Odločba o ugotovitvi, da je bila druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih v neskladju z Ustavo in da sta prva poved drugega odstavka in druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih v neskladju z Ustavo

2950. Odločba o ugotovitvi, da je bila druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih v neskladju z Ustavo in da sta prva poved drugega odstavka in druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-75/21-17

Datum: 3. 10. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 3. oktobra 2024

Druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 - uradno prečiščeno besedilo in 9/18 - popr.) je bila v neskladju z Ustavo.

Vrhovno sodišče v postopkih, v katerih mora še vedno uporabiti s to odločbo Ustavnega sodišča presojano ne več veljavno drugo poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 - uradno prečiščeno besedilo in 9/18 - popr.), ravna na način, določen v 55. do 57. točki obrazložitve.

Prva poved drugega odstavka in druga poved petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 - uradno prečiščeno besedilo, 95/21 - popr., 48/23 in 115/23) sta v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz 3. točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 3. točke izreka se preizkus utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja pred Upravnim sodiščem in postopek s pritožbo opravlja na način, določen v 54. do 57. točki obrazložitve te odločbe.

Zahteva za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 - uradno prečiščeno besedilo, 95/21 - popr., 48/23 in 115/23) se zavrže.

Tujcu je bilo z odločbo policije gibanje omejeno na prostore centra za tujce. Upravno sodišče je na podlagi drugega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 - uradno prečiščeno besedilo in 9/18 - popr. - v nadaljevanju ZTuj-2/18) po uradni dolžnosti opravilo preizkus utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja in odločilo, da je omejitev gibanja še utemeljena. Tujec je zoper sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo. Vrhovno sodišče je prekinilo postopek odločanja o pritožbi tujca v postopku preizkusa o utemeljenosti omejitve gibanja tujcu po uradni dolžnosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18.

Predlagatelj navaja, da je druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave). Zatrjuje, da morajo biti pristojnosti in pooblastila nosilcev pooblastil in funkcij določena jasno in nedvoumno. Vsi bistveni elementi sodnega varstva morajo biti jasno in pomensko določljivo opredeljeni v zakonu. Če zakonodajalec ne določi jasno pravil, na podlagi katerih lahko sodišče odloči v konkretnem primeru, naj bi bilo poseženo v pravno varnost in možnost učinkovitega sodnega varstva.

Predlagatelj meni, da je zakonska ureditev, ki ureja pravico pritožbe zoper sklep, ki ga Upravno sodišče izda v postopku sodnega nadzora omejitve gibanja, tako nejasna in vsebinsko prazna, da ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je pristojno za odločanje o pritožbi, niti po katerem postopku bi moralo sodišče odločati o pritožbi, saj ne gre za pritožbo po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, 109/12 in 49/23 - v nadaljevanju ZUS-1). Predlagatelj navaja, da gre za sodni pregled pridržanja tujca, ki ga določa 15. člen Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24. 12. 2008 - v nadaljevanju Direktiva o vračanju). Direktiva o vračanju naj ne bi urejala postopkovnih pravil v zvezi z ukrepom sodnega pregleda pridržanja. Zato naj bi bile države članice v skladu z načelom procesne avtonomije pristojne za ureditev teh pravil, pri čemer pa morajo zagotoviti poln učinek določb prava Evropske unije (v nadaljevanju EU) ter spoštovati temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 - v nadaljevanju Listina).

Zakonodajalec bi moral ob upoštevanju, da gre za poseben postopek sodnega nadzora, urediti tudi posebnosti tega postopka, ne pa zgolj določiti pravico do pritožbe. V petem odstavku 79.a člena ZTuj-2/18 je bilo določeno, da ima tujec pravico do pritožbe na Upravno sodišče. Predlagatelj meni, da zakonodajalec ni spoštoval načela instančnosti, ko je določil, da je Upravno sodišče pristojno odločati o pritožbi zoper akt, ki ga je sámo izdalo. Postavilo naj bi se vprašanje, ali je bila navedena pristojnost določena pomotoma. Zakon naj ne bi določal sestave sodišča pri opravljanju sodnega nadzora ali sestave sodišča pri odločanju o pritožbi. Četudi bi bila določena pristojnost Vrhovnega sodišča kot sodišča, ki odloča o pritožbi, naj nejasnosti zakonske ureditve ne bi bile odpravljene. Predlagatelj meni, da pravna narava navedene pritožbe ni razvidna niti iz zakonodajnega gradiva niti je ni mogoče ugotoviti z upoštevanjem sistemske ureditve upravnega postopka in upravnega spora. Vrhovno sodišče je v dosedanjih odločitvah sprejelo stališče, da je postopek sodnega nadzora omejitve gibanja sui generis upravni postopek nadzora nad izvrševanjem pravnomočno izrečene omejitve gibanja. Zato bi se lahko v postopku uporabljala tudi pravila splošnega upravnega postopka. Uporaba petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 bi pomenila, da bi Upravno sodišče opravljalo nadzor po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 - v nadaljevanju ZUP) in hkrati odločalo tudi o pritožbi zoper svojo odločitev.

