TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. točki izreka, delna sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tako ZGD-1 kot ZFPPod se v zvezi z odgovornostjo članov poslovodstva družb z omejeno odgovornostjo sklicujeta na določbe, ki predvidevajo solidarno odgovornost članov poslovodstev (uprav), v primerih ko je teh več. Revizijske navedbe, da takšna odgovornost ni sprejemljiva v primerih, ko več direktorjev lahko družbo zastopa samostojno, jasnih zakonskih določb ne morejo spremeniti.

Za razbremenitev odgovornosti posameznega člana vodenja ni dovolj, da ta zatrjuje, da je bil pasiven in se z vodenjem ni aktivno ukvarjal. Prav nasprotno. Dokazati bi moral, da je svoje naloge izpolnjeval in da je to počel vestno in pošteno oziroma (po ZFPPod), da kršitev ni mogel preprečiti.

Člani uprave (kot tudi direktorji družb) prepovedi iz 15. člena ZFPPod kršijo le, če ravnajo v nasprotju s "presojo vestnega in skrbnega gospodarstvenika". To je pogoj za nastanek njihove odškodninske odgovornosti. Ta je praviloma omejena. To pomeni, da kršitev prepovedi iz 15. člena ZFPPod (in s tem opustitev potrebne profesionalne skrbnosti) sama po sebi pripelje le do omejene, in ne do neomejene, odškodninske odgovornosti. Da bi ta postala neomejena, pa mora oškodovanec dokazati, da je direktor ob storjeni kršitvi ravnal s hujšo obliko krivde (torej namerno ali hudo malomarno).

Hudo malomarnost se povzročitelju škode lahko očita le, če je ravnal skrajno nepazljivo in je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje (bodisi glede na skrbnost povprečnega človeka bodisi glede na skrbnost strokovnjaka, odvisno od konkretne situacije). Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.