Nalaganje dokumenta...
Zakon o kmetijstvu (ZKme-1)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 45-1978/2008, stran 4965 DATUM OBJAVE: 9.5.2008
RS 45-1978/2008
1978. Zakon o kmetijstvu (ZKme-1)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o kmetijstvu (ZKme-1)
Razglašam Zakon o kmetijstvu (ZKme-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 24. aprila 2008.
003-02-4/2008-23
Ljubljana, dne 5. maja 2008
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O KMETIJSTVU (ZKme-1)
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
(1)
Ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, varnost živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji, kakovost živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in prometa, varovanje interesov potrošnice in potrošnika (v nadaljnjem besedilu: potrošnik), označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki in živili, ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, postopke in organe za izvedbo tega zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojno-strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor.
(2)
Ta zakon ureja tudi izvajanje:
-
Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL L št. 299 z dne 16. 11. 2007, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L št. 31 z dne 1. 2. 2002, str. 1, z vsemi spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 178/2002), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov ter predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L št. 165 z dne 30. 4. 2004, str. 1, z vsemi spremembami), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L št. 139 z dne 30. 4. 2004, str. 319, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L št. 70 z dne 16. 3. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe (ES) št. 509/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe (ES) št. 510/2006 Sveta z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L št. 93 z dne 31. 3. 2006, str. 12, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL L št. 270 z dne 21. 10. 2003, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 21/2004 z dne 17. decembra 2003 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo ovc in koz ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in direktiv 92/102/EGS in 64/432/EGS (UL L št. 5 z dne 9. 1. 2004, str. 8, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L št. 277 z dne 21. 10. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 209 z dne 11. 8. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje;
-
Sklepa Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (UL L št. 55 z dne 25. 2. 2006, str. 20);
-
Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. februarja 2006 o ustanovitvi začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti in spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 58 z dne 28. 2. 2006, str. 42, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje in
-
Uredbe Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 198 z dne 22. 7. 1991, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje.
2. člen
(cilji kmetijske politike)
Za uresničevanje gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega trajnostnega razvoja so cilji kmetijske politike v Republiki Sloveniji:
-
stabilna pridelava varne, kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti in čim višje stopnje samooskrbe;
-
ohranjanje poseljenosti in obdelanosti podeželja ter krajine;
-
trajno ohranjanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč;
-
varstvo kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem in nesmotrno rabo ter ohranjanje in izboljšanje virov za trajnostno pridelavo hrane;
-
trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva;
-
zagotavljanje primerne dohodkovne ravni kmetijskim gospodarstvom in
-
uresničevanje načel varstva okolja in ohranjanja narave ter ohranjanja genskih virov.
3. člen
(pomen izrazov)
Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1.
kmetijska dejavnost je gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti navedene pod »01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin«, »01.2 Gojenje trajnih nasadov«, »01.3 Razmnoževanje rastlin«, »01.4 Živinoreja«, »01.5 Mešano kmetijstvo« in »01.06 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov«;
2.
kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano kot:
-
pravna oseba,
-
samostojna podjetnica posameznica ali samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik),
-
kmetija, ki ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri čemer se za kmetijo šteje tudi čebelarka ali čebelar, ki ni samostojni podjetnik posameznik,
-
kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik,
-
kmetijsko gospodarstvo – planina;
3.
nosilec ali nosilka kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: nosilec) je pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena ali upravičena, da za kmetijsko gospodarstvo vlaga vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike oziroma sodeluje pri izvajanju ukrepov kmetijske politike in posreduje podatke v evidence z delovnega področja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo);
4.
hrana ali živilo je hrana v skladu z drugim členom Uredbe 178/2002;
5.
proizvodna enota je lokacijsko opredeljena gospodarska enota, na kateri se opravlja kmetijska ali kmetijska in gozdarska dejavnost in za katero se zahteva vpis v zbirke podatkov;
6.
kmetijski pridelki so živalski in rastlinski pridelki ter proizvodi prve stopnje predelave teh pridelkov.
4. člen
(kmetija)
(1)
Kmetija je oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
(2)
Člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let.
5. člen
(določitev nosilca na kmetiji)
(1)
Člani kmetije, ki so lastnice ali lastniki (v nadaljnjem besedilu: lastnik) oziroma solastnice ali solastniki (v nadaljnjem besedilu: solastnik) kmetije, določijo nosilca in njegovo namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) in o tem obvestijo organ, ki je pristojen za vodenje registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: RKG).
(2)
Fizična oseba iz prejšnjega odstavka postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG.
(3)
Če kmetija nima več nosilca, postane nosilec njegov namestnik, ali če tudi tega ni, do določitve novega nosilca opravlja njegove naloge najstarejši član kmetije, ki je lastnik ali solastnik kmetije.
6. člen
(kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik)
(1)
Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se del leta izvaja paša živali in ki obsega enega ali več skupnih pašnikov.
(2)
Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik predstavlja zemljišča v skupni uporabi pašnih interesentov, namenjena skupni paši njihovih živali, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih.
7. člen
(kmetijsko gospodarstvo – planina)
(1)
Kmetijsko gospodarstvo – planina je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer pašni interesenti del leta izvajajo pašo živali in ki obsega eno ali več planin.
(2)
Kmetijsko-gospodarstvo – planina je tradicionalna oblika individualne ali skupne rabe zemljišč v alpskem, predalpskem ali dinarskem svetu Slovenije in ima naslednje značilnosti:
-
predstavlja geografsko zaokrožena zemljišča in gozd v upravljanju;
-
na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali;
-
njena najnižja točka je na nadmorski višini najmanj 750 metrov ali na nadmorski višini najmanj 400 metrov, kadar je to utemeljeno iz geografskih, zgodovinskih ali drugih razlogov;
-
lahko ima gospodarske objekte ter objekte in naprave za oskrbo ljudi in živali.
8. člen
(podzakonski predpisi)
Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma ministrica ali minister, pristojen za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister), izdaja podzakonske predpise, predvidene v določbah tega zakona, ter druge predpise, potrebne za izvajanje tega zakona in predpisov Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: predpisi Skupnosti), ki se nanašajo na vsebino tega zakona.
II. NAČRTOVANJE RAZVOJA KMETIJSTVA IN PODEŽELJA
9. člen
(nacionalni program)
(1)
Nacionalni program razvoja kmetijstva in podeželja (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) opredeljuje zlasti analizo stanja, dolgoročne razvojne cilje kmetijske politike, ukrepe, programe in druge dejavnosti za uresničevanje ciljev, oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javnih finančnih sredstev za izvajanje kmetijske politike.
