področju: študija prispeva k akademski literaturi s prvimi nacionalno reprezentativnimi dokazi o socio-demografskih, zdravstvenih in življenjskih značilnostih neformalnih oskrbovalcev v Sloveniji. Raziskovanje ekonomike oskrbe nadgrajuje s povezovanjem profiliranja oskrbovalcev z makroekonomskim vrednotenjem ter tako povezuje podatke o zdravju in zaposlenosti na mikro ravni z ocenami stroškov neplačane oskrbe na makro ravni. Implikacije za raziskave: ugotovitve poudarjajo velik, toda večinoma nepriznan prispevek neformalnih oskrbovalcev k nacionalnemu sistemu dolgotrajne oskrbe. Hkrati poudarjajo pomen upoštevanja bremena neformalne oskrbe pri oblikovanju socialnih in zdravstvenih politik ter ukrepov na trgu dela, ki zajemajo blagostanje in delovno zmožnost oskrbovalcev. S tem je mogoče podpreti trajnostno dopolnjevanje neformalne oskrbe in formalnih sistemov oskrbe. Dokazi kažejo na potrebo po vključevanju podpore neformalnim oskrbovalcem v socialne, zdravstvene in delovno-tržne politike, da bi ohranili njihovo zmožnost za delo ter zagotovili komplementarnost neformalne in formalne oskrbe. Prihodnje raziskave bi lahko te ugotovitve nadgradile z longitudinalnimi pristopi, ki bi omogočili oceno vzročnih učinkov oskrbovanja na zdravje in izide na trgu dela. Izvirnost/pomen/vrednost: študija nacionalno reprezentativne anketne podatke o značilnostih oskrbovalcev v Sloveniji združuje z makroekonomskim vrednotenjem neplačane oskrbe ter s tem ponuja nove dokaze za oblikovanje politik in nadaljnje raziskave.

Ana Elena Ranta, Ioana Gabriela Bulău-Olaru

Assessing Decisional Transparency in Local Public Administration: Evidence from Rural Areas in Romania’s North-West Region

Namen: študija proučuje, koliko lokalni organi javne oblasti na podeželskih območjih severozahodne regije Romunije izpolnjujejo zakonske obveznosti glede odločitvene transparentnosti in participacije državljanov pri sprejemanju normativnih aktov v obdobju 2021–2023. Hkrati analizira vzorce sodelovanja javnosti in institucionalnega komuniciranja v okviru lokalnega procesa odločanja. Zasnova/metodologija/pristop: raziskava temelji na kvantitativnem pristopu in analizi poročil o transparentnosti, ki so jih lokalni organi javne oblasti objavili na spletu v skladu z zahtevami nacionalne zakonodaje. Nabor podatkov zajema 403 občine, od katerih jih je 143 objavilo dostopna poročila. Študija obravnava trende skladnosti, pogostost priprave osnutkov normativnih aktov, komunikacijske prakse ter kazalnike participacije državljanov, kot sta udeležba na javnih sestankih in vlaganje zahtev za informacije. Ugotovitve: ugotovitve kažejo na trajen primanjkljaj pri izpolnjevanju obveznosti poročanja, saj je poročila leta 2021 objavilo le 12,72 % občin, leta 2022 15,21 %, leta 2023 pa 7,98 %. Participacija državljanov ostaja omejena in neenakomerno porazdeljena, pri čemer je izrazitejše vključevanje mogoče zaznati v okrožjih Bistrița-Năsăud in Sălaj. Kljub postopnemu naraščanju števila osnutkov normativnih aktov se je število javnih objav zmanjšalo. Udeležba na javnih sestankih je vrh dosegla leta 2022, nato pa se je leta 2023 občutno zmanjšala. Poleg tega zelo nizko število zahtev za informacije, ki so jih vložili državljani in poslovna združenja, kaže bodisi na omejeno ozaveščenost javnosti o procesu odločanja bodisi na omejen interes za ta proces. Praktične implikacije: ugotovitve kažejo na potrebo po odločnejših institucionalnih prizadevanjih za izboljšanje skladnosti s predpisi o transparentnosti, povečanje digitalne dostopnosti in diverzifikacijo komunikacijskih strategij. Ob tem poudarjajo tudi pomen krepitve ozaveščenosti javnosti ter spodbujanja državljanskih partnerstev z namenom okrepitve participacije državljanov in zagotavljanja bolj vključujočega lokalnega upravljanja. Izvirnost/vrednost: študija prinaša pravočasno empirično oceno praks transparentnosti v podeželski Romuniji in tako prispeva k literaturi o lokalnem upravljanju ter participativni demokraciji v posttranzicijskih kontekstih. Z osredotočenostjo na velik vzorec občin v nedavnem triletnem obdobju osvetljuje strukturne omejitve upravne zmogljivosti in interakcije med državo in državljani ter hkrati ponuja izhodišče za nadaljnje raziskave in oblikovanje politik.