Opisane nejasnosti naj tudi ne bi omogočale razlage, po kateri je za odločanje pristojno Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče naj bi na podlagi ZUS-1 odločalo o pritožbah zoper sodbe in sklepe Upravnega sodišča. V primeru pritožb iz petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 pa naj ne bi šlo za odločitev Upravnega sodišča, ki bi bila izdana v sodnem sporu. Zakonska določba, po kateri bi Vrhovno sodišče odločalo po določbah ZUP, pa bi bila nesprejemljiva glede na ustavno določen položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi in njegove z zakonom določene pristojnosti. Glede na navedeno predlagatelj meni, da nima pravne podlage, na katero bi lahko oprl razlago, da je pristojen za odločanje o predloženi pritožbi in po kakšnem postopku naj o tovrstni pritožbi odloči. Veljavna zakonska ureditev naj ne bi omogočala, da bi se Vrhovno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo Upravnemu sodišču, saj manjkajočih določb, ki bi opredeljevale pravno naravo pritožbe, postopek in pristojnosti Upravnega sodišča, ne bi bilo mogoče zapolniti z nobeno metodo razlage. Zakonodajalec naj ne bi ustavnoskladno uredil posebnosti pritožbenega postopka, čeprav je tujcu dal pravico do pritožbe zoper poseben akt sodnega nadzora, ki ga Upravno sodišče opravlja po uradni dolžnosti. Predlagatelj meni, da je z opustitvijo dodatne zakonske ureditve pritožbe nastala protiustavna pravna praznina, ki krši načelo pravne države.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, mnenje pa je dala Vlada. Pojasnila je, da je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 57/21 - v nadaljevanju ZTuj-2F) druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 spremenjena tako, da je za odločanje o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče. Glede na to meni, da niso podani razlogi za protiustavnost navedene določbe. Pojasnila je, da je temeljni namen pritožbe iz petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 preverjanje zakonitosti odločitve Upravnega sodišča. Ker naj bi bilo v 79.a členu ZTuj-2/18 izrecno določeno, da gre za odločanje v upravnem sporu, bi Vrhovno sodišče po mnenju Vlade lahko v postopku odločanja o pritožbi postopalo po 73. do 82. členu ZUS-1. Vlada meni, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj navedenih določb ne more uporabiti. Opozorila je, da mora v skladu s 15. členom Direktive o vračanju sodni organ zagotoviti hiter sodni pregled zakonitosti pridržanja in pri tem upoštevati četrti odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

Ustavno sodišče je mnenje Vlade posredovalo predlagatelju. Predlagatelj je odgovoril na mnenje Vlade in dopolnil zahtevo za oceno ustavnosti. Po mnenju predlagatelja zakonska sprememba, ki določa pristojnost Vrhovnega sodišča za odločanje o pritožbi, ne odpravlja nejasnosti, katere postopkovne določbe naj uporabi pri odločanju o pritožbi zoper sui generis akt sodnega nadzora. Glede na to je predlagatelj razširil zahtevo tako, da predlaga oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 - uradno prečiščeno besedilo, 95/21 - popr., 48/23 in 115/23 - v nadaljevanju ZTuj-2). Po mnenju predlagatelja zgolj s spremembo določitve pristojnosti ni odpravljena pravna praznina glede pravne narave pritožbe, postopka pred Vrhovnim sodiščem in njegovih pooblastil pri odločanju o pritožbi. Predlagatelj meni, da se izpodbijana določba nanaša na preizkus utemeljenosti omejitve gibanja, ki je daljše kot šest mesecev. V teh primerih naj se postopek ne bi začel s tožbo v upravnem sporu, v tem postopku naj ne bi bilo tožnika in toženca, akt, s katerim Upravno sodišče ugotovi, ali je omejitev gibanja še utemeljena, ni sodba ali sklep iz ZUS-1. Po mnenju predlagatelja ne gre za enako procesno situacijo kot v primeru iz prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, za katero 79.a člen ZTuj-2 določa, da gre za odločanje o upravnem sporu.

