TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik po ugotovljenem dejanskem stanju ni prejel obdavčljivih dohodkov od leta 1994 do septembra 2007, zato je bilo ugotovljeno razpolaganje s sredstvi za privatno potrošnjo, ki izvirajo iz prejemkov na osebni račun v znesku 726.965,53 EUR, utemeljeno upoštevano kot razlika sredstev, ki presegajo napovedane dohodke oziroma dohodke, od katerih je davek plačan.

Dokazovanje z listinami v cenitvenem postopku ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Tudi predložene listine pa je seveda treba ocenjevati v smislu dokaznega postopka, tako kot druge eventualno predlagane dokaze. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran.

Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ko je dokazno breme prevaljeno na stranko postopka, mora ta že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvana, da dokaže nasprotno.

Iz pregleda listin družbe D. izhaja, da v inšpiciranem obdobju na njen poslovni račun s strani tožnika ni bilo nakaznih nobenih sredstev kot posojilo niti kako drugače. Pogodbe o asignacijah niso izkazovale temelja, torej na kateri podlagi naj bi bil tožnik upnik družbe, prav tako tožnik ni dokazal denarnega toka, da bi posojilo kapitalsko in upravljavsko povezani družbi D. d.o.o. dejansko izplačal.