Odločba o ugotovitvi, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

870. Odločba o ugotovitvi, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-151/24-14

Datum: 20. 3. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 20. marca 2025

Tretji in četrti odstavek 234. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 - uradno prečiščeno besedilo, 178/21 - popr. in 102/23) sta v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo, kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, vloži tudi družbenik stečajnega dolžnika.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti mora sodišče sklep o začetku stečajnega postopka, izdan na podlagi predloga dolžnika pod pogoji iz 38. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, vročiti družbenikom dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo.

Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) je pri odločanju o pritožbi družbenika stečajne dolžnice družbe Lipis, d. o. o., Ljubljana - v stečaju, zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad to družbo, ki se je začel na predlog poslovodstva dolžnice same (zadeva št. Cst 217/2024), ocenilo, da je del zakona, ki ga mora uporabiti (tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 234. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP), protiustaven, in je pritožbeni postopek prekinilo. Predlagatelj pojasnjuje, da je konkretni predlog za začetek stečajnega postopka trditveno pomanjkljiv, saj iz njega ne izhaja, da je nastopila insolventnost, temveč da družbi Lipis šele grozi insolventnost, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo predlog zavrniti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pritožbo družbenika zoper sklep o začetku stečajnega postopka zavrglo, saj naj ne bi bil legitimiran za vložitev pritožbe zaradi izpodbijane zakonske določbe, ki pritožbo izključuje. Predlagatelj meni, da je izpodbijana zakonska določba v neskladju s 74. členom Ustave, saj je z začetkom stečajnega postopka poseženo v upravljavske pravice družbenikov, ki družbe ne morejo več upravljati. Poseg je še posebej očiten in prekomeren v primeru, kot je sprožilni, ko predlog za začetek stečajnega postopka vloži sam dolžnik. V tem primeru namreč ni treba navajati dejstev o insolventnosti, nihče pa ni legitimiran, da bi domnevo insolventnosti izpodbijal, stečajno sodišče pa te predpostavke ne preizkuša. Predlagatelj dodaja, da je z začetkom stečajnega postopka poseženo tudi v pravico družbenikov do zasebne lastnine, ki jo imajo na poslovnem deležu v družbi. Poudarja, da Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe in da gre v primeru, ko zakonodajalec te pravice ne zagotovi, za poseg v pravico do pritožbe, ki je dopusten le pod pogoji strogega testa sorazmernosti. Meni, da je popolna izključitev pritožbe nesorazmeren poseg, ki ni nujen, saj načelo hitrosti postopka tako hudega posega ne more upravičiti. Teža posledic stečajnega postopka pa je v končni posledici izbris gospodarskega subjekta iz sodnega registra. Predlagatelj opozarja, da je zakonodajalec napačno povzel nemško stečajno ureditev, saj se insolventnost ne domneva niti, ko začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik sam. Dodaja še, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 22. členom Ustave, saj je sicer izpodbojna domneva insolventnosti urejena na način, da te domneve ne more nihče izpodbiti, ker ni osebe, ki bi bila legitimirana za njeno izpodbijanje. Predlagatelj primerja položaj, ko začetek stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo predlaga družbenik te družbe, in položaj, ko predlaga začetek stečajnega postopka poslovodstvo v imenu dolžnika. Meni, da sta si položaja v bistvenem podobna in bi ju zakonodajalec moral urediti enako. Kljub temu je le v prvem primeru mogoče domnevo izpodbojnosti izpodbiti, saj lahko sklep o začetku stečajnega postopka izpodbijajo drugi družbeniki (peti odstavek 234. člena ZFPPIPP). Za tako neenako ureditev predlagatelj ne vidi nobenega razloga. Predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da je izpodbijana ureditev protiustavna, in kot način izvršitve določi, da se lahko zoper sklep o začetku stečajnega postopka v primeru, kot je obravnavani, pritoži tudi družbenik družbe z omejeno odgovornostjo.