Ustavno sodišče je dopolnitev zahteve poslalo Državnemu zboru. Državni zbor je v odgovoru navedel, da predlagatelj v zahtevi izpostavlja dva vidika nejasnosti zakonske ureditve, in sicer naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, katero sodišče naj bi bilo pristojno za odločanje o pritožbi in po katerem procesnem zakonu bi moralo sodišče odločiti. Meni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahteve iz prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS), ker predlagatelj ni izkazal, da izpodbijane zakonske ureditve ni mogoče razlagati na ustavnoskladen način. Predlagatelj naj ne bi izkazal obstoja protiustavne pravne praznine, ker naj ne bi uporabil vseh možnih razlagalnih argumentov in naj ne bi navedel ustavnopravnih razlogov, ki bi mu preprečevali v postopku uporabljati določbe ZUS-1.

Državni zbor navaja, da iz sistematične in zgodovinske razlage izhaja, da je postopek na podlagi 79.a člena ZTuj-2 sodni postopek in ne upravni, zato je dopustno uporabljati določbe ZUS-1. Člen 85 ZTuj-2 naj bi nedvomno urejal postopanje upravnih organov in ne more zavezovati sodišč. Člen 79a ZTuj-2 naj bi bila tudi kasnejša in specialna določba, ki naj bi derogirala 85. člen ZTuj-2. Vrhovno sodišče naj bi že v sklepu št. I Up 81/2016 z dne 20. 4. 2016 sprejelo razlago, da gre pri preizkusu utemeljenosti omejitve gibanja za sodni postopek. Upravno sodišče naj bi pri odločanju v prekinjeni zadevi smiselno uporabljalo ZUS-1. Upoštevati bi bilo treba tudi 2. člen ZUS-1, ki določa, da sodišče o zakonitosti drugih aktov odloča v upravnem sporu, če tako določa zakon.

Državni zbor navaja, da je treba pri sistematični razlagi upoštevati tudi pravo EU. Namen 15. člena Direktive o vračanju naj bi bilo z rednimi preizkusi utemeljenosti omejitve gibanja trajanje tega ukrepa omejiti na najkrajši možni čas. Zakonodajalec naj bi izbral sistem nadzora nad omejitvijo gibanja, ki združuje preizkus zakonitosti na zahtevo pri prvotni odreditvi omejitve gibanja in periodični preskus po uradni dolžnosti s strani upravnih in sodnih organov. Po mnenju Državnega zbora naj na drugačen način sploh ne bi bilo mogoče doseči ciljev Direktive o vračanju. Razlaga, da se pri periodičnem pregledu utemeljenosti omejitve gibanja ne bi uporabil zakon, ki ureja upravni spor, naj bi bila v nasprotju s pravom EU. Zato naj bi bil periodični sodni nadzor nov institut sodnega nadzora zakonitosti v slovenskem pravnem redu, za katerega naj bi se smiselno uporabljale določbe ZUS-1. Državni zbor tudi meni, da iz zgodovinske razlage izhaja, da je zakonodajalec ves čas hotel zagotoviti sodno varstvo zoper odločitve o omejitvi gibanja in da je hotel določiti dvostopenjsko odločanje.

Državni zbor tudi meni, da dolžnost uporabe ZUS-1 izhaja iz temeljnih načel prava EU, in sicer iz načela učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek 15. člena Direktive o vračanju naj bi tujcem zagotavljal pravico do periodičnega nadzora upravičenosti njihove omejitve gibanja s strani neodvisnega organa, ne glede na to, ali so vložili pravno sredstvo ali ne. Direktiva o vračanju naj bi izrecno zahtevala, da mora nadzor nad podaljšanjem omejitve gibanja opraviti sodišče. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) naj bi že sprejelo stališče, da je 15. člen Direktive o vračanju dovolj natančen in brezpogojen, da za njegovo izvajanje niso potrebni drugi elementi. Zato bi sodišče ob upoštevanju 51. člena Listine in 3.a člena Ustave moralo direktivo uporabiti neposredno. Čeprav pri določitvi pravil postopka velja načelo nacionalne procesne avtonomije, pa naj sodišče zaradi 47. člena Listine ne bi smelo pravnega sredstva razlagati tako, da bi bilo izvrševanje pravic iz prava EU nemogoče. Iz prava EU naj bi izhajala obveznost nacionalnih sodišč, da notranja procesna pravila uporabljajo na način, ki bo zagotovil učinkovitost pravice do periodičnega sodnega nadzora nad omejitvijo gibanja. Državni zbor meni, da razlaga, da je treba v postopku smiselno uporabljati ZUS-1, ne pomeni razlage contra legem.