(2)
Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog vlade za obdobje najmanj štirih in največ sedmih let.
(3)
Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se za področja, za katera je načrtovanje razvoja urejeno neposredno s predpisi Skupnosti, uporabljajo ti predpisi.
10. člen
(izvedba ukrepov kmetijske politike)
Vlada v skladu s programskimi dokumenti sprejme predpise za izvedbo ukrepov kmetijske politike.
11. člen
(kmetijska tržno cenovna politika)
Za izvajanje ukrepov kmetijske tržno cenovne politike vlada določi:
-
vrste ukrepov kmetijske tržno cenovne politike po posameznih kmetijskih pridelkih in živilih;
-
pogoje, merila in podrobnejša pravila postopka za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa, kadar je to potrebno zaradi izvajanja predpisov Skupnosti;
-
upravičenke ali upravičence (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) in načine uveljavljanja ukrepov;
-
način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske tržno cenovne politike.
12. člen
(razvoj podeželja)
Za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada določi:
-
vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja;
-
finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja.
13. člen
(poročilo o izvajanju nacionalnega programa)
Vlada najmanj enkrat letno obravnava poročilo o stanju na področju kmetijstva in živilstva, ki ga pripravi ministrstvo.
III. UKREPI KMETIJSKE POLITIKE
1. Skupne določbe
14. člen
(ukrepi in načela)
(1)
Ukrepi kmetijske politike obsegajo ukrepe kmetijsko tržno cenovne politike, ukrepe razvoja podeželja in druge ukrepe, ki so pomembni za uresničevanje sprejetih ciljev kmetijske politike.
(2)
Ukrepi kmetijske politike morajo biti med seboj usklajeni in se izvajajo po načelu enakopravnosti.
15. člen
(trajnostno kmetijstvo)
(1)
Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v razvoj trajnostnega kmetijstva.
(2)
S trajnostnim kmetijstvom se vzdržuje biotska raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih razmer za življenje v tleh, vodi in zraku.
16. člen
(financiranje)
Ukrepi kmetijske politike se financirajo iz:
-
proračuna Republike Slovenije,
-
občinskih proračunov,
-
proračuna Skupnosti,
-
namenskih dotacij,
-
drugih virov.
17. člen
(upravičenci)
(1)
Upravičenci iz naslova ukrepov kmetijske politike so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe na ozemlju Republike Slovenje, ki opravljajo kmetijsko, živilsko, trgovinsko ali drugo dejavnost oziroma storitve za kmetijsko dejavnost oziroma za razvoj podeželja, ter izpolnjujejo predpisane pogoje. Pri kmetijah je upravičenec nosilec, razen če ni drugače določeno. Upravičenci so tudi občine na ozemlju Republike Slovenije, ki izvajajo dejavnosti na področju kmetijstva oziroma razvoja podeželja.
(2)
Zahtevek iz naslova ukrepov kmetijske politike vlaga nosilec, razen če ni drugače določeno.
(3)
Upravičenec ne sme posredovati neresničnih podatkov z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu.
(4)
Sredstva morajo upravičenci uporabljati v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili.
(5)
Sredstva za posamezni ukrep, ki jih je upravičenec pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, mora vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
(6)
V primerih iz prejšnjega odstavka upravičenec ne more pridobiti sredstev za dobo dveh let od dokončne odločbe o vračilu sredstev, če predpisi za določen ukrep ne določajo drugače.
(7)
Pri kmetiji, kmetijskem gospodarstvu – skupnem pašniku in kmetijskem gospodarstvu – planini, ob spremembi nosilca vse pravice in obveznosti, ki so nastale do trenutka spremembe v RKG in se nanašajo na ukrepe kmetijske politike po tem zakonu, preidejo na novega nosilca.
(8)
Ne glede na prejšnji odstavek je v primeru obveznosti vračila sredstev, sredstva zavezan vrniti nosilec, na katerega se odločba glasi.
(9)
Upravičenci, ki so pridobili sredstva, morajo dokumentacijo, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, hraniti še pet let od dneva pridobitve sredstev, razen če predpisi, ki urejajo ukrepe kmetijske politike, ne določajo drugače.
18. člen
(organ, pristojen za izvajanje ukrepov kmetijske politike)
Za izvajanje ukrepov kmetijske politike po tem zakonu je pristojna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: agencija).
2. Ukrepi kmetijske tržno cenovne politike
19. člen
(vloga in namen)
(1)
Namen ukrepov kmetijske tržno cenovne politike je predvsem zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalkam ali pridelovalcem (v nadaljnjem besedilu: pridelovalec).
(2)
V interesu enotnosti trga in enakopravnega konkurenčnega položaja vseh pridelovalcev se ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike uveljavljajo na celotnem ozemlju Republike Slovenije v skladu s predpisi Skupnosti.
20. člen
(ureditev tržnih standardov)
Za izvajanje predpisov Skupnosti o določitvi tržnih standardov za nekatere kmetijske proizvode minister predpiše podrobnejša merila.
21. člen
(ukrepi za preprečevanje motenj)
Če pride ali grozi, da bo prišlo do resnih motenj na trgu s kmetijskimi pridelki ali živili, zaradi katerih so lahko ogroženi cilji kmetijske politike, lahko vlada v skladu s predpisi Skupnosti in ob upoštevanju omejitev iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, uvede potrebne ukrepe. Ti ukrepi veljajo, dokler ogroženost trga ne preneha.
3. Ukrepi razvoja podeželja
22. člen
(namen)
Ukrepi razvoja podeželja so usmerjeni k povečanju učinkovitosti in konkurenčnosti pridelave ter predelave kmetijskih pridelkov in živil, okolju prijazni kmetijski dejavnosti, prestrukturiranju in ohranjanju poseljenosti podeželja ter krajine, ob upoštevanju okoljske in naravovarstvene sprejemljivosti, ter izboljšanju kakovosti življenja na podeželju in spodbujanju večje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti na podeželju.
23. člen
(pomoč kmetijskim gospodarstvom v težavah)
(1)
Kmetijskim gospodarstvom v težavah se lahko namenijo pomoči v skladu s predpisi Skupnosti.
(2)
Upravičenci do sredstev pomoči so kmetijska gospodarstva, ki so nekrivdno zašla v težak finančni položaj.
(3)
Za dodelitev sredstev pomoči po tem členu podrobnejše pogoje in merila določi vlada.
24. člen
(ukrepi občine)
(1)
Občina lahko uvede ukrepe razvoja podeželja, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.
(2)
Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovi občina v svojem proračunu.