Državni zbor v odgovoru na zahtevo zavrača očitke predlagatelja. Navaja, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo. Poudarja, da veljavna ureditev ustrezno določa pravice družbenikov družb z omejeno odgovornostjo in možnost njihovega vplivanja na postopke insolventnosti, skladno z načelom ločenosti pravne osebnosti družbe in družbenikov. Pojasnjuje, da ZFPPIPP vsebuje izpodbojno domnevo insolventnosti v primerih, ko dolžnik sam predlaga stečajni postopek. Možnost izpodbijanja domneve insolventnosti je namenjena le določenim subjektom, med drugim poslovodstvu in družbenikom pod posebnimi pogoji. Državni zbor trdi, da taka ureditev ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj omogoča polno uveljavljanje korporacijskih pravic, ki jih zaradi uvedbe stečaja družbenik ne izgubi. Zato gre zgolj za določanje pravnega okvirja za upravljanje gospodarskih subjektov in ne za omejevanje pravic družbenikov. Poleg tega ima družbenik možnost odškodninskega varstva zoper poslovodstvo, zato pravica do pritožbe naj ne bi bila potrebna. Državni zbor se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (Uradni list RS, št. 71/16, in OdlUS XXI, 28), iz katere naj bi izhajalo, da lahko odškodninsko varstvo nadomesti pravico do sodnega varstva. Povzema obrazložitev predloga zakona in poudarja, da je ponovno pretehtal obrazložitev Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-386/15, U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 38/16) in ponovno ocenil interese družbenikov, ki niso osebno odgovorni za obveznosti družbe, saj začetek stečajnega postopka naj ne bi posegal v korporacijske pravice teh družbenikov. Dodaja, da tudi v nemškem pravnem redu družbeniki nimajo pravice do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Državni zbor tako predlaga, naj Ustavno sodišče presodi, da četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP ni v neskladju z Ustavo.

Mnenje o zahtevi je posredovala tudi Vlada. Tudi Vlada meni, da je zahteva neutemeljena. Podobno kot Državni zbor poudarja, da so družbeniki ustrezno varovani prek odškodninske odgovornosti poslovodstva, pri čemer naj bi že Ustavno sodišče pripoznalo odškodninsko odgovornost kot način uresničevanja pravice do sodnega varstva posameznika v primeru posega v njegove premoženjske pravice (122. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13). Temeljna dolžnost poslovodstva naj bi bila delovanje v dobro družbe, zato mora tudi poslovodstvo vložiti predlog za začetek stečajnega postopka (38. člen ZFPPIPP). Vlada poudarja, da naj bi imeli vsebinsko enako ureditev Hrvaška in Nemčija. Opozarja, da naj bi trditev predlagatelja, da nemška ureditev ne temelji na domnevi, izhajala iz znanstvenega članka, po katerem domneva insolventnosti ne more obstajati, saj se lahko predlog vloži že, če insolventnost zgolj grozi. Glede sprožilnega primera Vlada navaja, da bi prvostopenjsko sodišče ali pritožbeno sodišče za položaj, ko dolžnik v predlogu ni zatrjeval razloga za stečaj, tak postopek ocenilo kot zlorabo pravic.

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila posredovana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-151/24 z dne 16. 1. 2025 zadržalo potek stečajnega postopka v sprožilnem primeru.

Predlagatelj v zahtevi izrecno zahteva presojo ustavnosti četrtega odstavka 234. člena ZFPPIPP. Ta določa:

»Osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik, lahko izpodbija domnevo insolventnosti iz prvega odstavka tega člena s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, ki ji mora priložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.«

Vendar pa aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka ureja tretji odstavek istega člena, medtem ko četrti odstavek ureja dokazno breme, ki ga nosi pritožnik. Zato je Ustavno sodišče glede na vsebino navedb v zahtevi štelo, da predlagatelj izpodbija tudi tretji odstavek 234. člena ZFPPIPP, ki določa:

»Domnevo insolventnosti iz prvega odstavka tega člena lahko izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik.«

Ker je v sprožilnem primeru stečajna dolžnica družba z omejeno odgovornostjo, je Ustavno sodišče svojo presojo izpodbijane zakonske ureditve omejilo le na to pravnoorganizacijsko obliko kapitalske gospodarske družbe, v kateri družbeniki ne odgovarjajo za njene obveznosti.

Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17, 18/21, 75/23 in 102/24 - v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja temeljna statusna korporacijska pravila gospodarskih družb, v prvem odstavku 471. člena določa definicijo družbe z omejeno odgovornostjo. To je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. V drugem odstavku istega člena pa določa, da pridobi družbenik na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu svoj poslovni delež, ki je izražen v odstotkih. Poslovni delež daje njegovemu imetniku, družbeniku družbe z omejeno odgovornostjo, pravico do udeležbe pri upravljanju - upravljavske pravice ter pravico do udeležbe v dobičku in pravico do sorazmernega dela preostale likvidacijske ali stečajne mase ob prenehanju družbe - premoženjske pravice. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da glede na to, da Ustava varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, uživajo tudi upravljavske in premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 74. člena Ustave.¹ Nič drugače ne more veljati za poslovni delež družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo.² Tudi poslovni deleži uživajo ustavnopravno varstvo.

