TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Standard (7 m2 na zapornika), ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ima le naravo priporočila, ki ga mora država upoštevati v okviru svojih objektivnih možnosti.

Tožnik bi se svojemu duševnemu trpljenju lahko izognil, če bi opustil svojo kriminalno dejavnost, tako pa je sam prevzel tveganje, da se bo, če ga bodo organi pregona odkrili, znova znašel v zanj neugodnih razmerah v zavodu, kjer naj bi mu bile kršene njegove človekove pravice. Vprašljivo je torej, ali je tožnik upravičen do popolne odškodnine.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na bistveno višje odškodnine iz prakse ESČP, saj so prav po stališču navedenega sodišča odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih prisodijo domača sodišča v postopkih po EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižje od tistih, ki bi jih v podobnih zadevah prisodilo ESČP.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaranje tožnikove odškodninske terjatve pričelo teči že s samim prestajanjem zapora oziroma pripora. Pri tem pa ni upoštevalo, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda lahko znana šele, ko je domnevna kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala. Poleg tega je bil tožnik zaradi odvzema prostosti vendarle v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče, da tožniku ničesar ni preprečevalo, da bi že prej zahteval pravno varstvo. Takšna pretoga razlaga sodišča glede pričetka teka zastaralnega roka nesorazmerno posega v tožnikovo pravico do odškodnine za zatrjevano škodo.