25. člen
(pomoč neprofitnim in nevladnim organizacijam ter skupinam proizvajalcev)
(1)
Sredstva pomoči so namenjena delovanju društev, njihovih zvez, združenj in drugih oblik neprofitnega povezovanja na področju kmetijstva in razvoja podeželja.
(2)
Sredstva pomoči so namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti skupin proizvajalk ali skupin proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev), ki so vključene v sheme kakovosti.
(3)
Podrobnejše pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena določi vlada.
4. Državne pomoči
26. člen
(ukrepi razvoja podeželja upravljavcev pomoči)
(1)
Ukrepi razvoja podeželja, ki jih lahko uvedejo upravljavci pomoči, morajo biti skladni z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.
(2)
Upravljavci pomoči so institucionalne enote, skladno s statističnimi predpisi opredeljene v sektorju država, ki pripravijo vsebino predvidene pomoči in jo priglasijo. Upravljavec pomoči skrbi za njeno pravilno izvajanje in poročanje o njenem izvajanju pristojnemu organu za področje državnih pomoči.
(3)
Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovijo upravljavci pomoči v svojem proračunu.
27. člen
(pristojni organ za državne pomoči)
(1)
Ministrstvo je pristojno za spremljanje državnih pomoči s področja kmetijstva.
(2)
Ministrstvo izvaja zlasti naslednje naloge:
-
obravnava, ocenjuje in posreduje priglasitev državnih pomoči s področja kmetijstva Evropski komisiji;
-
obravnava, ocenjuje in daje mnenje o skladnosti za državne pomoči, ki pomenijo skupinsko izjemo in za pomoči po pravilu »de minimis« v kmetijstvu;
-
zbira, obdeluje in spremlja podatke o državnih pomočeh in o pomočeh, dodeljenih po pravilu »de minimis« ter vodi evidence o teh podatkih;
-
pripravi letno poročilo, skladno z nacionalnimi predpisi in predpisi Skupnosti;
-
svetuje upravljavcem državnih pomoči s področja kmetijstva.
(3)
Podrobnejšo vsebino in postopek spremljanja državnih pomoči z delovnega področja ministrstva predpiše vlada.
5. Ukrepi za pospeševanje prodaje
28. člen
(pomoč za pospeševanje prodaje)
(1)
Za pospeševanje prodaje kmetijskih pridelkov in živil se lahko uvedejo pomoči za promocijo in trženje v skladu s predpisi Skupnosti.
(2)
Vlada podrobneje določi ukrepe, pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena.
IV. POSEBNA UREDITEV UPRAVNEGA POSTOPKA
1. Skupne določbe
29. člen
(načelo javnosti podatkov)
Podatki iz upravnih odločb o dodelitvi sredstev po tem zakonu so javni, razen davčne številke, enotne matične številke občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO) in identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: KMG-MID).
30. člen
(oblika vloge)
Vloga se vloži v obliki, ki je predpisana s predpisom ali določena v javnem razpisu. Vloga, ki ni vložena v tej obliki, se zavrže.
31. člen
(umik zahtevka)
(1)
Če stranka v postopku uveljavljanja sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike umakne katerega od že vloženih zahtevkov iz vloge pred potekom roka za oddajo vloge, se sklep o ustavitvi postopka glede tega zahtevka izda hkrati z odločbo o drugih zahtevkih.
(2)
Kadar stranka med postopkom, v katerem je položila varščino, umakne zahtevek in pristojni organ sprosti varščino, se šteje, da je postopek ustavljen v trenutku, ko je bila varščina sproščena.
32. člen
(rok za odločbo)
Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na prvi stopnji, začne teči od dneva, ko so v skladu s predpisi Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole.
33. člen
(rok za odpravo pomanjkljivosti)
Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ v roku treh mesecev od poteka roka za vložitev zahtevka od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.
34. člen
(zahteva za odpravo pomanjkljivosti)
(1)
Pristojni organ lahko stranko pred pisno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti opozori na pomanjkljivosti po telefonu ali na drug primeren način, če to prispeva k lažjemu uresničevanju pravic strank.
(2)
Če stranka odpravi pomanjkljivosti po telefonu, uradna oseba o tem napravi uradni zaznamek.
(3)
Če stranka kljub opozorilu iz prvega odstavka tega člena ne odpravi pomanjkljivosti, pristojni organ pisno zahteva od stranke, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.
(4)
Stranka mora pomanjkljivosti odpraviti v roku, določenem v pisni zahtevi za odpravo pomanjkljivosti. Pristojni organ morebitne odprave pomanjkljivosti vloge, poslane po roku, pri odločanju ne upošteva.
35. člen
(podatki o transakcijskih računih strank)
(1)
Dodeljena sredstva se strankam nakažejo na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji.
(2)
Kadar stranka, ki je fizična oseba, na zahtevku za pridobitev sredstev ne navede svojega veljavnega transakcijskega računa, Banka Slovenije pristojnemu organu na njegovo zahtevo, najpozneje v osmih dneh, brezplačno posreduje podatek o strankinem transakcijskem računu.
(3)
Kadar stranka nima odprtega transakcijskega računa, pristojni organ vlogo stranke, po zahtevi za odpravo pomanjkljivosti, zavrže.
36. člen
(kontrola na kraju samem)
(1)
Naloge kontrole na kraju samem, ki je potrebna za ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o upravičenosti zaprošenih ali dodeljenih sredstev oziroma o namenski rabi dodeljenih sredstev po tem zakonu, opravlja pristojni organ oziroma se opravljajo kot javno pooblastilo.
(2)
Za opravljanje nalog kontrole na kraju samem je treba izpolnjevati strokovne, prostorske, tehnične in organizacijske pogoje.
(3)
Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila za izbor, podrobnejše zahteve glede izvajanja nalog kontrole na kraju samem ter način oblikovanja cene storitev predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. Cene storitev vsako leto določi minister.
(4)
Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa.
(5)
Pristojni organ odloči o izbiri izvajalca z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti navedene strokovne delavke ali strokovni delavci, ki izvajajo naloge iz tega člena (v nadaljnjem besedilu: kontrolor). Z izvajalci se sklenejo pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.
(6)
Javno pooblastilo preneha, če niso več izpolnjeni pogoji iz tega člena ali če se naloge iz tega člena opravljajo v nasprotju s predpisi, kar ugotovi pristojni organ z odločbo v upravnem postopku.
(7)
Zoper odločbo iz petega in šestega odstavka tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
(8)
Kontrolor se šteje za uradno osebo po zakonu, ki določa upravni postopek, in ima pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku.
(9)
Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik.