Simona Prijaković, Vita Jagrič, Tanja Markovič Hribernik

Economic Determinants of Local Budget Credibility in Slovenia and Croatia

Namen: članek obravnava verodostojnost proračunov lokalnih samouprav v dveh sosednjih državah članicah EU – Sloveniji in Hrvaški. Analizira osem ekonomskih determinant proračunskih odstopanj, opredeljenih kot razlika med načrtovanimi in dejanskimi proračunskimi prihodki ter odhodki, izražena kot delež načrtovanih zneskov. Študija s tem zapolnjuje pomembno vrzel v literaturi, saj prinaša prvo sistematično empirično presojo ekonomskih dejavnikov, ki oblikujejo verodostojnost lokalnih pro-računov v Srednji in Vzhodni Evropi, ter ponuja pomembna izhodišča za fiskalno politiko in lokalne javne finance. Metodologija: analiza temelji na dinamičnem panelnem modelu, ocenjenem s sistemskim GMM, in zajema vseh 768 lokalnih samouprav v Sloveniji in na Hrvaškem v obdobju 2016–2023. Vzorec vključuje 128 mest in 428 občin na Hrvaškem ter 12 mestnih občin in 200 občin v Sloveniji. Empirični okvir upošteva tudi lokalne volilne cikle, in sicer ene volitve pred opazovanim obdobjem in dvoje volitev med njim v obeh državah, da bi čim celoviteje zajel preplet političnih in ekonomskih vplivov na lokalne proračunske prakse. Ugotovitve: rezultati kažejo, da so proračunska odstopanja pri hrvaških lokalnih samoupravah statistično značilno večja kot pri slovenskih. Hkrati kažejo, da na tekoča proračunska odstopanja pretežno vplivajo njihove odložene vrednosti, kar kaže na visoko stopnjo vztrajnosti verodostojnosti proračunov. Na Hrvaškem je večje število prebivalcev povezano z nižjimi proračunskimi odstopanji pri skupnih prihodkih in kapitalskih odhodkih. V Sloveniji pa so nižja proračunska odstopanja povezana z nižjo stopnjo brezposelnosti, višjimi lastnimi prihodki ter večjo odvisnostjo od državnih ali evropskih dotacij. Rezultati tako kažejo na pomembne med-državne razlike v vplivu socialno-ekonomskih in fiskalnih dejavnikov na verodostojnost lokalnih proračunov ter poudarjajo potrebo po kontekstno prilagojenih pristopih k fiskalnemu upravljanju. Izvirnost: študija izvirno prispeva k literaturi, saj združuje celovit zajem lokalnih samouprav z napredno ekonometrično analizo za prepoznavanje ekonomskih determinant verodostojnosti lokalnih proračunov. Hkrati vzpostavlja podlago za razvoj harmoniziranih orodij za ocenjevanje vero-dostojnosti proračunov, ki so praktično pomembna za krepitev fiskalne transparentnosti, odgovornosti in trajnostnega lokalnega upravljanja v državah EU. Ugotovitve lahko oblikovalcem politik in nosilcem fiskalnega upravljanja pomagajo pri izboljšanju proračunskega načrtovanja in izvrševanja ter s tem prispevajo k učinkovitejšemu zagotavljanju javnih storitev in večji finančni stabilnosti.