Po mnenju Državnega zbora je tudi z uporabo teleološke razlage treba priti do zaključka, da je treba v navedenih postopkih smiselno uporabiti določbe ZUS-1. Pri periodičnem sodnem nadzoru nad omejitvijo gibanja naj bi šlo za sodni nadzor nad ukrepom, ki ga sprejme izvršilna veja oblasti. Upravni spor naj bi bil eden nosilnih mehanizmov zavor in ravnovesij v okviru načela delitve oblasti. Upravno sodišče naj bi, ko postopa na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, zagotavljalo sodno varstvo pravice iz 19. člena Ustave. V drugem odstavku 19. člena Ustave naj bi bilo določeno, da mora zakon za vsak poseg v pravico do osebne svobode določati razloge in postopek odvzema prostosti. Državni zbor meni, da je glede razlogov za odvzem prostosti treba upoštevati peti odstavek 5. člena EKČP, glede procesnih določb pa 22., 23., 25. in 27. člen Ustave. Iz 23. člena Ustave pa naj ne bi izhajala zahteva, da bi moral posameznik vložiti zahtevo za sodno varstvo, temveč le pravica, da o njegovih pravicah odloča sodišče. Po mnenju Državnega zbora ni dopustno odkloniti sodnega varstva le zato, ker naj ne bi bile izrecno urejene vse podrobnosti postopka. Namen zakonodajalca naj bi bil oblikovati »široko in odprto določbo«, s katero naj bi se v slovenski pravni red prenesle zahteve prava EU.

Po mnenju Državnega zbora naj bi bilo mogoče s smiselno uporabo ZUS-1 izpolniti vse obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, in pri tem ostati v okvirih 157. člena Ustave. Čeprav naj bi iz Ustave izhajal subjektivni koncept upravnega spora, naj Ustava ne bi izključevala možnosti ex offo nadzora posega v pravni položaj posameznika, katerega cilj je zagotavljanje objektivne zakonitosti v pravnem redu. Ker gre za smiselno uporabo določb ZUS-1, naj ne bi šlo za uporabo contra legem, saj se določbe ZUS-1 naj ne bi uporabljale dobesedno. Smiselna uporaba postopkovnih določb naj bi pomenila, da se ohrani jedro procesnih rešitev in temeljnih garancij, ki se prilagodijo posebnostim konkretnega postopka. Po mnenju Državnega zbora naj bi 79.a člen ZTuj-2 vseboval vse nujne elemente za odločanje sodišča: pristojno sodišče, dvostopenjsko odločanje, v pritožbi je mogoče navajati nova dejstva in dokaze, določeno je pooblastilo sodišča, da lahko posameznika izpusti iz pridržanja. Po mnenju Državnega zbora naj bi se sodišče moglo in naj bi se tudi moralo opreti na druge procesne zakone, ki urejajo poseg v pravico iz 19. člena Ustave in urejajo postopek sodnega nadzora nad odvzemom prostosti posameznikom, in sicer zakon, ki ureja kazenski postopek, zakon, ki ureja nepravdni postopek in zakon, ki ureja področje duševnega zdravja.

Mnenje o dopolnitvi zahteve je dala Vlada. Navedla je, da na dodatne navedbe predlagatelja nima dodatnih pojasnil in vztraja pri že podanem mnenju.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade posredovalo v izjavo predlagatelju, ki se o njiju ni izrekel.

Pogoji, pod katerimi lahko sodišče kot predlagatelj začne postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, so določeni v 156. členu Ustave in prvem odstavku 23. člena ZUstS. Sodišče lahko prekine postopek, ki ga vodi, in začne postopek pred Ustavnim sodiščem le, če oceni, da je zakonska določba, ki bi jo moralo uporabiti pri odločanju, protiustavna.

Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18,ki je določala, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče. Druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 je bila med postopkom pred Ustavnim sodiščem deloma spremenjena, zato je treba šteti, da v spremenjenem delu ne velja več. Vendar to dejstvo ne vpliva na pravovarstveno potrebo za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske ureditve. Po drugem odstavku 47. člena ZUstS odloči Ustavno sodišče o ustavnosti zakona, ki je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. V navedeni zadevi gre za takšen primer. Predlagatelj je zahtevi za oceno ustavnosti priložil pravnomočen sklep o prekinitvi pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o pritožbi tujca zoper sklep Upravnega sodišča, ki je ugotovilo, da je njegova omejitev gibanja še utemeljena. Predlagatelj bo moral na podlagi prvega odstavka 102. člena ZTuj-2F¹ pri odločanju o pritožbi uporabiti drugo poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18, kar je pravna podlaga za njegovo odločanje.

Državni zbor meni, da predlagatelj ni izkazal, da je odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku. Meni, da izpodbijana določba predlagatelju ne preprečuje, da bi postopalo v skladu z Ustavo. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, tako kot trdi Državni zbor, da se lahko sodišče pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Sodišče mora aktivno izčrpati vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne rešitve v konkretnem primeru, vključno s primeri, ko lahko sodišče ustavnoskladno odločitev doseže (že) tako, da domnevno protiustavno zakonsko določbo z ustaljenimi metodami razlage, vključno z upoštevanjem prava EU, ustavnoskladno razloži.² Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno njegove ustavnosti.³

Ustavno sodišče je v konkretnem postopku štelo, da so predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 izpolnjene. Pri navedeni presoji je Ustavno sodišče upoštevalo, da Vrhovno sodišče izpodbijani zakonski določbi očita neskladnost z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisa (2. člen Ustave). Z vidika načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisa je predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine.⁴ V konkretnem primeru, ko navedbe v zahtevi in odgovor Državnega zbora vsebujejo tehtne argumente z vidika pravil o razlagi pravnih norm in bi zato presoja obstoja predpostavk za vsebinsko odločanje o zahtevi že pomenila vsebinsko presojo Ustavnega sodišča z vidika skladnosti z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisa (2. člen Ustave), mora Ustavno sodišče šteti, da so pogoji za vsebinsko presojo s tega vidika izpolnjeni. Glede na navedeno je predlagatelj izkazal obstoj procesnih predpostavk za vložitev zahteve za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18.

ZTuj-2/18 je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem trikrat spremenjen. Poleg že omenjene spremembe z ZTuj-2F je bil presojani zakon spremenjen še z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 48/23 - v nadaljevanju ZTuj-2G) ter Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 115/23 - v nadaljevanju ZTuj-2H). Zakonodajalec je v besedilo izpodbijane določbe posegel le z ZTuj-2F. Predlagatelj je med postopkom za oceno ustavnosti in po sprejetju ZTuj-2F dopolnil zahtevo in iz istih razlogov, ki jih je že navedel, predlagal tudi oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2. Ker zakonodajalec z ZTuj-2G in ZTuj-2H ni posegel v besedilo izpodbijane določbe, je treba šteti, da predlagatelj z dopolnitvijo zahteve izpodbija trenutno veljavno drugo poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2.

Iz te obrazložitve že izhaja, da predlagatelj pri odločanju o pritožbi ne bo uporabil določb veljavnega predpisa. Zato ni izkazal zveznosti med zadevo, o kateri sodi, in domnevno protiustavnostjo ureditve v ZTuj-2. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč ne zadošča kakršnakoli zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretno odločitvijo sodišča, temveč se mora sodišče pri svoji odločitvi opreti prav na izpodbijane zakonske določbe.⁵ Zato za presojo druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 23. člena ZUstS. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja za oceno ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 zavrglo (6. točka izreka).

Vendar pa Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti in zakonitosti predpisa ni vezano na predlog iz zahteve, temveč lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih določb istega ali drugega predpisa, katerih ocena ustavnosti ali zakonitosti ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve (30. člen ZUstS).⁶ Čeprav predlagatelj pri odločanju o pritožbi ne bo uporabil veljavne druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, je svoje očitke o protiustavnosti izpodbijane določbe v največji meri usmeril v tisti del izpodbijane zakonske določbe, ki med postopkom za oceno ustavnosti ni bil spremenjen. Glede na navedeno je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS opravilo tudi presojo ustavnosti druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2.