37. člen
(vročitev)
(1)
Odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev, in posamični akti iz naslova vodenja evidence imetnic ali imetnikov (v nadaljnjem besedilu: imetnik) rejnih živali in evidence rejnih živali, se vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu.
(2)
Stranka lahko pisno obvesti pristojni organ prve stopnje, da odločbe ali sklepa ni prejela, v roku 30 dni od datuma, do katerega morajo biti izdane odločbe za posamezen ukrep. Datum je določen v predpisih iz 10. člena tega zakona.
(3)
Pristojni organ prve stopnje stranki v primerih iz prejšnjega odstavka odločbo ali sklep vroči z osebno vročitvijo.
38. člen
(oblika pritožbe)
Pritožba se vloži pisno.
39. člen
(rok organa za odstop pritožbe)
Rok, v katerem mora pristojni organ prve stopnje odstopiti pritožbo z dokumenti, ki se tičejo zadeve, pristojnemu organu druge stopnje potem, ko preveri, ali je vložena pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba, pa izpodbijane odločbe ne nadomesti z novo odločbo, je dva meseca od prejema pritožbe.
40. člen
(rok organa druge stopnje za izdajo odločbe)
(1)
Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve.
(2)
Če o pritožbi stranke ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor.
41. člen
(izvršljivost odločbe)
Pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo o zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve.
42. člen
(poseben primer odprave odločbe prve stopnje)
(1)
Kadar je odločba izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema in je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali je bil napačno uporabljen materialni predpis, lahko pristojni organ prve stopnje v šestih mesecih od vročitve odločbe stranki celotno odločbo odpravi in jo nadomesti z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.
(2)
Uradna oseba, ki vodi postopek po prejšnjem odstavku, mora imeti univerzitetno izobrazbo pravne smeri.
43. člen
(odprava odločbe po nadzorstveni pravici)
(1)
Organ, pristojen za nadzor, lahko po nadzorstveni pravici, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, odpravi odločbo pod pogoji, v roku in iz razlogov, določenih v predpisu Skupnosti, ki določa obveznost vračila strankam, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj.
(2)
Če predpis Skupnosti roka iz prejšnjega odstavka ne določa drugače, lahko pristojni organ odločbo odpravi v petih letih od vročitve odločbe.
44. člen
(enotna odločba)
(1)
Kadar je pri organu druge stopnje vloženih več kot pet pritožb zoper odločbe prve stopnje ali predlogov za odpravo po nadzorstveni pravici in se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter pristojni organ druge stopnje ugotovi, da so pritožbe ali predlogi utemeljeni, lahko izda enotno odločbo.
(2)
Z enotno odločbo organ odpravi odločbe v delu, ki je nepravilen, in vrne zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ druge stopnje je dolžan s svojo enotno odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi.
(3)
Sestavni del enotne odločbe je seznam z imeni strank in njihovih zakonitih zastopnic ali zakonitih zastopnikov ali pooblaščenk ali pooblaščencev ter označba prvostopne odločbe.
(4)
Enotna odločba se pošlje organu prve stopnje, ki mora brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati nove odločbe. Strankam se kopija enotne odločbe brez posebnega seznama vroči skupaj z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.
45. člen
(obnova postopka)
(1)
Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se poleg razlogov iz zakona, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.
(2)
Stranka lahko predlaga obnovo iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno odločbo.
(3)
Pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.
(4)
Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo.
(5)
Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se v primeru ugotovitve, da je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb in v primeru, da temelji odločba na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, obnovi v roku petih let od dokončnosti odločbe.
46. člen
(kmetijsko gospodarstvo brez nosilca)
Če je kmetijsko gospodarstvo v postopku dodelitve sredstev ali upravičenj brez nosilca, pristojni organ postopek s sklepom prekine do določitve nosilca. Če nosilca ni mogoče določiti, pristojni organ s sklepom postopek ustavi.
47. člen
(poračunavanje in vračila neupravičeno izplačanih sredstev)
Sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, lahko pristojni organ poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, in sicer iz katerega koli ukrepa kmetijske politike, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače, sicer mora pristojni organ takoj zahtevati vračilo v proračun.
48. člen
(odpis vračila neupravičeno izplačanih sredstev)
Odpis vračila neupravičeno izplačanih sredstev se lahko izvede v skladu s postopkom, ki je določen s predpisi o javnih financah.
2. Postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja
49. člen
(uporaba postopka)
(1)
Poseben postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja se uporablja za ukrepe politike razvoja podeželja, razen za kmetijsko okoljske ukrepe in ukrepe izravnalnih plačil za območja z omejenimi dejavniki po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja.
(2)
Pri izvajanju ukrepov politike razvoja podeželja iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 29. do 48. člena tega zakona razen določb:
-
33. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 34. člena za vloge iz odprtega javnega razpisa po prvi alineji prvega odstavka 51. člena tega zakona in
-
37. člena tega zakona.
50. člen
(čas in način vložitve vloge)
(1)
Če stranka vlogo pošilja po pošti, jo mora poslati s priporočeno pošiljko. Pri vlogi, ki je poslana s priporočeno pošiljko, se za čas vložitve šteje čas oddaje pošiljke na pošti. Kadar na priporočeni pošiljki čas oddaje pošiljke ni ugotovljen kljub poizvedbi na pošti, se šteje, da je vloga vložena kot zadnja na dan, ko je bila pošiljka oddana na pošti. Vloga poslana po pošti kot navadna pošiljka, se zavrže.
(2)
Kadar vlogo izroči stranka neposredno pri pristojnem organu, se za čas vložitve šteje čas prejema pošiljke v glavni pisarni pristojnega organa.
(3)
Če sta dve ali več vlog vloženi istočasno in je vrstni red pomemben za dodelitev sredstev, se vrstni red prispelih vlog določi z žrebom. Postopek izvedbe žreba je določen v predpisu iz 10. člena tega zakona.
51. člen
(odprt in zaprt javni razpis)
(1)
V predpisu iz 10. člena tega zakona se določi vrsta javnega razpisa:
-
odprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti po vrstnem redu oddaje vlog ali
-
zaprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti ob sočasni obravnavi vlog.
(2)
Sredstva za posamezni ukrep se dodeljujejo do porabe sredstev:
-
v odprtih javnih razpisih po vrstnem redu prejema popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila ali
-
v zaprtih javnih razpisih na podlagi ponderiranja popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila.
52. člen
(popolnost vloge)
(1)
V odprtih javnih razpisih je vloga popolna in se šteje za razumljivo, ko so priloženi vsi zahtevani dokumenti in je zahteva stranke jasna. Če so podatki iz vloge in prilog nasprotujoči, se vloga zavrne zaradi neizpolnjevanja pogojev.