Mirza Kršo, Muamer Halilbašić

Rethinking Fiscal Federalism in the Federation of Bosnia and Herzegovina: A Two-Pillar Model for Allocating Indirect Tax Revenues Across Cantons

Namen: prispevek razvija in operacionalizira transparenten, na pravilih utemeljen model horizontalne fiskalne izravnave za Federacijo Bosne in Hercegovine (FBiH) ter ocenjuje njegove večletne učinke na razlike v fiskalni zmogljivosti. Osredotoča se na institucionalno okolje, v katerem sta teritorialna asimetrija in šibka centralna koordinacija pripomogli k vztrajnim vertikalnim in horizontalnim fiskalnim neravnotežjem. Zasnova/metodologija/pristop: prispevek povezuje primerjalno institucionalno analizo s podatkovno podprto presojo horizontalnih razlik. Na podlagi kantonalnih podatkov za FBiH za obdobje 2018–2024 so rezultati obravnavani v empiričnem okviru, ki ne vključuje občinskih ureditev, saj primerljivi podatki niso na voljo, vprašanja vertikalnega ravnotežja pa ostajajo politično občutljiva; zato so ta vprašanja opredeljena kot pomembna smer prihodnjih raziskav. Članek opredeli dvostebrno alokacijsko pravilo: (1.) delež po načelu izvora in (2.) sklad za izravnavo fiskalne zmogljivosti z 80-odstotno spodnjo mejo po izravnavi. Alokacije »pred« in »po« uvedbi modela se primerjajo z uporabo subnacionalnih podatkov za obdobje 2018–2024 na kantonalni ravni. Ker neposredni podatki o porabi niso opazovani, je dohodek uporabljen kot rezidenčni približek za DDV. Učinki se spremljajo s povprečnim deležem FBiH, Ginijevim koeficientom in koeficientom variacije, upravičenost do 2. stebra pa je določena dinamično: vsako leto so upravičeni kantoni, ki pred izravnavo ne dosegajo 100 odstotkov povprečja. Ugotovitve: simulacijski rezultati kažejo, da predlagani model dosega znatno horizontalno izravnavo, ne da bi oslabil fiskalne spodbude za uspešnejše kantone. Na ravni sistema se povprečna fiskalna zmogljivost zviša z 88 odstotkov na 99 odstotkov povprečja FBiH, Ginijev koeficient in koeficient variacije pa se zmanjšata za približno polovico. Pri dinamično upravičenih kantonih so učinki še izrazitejši: povprečje se zviša za 19 odstotnih točk, razpršenost pa se zmanjša za 70 odstotkov. Kantoni z visoko fiskalno zmogljivostjo tudi po izravnavi ostanejo nad 100 odstotki, kar pomeni, da model preprečuje čezmerno izravnavo. Rezultati ostanejo robustni tudi v letih, ki sta jih zaznamovala pandemija covida-19 in inflaci-ja, kar podpira načelo štiriletne vnovične kalibracije. Akademski prispevek k področju: prispevek opredeli in preveri transparenten dvostebrni model za FBiH, ki temelji na vrzeli v fiskalni zmogljivo-sti na prebivalca in na 80-odstotni meji zadostnosti, kalibrirani tako, da zagotavlja primerljiv minimum, hkrati pa kantone z visoko fiskalno zmogljivostjo po izravnavi ohranja nad 100 odstotki. S povezovanjem fiskalne zasnove z vprašanji institucionalne pravičnosti, teritorialne kohezije in na pravilih temelječega upravljanja članek prispeva k širšim razpravam o fiskalnem federalizmu v politično razdrobljenih sistemih. Ker so DDV po namembnem načelu, asimetričen teritorialni status in uporaba približnih mer porabe pogosti v federacijah in regionalnih unijah, je dvostebrna zasnova, razvita za FBiH, predstavljena kot prenosljiv okvir za preoblikovanje politično dogovorjenih koeficientov delitve davčnih prihodkov v tran-sparentne, na pravilih utemeljene alokacije. Omejitve raziskave/implikacije: analiza uporablja dohodek kot rezidenčni približek za osnovo DDV, saj podatki o porabi na kantonalni ravni niso na voljo. Osredotoča se izključno na horizontalno fiskalno zmogljivost; odhodkovne potrebe, stroškovne omejitve in občinske razlike niso modelirane. Parametri, to je 80-odstotna spodnja meja in 25-odstotni sklad, so kalibrirani, ne pa ekonometrično ocenjeni, simulacije pa so mehanske in ne vedenjske. Prihodnje raziskave bi morale triangulirati približke, kot so promet v trgovini na drobno in administrativni agregati DDV, vključiti module stroškov in potreb, preveriti občutljivost parametrov ter uporabiti panel-ne in vedenjske metode za utemeljitev štiriletne ponovne kalibracije. Praktične implikacije: predlagani okvir nadomešča ...

