Zakon o konzularni zaščiti (ZKZaš)

1347. Zakon o konzularni zaščiti (ZKZaš)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o konzularni zaščiti (ZKZaš)

Razglašam Zakon o konzularni zaščiti (ZKZaš), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 17. aprila 2018.

Št. 003-02-4/2018-12

Ljubljana, dne 25. aprila 2018

Borut Pahor l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O KONZULARNI ZAŠČITI (ZKZaš)

1. člen

(predmet urejanja)

(1)

Ta zakon ureja postopke in delovanje ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, in predstavništev v tujini na področju konzularne zaščite državljanov oziroma državljank (v nadaljnjem besedilu: državljanov) Republike Slovenije in drugih državljanov pod pogoji, določenimi v tem zakonu.

(2)

S tem zakonom se v slovenski pravni red prenašajo določbe Direktive Sveta (EU) 2015/637 z dne 20. aprila 2015 o ukrepih za usklajevanje in sodelovanje, potrebnih za lažje zagotavljanje konzularne zaščite državljanov Unije brez predstavništva v tretjih državah, in o razveljavitvi Sklepa 95/553/ES (UL L št. 106/1 z dne 24. 4. 2015) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2015/637).

2. člen

(pomen izrazov)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1.

»predstavništvo v tujini« je predstavništvo, kot je opredeljeno z zakonom, ki ureja zunanje zadeve,

2.

»država brez predstavništva« je država članica Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki nima sedeža svojega predstavništva v državi ali nima diplomatskega predstavništva ali konzulata ali konzulata, ki ga vodi častni konzularni funkcionar, ki bi dejansko lahko zagotovil konzularno zaščito v konkretnem primeru,

3.

»državljan brez predstavništva« je vsak državljan oziroma državljanka (v nadaljnjem besedilu: državljan) druge države članice EU, ki nima predstavništva v državi, kjer potrebuje konzularno zaščito,

4.

»družinski člani državljanov EU brez predstavništva v tretjih državah« so družinski člani, ki niso državljani države članice EU in ki spremljajo državljane brez predstavništva v državi zunaj EU, kjer potrebujejo konzularno zaščito,

5.

»družinski člani« so zakonec, zunajzakonski partner, otrok, drug otrok, ki ga je upravičenec pomoči dolžan preživljati, starš mladoletnega otroka, stari starš mladoletnega otroka in vnuk,

6.

»drug državljan« je »državljan brez predstavništva« ali so »družinski člani državljana EU brez predstavništva v tretjih državah«,

7.

»krizne razmere« so razmere, ki jih povzročijo naravne ali druge nesreče večjih razsežnosti, izredno poslabšanje političnih ali družbenih razmer v tretji državi zaradi nasilja, oboroženih spopadov, vojne ali terorističnega napada, zaradi česar je posameznikovo življenje ogroženo,

8.

»nujni primer« je izjemen položaj, ko posameznik nima razpoložljivih finančnih sredstev ali nobene možnosti, da bi mu lahko kdo prek ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, ali na drug običajen način zagotovil finančna sredstva za najnujnejšo oskrbo in vrnitev v državo prebivališča v primerih iz 3. člena tega zakona,

9.

»potovalni dokument« je potna listina, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja potne listine, ali osebna izkaznica, kot je opredeljena v zakonu, ki ureja osebno izkaznico.

3. člen

(konzularne naloge)

(1)

Poleg nalog, določenih v zakonu, ki ureja zunanje zadeve, in nalog, ki jih določajo drugi predpisi, so konzularne naloge s področja zaščite državljanov Republike Slovenije in drugih državljanov pod pogoji, določenimi v tem zakonu, še zlasti pomoč:

1.

v primeru odvzema prostosti ali pridržanja;

2.

žrtvi kaznivega dejanja;

3.

ob hudi nesreči ali hudi bolezni;

4.

v primeru smrti;

5.

v kriznih razmerah;

6.

pri izdaji potnega lista za vrnitev.

(2)

Za izvajanje konzularnih nalog ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, svojim uslužbencem in po potrebi lokalnemu osebju predstavništev v tujini zagotovi ustrezno usposabljanje, ki ga s pravilnikom uredi minister, pristojen za zunanje zadeve.

(3)

Vlada Republike Slovenije lahko na predlog ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, za posamezno predstavništvo omeji obseg izvajanja konzularnih nalog.