(2)
Če je vloga iz odprtega javnega razpisa nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ najkasneje v roku treh mesecev od vložitve vloge od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.
53. člen
(odločba o pravici do sredstev)
(1)
Strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev.
(2)
Odločbe za dodeljevanje pravic do sredstev za ukrepe, ki so namenjeni za izvajanje razvojnih projektov na posameznih podeželskih območjih (LEADER), izdaja minister.
54. člen
(sprememba obveznosti o pravici do sredstev)
(1)
Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi.
(2)
Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost.
(3)
V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne.
(4)
Zoper odločbo iz tega člena pritožba ni dovoljena.
55. člen
(odstop od pravice do sredstev)
Če stranka odstopi od pravice do sredstev iz odločbe iz 53. člena tega zakona, mora o tem pisno obvestiti pristojni organ v 30. dneh po prejemu te odločbe. Pristojni organ izda odločbo, s katero ugotovi, da stranka odstopa od pravice do sredstev. Umik tega obvestila ni mogoč. Pritožba zoper to odločbo ni dovoljena.
56. člen
(zahtevki za izplačilo)
(1)
Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke.
(2)
Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.
(3)
Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.
(4)
Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.
(5)
Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena.
57. člen
(neizpolnitev ali kršitev obveznosti)
(1)
Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, ni upravičena do kandidiranja za sredstva iz ukrepov prvega odstavka 49. člena tega zakona naslednjih pet let od dneva zadnje obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Ta določba velja tudi v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
(2)
Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev v roku in v roku ne vloži zahtevka za izplačilo sredstev, mora prejeta sredstva vrniti v roku osem dni od dneva vročitve odločbe za vračilo sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
(3)
Kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
(4)
Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, o tem obvesti pristojni organ in predloži ustrezne dokaze v desetih delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, se določbi prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo.
(5)
Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, zamudi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev glede rokov in predloži ustrezne dokaze v 10. delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, ji pristojni organ lahko podaljša rok, če bi bile s to spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, ob smiselni uporabi prvega odstavka 54. člena tega zakona.
V. PROMET S KMETIJSKIMI PRIDELKI IN ŽIVILI
58. člen
(promet s kmetijskimi pridelki in živili)
(1)
Kmetijski pridelki in živila so lahko v prometu po tem zakonu, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni na predpisani način.
(2)
Če je kmetijski pridelek ali živilo namenjeno izvozu, je lahko, ne glede na prejšnji odstavek, proizveden in označen v skladu z naročilom kupca, če to predpisi dovoljujejo, vendar ne sme zavajati glede označb kmetijskih pridelkov in živil.
(3)
Pri ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov in živil, proizvedenih na območju držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), se upoštevajo listine o skladnosti, ki jih izdajo organizacije za ugotavljanje skladnosti držav članic EU.
59. člen
(prepustitev uvoženih kmetijskih pridelkov ali živil v carinski postopek sprostitve blaga v prosti promet in veljavnost listin ter znakov, izdanih v tretjih državah)
(1)
Uvoženi kmetijski pridelki in živila iz držav, ki niso članice EU (v nadaljnjem besedilu: tretje države), se lahko prepustijo v carinski postopek sprostitve blaga v prost promet, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni v skladu s predpisi.
(2)
Če je za uvoz posameznih kmetijskih pridelkov in živil predpisan pregled kakovosti kmetijskih pridelkov in živil na mejnem prehodu ali na prvem vstopnem mestu, je treba za sprostitev uvoženih kmetijskih pridelkov oziroma živil v prosti promet pridobiti predhodno soglasje pristojne inšpektorice ali inšpektorja (v nadaljnjem besedilu: inšpektor).
(3)
Ne glede na prejšnji odstavek, za ekološke kmetijske pridelke in živila, skladnost pošiljke s certifikatom in izvirno potrdilo o kontrolnem pregledu za uvoz preveri in potrdi pristojni carinski organ. Če pristojni carinski organ pri opravljanju nadzora ugotovi, da k pošiljki ni priložen certifikat, so pa kmetijski pridelki in živila na označbi ali na spremni dokumentaciji označeni kot ekološka, ne dovoli uvoza in o tem obvesti pristojnega inšpektorja za kakovost kmetijskih pridelkov in živil (v nadaljnjem besedilu: inšpektor za kakovost živil).
(4)
V Republiki Sloveniji veljajo listine o skladnosti in znaki skladnosti, izdani v tretjih državah, če so izdani v skladu z mednarodnimi pogodbami.
60. člen
(stroški postopka)
(1)
Za opravljanje uradnega nadzora kakovosti kmetijskih pridelkov in živil ob uvozu v EU in izvozu iz EU, izdajo potrdila o kakovosti ter pregled kakovosti plača vlagatelj strošek postopka.
(2)
Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.
(3)
Minister predpiše višino stroškov postopka glede na vrsto in količino kmetijskih pridelkov in živil.
61. člen
(majhne količine in lokalni trg)
(1)
Majhne količine primarnih pridelkov in izdelkov so vse količine, ki jih kmetijsko gospodarstvo proizvede in neposredno prodaja končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki jih neposredno prodajajo končnemu potrošniku na lokalnem trgu.
(2)
Kot neposredna prodaja končnemu potrošniku se šteje: prodaja na kmetijskem gospodarstvu, prodaja na tržnicah, prodaja na premičnih prodajnih objektih, kot so premična stojnica in potujoča prodajalna, prodaja od vrat do vrat, prodaja na sejmih in prireditvah ter prodaja lokalnim prehranskim obratom javne prehrane, kot so menze, šole, vrtci, bolnišnice, domovi, gostinski obrati in turistične kmetije.
(3)
Lokalni trg je celotno območje Republike Slovenije.
(4)
Za kmetijo lahko neposredno prodajo opravljajo nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji.
(5)
Če gre za predelavo živil na kraju izvora, smejo s kmetijskega gospodarstva prodajati tudi člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ne glede na obliko registracije dejavnosti.
(6)
Podrobnejše pogoje iz tega člena predpiše minister.
VI. VARNOST ŽIVIL RASTLINSKEGA IZVORA V PRIMARNI PRIDELAVI
62. člen
(pristojni organ)
Pristojni organ, odgovoren za izvajanje predpisov Skupnosti s področja varnosti kmetijskih pridelkov in živil rastlinskega izvora v primarni pridelavi in v dejavnostih, povezanih s primarno pridelavo kmetijskih pridelkov in živil, v vseh fazah primarne pridelave na kmetijskih gospodarstvih, vključno s prvo stopnjo dajanja lastnega primarnega pridelka v promet, je ministrstvo.