Jasmina Popovska, Lan Umek

Advancing DEA-Based Assessment of Innovation Efficiency Through Feature Selection

Namen: članek preučuje inovacijsko učinkovitost držav članic Evropske unije (EU) in obravnava metodološke nedoslednosti v dosedanjih raziskavah. Ovrednoti, kako učinkovito nacionalni inovacijski sistemi (NIS) pretvarjajo vložke, povezane z inovacijami, v merljive rezultate, s ciljem izboljšati zanesljivost in interpretabilnost ocen učinkovitosti. Zasnova/metodologija/pristop: za določitev statistično relevantnega nabora kazalnikov študija uporablja metodo MCFS (Multi-Cluster Featu-re Selection – MCFS), ki je hibridna metoda, ki združuje nenadzorovano razvrščanje v skupine in nadzorovano regresijo (Least Absolute Shrinkage and Selection Operator – LASSO). Tehnika je uporabljena na longitudinalnih podatkih iz Evropskega inovacijskega pregleda (European Innovation Scoreboard – EIS), kar je privedlo do konsistentnega nabora trinajstih kazalnikov, ki zajemajo ključne stopnje inovacijskega procesa. Po izbiri kazalnikov je uporabljena dvostopenjska metoda podatkovne ovojnice (Data Envelopment Analysis – DEA) za oceno učinkovitosti tako na stopnji tehnološke proizvodnje oziroma proizvodnje znanja kot tudi na stopnji komercializacije. Ta pristop omogoča razlikovanje med državami, ki so učinkovite pri ustvarjanju rezultatov znanja, in tistimi, ki so uspešne pri pretvarjanju teh rezultatov v gospodarske učinke. Ugotovitve kažejo na znatne razlike v inovacijski učinkovitosti med državami članicami EU. Malo držav dosega visoko učinkovitost na obeh stopnjah, kar poudarja težavnost ohranjanja uspešnosti vzdolž celotne inovacijske vrednostne verige. Analiza razkriva trajne neučinkovitosti, zlasti na stopnji komercializacije, kar je skladno z dosedanjimi raziskavami, ki izpostavljajo strukturne ovire pri pretvarjanju rezultatov raziskav in razvoja v gospodarske koristi. Rezultati prav tako dokazujejo, da so razlike v razvrstitvah držav, ki jih opažamo v literaturi, pogosto posledica različnih izborov kazalnikov in specifikacij metode DEA. Tudi med študijami, ki uporabljajo podobne okvire DEA, razlike pri vključitvi kazalnikov vodijo do različnih razvrstitev uspešnosti držav. Praktične implikacije: metodološke odločitve omogočajo izboljšano primerljivost med državami in skozi čas, hkrati pa zmanjšujejo kompleksnost. Dvostopenjska struktura metode DEA oblikovalcem politik nudi globlji vpogled v notranje delovanje nacionalnih inovacijskih sistemov in vire neučinkovitosti, zlasti na stopnji komercializacije. To omogoča bolj ciljno usmerjene politične intervencije, ki razlikujejo med šibkostmi pri proizvodnji znanja in šibkostmi pri gospodarskem izkoriščanju inovacijskih rezultatov. Izvirnost/vrednost: študija prispeva k literaturi z uvedbo metode MCFS na področje ocenjevanja inovacijske učinkovitosti in ponuja poenostavljen, empirično utemeljen nabor kazalnikov, primeren za uporabo v okviru metode DEA. S kombinacijo podatkovno zasnovanega pristopa k izbiri spremenljivk in dvostopenjske metode DEA članek obravnava metodološko razdrobljenost v dosedanjih raziskavah ter zagotavlja preglednejši in ponovljiv okvir za vrednotenje nacionalnih inovacijskih sistemov.

