TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Toženec je tožniku v spornem obdobju plačal le dejansko opravljene ure, to je plačo (po urni postavki, ki je bila ustno dogovorjena) ter stroške prehrane na delu, ne pa tudi regresov za letni dopust, razen polovice regresa za letni dopust za leto 2014. Delodajalec bi moral poskrbeti, da je delavec ustrezno in pregledno seznanjen s plačilom regresa ločeno od ostalih izplačil (plače in podobno) in da regres za letni dopust ne more biti "skrit" v postavki za plačo. Tožnik ni prejemal plačilnih list, plačo pa je prejemal glede na dejansko opravljene ure, na podlagi evidence, ki jo je - enako kot njegovi sodelavci - vodil sam in jo konec meseca predložil tožencu, s katerim sta evidence uskladila. Plača je - glede na ustni dogovor med tožnikom in tožencem - znašala 8,00 EUR na uro, dogovorjeno pa je bilo tudi povračilo stroškov prehrane na delu in sicer 6,00 EUR na dan za malico. Toženec tudi evidence ur za tožnika, ki bi jo moral kot delodajalec voditi v skladu z ZEPDSV, ni predložil. Zato je pravilen zaključek, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene, v posledici česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo in ni verjelo izpovedi toženca, da je bil regres za letni dopust tožniku za sporna leta dejansko tudi izplačan, kot to prikazujejo plačilne liste, saj toženec dejanskih izplačil regresa ni dokazal. Zgolj dejstvo, da so bila v posameznih mesecih izplačila oziroma nakazila na tožnikov račun večja, kar toženec kot bistveno izpostavlja tudi v pritožbi, pa ne more biti odločilnega pomena, če ni podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah v spornem obdobju (ko so delavci mesečno opravili 180, 190 ali celo po 220 ur, kot je izpovedal tožnik), ki bi omogočali izračun izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. prehrane).