63. člen
(mikrobiološka kontaminacija, ostanki pesticidov in onesnaževal v primarni pridelavi rastlinskega izvora)
V primarni pridelavi morajo kmetijski pridelki in živila rastlinskega izvora, ob dajanju v promet ali uporabi glede mikrobiološke kontaminacije, ostankov pesticidov in onesnaževal v kmetijskih pridelkih in živilih rastlinskega izvora, izpolnjevati predpisane zahteve.
VII. KAKOVOST IN OZNAČEVANJE KMETIJSKIH PRIDELKOV IN ŽIVIL, VARSTVO INTERESOV POTROŠNIKOV IN SHEME KAKOVOSTI
1. Kakovost kmetijskih pridelkov in živil ter varstvo interesov potrošnikov
64. člen
(kakovost kmetijskih pridelkov in živil)
(1)
Kakovost kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu je skupek lastnosti in značilnosti, zaradi katerih kmetijski pridelki in živila zadovoljijo izražene ali zahtevane potrebe potrošnika. Kakovost po tem zakonu ne vključuje zahtev glede varnosti živil po predpisih, ki urejajo zdravstveno ustreznost živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili.
(2)
Šteje se, da živilo ustreza kakovosti iz prejšnjega odstavku, če:
-
je proizvedeno na predpisani način;
-
je zagotovljena sledljivost živila;
-
je označeno in pakirano na predpisani način;
-
mu ni pretekel rok uporabe;
-
se prevaža in skladišči na predpisan način;
-
izpolnjuje predpisane zahteve glede vsebnosti in lastnosti;
-
ustreza predpisani in označeni kakovosti.
(3)
S predpisi o kakovosti kmetijskih pridelkov in živil minister predpiše:
-
način pridelave oziroma proizvodnje;
-
lastnosti in sestavine ter njihovo vsebnost;
-
prevoz in skladiščenje;
-
zahteve za doseganje in ohranjanje kakovosti;
-
razvrščanje;
-
označevanje, vključno z navedbo sestavin iz gensko spremenjenih organizmov (v nadaljnjem besedilu: GSO);
-
opredelitve in poimenovanja;
-
prilagajanje mednarodnim standardom in uveljavitev standardov EU;
-
zagotavljanje načina varstva interesov potrošnikov.
(4)
Nadzor nad kakovostjo kmetijskih pridelkov in živil opravlja inšpektor za kakovost živil, ki mora poleg predpisanih izobrazbenih pogojev v enem letu od imenovanja opraviti strokovni izpit s področja nadzora kmetijskih pridelkov in živil.
(5)
Vsebino in način opravljanja strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka predpiše minister.
65. člen
(varstvo interesov potrošnikov)
Varstvo interesov potrošnikov po tem zakonu je zagotovljeno, če kmetijski pridelek ali živilo izpolnjuje predpisane pogoje iz tega zakona, predpisov Skupnosti, ki urejajo splošna načela in zahteve živilske zakonodaje, in predpisov Skupnosti o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili, in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov, ter predpisov Skupnosti, ki urejajo sledljivost in označevanje GSO ter določajo meje naključne ali nenamerne prisotnosti GSO v pridelkih in živilih.
66. člen
(prepoved zavajanja)
Označevanje in način trženja kmetijskih pridelkov ali živil ne smeta besedno, slikovno ali kako drugače zavajati potrošnika glede resničnosti navedenih podatkov.
67. člen
(sodelovanje ministrstva)
Ministrstvo sodeluje z mednarodnimi organizacijami na področju kakovosti in varnosti živil ter varstva interesov potrošnikov po tem zakonu.
2. Prostovoljno označevanje
68. člen
(prostovoljne označbe)
(1)
Prostovoljne označbe so navedbe posebnih lastnosti, postopkov pridelave in predelave ter drugih lastnosti kmetijskih pridelkov in živil, ki dopolnjujejo obvezno označevanje.
(2)
Kmetijski pridelki in živila so lahko označeni s prostovoljnimi označbami, če je za te označbe izdan certifikat in so vpisane v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(3)
Izpolnjevanje pogojev preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.
(4)
Podrobnejše pogoje in način prostovoljnega označevanja predpiše minister.
3. Sheme kakovosti
a) Splošno
69. člen
(sheme kakovosti)
(1)
Shema kakovosti pomeni opredelitev posebnih meril in zahtev glede značilnosti, postopkov pridelave ali predelave kmetijskih pridelkov ali živil, ki presega predpisano kakovost, ali pogoje glede varstva zdravja ljudi, živali ali rastlin, dobrega počutja živali ali zaščite okolja, in je pomembna za pospeševanje proizvodnje višje ali posebne kakovosti, ki je tržno zanimiva in prepoznavna za potrošnika.
(2)
Sheme kakovosti kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu so: »dobrote z naših kmetij«, »ekološki«, »integrirani«, »višja kakovost«, »zajamčena tradicionalna posebnost«, »označba porekla« in »geografska označba«.
(3)
Izpolnjevanje pogojev iz shem kakovosti preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.
b) Dobrote z naših kmetij
70. člen
(dobrote z naših kmetij)
(1)
Kot »dobrote z naših kmetij« se lahko označijo kmetijski pridelki in živila, pridelana ali predelana na kmetiji po receptih, značilnih za kmečke izdelke, in z uporabo pretežnega dela lastnih surovin ali surovin iz lokalnega okolja.
(2)
Podrobnejše pogoje za pridobitev označbe, način pridelave, predelave ali recepture, kakovostne zahteve kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister.
c) Ekološki in integrirani kmetijski pridelek ali živilo
71. člen
(označevanje)
(1)
Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbami »ekološki« ali »integrirani«, če je za kmetijski pridelek ali živilo izdan certifikat, da izpolnjuje predpisane pogoje pridelave in predelave, in če je pridelovalec oziroma predelovalka ali predelovalec (v nadaljnjem besedilu: predelovalec) vpisan v evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil.
(2)
Z označbami iz prejšnjega odstavka se lahko označi tudi tisto kmetijsko gospodarstvo, ki je v celoti vključeno v kontrolo ekološke ali integrirane pridelave in predelave kmetijskih pridelkov in živil.
(3)
Podrobnejše pogoje o označevanju ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil ter kmetijskih gospodarstev, o pridelavi in predelavi ter načinu uporabe označb predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.
72. člen
(ekološki kmetijski pridelek oziroma živilo)
(1)
Ekološki kmetijski pridelek ali živilo je kmetijski pridelek ali živilo, pridelan in predelan po naravnih metodah in postopkih.
