TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in v točkah II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Podlaga obravnavanega odškodninskega zahtevka je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s svojim protipravnim ravnanjem, in sicer v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava (določbami Obligacijskega zakonika). O tem in o dolžnostnem ravnanju sodnika je obširne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je poudarilo (in se sklicevalo na stališče pravnih teoretikov), da je merilo za presojo protipravnosti ravnanja oziroma opustitve sodnika tisto ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela in pravilom stroke (službenim dolžnostim). V točki 11 obrazložitve je tudi pravilno ocenilo, da je pri presoji, ali je VSL v odločbi III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 (v zvezi z odločitvijo o stroških postopka z metodo izračuna po aritmetični sredini) ravnalo protipravno, treba ugotoviti, ali je nedopustno odstopilo od jasne zakonske norme (154. člena ZPP) in z uporabo te določbe povezane sodne prakse. Poudariti je treba, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se med drugim tudi z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse oziroma z neuporabo povsem jasne določbe zakona ali (zaradi pristranskosti) namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (povzeto iz odločbe VSL III Cp 726/2014 z dne 1. 10. 2014).