TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0614-11377/2015-8 z dne 18. 7. 2016 se v točki IV. izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je izpolnil zgolj formalne pogoje v smislu registracije plovila za gospodarski namen in registracije dejavnosti oddajanja plovila v najem, ni pa z izdajo le petih računov v obdobju med 2011 in 2015, od katerih so bili trije izdani poslovodji in edinemu družbeniku tožnika, v skupni vrednosti 6.350,00 EUR neto in nekaj komunikacijami o možnosti najema predmetnega plovila dokazal dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnega plovila v najem, in sicer niti v trenutku spornega odbitka vstopnega DDV junija in julija 2011 niti kasneje do prodaje predmetnega plovila. Vprašanje, ali je bila dejavnost opravljana ali ne, pomeni pravno kvalifikacijo ugotovljenih dejstev (nato pa na osnovi te pravne kvalifikacije sledi izpeljava pravne posledice) in s tem uporabo prava, za to pravno kvalifikacijo pa je pristojen organ, ki v zadevi odloča, oz. sodišče.

Plovilo se ne more šteti za opremo po SRS, ker tožnik s plovilom ni opravljal dejavnosti. Temeljno pravilo vzročne povezanosti pri priznavanju odhodkov in drugih načinov zmanjševanja davčne osnove velja tudi v primeru investicijske olajšave, SRS pa določa, da je kot opredmeteno osnovno sredstvo pripoznano med drugim tisto, ki se uporablja pri dajanju v najem, česar pa tožnik ni opravljal, temveč je po izdanih računih sodeč opravil le nekaj občasnih in enkratnih oddaj v najem, zato mu po izpodbijani odločbi plovilo utemeljeno ni bilo pripoznano kot opredmeteno osnovno sredstvo in oprema, posledično pa tudi ne uveljavljana olajšava.