(2)
Podrobnejše pogoje o tem, kaj je ekološka pridelava in predelava, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister, v skladu s predpisi Skupnosti.
73. člen
(integrirani kmetijski pridelek ali živilo)
(1)
Integrirani kmetijski pridelek ali živilo je pridelano in predelano po metodah in postopkih integriranega načina kmetijske dejavnosti.
(2)
Integrirani način kmetijske dejavnosti je uravnotežena uporaba agrotehničnih in zootehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških, etoloških in toksikoloških dejavnikov. Pri tem imajo pri enakem gospodarskem učinku naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko-farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi.
(3)
Podrobnejše pogoje o tem, kaj se šteje za integrirano pridelavo in predelavo, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila, predpiše minister.
74. člen
(kontrola)
Kontrolo pridelave in predelave ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil, in izdajanje certifikatov ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov in živil, opravljajo organizacije za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov in živil iz 92. člena tega zakona.
d) Kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti
75. člen
(kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti)
(1)
Kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti je kmetijski pridelek ali živilo, ki po svojih značilnih lastnostih pozitivno odstopa od drugih podobnih kmetijskih pridelkov in živil, in od njihove kakovosti, če je ta predpisana.
(2)
Značilne lastnosti kmetijskega pridelka ali živila se določajo glede na sestavo, senzorične lastnosti in fizikalno kemične značilnosti ter način pridelave ali predelave.
(3)
Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »višja kakovost«, če izpolnjuje predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(4)
Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti in način kontrole predpiše minister.
e) Kmetijski pridelek ali živilo zajamčene tradicionalne posebnosti
76. člen
(zajamčena tradicionalna posebnost)
(1)
Kmetijski pridelek ali živilo zajamčene tradicionalne posebnosti je kmetijski pridelek ali živilo, proizvedeno iz tradicionalnih surovin, ali z značilno tradicionalno sestavo ali načinom pridelave oziroma predelave, in izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti.
(2)
Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »zajamčena tradicionalna posebnost«, če izpolnjuje za to predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(3)
Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo zajamčene tradicionalne posebnosti in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.
f) Kmetijski pridelek ali živilo z označbo porekla ali geografsko označbo
77. člen
(označba porekla)
(1)
Označba porekla je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila:
-
s poreklom iz navedenih območij;
-
katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki ter katerega pridelava, predelava in priprava za trg potekajo znotraj opredeljenega geografskega območja in
-
ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti, in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2)
Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo porekla in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.
78. člen
(geografska označba)
(1)
Geografska označba je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila:
-
s poreklom iz navedenih območij,
-
ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu, in katerega proizvodnja ali predelava in priprava za trg se opravljata znotraj opredeljenega geografskega območja in
-
ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2)
Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z geografsko označbo in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.
79. člen
(sodno varstvo pravic)
Za kmetijske pridelke ali živila, ki se v skladu s tem zakonom in predpisi Skupnosti zaščitijo kot označba porekla ali geografska označba, se za sodno varstvo pravic uporabljajo predpisi o industrijski lastnini.
4. Naravne mineralne vode
80. člen
(naravna mineralna voda)
(1)
Z označbo »naravna mineralna voda« se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega izvira in izpolnjuje pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi Skupnosti, ter je vpisana v evidenco iz 148. člena tega zakona.
(2)
Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka predpiše, v skladu s predpisi Skupnosti, minister v soglasju z ministrico ali ministrom, pristojnim za zdravje.
5. Postopek zaščite kmetijskih pridelkov ali živil in priznanja označbe naravna mineralna voda
81. člen
(naloge ministrstva pri zaščiti in priznanju)
Na področju zaščite kmetijskih pridelkov in živil z označbami višje kakovosti, zajamčene tradicionalne posebnosti, označbo porekla in geografsko označbo (v nadaljnjem besedilu: zaščita kmetijskih pridelkov in živil) in priznanja označbe naravna mineralna voda ima ministrstvo naslednje naloge:
-
vodi postopek zaščite ali prehodne nacionalne zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ter postopek priznanja označbe naravna mineralna voda;
-
posreduje vloge na Evropsko komisijo, sodeluje z Evropsko komisijo in drugimi državami, kakor to določajo predpisi Skupnosti;
-
sodeluje s pooblaščenimi organi drugih držav;
-
opravlja druge naloge s področja zaščite kmetijskih pridelkov in živil ter priznanja označb naravna mineralna voda.
82. člen
(vloga)
Postopek zaščite kmetijskih pridelkov in živil in priznanja označbe naravna mineralna voda, se začne na podlagi vloge, ki jo pridelovalec ali predelovalec ali njihova združenja, ki so vlagateljice ali vlagatelji (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), vložijo na ministrstvo.
83. člen
(stroški)
(1)
V postopku zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ali priznanja označbe naravna mineralna voda plačujejo vlagatelji stroške postopka.
(2)
Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.
(3)
Vrsto in višino stroškov iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.
84. člen
(vsebina vloge)
(1)
Vloga za zaščito kmetijskih pridelkov in živil ali za priznanja označbe naravna mineralna voda mora vsebovati:
-
identifikacijske podatke (ime in priimek ali firmo, naslov ali sedež s hišno številko in EMŠO ali matično številko) o vlagatelju;
-
dokazila o sestavi, lastnostih, izvoru ali načinu pridelave ali predelave kmetijskega pridelka in živila ali naravne mineralne vode ter druga potrebna dokazila.
(2)
Minister predpiše podrobnejšo vsebino vloge iz tega člena.
85. člen
(odločba o označbi višje kakovosti ali priznanju označbe naravna mineralna voda)
(1)
Minister izda odločbo o zaščiti kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.
(2)
Ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja, minister izda odločbo o prenehanju zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali priznanja naravne mineralne vode.
86. člen
(prehodna nacionalna zaščita)
(1)
Minister izda odločbo o prehodni nacionalni zaščiti na območju Republike Slovenije za kmetijske pridelke ali živila z geografsko označbo, označbo porekla ali zajamčeno tradicionalno posebnostjo, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Ta odločba velja do odločitve Evropske komisije o vpisu prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila v registre, ki jih vodi Evropska komisija.
(2)
Za posamezne prehodno nacionalno zaščitene kmetijske pridelke ali živila so v predpisu določeni način uporabe zaščitenega kmetijskega pridelka in živila, in rok, v katerem se morajo pridelovalci oziroma predelovalci prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila certificirati.
(3)
Med postopkom registracije kmetijskega pridelka ali živila pri Evropski komisiji, lahko vlagatelj vloži na ministrstvo vlogo, z utemeljeno zahtevo, za preklic že dodeljene prehodne nacionalne zaščite po prejšnjem odstavku.