Ruzhdi Halili

Towards a Results-Based Monitoring System in Public Administration in Kosovo

Namen članka je analizirati učinkovitost sistema spremljanja sektorskih strategij, s posebnim poudarkom na reformi javne uprave na Kosovu. Avtor ugotavlja, ali sistem spremljanja izpolnjuje svoj namen pri merjenju uspešnosti in doseganja rezultatov, predvidenih v sektorskih strategijah, ter s tem podpira odločanje na podlagi dokazov, merjenje institucionalne uspešnosti in z njimi povezane procese. Zasnova/metodologija/pristop: študija temelji na kvalitativni raziskovalni metodologiji, ki združuje analizo dokumentov, in sicer poročil o spremljanju in vrednotenju, ki so jih kosovske institucije objavile v letih 2024 in 2025, strategij reforme javne uprave ter sektorskih strategij, povezanih z objavljenimi poročili o spremljanju in vrednotenju. Ta pristop dopolnjujejo neparticipativno opazovanje avtorjev in sekundarna literatura različnih mednarodnih organizacij, zlasti Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Svetovne banke in Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), pa tudi civilne družbe ter drugih domačih deležnikov, ki sooblikujejo rezultatsko usmerjeno spremljanje na Kosovu. Ugotovitve: študija kaže, da je kosovska javna uprava sprejela formalne korake za institucionalizacijo rezultatsko usmerjenega sistema spremljanja v okviru načrtovanja javnega sektorja, vključno z zahtevami strateškega načrtovanja, postopki poročanja in splošnimi poročevalskimi praksami. Kljub temu ostajajo izzivi, povezani s kakovostjo rezultatsko usmerjenega sistema spremljanja in njegovih sestavnih delov, vključno s cilji, kazalniki, ciljnimi vrednostmi in sorodnimi elementi. Poročanje, zlasti sistem letnega poročanja, je vzpostavljeno in se uporablja v praksi. Vendar večina analiziranih poročil vsebuje informacije predvsem na ravni kazalnikov izložkov, nekatera pa poročajo na ravni rezultatov. Poročanje, spremljanje in vrednotenje na ravni vpliva ostajajo preveč ambiciozni. Avtor prav tako ugotavlja, da spremljanje še vedno pretežno temelji na administrativnih podatkih, da je uporaba raznolikih metod zbiranja informacij omejena ter da vključevanje civilne družbe ostaja skromno. Akademski prispevek k področju: članek prispeva k literaturi o sistemih spremljanja v javnem sektorju, zlasti v novoustanovljenih in tranzicijskih javnih upravah. Za Kosovo prinaša specifično nacionalno analizo ter dopolnjuje primerjalno regionalno literaturo o sistemih spremljanja in vrednotenja v državah Zahodnega Balkana. Hkrati povezuje teoretična izhodišča s praktičnimi implikacijami okvirov spremljanja v reformah javnega sektorja. Izvirnost/pomen/vrednost: članek se osredotoča na analizo dokumentov, ki so okvir spremljanja v kontekstu reform javne uprave in procesa evropske integracije države. Pomemben je za institucije javne uprave, oblikovalce politik na Kosovu, deležnike civilne družbe, donatorje in razvojne partnerje ter raziskovalce, ki se ukvarjajo z reformami javne uprave, zlasti s sistemi spremljanja v javni upravi.

In memoriam: prof. dr. Janez Grad (1933–2026)

S spoštovanjem se poslavljamo od prof. dr. Janeza Grada, uglednega profesorja, vizionarja in ustanovnega člana znanstvene revije Uprava (danes CEPAR), ki je s svojim delom trajno zaznamoval razvoj znanstvene in strokovne misli na področju matematike in informatike tako doma kot tudi v tujini. Verjel je v pomen povezovanja teorije in prakse ter v moč pisane besede. Kot ustanovni član revije je ustvaril prostor za kritično razpravo, znanstveno poglobljenost in razvoj stroke.