TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožba toženke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpostavljeno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 287. člena OZ, po katerem se, če je med istima osebama več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadošča, da bi se mogle vse poravnati, in če ni sporazuma, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Slovenski računovodski standardi se nanašajo na, kot pove že njihovo ime, računovodenje, medtem ko je treba za presojo vprašanja vračunavanja uporabiti (med drugimi) zgoraj izpostavljeno določbo OZ. Skladno z navedenim se je sodišče prve stopnje zmotno oziroma v povsem pretirani meri oprlo na vprašanje (pravilnega) računovodenja. Po omenjeni določbi OZ lahko dolžnik obveznost, ki jo plačuje, navede ali v namenu nakazila ali pa uporabi referenčno številko obveznosti (sklic), ki jo je v izdanem računu določil upnik. Povedano drugače, sklic ni obvezen, ampak zadošča že opredelitev namena nakazila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je zmotno zaključilo, da toženka z opredelitvijo namenov plačil ni v zadostni meri specificirala obveznosti, ki jih je plačevala.