Stečaj družbe pomeni njeno prenehanje (četrta alineja prvega odstavka 521. člena ZGD-1). Če družba z omejeno odgovornostjo (to je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, ki na podlagi tega in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobijo poslovni delež) preneha, prenehajo oziroma izgubijo pravno naravo iz 471. člena ZGD-1 tudi poslovni deleži. ZFPPIPP namreč ne uporablja več termina poslovni delež, pač pa je delež družbenika delež, v sorazmerju s katerim je družbenik po zakonu ali pravilih pravne osebe upravičen prejeti izplačilo iz premoženja pravne osebe po plačilu vseh terjatev upnikov oziroma upnic te pravne osebe (tretji odstavek 9. člena ZFPPIPP). Po začetku stečajnega postopka družbenik tako ni več imetnik poslovnega deleža, pač pa le imetnik terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase, ki se z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP). Z začetkom stečajnega postopka družbenikom prenehajo korporacijske pravice,³ ostane jim, kot je bilo že pojasnjeno, le pravica do preostanka stečajne mase, ki jo lahko uveljavijo kot upniki stečajnega dolžnika v skladu z drugim odstavkom 373. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ne more biti ustavno sporna ureditev, ki ne omogoča, da je družbenik stranka postopka zaradi insolventnosti. Prevladujoč interes lastnikov pri poslovanju podjetja lahko obstaja le, dokler je podjetje kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobno, ko postane insolventno, pa ne več. Če družba postane insolventna, stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Interese lastnikov je za nadaljevanje poslovanja dovoljeno uresničevati le v obsegu, v katerem niso ogroženi interesi upnikov, da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem (mogočem) deležu.⁴ Prav zato je odločitev o tem, ali se začne stečajni postopek ali ne in je torej odločeno o insolventnosti družbe, ključna z vidika položaja družbenika, ki z začetkom stečajnega postopka postane le še stečajni upnik in se njegova ključna upravičenja iz poslovnega deleža, ki uživajo ustavnopravno varstvo, povsem izvotlijo.

ZFPPIPP razlikuje postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka (234. člen ZFPPIPP) in postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka (235. člen ZFPPIPP). Pri dolžnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zakon ureja dve možnosti. Predlog za začetek stečajnega postopka mora vložiti bodisi poslovodstvo dolžnika bodisi, če tega nima, vsak družbenik, in sicer najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti (prvi in tretji odstavek 38. člena ZFPPIPP) oziroma v treh mesecih, če je razlog za insolventnost naravna nesreča ali druga hujša nesreča, epidemija ali drug podoben izredni dogodek (drugi odstavek 38. člena ZFPPIPP). Položaj dolžnikove insolventnosti je eden od pogojev za začetek stečajnega postopka (50. člen ZFPPIPP). Prvi odstavek 234. člena ZFPPIPP določa izpodbojno domnevo o dolžnikovi insolventnosti v primeru, če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik sam. Domneva se izpodbija s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). Procesno legitimacijo za vložitev pritožbe na splošno ureja 126. člen ZFPPIPP. Vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke (prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP). Upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon (drugi odstavek 126. člena ZFPPIPP).

Kot je bilo že pojasnjeno, ZFPPIPP v prvem odstavku 234. člena določa izpodbojno domnevo insolventnosti. Kdo lahko izpodbija domnevo insolventnosti (in ima s tem položaj stranke predhodnega postopka za začetek stečajnega postopka), je odvisno od pravnoorganizacijske oblike dolžnika. Če je dolžnik osebna družba, lahko domnevo insolventnosti izpodbija osebno odgovorni družbenik dolžnika, dolžnik pa le, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik (drugi odstavek 234. člena ZFPPIPP). Družbenik družbe z omejeno odgovornostjo lahko domnevo insolventnosti izpodbija le, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil drug družbenik, torej pod pogojem, da družba nima poslovodstva (peti odstavek 234. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 38. člena ZFPPIPP). Če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik (zanj torej poslovodja), domneve insolventnosti ne more izpodbijati niti upnik, ki prijavi udeležbo v predhodnem postopku.⁵ Predlagatelj postopka je dolžnik, ki je vložil predlog za začetek stečajnega postopka, zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka. To pomeni, da pri družbi z omejeno odgovornostjo v primeru, da je predlagatelj postopka dolžnik pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP, in torej predlog vloži poslovodstvo, nihče ni procesno legitimiran s pritožbo ali drugim pravnim sredstvom izpodbijati odločitve o začetku stečajnega postopka. Povedano drugače, v takem primeru je domneva de facto neizpodbojna, sodno varstvo pa le enostopenjsko.