TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 6. 2018 do 31. 12. 2018 izplačati že zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo v višini 146,06 EUR na mesec in od 1. 1. 2019 do 29. 9. 2019 v višini 150,00 EUR na mesec."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane.

Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.