TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 208/98-2 z dne 24. 2. 2000 se ne sprejme.

Razveljavitev izpodbijane sodbe ne bi prispevala k rešitvi pomembnega pravnega vprašanja. Razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe Upravnega sodišča bi imela za posledico le, da bi bile pravice denacionalizacijskih upravičencev, za katere je bil v roku iz 11. člena ZLPP vložen predlog za izdajo začasne odredbe, upoštevane na način, določen z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZZLPPO). Te pa so na isti način upoštevane tudi brez razveljavitve izpodbijane sodbe, ker z izpodbijano sodbo predlog za izdajo začasne odredbe ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen. ZZLPPO je namreč v 63. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo ZLPP preneha veljati, z izjemo nekaterih členov. Ustavno sodišče pa je že v obrazložitvi odločbe št. U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 12/01 in OdlUS X, 11) ugotovilo, da so pravice denacionalizacijskih upravičencev, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, o katerem pa ob začetku privatizacije še ni bilo pravnomočno odločeno, sedaj urejene v členih od 48 do 51 ZZLPPO. Zakonodajalec je torej zavarovanje zahtevkov za vrnitev v naravi uredil tako, da so ti zahtevki zavarovani na način in v obsegu, kot je bilo to predlagano s pravočasno vlogo za izdajo začasne odredbe, ne da bi bilo treba od uveljavitve ZZLPPO dalje odločiti o navedenih predlogih. Zato morebitna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, ni imela posledic za pritožnico. Ker so izpolnjeni pogoji iz druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS, je senat Ustavnega sodišča odločil, da se ustavna pritožba ne sprejme.