Prva poved drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 ureja preizkus utemeljenosti omejitve gibanja, ki poteka pred Upravnim sodiščem, druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2/18 oziroma druga poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 pa urejata pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča. Temeljni element pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave je načelo instančnosti, ki zagotavlja, da lahko višjestopenjski organ presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.⁷ To pomeni, da sta ureditev postopka na prvi stopnji in ureditev pritožbenega postopka lahko v taki medsebojni zvezi, da njuna ločena presoja v določenih primerih ni mogoča. Ob upoštevanju navedb predlagatelja je Ustavno sodišče ocenilo, da mora v konkretnem primeru zaradi medsebojne povezanosti opraviti tudi presojo ustavnosti postopka, ki ureja preizkus utemeljenosti omejitve gibanja pred Upravnim sodiščem. Ker zakonodajalec s spremembami ZTuj-2 ni posegal v besedilo prve povedi drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2, ki ves čas velja v nespremenjenem besedilu, je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS opravilo presojo ustavnosti prve povedi drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2.

Ustavno sodišče je Državnemu zboru že posredovalo dopolnitev predlagateljeve zahteve, ki se nanaša na drugo poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, zato je Državni zbor imel možnost pojasniti svoja stališča tudi glede druge povedi petega odstavka 79.a člena ZTuj-2. Iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade izhaja, da sta se tako Državni zbor kot Vlada zavedala medsebojne povezanosti postopka pred Upravnim sodiščem in pritožbenega postopka zoper odločitev Upravnega sodišča, saj sta se oba v odgovoru in mnenju opredelila tudi do pravne narave postopka pred Upravnim sodiščem. Ker prva poved drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 ne odpira novih vprašanj ustavnosodne presoje in se njena vsebina giblje v okviru navedb in zatrjevanj iz zahteve, je Ustavno sodišče štelo, da je imel Državni zbor možnost pojasniti svoja stališča glede nje že v odgovoru na zahtevo.

Tujcu se lahko omeji gibanje z nastanitvijo v centru za tujce, z nastanitvijo izven centra in določitvijo dodatnih obveznosti ali z bivanjem pod strožjim policijskim nadzorom. V obravnavani zadevi so predmet presoje določbe, ki urejajo pravno varstvo tujcev, ki se jim omeji gibanje z nastanitvijo v centru za tujce.⁸ Omejitev gibanja z odločbo odredi policija (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Zoper odločbo o nastanitvi v center za tujce ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). O tožbi mora Upravno sodišče odločiti v šestih dneh (tretji odstavek 78. člena ZTuj-2). Omejitev gibanja z nastanitvijo v centru za tujce lahko traja največ šest mesecev (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2/18 oziroma šesti odstavek 76. člena ZTuj-2). Pod posebnimi zakonskimi pogoji je mogoče omejitev gibanja podaljšati še za največ šest mesecev. O podaljšanju omejitve gibanja odloči policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo na Upravno sodišče, to pa mora o tožbi odločiti v osmih dneh (79. člen ZTuj-2).

V 79.a členu ZTuj-2 je zakonodajalec uredil posebno obliko preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti. Zakon je uredil dve obliki preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti. V obdobju prvih šestih mesecev omejitve gibanja mora pred potekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja preizkus po uradni dolžnosti izvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V obdobju podaljšanja omejitve gibanja (torej med šestim in dvanajstim mesecem omejitve gibanja) pa mora pred potekom treh mesecev podaljšanja omejitve gibanja (torej pred potekom devetih mesecev omejitve gibanja) preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opraviti Upravno sodišče. V obeh primerih preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti mora policija petnajst dni pred iztekom vsakokratnega preizkusnega obdobja ministrstvu oziroma Upravnemu sodišču posredovati dokumentacijo o postopkih v okviru vračanja tujca, podati svoje mnenje o upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti vračanja in sporočiti druge pomembne okoliščine (tretji odstavek 79.a člena ZTuj-2).

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, lahko v preizkusu utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti odloči, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, in policiji naloži, da mora tujca nemudoma izpustiti (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2), ali pa lahko ugotovi, da so pogoji za omejitev gibanja še vedno podani (prva poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2). Zoper ugotovitev ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, da so pogoji za omejitev gibanja še vedno podani, ima tujec pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu (prva poved petega odstavka 79.a člena ZTuj-2).