(4)
Z vpisom v register Evropske komisije pridobi zaščiteni kmetijski pridelek ali živilo z geografsko označbo, označbo porekla in zajamčeno tradicionalno posebnostjo, pravico do uveljavljanja zaščite pred zlorabo ali poneverbo označbe v EU. Če kmetijski pridelek ali živilo, opredeljeno v predpisih Skupnosti s področja zaščite geografskih označb in označb porekla ter zajamčene tradicionalne posebnosti, ni vpisano v register pri Evropski komisiji, izgubi tudi prehodno nacionalno zaščito.
(5)
Glede na pripombe Evropske komisije lahko ministrstvo, po dogovoru z vlagateljem, izda novo odločbo o prehodni nacionalni zaščiti kmetijskega pridelka ali živila.
87. člen
(odločitev)
Ministrstvo odloči o vlogi za zaščito kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti, geografsko označbo, označbo porekla, zajamčeno tradicionalno posebnostjo ali za priznanje označbe naravna mineralna voda, v roku šestih mesecev od popolnosti vloge.
88. člen
(zaščitni znak za kmetijski pridelek ali živilo)
(1)
Vlagatelj, ki pridobi pravico do uporabe označbe dobrote z naših kmetij, označbe višje kakovosti, označbe naravna mineralna voda, označbe za ekološki ali integrirani kmetijski pridelek ali živilo, in kmetijsko gospodarstvo, ki pridobi pravico do geografske označbe, označbe porekla ali zajamčene tradicionalne posebnosti, vloži pri ministrstvu vlogo za podelitev zaščitnega znaka za svoj kmetijski pridelek ali živilo in kmetijsko gospodarstvo.
(2)
Minister o vlogi iz prejšnjega odstavka odloči z odločbo.
(3)
Minister predpiše način podelitve zaščitnega znaka, grafično podobo zaščitnih znakov za vsako označbo iz prvega odstavka tega člena, način označevanja kmetijskih pridelkov in živil z zaščitnimi znaki, uporabo zaščitnih znakov ter nadzor nad uporabo zaščitnih znakov.
89. člen
(skupine proizvajalcev)
(1)
Skupine proizvajalcev so oblika združevanja proizvajalcev za izvajanje shem kakovosti, s ciljem načrtovanja in usklajevanja proizvodnje s povpraševanjem, pospeševanja koncentracije ponudbe, skupnega trženja proizvodov ter povečevanje konkurenčnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
-
da se združujejo zaradi izvajanja shem kakovosti;
-
imajo pravila o delovanju in enotnem trženju;
-
so ustanovljene kot pravna oseba;
-
imajo operativni program za obdobje najmanj pet let;
-
združujejo najmanj tri člane.
(2)
Skupine proizvajalcev iz prejšnjega odstavka prizna minister z odločbo.
(3)
Podrobnejše pogoje za priznavanje skupin proizvajalcev predpiše minister.
VIII. UGOTAVLJANJE SKLADNOSTI
90. člen
(ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil)
(1)
Ugotavljanje skladnosti obsega:
-
preverjanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil s predpisi;
-
izdajanje listin o skladnosti (izjav o skladnosti, preizkusnih poročil, certifikatov ali drugih listin o skladnosti).
(2)
Podrobnejše metode in postopke za ugotavljanja skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil ter vsebino listin o skladnosti predpiše minister, če niso določeni s predpisi Skupnosti.
91. člen
(organizacije za ugotavljanje skladnosti)
(1)
Za ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev minister določi:
-
organizacije za kontrolo in za certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev;
-
organizacije za senzorično ocenjevanje;
-
uradne laboratorije;
-
referenčne laboratorije.
(2)
Organizacije za ugotavljanje skladnosti iz prejšnjega odstavka opravljajo naloge iz 90. člena tega zakona kot javno pooblastilo.
92. člen
(organizacije za kontrolo in certificiranje)
(1)
Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, če niso določeni s predpisi Skupnosti.
(2)
Organizacija, ki želi opravljati kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo na ministrstvo, z dokazili o izpolnjevanju tehničnih in organizacijskih pogojev iz prejšnjega odstavka. Kadar predpisi Skupnosti tako določajo, mora organizacija k vlogi predložiti akreditacijsko listino, ki jo je izdala Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.
(3)
O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.
(4)
Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za kontrolo in certificiranje se uredijo s pogodbo.
(5)
Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja kontrole in certificiranj kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev.
93. člen
(organizacije za senzorično ocenjevanje)
(1)
Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za senzorično ocenjevanje, če niso določeni s predpisi Skupnosti.
(2)
Organizacija, ki želi opravljati senzorično ocenjevanje, mora vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.
(3)
O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.
(4)
Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za senzorično ocenjevanje se uredijo s pogodbo.
(5)
Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja senzoričnega ocenjevanja.
94. člen
(uradni laboratoriji)
(1)
Uradni laboratorij opravlja naloge za potrebe uradnega nadzora.
(2)
Laboratorij, ki želi opravljati posamezne laboratorijske analize v okviru uradnega nadzora kot uradni laboratorij, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.
(3)
Izpolnjevanje predpisanih pogojev, dokazuje laboratorij z akreditacijsko listino, ki jo izda Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.
(4)
O vlogi za določitev uradnega laboratorija odloči minister z odločbo.
(5)
Medsebojna razmerja med ministrstvom in uradnim laboratorijem se uredijo s pogodbo.
(6)
Ne glede na določbe tretjega odstavka tega člena se lahko za namen uradnega nadzora za posamezni ukrep znotraj enega ali več kmetijskih trgov imenuje laboratorij, ki je organizacijska enota državnega organa, ki ima strokovna znanja na področju kmetijstva ali veterinarstva ali živilstva ter uporablja predpisane preizkusne metode za posamezne ukrepe.
(7)
Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe uradnega nadzora.
95. člen
(referenčni laboratoriji)
(1)
Za zagotavljanje kakovosti in enotnosti rezultatov analiznega preizkušanja se skladno s predpisi Skupnosti določijo referenčni laboratoriji.
(2)
Minister z odločbo po uradni dolžnosti izmed uradnih laboratorijev v Republiki Sloveniji ali izmed drugih laboratorijev za posamezna področja, kjer to zahtevajo predpisi, določi najmanj en nacionalni referenčni laboratorij.
(3)
Medsebojna razmerja med nacionalnim referenčnim laboratorijem in ministrstvom se uredijo s pogodbo.
(4)
Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe referenčnega laboratorija.
96. člen
(vzorčenje)