TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Res je, da je po določilu Zakona o družbenem pravobranilcu tožeča stranka varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, vendar pri tem spregleda, da po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register v kapitalu družbe ni več družbenega premoženja. Zato se posledice ugotovitve, da je pred vpisom v sodni register prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne izrazijo na družbenem kapitalu (ki ga ni več), temveč na delniškem. Očitno imajo iz teh razlogov po določilu 25.h člena ZPPOLS aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register le družbeniki. To velja tudi za obravnavano zadevo, saj je bil vpis v sodni register izvršen dne 9. 12. 1996, tožba pa vložena dne 19. 3. 1999, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Napačno povzemanje vsebine določila 25.m člena ZPPOLS in citiranje odločb Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 626/01) z drugačnim dejanskim stanjem kot v tej pravdi oziroma s pravnimi stališči (I Cpg 293/2000), ki so se izkazala za pravno zmotna (III Ips 98/2001), pa ni mogoče doseči drugačne odločitve. Isto velja za pritožbeno trditev, da Agencija poročila po opravljenem revizijskem pregledu ne posreduje družbenikom ali delničarjem, temveč le upravi. Iz ZPPOLS ne izhaja, da so po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register delničarji dolžni vložiti tožbo zaradi ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja, ampak le, da so za tako tožbo oni aktivno legitimirani (25.h člen). Zakaj naj bi bila uprava take družbe nezainteresirana za pridobitev premoženja iz naslova oškodovanja nekdanjega družbenega premoženja, pa v pritožbi ni pojasnjeno.