TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu:

1/ v III. tč. glede zavrnitve zahtevka, da se ugotovi, da ima tožnica do zapuščinske mase po pokojni A. A., (še) terjatev v znesku 32.051,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2015 do plačila in da ta terjatev spada v zapuščinsko maso po pokojnici ter da morajo toženci plačati to terjatev in dopustiti, da se ta terjatev poplača iz zapuščinske mase, v katero po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani D 1896/2015 z dne 10. 10. 2016 spada:

- nepremičnina s parc. št. 1/6, 1/2, 1/1, 1/4, 1/1, 1/3, 0/2, 1/5, 2/1, 2/2, 2/3, vse k. o. ...,

- 15.662,32 EUR na TRR št. SI56 0001, odprtem pri A. d. d.,

- 3.367,51 EUR na TRR št. SI56 0002, odprtem pri A. d. d.,

- 6.109,54 EUR na TRR št. SI56 0003, odprtem pri B. d. d.,

- pokojninske dajatve ZPIZ za mesec julij 2015 v višini 472,79 EUR,

pri čemer so toženci dolžni dopustiti prodajo vseh naštetih nepremičnin, prenos denarnih sredstev iz naštetih računov ter izterjavo denarne terjatve pri ZPIZ do popolnega poplačila tožničine terjatve,

2/ in v IV. točki

razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje se pri odločitvi pavšalno sklicuje na določbo 216. člena ZPP. Najverjetneje je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek prav iz razloga, da bi dobilo s tem boljšo oporo za prosti preudarek. Sodišče na te dokaze ni vezano in jih ni dolžno uporabiti, vendar mora pojasniti razloge, zaradi katerih dokazna ocena ne temelji na izvedenih dokazih. Tudi v primeru odločitve po prostem preudarku bi moralo sodišče navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovni) obseg dela, ki ga je tožnica opravila za teto. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bo v novem sojenju potrebna presoja dejstev tudi po 216. členu ZPP, ko bo s pomočjo logike in življenjskih izkušenj ter najverjetneje tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, ki spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma.

Tožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala isto terjatev, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku, predlagala pa je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je s sklepom ločilo zapuščino od premoženja dedičev v višini tožničine terjatve in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo v zvezi njeno terjatvijo. Ta ravnanja tožnice so bila povezana z zavarovanjem oziroma izterjavo ali ugotovitvijo njene terjatve, zato je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga v zapuščinskem postopku oziroma z dnem, ko je tožnica uveljavljala terjatev v zapuščinskem postopku.