TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožnik je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil. S tem so podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je pritožnik izkazal za znatno begosumnega.

Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.