TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob obravnavanju pritožb se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi tako, da se obdolžena A. A. in Z. A. spozna za kriva,

da sta z drugimi grdo ravnala s tem, da sta dne 19. 02. 2008 okoli 14.00 ure na ... ..., ko sta se približala počitniški hiši, last zakoncev V. in M. B., najprej Z. A. skozi odprtino na oknu vstopil v pritlični prostor hiše ter B. poskušal na silo iztrgati svojo hči I. A. iz naročja, ko pa je B. ugotovila, da je zet Z. A. močnejši od nje in jo je poškropil s solzivcem, je otroka izpustila iz rok, med prerivanjem jo je zet tudi porezal z neznanim predmetom in udaril po levi podlahti, takrat pa je skozi že opisano odprtino, v hišo vstopil še A. A., ki je neposredno pred tem zunaj s solzivcem poškropil V. B. v predel oči, nakar je A. A. prijel z obema rokama U. A., odklenil vhodna vrata in z otrokoma stopil ven, tam M. B. potisnil, da je padla po brežini, ko pa mu je U. A. ušel po hribu navzgor, je stekel za njim, vendar ga ni dohitel, V. B., ki ga je poskušal ustaviti, pa je s škarjami za obrezovanje drevja udaril po zgornjem desnem delu hrbta, nato zbežal proti svojemu vozilu, medtem se je Z. A. z I. v naročju oddaljeval od hiše, M. B., ki jima je sledila, je s solzivcem poškropil v obraz, ko so vsi skupaj prišli do ceste, jo je odrinil s ceste proti gozdu, nato je z I. v naročju odšel k hiši sosedov G., kamor se je pripeljal tudi A. A. in M. B. udarjal z rokama po glavi, hrbtu, ko pa je padla na tla, jo je še dvakrat brcnil, nakar sta oba V. z I. vred sedla v avto in so se odpeljali, v posledici opisanega ravnanja obeh A. A. in Z. A. je M. B. utrpela 3 cm dolgo vreznino na levi podlahti in podplutbi v temensko–zatilnem predelu glave in na levi podlahti ter bolečine, V. B. pa udarnino hrbta ter bolečine, opisano vedenje A. A. in Z. A. pa je pri M. in V. B. vzbudilo močno prestrašenost,

s čimer sta obdolžena A. A. in Z. A. storila vsak eno kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika;

v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencema v okviru izrečenih pogojnih obsodb, na podlagi prvega odstavka 146. člena Kazenskega zakonika vsakemu določi kazen po 2 (dva) meseca zapora, s preizkusnima dobama enega leta;

sicer pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in nenazadnje tudi grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja). Ravnanje obeh obdolžencev je brez dvoma predstavljalo napad na pravici do telesne integritete in varnosti obeh oškodovancev, z namenom njunega ustrahovanja. Glede na posledice ravnanja obeh obdolžencev, ki so se odražale kot sledi poškodb na obeh oškodovancih, je z gotovostjo mogoče zaključiti, da so bile grožnje resne in tudi objektivno zmožne povzročiti ogroženost oškodovancev. Prvostopenjsko sodišče je v tej zvezi pravilno zaključilo, da sta se oba obdolženca za poseg v varovane človekove pravice in svoboščine obeh oškodovancev zavestno odločila in ravnala hote, z motivom, da otroka odpeljeta od starih staršev.

Obdolženca sta bila spoznana za kriva kaznivega dejanja, ki je bilo zajeto v opisu dejanja, za katerega sta bila obsojena pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje je dejanje le drugače (milejše) pravno opredelilo. S tem ni kršilo pravic obrambe niti objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

Oškodovanec poda predlog za pregon, ni pa njegova dolžnost, da dejanje tudi pravilno pravno opredeli.