4. člen

(obseg konzularnega delovanja)

(1)

Konzularna zaščita se nudi v razumnem obsegu tako, da je zagotovljeno osnovno varstvo pravic in interesov državljanov Republike Slovenije ob upoštevanju mednarodnih obveznosti in predpisov Republike Slovenije.

(2)

Pri izvajanju konzularne zaščite je posebna pozornost namenjena mladoletnikom in ranljivim skupinam posameznikov, kot so na primer osebe, ki niso poslovno sposobne, invalidi, osebe s težavami v duševnem zdravju, brezdomci in žrtve nasilja v družini.

5. člen

(zaščita državljanov brez predstavništva)

(1)

Predstavništvo v tujini zagotavlja konzularno zaščito državljanom brez predstavništva pod enakimi pogoji kot državljanom Republike Slovenije; družinskim članom državljanov EU brez predstavništva, ki jih spremljajo v tretji državi, pa pod enakimi pogoji in v enakem obsegu, kot bi jo zagotovili družinskim članom svojih državljanov, ki niso državljani EU.

(2)

Osebe iz prejšnjega odstavka tega člena morajo dokazati svoje državljanstvo s predložitvijo potne listine ali osebne izkaznice, družinski člani državljanov EU brez predstavništva v državi pa tudi družinsko razmerje. Če ne morejo predložiti dokazil, je državljanstvo ali družinsko razmerje treba ugotavljati na drug način, zlasti s preverjanjem pri drugi državi članici EU.

6. člen

(posvetovanje)

(1)

Ko predstavništvo v tujini prejme prošnjo za konzularno zaščito državljana brez predstavništva ali je obveščeno o konkretnem primeru, ki zahteva konzularno zaščito v skladu s tem zakonom, se čim prej posvetuje z ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve, tiste države članice EU, katere državljan je prosilec. Predstavništvo v tujini se lahko na enak način posvetuje tudi s predstavništvom te države članice EU v drugi državi, če je to iz praktičnih razlogov hitreje in učinkoviteje. Pri tem predstavništvo v tujini sporoči vse informacije o primeru, vključno z identiteto državljana, morebitnimi stroški konzularne zaščite in podatki o drugih družinskih članih državljana, ki potrebujejo konzularno zaščito. Predstavništvo v tujini mora prejeti potrditev identitete državljana EU in soglasje druge države članice EU o povrnitvi morebitnih stroškov, preden začne izvajati konzularno zaščito. Predstavništvo v tujini o primeru obvesti tudi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.

(2)

V primeru neposredne ogroženosti življenja ali zdravja državljana EU takšno posvetovanje in pridobitev soglasja za konzularno zaščito nista obvezna in ju je dovoljeno izvesti naknadno.

(3)

Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, ali predstavništvo v tujini v primeru, ko je obveščeno, da druga država članica EU nudi konzularno zaščito državljanu Republike Slovenije, sodeluje s to državo članico EU. Med drugim preveri in potrdi identiteto, zagotovi dodatne informacije, komunicira z družinskimi člani državljana in drugimi osebami ali organi ter presoja o morebitnem soglasju za konzularno zaščito, če zanjo zaprosi država članica EU, ki nudi konzularno zaščito.

7. člen

(prevzem konzularne zaščite)

(1)

Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, lahko v primeru, ko je državljan Republike Slovenije drugo državo članico EU zaprosil za konzularno zaščito, to državo članico zaprosi za prevzem njegove prošnje ali postopka, če oceni, da bi mu ministrstvo ali predstavništvo v tujini učinkoviteje nudilo konzularno zaščito.

(2)

Če druga država članica EU ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, zaprosi za prevzem prošnje ali postopka svojega državljana, ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, postopek opusti takoj, ko ta država članica potrdi, da zagotavlja zaščito svojemu državljanu.

8. člen

(sklepanje praktičnih dogovorov o konzularni zaščiti)

Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, se lahko z drugo državo članico EU dogovori o praktični ureditvi glede delitve bremen in odgovornosti za zagotovitev konzularne zaščite državljanom brez predstavništva. Ne glede na morebitne dogovore mora predstavništvo v tujini zagotoviti, da konzularna zaščita ni omejena zlasti v primerih, ko je zaradi nujnosti zadeve potrebno takojšnje ukrepanje.

9. člen

(oblike in obseg pomoči)